
PIONIR-DEČVA
Modra gladina malega jezera je bila mirna ino čista, le tu in tam so se na komaj zaznavnih valovih počasi pozibavale zelonomodre račke, se od časa do časa gagajoče oglašale, čebljale medseboj v jati. Veter je lenobno vlekel skozi gorsko dolino, majal velike, proti vodi nagnjene krošnje dreves in vel z rahlim pišem tudi preko gozdov, ki so pokrivali bližnjo pokrajino malega mesta; vrh hriba je stala opuščena grajska trdnjava, kakor staro oporišče pred sovražnikom še vedno bedela nad državo.
*gra*, se je oglasil labod, *gra*, zmotil misli Nežki.
Rada je imela živali, srčno rada, in zagotovo bi bila kje izbrskala skorjico kruha ali kak drug podoben priboljšek za račke ali laboda., akoravno ji ne bi po glavi rojilo nešteto stvari, mnogo pomembnih in skrbi potrebnih. Glavico lepo je dvignila, oči rjave pomela v pomladno sonce in pogledala laboda. Belega laboda, snežno belo obarvano pernato ptico, dostojanstvene drže in lepih, skladnih potez, takisto belega, kakor je bila bela njena majica in hlačke, kakor skrbno zložena srajčica na lesenem pomolu.
Klečeča na deskah ob jezeru medgorskem je Nežka preletela gladino in prikupne živali na njej, odsotno s prstki praskala po hrastovini stari, en noht se ji ob tem je že zlomil. Ni je motilo.
Polt kurja na goli koži se ji je napravila in hladno jo streslo je po hrbtu, zavoljo letnemu času hladnega vremena ne, ji misli so hitreje od vetra bezljale ob pomisli na svoj neuspeh, trpko se ji želodcu je dvigalo, sililo na plano. Skoraj bila je mesto že joku Nežka zdaj dala.
''Danes, ko postajam pionirka,'' je začela, ponovila pri sebi besede prisege svečane, kako le mogla kdaj pozabiti le-te ona bi mogla, na glas jih izrekla.
Spomnila še vedno se jasno je dneva tega lepega ino jasnega, kot da bi včeraj bilo, ko bila je skupaj z ostalimi otroci odbranimi v vrste reda pionirjev sprejeta bila, praznik veliki to bil je zanjo takrat, sotovarišev prav tako, maj sveže cvetoči je bil. Doma bili so jo mati napravili svečano, v uniformo tapravo pionirsko oblekli; sveže umitega obraz ino las rjavih počesanih titovko pod bila Nežka je v vrsti stala, skupaj z drugimi prisego odžebrala. Tovariši vodniki starejši, ki bili so jih na sprejem pripravili, naloge pred tem jim zastavljali, nikdo ni opravil manj kod vseh, ponosno bili so poleg njih takrat stali, starši presrečni pak bili so v vrstah na tribunah slovesnost to veliko spremljali. Veselica pravcata tisti dan nato je sledila; Nežka rada po sadju svežem je posegla, v južnih delih republike natrganem, sok borovničev zraven pila, vesela ino ponosna, da za narod svoj kot pionirka lahko dobro bo kaj naredila.
''Danes, ko postajam pionirka,'' poskusila znova je, nadaljevala počasi takole naprej, ''dajem častno pionirsko besedo, da-'' ji glas ji je počil. Sklonila v tugi je glavico lepo, zaihtela prav tiho.
Zmogla tolikanj zbranosti ino poguma v sebi ni, da sedaj na glas bi pri sebi izgovorila svečano obljubo, katero let mnogo nazaj bila dala pred vsemi je, sveto obljubila da venomer bode v dobro domovine delovala, za nje blagor skrbela z močmi svojimi vsemi, sovražnike države izdajala in sodila.
Ino katero bila ta dan grobo je prekršila, zoper domovino takorekoč delovala.
Kako le mogla sedaj pogledati bi v oči staršem ino tovarišem pionirjem, po vsem hudem, kar bila ustila ona je, da se zgodi, v nevarnost državo spravlja? Razočarala bila je njih vse, sebe marala več ne.
Ino drug spomin na lepe čase bil ji v mislih zdaj je svež; postrojeni v vrste dolge bili takrat so pionirji, mladinci sloki ino mladinke jedre, v čast ino pozdrav predsedniku domovine stali so. Med njimi bila takrat je Nežka, verna svoji domovini, na prsih nagelj rdeči nosila pripeti, v rokah pak stiskala cvetlice sveže natrgane, za pomembnega moža odbrane. Iz vsake banovine bili predstavniki so pionirjev takrat poslani, takenako Nežka svoj kraj je bila zastopala, upala pri sebi tiho, da nemara prav ona bode tista, ki predsedniku bode šopek izročila.
Stali naučeno takrat so pionirji vsi, strumno bila je četa spremljala korake države šefa; mož visoki ino pomebni, v belo uniformo odeti, z oficirsko kapo glavo kriti, med njimi je osebno hodil. Zastal bil dih takrat je Nežki, ko pred njo ustavil se predsednik je, v lička postala vsa rdeča, z očmi velikimi ga gledala, dobrega moža, ki domovino vodil ino varoval je. Ojunačila se je ino naprej stopila, šopek cvetja mu ponudila, sam bila jih na babičinem grobu je natrgala. Zahvalil se ji predsednik je, pobožal ino na lice jo poljubil, roko stisnil, rože vzel.
''Ga niso našli, kaj?'' za njo bil se nekdo oglasil je, bližal se po leseni brvi.
V enem gibu bila se Nežka okoli je na pomolu obrnila, v mehkem gibu pištolo na prišleka namerila; vroče se iz cevi je v hladni jezerski zrak orožje pokadilo.
''Nikari streljati, dekle,'' roki dvignil v miru znamenje je on, na mestu postal.
''Ah. Ti si,'' bila premerila ga ostro je, še vedno merila na njega, v koncentraciji popolni, v mnogih urah naučeni, da ubije hitro.
Paren ji po letih bil je on, oprava pak bila je tista elitnega odreda vojske, kamuflažna sivozelena. Kako bi ga ne spoznala, skupaj sta bila urjenje skozi dala.
Komando bila v mislih dala je, takoj orožje njeno se nazaj je v obliko nenevarno spravilo, na zapestju dekletovem si mesto prejšnje našlo, nevidno v preopravi zapestnice se skrilo. Tehnologija bolj napredna tiste v kapitalistični državah od, dognali takisto napravo so pred njimi v domovini davno že.
''Zdravstvovali tudi oni, gospodična,'' pokimal Gorazd je, poleg nje na rob pomola sedel.
Tiho sta sedela nekaj časa, nobene besede med seboj ne izmenjala, tovariša onadva, za domovine drage ino slavne nalogi pomembni na.
''Našli bodemo ga, nikari ti ne skrbi,'' rekel je po nekem času. ''Boj ti se ne za čin.''
''Kako lahko bi jaz le vedela, da prav tak načrt imel je? Toliko časa se nam motal je dobesedno na očeh, pred nosom pionirjev baš, potem pa takole pobegne, skrije se.'' izbesedovala Nežka je, svoj neuspeh pred očmi imela. ''Povej mi ti.''
''In, ne, kar zastran čina poreč mi,' je dodala. ''Bojim se ne, saj dobro vem, kaj sledi in kaj dobim. Zaslužila sem si to kar sama, pripeljala nadse.'' Oči si je obrisala, prste mokre na golem stegnu počila.
''Si bila pač to možnost spregledala,'' skušal jo bodriti Gorazd je. ''Tako v poročilu mojem bo zapisano, ime tvoje pa le dobre stvari bode imelo podpisane.''
Verižica zlata bila ji okoli vratu je visela, na prsih mladih počivala, s prstki zamišljeno se z njo je igrala.
''Kar uradno nekje zapisano je, pomembno mi ni. Za tisto pak kar resnica je ino le jaz jo poznam, boli me srce.''
Po jezeru se valovi veliki so takrat so napravili, helikopter preiskovalcev gladini se je bližal, potapljača dva sta bila pripravljena v preži. Zakrožil je helikopter, nato na mestu oblebdel, da lahko sta v jezero se pognala, tamkaj iskanje za izdajalcem nadaljevala.
''Izskočil že davno je; malo verjetno je, da živ notri je še,'' dejala tiho je Nežka. ''Truplo utopljeno pak koristi nam prav dosti ne.'' Posmrknila je, z roko si obraz pokrila, tiho jokala.
''Njegove stvari smo našli in zasegli,'' povedal je Gorazd. ''Dokumenti pomembni niso daleč prišli, prav tako smo zajeli njegove kontakte.'' Pomolčal je, nato dodal. ''Vseskupaj sploh ni tako slabo izpadlo, poročnica.''
Nežka le tiho bila je posmrknila.
''Pridi, greva poročilo izgotovit,'' ji šepnil je, bližje prisedel. ''Nato pa na parado lahko skupaj odideva. Saj veš, jutri je praznik.''
''Bo že tako,'' medlo bila je ona pokimala.
''Vse bo še dobro, Nežka.'' Tako ji je šepnil, narahlo na lice poljubil. Se odzvala takoj Nežka ni, le nasmeh počasi na lička rdeča spustila. Na vrat jo poljubil nato je on, nižje še enkrat, v hlačkah bila je njegovo roko občutila.
''To je bilo malo preveč poceni način, da bi dobil, veš,'' ga zavrnila je Nežka, od sebe nerahlo odrinila, vstala ino z glavo zmajala.
S tal bila je srajčico svojo snežno belo pobrala, zgornji del telesa pokrila si ino oblekla; krilce malo se od nekod ji je vzelo, od pasu navzdol do kolen pognalo, nanotehno ogninjalo krvavo rdeče zaplapolalo okoli nje je je v vetriču, preplašilo račke poti jezerski ob. Vratu okoli rutico si rdečo je zavezala, na glavico mlado si kapo modro posadila; na prsih se ji zalesketala v soncu je zlata značka titovka.
''Pridi, greva skupaj,'' mu je pomignila. Skupaj sta stopila do plovila, ki pristajalo je takrat; bojni helikopter domovine varovane, republike znane, ki odpelje ju od tod, na lepše kraje.
Tako rada je imela parade.


No comments:
Post a Comment