Fanfic II : SW - Angelski glas

Evo, kratka zgodbica, s katero sem zmagal na natečaju za kratko fanfic štorijo.


ANGELSKI GLAS

Vesolje je črno in zvezde svetle, na sredini počiva mali zeleni planet.
Obstaja stara legenda o izgubljenem planetu, na keterega lunah prebivajo nenavadna, čudovita bitja. Maloštevilni vesoljski popotniki, ki so jih mogli uzreti v živo, pripovedujejo, da se le-ta ne starajo, ne potrebujejo ne hrane, ne spanca, in ves čas preživijo v okolici lun, kjer prijazno sprejmejo medzvezdne pustolovce. Njih podoba je bojda božanska, sijajna in vsaki živi vrsti in rasi prijetna. Mnogi so jih zato imenovali za angele z Iega.
Soba je temna in skorajda prazna. Zamolklo brnenje komore je samo sebi namensko, saj tvoja čutila zvoka brez pripomočkov ne zaznavajo več. V rutini čakaš, da ti mehanizem pritrdi okorno čelado in poveže dihalno napravo, ki po nekaj trenutkih prevzeme nalogo dihanja. Še enega nekoč samoumevnega opravila, katerega ne zmoreš več sam, navkljub vsej mogočini Sile na tvoji strani. Kako ironično, nekoč ti je ob njeni lepoti resnično jemalo sapo. In kako patetično, da si jo ogovoril in imenoval za angela. Morda je bila po lepem izgledu njim podobna in po sočutni duši njim sorodna, morda te je ljubezen zaslepila. In kako primerno, da je na koncu za tebe pomenila padec, uničenje.
Po neki sorodni legendi so ta angelska bitja zablodele popotnike očarala, zmedla, na samem koncu povzročila njihovo strmoglavljenje na površje planeta. Njihova prečudna podoba se je izkazala za pogubno, četudi morda na začetku njihova mirna pojava ni dajala takšnega vtisa. In tako si tudi ti, po kratkotrajnem življenju z njo in uživanju v njeni družbi, strmoglavil na pekoča tla, se ožgal na vulkanskih tleh. Angeli so se izkazali v svoji pravi obliki; bili so pošasti. Enako tudi ona, ki te je na koncu izdala.
A morda je tako preprosto razlogovanje le del tvoje zblojenega uma, zakrpanega in ujetega v črno lupino, ki je hkrati tvoj oklep in kletka obenem. Morda ni bila ona ne angel, ne pošast, ki te je pahnila v tako usodo, le proprosto človeško bitje, ki si ga hotel le zase. Ne, Darth Vader, morda si pošast ti.
Hodniki cesarske palače so dolgi, ozki in zaviti, tvoja pot po njih ustaljena, tvoj cilj temni center oblasti, edini razlog, ki te še ohranja pri tem nadomestku za življenje, edini ideal, ki ti še kaj pomeni. Ki ti je morda vedno edino kaj pomenil. Imeti moč in znanje, sposobnosti, ki bi ti omogočile vladati in hkrati prinesti mir in red v vesolje. A nemara je to le lepa fasada za tvoj pravi cilj, gorečo željo, ki te je še ohranjala med živimi, medtem ko si počasi gorel na Mustafarju. Maščevanje vsem, ki so krivi za tvojo nesrečno usodo, povračilo vsem, ki so krivi za tvoje zdajšnje stanje. Kar pa lahko dosežeš le s potrpežljivostjo in vztrajanjem, čakanjem na mojstrovo napako.
A tudi to je morda le primeren in razumljiv izgovor, da še vztrajaš. Mar bi takrat zavrnil rekonstrukcijo in popravilo telesa ter se odločil za miren prehod na drugo stran. A Temna stran Sile te je imela v svoji oblasti in si raje izbral to bolečo, ponižujočo pot maščevanja in istočasnega hlapenja po moči. Sedaj, ko se imaš večino časa v oblasti, tako psihično kot telesno, bi se lahko odločil, s preprostim zamahom roke izklopil ohranjevalnike življenja, zaspal in končal to moro. A te strah, koga bi spet srečal tam, ne pusti. Le kaj bi rekel tvoj angel, ko bi se spet srečala?
Soba je temna in nekolikanj manj prazna. Klečiš pred svojim mojstrom, absolutnim vladarjem Imperija in učiteljem Temne strani, edinim, ki te morda razume, razume tvoje vzgibe in želje. Morda celo preveč, in le-te izrabi zoper tebe, v svoje namene. Ne moreš mu zaupati, po drugi strani pa je on edini, ki je ob padcu še skrbel za tebe. Potem, ko te je angel zapustil.
Klečiš pred njegovim prestolom, kakor naučena žival poslušaš navodila, ukaze. Morda včasih izreče tudi kakšno prijazno besedo, a te te ne zavedejo. Kakor drugi podaniki si tudi ti le še eno orodje njegove vlade.
Ne klečiš sam. Prisotna je tudi Mara Jade, dekle z močjo Sile in silo volje, ki skupaj s teboj sprejema ukaze in jih morda tudi raje in bolje izvaja. Morda je tudi ona le še eden od mnogih povzpetnikov, ki plezajo po lestvi oblasti, se borijo med seboj za najboljši položaj. Poseduje posebno telepatsko vez s cesarjem, lahko sliši njegov klic kjerkoli v vesolju, podobno, a drugače kakor si ga ti nekoč. Morda te bo nekoč nasledila. Ne neenako, kakor si tudi ti postal cesarjev najljubši projekt.
In spet je tvoje sumničenje le morebitna maska za mnogo bolj osebno skrb, ki jo ona budi v tebi. Njena vera v moč in pravičnost Imeprija in brezpogojno izvrševanje nalog te spominja na njo, ki se je z enakim žarom in zanosom borila za spoštovanje pravic in demokracije v Republiki. In njena vera v cesarja in ponosna uporaba Sile te spominja na mlajšega sebe, ko si bil nek drug človek, ne stroj, z nekim drugim imenom. Še vedno se ti včasih v sanjah prikaže ona, te pokliče po imenu.
Le kakšen otrok bi se rodil z vajine ljubezni, če se ne bi pustil zapeljati cesarju in je v maščevanju ubil? Morda bi bil podoben Mari Jade.
Z mislimi se vrneš v sedanjost in poslušaš cesarjeva navodil, podaš svoje pripombe in nato skupaj z njo oditeta, vsak po svojih nalogah. Ne meniš se več za ta glas, niti ne veš točno, od kod prihaja. Ostanek tvoje pekoče vesti, cesarjev pomirjujoči glas, kakor včasih, nemara Mara? Ali morda le tvoj angel?
Soba je prazna, tema je odšla s teboj.