Koga gozd ta bujno cvetoči last ino posest, menila ona je, da ve, poznan ji gospodar je te loze sončne ino sočne, od vej košatih ino ozelenelih, grmovja ino zeli podrastnih letošnjih, bil je ino zagotovo stopila do človeka bi, v pomenku prijetnem z njim bila, prenekatero besedo rekla skupaj bi, pak bila ji druga pomisel je um težila, v skrbi ino tugi hudi hodila sedaj vila sama je po kraju.
Jesenski veter hladni bil vel je od zahoda, obleko obračal po svoji poti, dekletu na podobo sloko, po mesa oblinah polnih, mu mršil lase dolge, kostanjevo rjave, bil gaj je tih ino jasa prazna, listje raznobarvno, rjasto baš barvno, ino plodove mehke, sočne v vrtincih nosilo je na tla, travo visoko majalo v narave mirnem ritmu; dospela deklica je do reke brega.
Pot vodna bila je mirna, le valovi majhni tu in tam vzburkali so gladino modro zeleno, kot mahovino temno raz tla gozdna posajeno, nikteri žužek ali ptica letna bila blizu nista, je čistina kraj vode prazna.
Posedla na tla je mehka deklica baš po izgledu mlada, kraj rečice počitek kratkotrajni na poti svoji našla, z roko v rastju natlehnem nabrala si za pest robidnic divjih, malico uborno ali slatko si izgotovila.
Sladke bile robide so, naravne te dobrine sočne, katere bila požvečila je v ustih ona, pregnati pak okusa trpega s tem ona ni, ji kislo se ji dvigalo je v životu, sililo na plano, zavoljo nedavnega izkustva hudo nesrečno deklica je živela. V modrino rečno se zazrla je, videla pak preteklost nesrečno ...
Veter bil zavijal tuleče okoli vogalov sela je; prve hiše male, zemljanke kmetske baš, bila pustila za seboj je ona, ko pod mraka suhega ino baš vročega tega dneva v ulico kraj senika polno naloženega je zavila. Končan hiša bila njen je cilj, okno osvetljeno metalo solncu nalikovano je svetlobo v temo.
Potrkala je ona ino hitro bila sprejeta; odprla ji domača hčerka je, v kitke lase rjave je nosila spete, s pentljo rožnato zavite, po navadi ino šegi stari pozdravila ino naprej spustila jo; bili so nestrpno že jo pričakovali, zbrani vsi ljudje te hiše v izbi topli bili glavni so, peči kraj opečnate velike črne, zakajti dnovi bili so večkrat hladni ino noči takiste bolj še. Domači hlapec bil pozdravil je, nekolikanj v strahu po njej pogledal ino po delu svojem raje hitro šel v hlevu, mladoletna dekla pa koj jela kupico je malo prinesti kuhinje črne iz, napolnila jo do vrha je, medico sladko z. Odkazano ji mesto za mizo veliko kmetsko je bilo, na sredini vrh prta rdečega gorela bela sveča je, plamen nemirno bil je migotal, brlel.
Na klopi krajni bila ženica stara je sedela, mnogo let že skozi dala, pletla v naročju odejo belo ino toplo, volne ovac baš iz; za dete pričakovano to bila babica je s skrbjo pravila, da hitro na toplo otrok pride, hladu ino zime ne občuti, vsaj eno leto v življenju trdem naj s tem mu bode prizanešeno. Po njej pogledala ženica preko pletilk svojih je, tehtala jo z očmi starimi ino starovednimi, zavzdihnila globoko, nadaljevala z delom svojim počasi ali vztrajno.
Snemivši klobuk veliki širokokrajni ino obrisavši si škornje težke v izbo bil hišni gospodar prišel je, po živalih v hlevu bil pogledal je v noči hladni tej, sedaj pridružil ostalim se v izbi; zbrani bili so na dogodek srečni skupaj čakali, med seboj se tiho pomenkovali, pogledovali s spoštovanjem ino strahom njej po.
Izbe sosednje iz bilo se krike dekliške ino sopenje globoko slišalo je pridušeno, domača gospodična na porodu težkem je bila, na božanstva stara ino božice vedno mlade obetala glasno je ino v stiski življenski svoji prosila jih na pomaganje. Ona bila takisto poleg je sedaj, pak naloga inu moč bili nista za nje življenje poskrbeti, bolečine ino muke rodne ji olajšati; dekle gostujoče po drugačnih poslih bilo v hiši kmetski nocoj je.
Na mizi v ujed hruh bil je stavljen ino potice kosi sladki ter veliki našli svoj so prostor, takisto za pijačo bilo potrebno je le reči dekli, naj nalije, pak za jed sedaj imeli teka domači niso, tikal se nikdo je ni, bili so proti izbi porodni pogledovali, krike ino vzdihe poslušali. Z matere krikom bolečine ino prvim jokom otroka bilo skončano je.
Vstopili domači so v izbo družno, motala se domača hčerka jim je med okoli nog, skušala preriniti se bliže, oči baš velike je imela, sledila jim počasi tudi ona je k porodnici. Kraj postelje velike s potom premočene stali porodničarka ino mati sta, v naročju pak domača hčerka imela kepico povito sveže je, pestovala otroka je na prsih.
Beseda bila med ljudmi je v izbi živa, skupaj z jokom občasnim ino naravnim povsem novorojenega otroka se mešala, čestitk ino pozdravov veselih bilo deležno dekle je, otrok takenako bil pohvaljen je ino občudovan, vsakdo bil požel v naročju ga popestovati je; želje ino obeti bili so glasni za oba.
Veselje se iskrilo je od ljudi v izbi zbranih, dobro se izteklo za oba je danes; otrok se živ ino zdrav rodil je, takisto mati preživela porod je; lahko zanj bo skrbela živa.
Počasi bila naprej stopila je, pred posteljo postala; zapazila jo hišna gospodična je, ves nasmeh ji bil z lic bledih pošel je, v tesnobi nenadni privila otroka k sebi je.
Ostali domači zbrani takisto bili so potihnili okoli, pripravili se na poslušanje, žebrali pri sebi, da vse dobro se izkaže. Čas napočil nje naloge ino dolžnosti je, spregovorila ona je.
O detetu pravkar porojenem bila besedovala zbranim počasi je, z mirnim ali odločnim glasom, o vrlinah ino slabostih njegovih, stvareh prihodnjih, ki izkusil storil bode jih, stvareh prihodnjih, ki dogodile se mu bodo, zadele ga nenadno, sedaj ne, nekoč, a zagotovo.
Kakor bila sprva deklica z otrokom je pomirjena, v spokoju poslušala njeno napoved nespremenljivo, bila pak počasi s pripovedi napredovanjem se začela tresti za otroka je prihodnjost, v nejeveri odkimavala pri sebi, otroka svojega mirila, kateri jokati začel ob tem je spet, k sebi stiskala ga, kakor pred nevarnostjo obvarovati skušala ga pri sebi, ob besedah njenih prišle dekletu solze so na plan.
Takenako poslušali tiho ali pretreseno nje napoved neizpodbitno ostali so domači, najmlajša bila obraz je v solzah skrila v babičino krilo, dekla takisto s predpasnikom je solzo utrnila.
Končala svoje ona je, opravila svojo službo; različno usodo bila ona je napovedaovala, enkrat bila je radost za človeka usojena, drugič zgolj tuga ino jad. Obrnila se počasi je, po zbranih pogledala, nikdo lepe besede zanjo sedaj premogel ni. Na vratih se ustavila je, po dekletu nesrečnem zadnjič še pogledala. Jokalo je sedaj neutolažljivo, nje dete vekalo v nje naročju toplem je.
Našla sama pot iz hiše je, napotila se vasi, zaselka vaškega iz.
Kanila solzna kaplja je na gladino modro, razblinila nje podobo vodno baš zrcalno. Še ena ji sledila je, nato še ena.
Od nje odvisno bilo ni, kakšna usoda človeka določenega je doletela, nikoli ino nikdar mogla poprej vedeti ni ona, kaj napovedala bode, le izbesedovala resnico je, katero videla je ona, razbrala skozi čarovno kopreno. Bila ona ničesar kriva ni; tako si dopovedovala ona je.
Zakaj potem krvi sprati z rok svojih morem ne? spraševala se je ona, v rečici hladni roke še zadnjič oprala. Vstala je po nekem času, obleko svojo belo pogladila po životu, bisago popotno poiskala.
Se na zimo je pripravljala narava, ali ona na poti vztrajati še mora vdilj, ne more proč oditi, ino potov pred spanjem mnogo še prehoditi, ino potov pred spanjem mnogo še prehoditi.
No comments:
Post a Comment