language: slovene
genre: fantasy
summary : A group of wanderes gets attacked by snow monster
rating: PG-13 (gore, harsh language, nudity)
SNEŽNA POŠAST
Snežena gaz bila je visoka ino ozka, bili so dva že konja zavoljo nog zloma pod meč dali ino njega kljuse takisto v mrazu zimskem tem, Svarog storil silo ti, Morana! bilo kaj prida živo ni; gazila počasi predse je žival, sapo vročo spuščala na plan. Vsaj snežilo ni še.
Ozka ino zlovešča bila dolina je, kateri po bila skupina mala pot svojo je storjevala; drevesa bila so težko naložena, veje skoro pod pritiskom hudim bodejo podlegla. Megla skrivala obrise medle je narave divje, v zimski hlad zavite, Kurent bil prišel surovo!
"Pred nočjo do sela obljudenega ne dospemo mi," del s konja je svojega Anihar, domačin dežele te tuje ino pobeljene, vsa Ganoba bila je pod snegom, ob poti na kraju postal, okolico belo ino jako zelo pomrznjeno ogledoval. "Nivez je dan jaše tod od ino Harka, dlje bolj še več."
"Resnično. Dobro storimo, če poskrbimo ino tabor pred mrakom še prvim napravimo; tako jaz mislim inu povem." Kakor sogovornik njegov tujski, bil Kalandir, Karantanski mladec baš, napravljen v oblačilo težko zimsko, živalskih kož narejeno, varovala ga pred mrazom je dokaj dobro; oglavnico kožnato bil mu veter severni zadel je v pišu močnem.
Dasi bil čas letni je skorajda tisti še, ki za jesen ga ljudje imenujejo, bilo je dneva dvema pred zapadlo snega mnogo ino več, vsa dežela bila se presenečena je v belino bila prebudila. Takisto zatekel jih je mraz ino pozeba huda, ki z roko vedno hodita ob zimi; popotniki bili težko so pot svojo storjevali, prebijali se le počasi proti cilju. Mudilo se pak Kalandirju kaj posebno ni, na pot se mnogo časa že nazaj je on odpravil, navodilu otca svojega, samega koseza baš spoštovanega.
Zajahala bila sta v tabor onadva potemtakem, katerega bili so na hitro skupaj stavili, premrzel les vejevni bil že gorel je na ognju velikem, okoli bili so zbrani vsi posedli, greli se ob njem, takenako s pijačo močno, kapljico domačo, pa beseda bila je živa med njimi, zgodbe takove ino drugačne padale so od mnogih ust.
Tukaj bil Ivar je, Anihar, jahač ponosni inu v tej sposobnosti svoji neprekosljivi, dva lovca Ganobe iz doma, poznala sicer kraje domače sta, pak vseeno nekolikanj se nelagodno sta v soteski tej počutila, potoval zraven je še trgovec iz Sivera, dežele severne, sosede Karantaniji bližnje, družbo vsem bilo dekle je mlado pravilo; bila je ona sicer v mesto obmorsko južno namenjena, tamkaj opravke svoje je imela, njim nepoznane. Raje v dekliča posle se ostali vtikali preveč niso, takistega bila pogleda ona je ino besede ostre, da umirila slehernega je vprašalca.
"Kje Katarina se mudi?" bil podal naprej besedo je Kalandir, prisedel ino ponujeni kos mesa suhega, za ujed primerno narezanega, sprejel, popredi bil pri konjih se še ustavil je, preveril, da privezani bili so vsi, dopadlo se mjim ne bi, da kateri se v noči izgubi. "Kaj hrana ji ne diši?"
Povprašal to je v jeziku svojem domačem, razumeli so večinoma ostali vsi, kaj pravi, akoprav kdaj kaj čudnega ino neznanega njim porekel je, pobarali so ga v jeziku svojem; sicer bili so sosedi edeen drugemu, le-ti pa že med seboj razumejo.
"Gospodična bili so nastran stopili," dejal je puhaje svojo ozko pipo trgovec bradati; zelišča bila so, katera jih tržil naokoli je, v njega kadilki. "Nemara družba naša jim povšeči ni, dovolj spoštovani inu omikani nismo, kdo bi vedel."
"Meni je nekaj dejala, da okopala bi se rada," od strani je Nafar podal, odrezal si kos sira rumenega. "Sicer sem videl popredi, da reka prav majhna tod pritok ima, pak gruntam ino povem, da mnogo preveč mrzlo je, v takisti vodi kaj preveč se muditi."
"Resnično; bode bila deklina še bolj ledena postala, kot do sedaj bila je njena narava." dodal je njega sonarodnjak, Cirep bil se odkašljal je ino polič zvrhan šmarnice nagnil.
"Nisi edini, ki vanjo ga hotal vtakniti je, resnično" bil po rami ga prijateljsko lopnil je Kalandir, da vola bi podrlo. "Dovolj je to že, pa precej cel pogreješ se."
"Mah, pusti ženske, Mitra jih grdo pogledal," del od strani je Anihar, okoli zavitek s hrano podal. "Raje povem vam zgodbo staro ino zanimivo; to pogreje nas ino zamoti proč od hladu zime."
"No, da slišimo," bil jasneje Cirep je pogledal. "Ali pazi; brez neumnih basni."
Besedo bil je tako Ivar povzel, govoril ino povedal veliko; o dogodkih ino ljudeh starih štorijo jim pripravil, beštije hude bile so zraven ino junacje pogbni bili so jih klali, rešili vas, sebe ino deklino rešitve ino še česa potrebno. Smeh bil je zraven ino par neukih pogledov takisto, ko o stvareh mnogih zanimivih bila je beseda podana, med brati popotnimi razlogovana.
"Nič, pojdem po gospici pogledati; če kaj nemara potrebuje," po času nekem vstavši od ognja bil je Kalandir rekel, otresel si hlače ino po noči gozdni pogledal; nič kaj veliko se videlo v dalj ni, noč bila tiha je ino še mirna.
"Še v mojem imenu ji ga v usta daj, kaj bodeš," bil mu v smehu je Nafar dodal, natočil nanovo si.
Sneg bil skopnel je okoli tolmuna, rečica mala ali hladna bila pritok ubožni imela ta je, toplo pak bilo je v bazenu izhajalo, brbotalo ino se parilo, do mesta počitka ino miru Katarine, dekline je on dospel.
"Zdravstvovali, gospodična," bil je pozdravil, okoli po kraju se oziral, dasiravno bila deklica na očeh je očitno, v vrelcu toplem sredi snega se gola je kopala.
"Lep večer," bila je ona odzdravila, z roko si lase dolge rjave odvila mokre z glave, baš lepa bila je, kot vila snežine sredi. "Kako, bili so te drugi proč zapodili?" bila je vprašljivo glavo sklonila. "Ali sam si v divjino odtaval? Za ljudi dobro okoli laziti ni; kaj veš, kaj ino kdo zaskoči te v noči."
"Nej, le po tebi bil sem pogledati prišel," bil je priznal, meč odpasani postavil na tla, v sneg ga odvrgel, na štor se zraven usedel. "Baš veliko do spanja mi ni."
''Kdo vsaj na straži je buden, domnevam, zakajti zveri takisto so v zimi rade okoli,'' podala naprej je Katarina besedo. ''Bode dobro nikakor ne, ako zaskoči nas kakšna.''
''Nafar je nekaj o nastavljanju pasti popredi govoril; ne vem, če bil jo je tudi izgotovil,'' del ji je. ''Ali ti se nikari ne boj, meč oster počiva v nožnici. Bodem se že obvaroval ino tebe takenako.''
Zazrla se starovedno je Katarina vanj, bolje rečeno skozi njega, kakor da gledali v daljavo bi, odročno zelo. ''Bomo videli,'' dejala počasi je, nekako otožen smehljaj ji na ustne prišel je v tem.
"Kaj bodeš notri prišel, pridružil se mi?" bila ga povabila je, vljudno na vodo sikajočo nakazala z roko belo. "Bi rekla, da hlad že do kosti ti prišel je, voda pak topla je, nej, vroča zelo."
Nekolikanj bil je pomišljal, pak prav dosti spet ne, saj bila ga godna deklina vabila je k sebi, zatorej bil hlače s sebe je zvlekel ino ostalo opravo zimsko takenako, v tolmunu prijetno toplem se znašel z deklico milo.
"Zgodbe bil je popredi nam Anihar govoril, zanimive ino poučne, prav res; ali gruntam, da družba sedanja boljša tega je od," dejal je ino po vodi začofotal malo, osnažil se ino umil, okoli deklice se peijetne motal.
"Tako," bila je Katarina oči povesila.
"Ja; ino Cirep, ta zna včasih prav mastne razdirati, kaj hočeš."
Zaplavala bila je Katarina do njega, mu sedla v naročje.
"Ljubi se z mano, Kalandir."
"Um, nekolikanj hladno je, čeravno voda kar topla je res," bil je Kalandir sprva začel, pak potem bila ga deklica z rokami za ud je prijela pod vodo, dekliško nežno ga objela, s poljubi ga po vratu preiskala. Ko pripravila ga je do konca, spustila ga trdega je vase, v naročju mu med ljubljenjem počila.
V spanec nemirni v snegu bili so vsi v taboru utonili, Katarina bila v Kalandirja objemu je pod kožnato odejo počila; noč bila je mirna ino spanec vseh baš trden.
Jih lomastenje živalsko je bilo zbudilo, baš nemarno pokalo je ino glasno tuljenje vsem pognalo kri je po telesu, premraženem od mraza ali živem še. Zatekla jih tamkaj huda beštija divja je gozdne jase sredi, iz samih zgodb bila je vzeta. Bela bila je pošast snežna ino kosmata dokaj zelo, velika v glavo ino dele druge telesne takisto, šape bile ostre so ino velike, usta premogla zob nešteto ostrejših so bolj.
Boj bil z zverino nočno je kratek pak; orožje bridko ino ostro bilo napadalcu kosmatemu ni kos, prvo popadala domačina sta kakor trava pokošena, krvavo bila ju beštija je oklala, nadaljevala nato enak način na z trgovcem siverskim, Cirep šmarnico kadeči bil je s seboj v smrt jo vzel v dimu.
Kalandir sam bil je z mečem na razdalji ohranil se, ali kaj dosti mogel sam proti zveri divji nikakor ni. Kakova bila morebitna usoda njuna skupan bi, vedel Kalandir ni, doživeti je pa k mogla s Katarino nista; spoznala usodo hudo ino izbežno ne svojo takisto deklica njih spremna je; preden bil jo demon nočni utegnil zaskočiti bi ino kakor pobite tovariše pred njo v krvavih kosih pojesti, bila je bodalo srebrno nožnice iz izdrla, v prsi si mlade ga zapodila, sneg pordečil okoli nje se je trupla.
"Neeeee!" zatulil je Kalandir ob njeni žrtvi, preglasil za trenutek tuljenje beštije nemarne.
Bila pak nje smrt je zaman; žival ta divja, zakaj le žival lahko to bila je, kar napadlo jih tamkaj v tesni zimski je, bila se menila za Katarine ohlajajoče meso ni, le topel ino sveže ubiti plen beštija žrla je. Stopil beštij beli mimo trupla je, do Kalandirja se namenil.
Mislil je v žalosti inu obupu on, da konec z njim takisto bode ravno kar, ostali poklani inu pojedeni od hudega stvora so bili postali. Zverina bila skoro že ga v šape svoje je velike zadobila ali bil jo v past je on spravil, katero eden on bivših tovarišev skupaj v varstvo je spravil, kol ošiljen bil je zimsko pošast na zemjo prikoval, učinkovito ubil.
"Mar bil bi kdo že prej zanko sprožil, Morana moraš tako huda biti?!" v zmagi bridki zavekal je Kalandir, klečal ob ubiti zveri, z mečem še vedno na dosegu roke; štiri trupla so čakala rake.
No comments:
Post a Comment