Short Story 9 - Pošasti iz globin

POŠASTI IZ GLOBIN

Ribnik ni bil miren, prav tako ni bil prazen. Modrozeleno gladino so preletavali kačji pastriji in najrazličnejši mrčes, topli veter je počasi majal zelene krošnje starih dreves, katerih veje so visele čez z močvirskim rastlinjem prekrito vodo, se ponekod dotikale spokojne vodne površine in zastirajoč močno pozno aprilsko sonce metale zanimive sence na okoliško rastje, ki je raslo ob bregu in po bližnjem cvetočem travniku. V bujnem rastlinju ob zaraščenem bregu se je nekaj premaknilo.
''Kje si?'' je odmaknišvi dolge svetle lase z obraza v mobitel vprašala Urška, se nekoliko dvignila na komolce na svojem betonskem ležišču ob vodi in prepodila zelenokrilnega kačjega pastirja, ki se ji je nesramno usedel na mali vršiček sredi belih razgaljenih prsi. ''A si kaj mislil name?''
''Midva s fotrom sva tukaj pri Ljubljanici,'' je razložila in naprej pripovedovala Petru o tem tednu, ki ga bo preživela pri očetu, saj je bil po sodni odločbi ta teden on na vrsti za skrb in varstvo. Naslednji teden pa bo spet prespala pri mami v Bohinju. ''Ribarjenje ni ravno moj hobi, ampak sonček je pa vseeno fajn,'' je nadaljevala, nato prišla na zanimivo idejo. ''Počakaj, ti pošljem en ememes.''
Kamero svojega mobilnika je obrnila proti sebi in se obsijana s soncem na eni strani nastavila fotoaparatu, nato pa je še hitro odtipkala par besed in vse skupaj zapakirano odposlala.
''Dej, te pokličem nazaj,'' je dejala, ko je zaslišala očetov glas.
Vstala je in si oblekla belo majico, si potegnila ozke naramnice preko glave, in se napotila do očetovega kraja ob vodi, kjer je sedeč na majhnem stolču v miru ribaril. Od daleč je videla, da je dobil družbo, saj se je ob majhnem obnju, na katerem se je že pekla sveže ulovljena riba, pomenkoval z starejšim možakom, bradačem v karirasti srajci. Še dobro, da se je že prej spomnila in oblekla majico.
Odloživši svoj mali nahrbtnik je prisedla in ''Dober dan,'' pozdravila, nato pa sprejela ponujeni plastični krožnik s svojo porcijo ribe. Oče je ribo izvedensko očistil in razrezal, razdelil na enake kose in enega ponudil tudi gostu. Nato so vsi trije obedovali in se pomenkovali, nakar je stari očanec začel s pripovedovanjem starih pravljic o vodnih bitjih, ki da prežijo na ljudi ob vodi. Urška je z velikimi očmi poslišala zgodbo o povodnem možu in deklici, ki jo je pošast nekega dne odvlekla k sebi v vodno kraljestvo, da je ni nihče več videl žive. Prav tako je prijazni gost opisal nadrobno druga bitja in prilike zastran obvodnega življenja, kar je Urška rada poslušala in medtem grizljala sočno ocvrto ribo, nato prosila za dodatek.
''Boš še malo majoneze?'' jo je vprašal oče. ''Ob ribah se prileže.''
''Mah, kaj boš otroka silil s temi nenaravnimi dodatki,'' je postrani dejal starec, ime mu je bilo Vinko. ''Nihče ne mara tople majoneze.''
''Ja,'' je bolj zase posmrknila Urška.
''In to ni bil edini tak zlodej, ki bi v vodi prežal, sploh ne,'' je nadaljeval stari Vinko. ''Povodni mož, že, že; ampak prenekatera druga pošast iz globin je domovala kraj vode oziroma v njej, prežala na mimoidoče ljudi. Posebno rada so imela mlada dekleta. Mirkati so morali vsi, ki so kdaj mimo vode hodili, najsibo to reke, jezera ali kakega večjega potoka. Heh, še vaški vodnjaki včasih niso bili povsem varni za vodo brezskrbno zajemati.'''
''Japajade, in potem svizec zavije čokolado v folijo,'' ga je z nasmeškom zavrnila Urška. Kakšnih starih povesti in pripovedk se je vse domislil staruh.
''Hopla, mlada gospodična mi ne verjamejo, kaj?'' je postrani pogledal Vinko.
''Ne,'' je jasno odsekalo dekle. ''Itak, da so to samo pravljice za otroke in stare babe.''
''Bo že nekaj na tem,'' se je nasmehnil starec. ''A vseeno je včasih dobro paziti; kaj veš, kje vse naletiš na pošasti. Ne čakajo samo v vodi ali njeni bližini; včasih pridejo povsem do domačih vrat.''
''Ja, in vljudno potrkajo,'' je nasmejano pokimala Urška.
Pojedli so in pospravili ostanke hrane, nakar se je stari bradač poslovil. Medtem ko je Urška pomagala očetu pri pospravljanju prtljage, ji je v hlačah zazvonil mobitel.
[Bi bil moj kačji pastir? WTF?]je bilo kratko sporočilo, ki ji je zvabilo kratek nasmeh na lica. Fant res ni bil ravno dojemljiv.
''Se spet igraš s tem vragom?'' je od strani vprašal oče. ''Odloži že in mi pridi pomagat,'' je dodal, ko se Urška ni takoj zganila in tako storila. Želela je še nekaj na hitro odpisati Petru, hitro tipkala po mobilniku, vendar je oče pristopil zraven, ji presenečeni izpulil napravico iz rok in jo zabrisal v vodo, nekje daleč je mobilnik pljusknil v mlako.
''A dej fak no,'' je ušlo Urški, ki si je takoj nato spomnila in pokrila usta. Prestrašeno je pogledala očeta. V njegovi bližini ni smela preklinjati. Vsaj ne preveč. No, relativno.
''Imaš pa dolg jezik, punca,'' jo je grdo pogledal.
''Saj nisem nič mislila s tem, oči,'' je milo prosila Urška, se objela preko komolcev in pogledovala proti ribniku. Čisto nov model je bil.
''Nič se sedaj ne cmeri, tamala, itak ti bo mama kupila drugega,'' je bil osoren oče.
''Zato jo pa imam raje,'' je tiho posmrknila Urška.
''Kako, prosim?'' jo je grdo pogledal. ''Nisem te dobro slišal, smrklja!''
''Nič nisem hotela s tem, oči,'' je jecnila. Skoraj je že mesto solzam dala.
''Pač, kar dobro si mislila.'' Stopil je bližje in jo trdo zagrabil za roko. ''Se nisva zmenila, da ne boš govorila naokoli, koga imaš raje? Nisem te tako učil.''
''Ne, oči.'' je tiho pokimala Urška. ''Tebe ima raje kot mamo,'' je nato poskusila, v tla pri tem gledala.
''Tako poveš, kaj?'' jo je pogledal oče. ''Bomo videli, če me imaš rada. Ne verjamem ti kar tako. Mi boš morala to sama pokazati.''
''V usta mi ga vzemi, tamala,'' ji je dejal in se lažerno ulegel v travo, se naslonil na nahrbtnik in si odpel hlače. ''Glej, da ti ne bom moral dvakrat reči, smrklja.''
Ne, ni hotela, da ji dvakrat reče. Le prvič ji je moral dvakrat ukazati, nato je vedno bila pridna punčka in takoj pokazala očku, da ga ima rada. Buške in modrice so bile zelo nezaželjeni elementi, še posebno sedaj pred maturanstskim plesom.
Ko sta pospravila vse stvari in jih spravila v nahrbtnika, pogasila ogenj za peko in pobrala ostanke hrane, je Urška zamišljeno mencala svojo majico, stala na bregu in gledala v modro gladino ribnika.
Morda so se pripovedovalčeve besede in pripovedi izkazale za resnične, kdo bi vedel.
''Vse je v avtu, tamala. Samo še tebe čakam,'' jo je poklical oče.
''Že grem,'' mu je čez ramo zaklicala Urška. Še zadnji je preletela ribnik, iskala pošasti iz globin. Bržkone so bile na kopnem, okoli nje. S prstki si je pomela oči, utrnila eno samo solzo.