Short Story 10 : Nike

NIKE

[Tema, nato se priključi zvok.]
''OK. Mislim, da bo sedaj delovalo. Počakaj malo,... Aha, zdaj pa bo.''
[Slika se počasi izostri, močna svetloba prihaja iz nedoločenega vira na desni]
''Hej, pozdravljen. Kako si? Vem, neumno vprašanje. Tepka neumna, tepka neumna... Um, kako naj začnem tole? ... Hočeš slišati zgodbo o angelih, kaj?''
[Za belo mizo sedi dolgolaso dekle, veter z desne ji nosi rjave pramene na bledi obraz. Oblečena je v belo obleko, nič vidnega nakita. Zgodnja dvajseta leta, evroazijskega izgleda, rjave oči.]
''Pa ne mislim tistih angelov iz Svetega Pisma, nič takega ne. Nič belih oblek, pa svetniškega sija, pa kril tudi ne nosimo tukaj, o kakšnih strelah z jasnega neba tudi ne sanjajte. No, tisto o belih oblekah lahko črtamo, prav? Prav.''
[Nekoliko prisiljeno se nasmehne in popravi lase na stran, sramežljivo gleda vstran po sobi. Stene so bele in pohištvo prav tako barve, skozi okna pronica popoldansko sonce, nebo je modro.]
''Um, a veš, zgodbica, bolje rečeno pravljica, o angelih brez kril mi gre zadnje čase po glavi. Pa ne vem, zakaj. Mogoče so me zato tudi spravili sem. Mhm. Ja, ustvarili so angele, jih poučili o vsem kar je pomembno, jim podelili moč in oblast ter jih nato spustili v svet, da naj ga vodijo. Pa se ni ravno dobro izteklo, a veš. Vsaj za nekatere ne.
[Soba je skorajda prazna, poleg mizice in dveh stolov je ob stenah še nekaj brezobličnega pohištva]
''Nah, takole ne bo šlo. Daj, začniva znova. Lepo pozdravljen, um, kdorkoli že to gleda. Moje ime je Nike Visarijonovič Mozart; me veseli. Priznam, več kot samo nenavadno ime, ampak niso mi ga izbrali starši, še manj pa sama. Hej, veš; če bi lahko izbirala, bi si izbrala kakšno običajno ime, nič tako neumno zvenečega. Recimo Katjuša, ali pa Anna, ne vem, morda Natalie, saj je lepo, preprosto ime, kajne?''
[Na mizi je ozka steklenica oranžne tekočine, zraven je kozarec. V posodi je raznovrstno sadje.]
''Um, ja. Ime so mi dodelili v Centru, kjer so me tudi ustvarili. Mhm, hecen izraz kajne, ustvarili; ampak bo kar pravšnji, mislim. Vidiš, nisem bila spočeta po naravni poti, moški in ženska in vse ostalo, saj vem zgodbo pa to, ampak narejena v laboratoriju, kot še vrsta ostalih tukaj v Bruselburgu. Narejeni smo bili, da služimo kot elitni predstavniki v evropskem parlamentu, kot nepristranski, popolnoma profesionalni, brez navezanosti na raso, nacionalno pripadnost, vero ali spol. Vidiš, ustvarili so nas kot brezspolna bitja.
''Ja vem, hecna zamisel, priznam. Nisem nič kriva, ok? No, da nadaljujem... V epruveti si niso zmešali punčke ali fantka, ampak napravili posebno mešanico, razvili so nespolno bitje. Mene. In še par sto ostalih. Mnogo let nazaj, desetletje, več. Sedaj ne počnejo več tega, ni več novih angelov iz laboratorija. Le zakaj ne, si misliš. Lej, ne vem. Mogoče se je tehnologija izkazala za nezanesljivo, mogoče so nas že naredili dovolj.''
[Dekle seže po kozarcu in si nalije.]
''Boš sok? Nah, verjetno ne. No, kakor hočeš. Um, kje sem že ostala ...''
[Počasi odpije požirek soka, se zasanjeno nasmehne.]
''In tako smo bili poslani v uk, privatno poučevanje na najvišji ravni, da se razumemo, dostop do vseh knjižnic in baz podatkov, ki so se ohranile, najboljši učitelji in trenerji. Nabili so naj z vsem potrebnim znanjem in informacijami, ki naj bi ga potrebovali za opravljanje svoje pomembne službe. V prvotni skupini nas je bilo dvanajst osebkov; mladih bistrih umov, poučenih o vsem in vseh, pripravljenih, da zavladamo svetu. Ne vem, če so bili popolnoma pripravljeni na nas. In morda ne mi na njih. Oh ja.
''Še vedno se živo spominjam prvega delovnega dne, ko so nas predstavili parlamentu, par let je že tega nazaj. Bilo je ... ne vem, veličastno, zagotovo, in zanimivo po svoje. Vsi tisti znani in pomembni voditelji držav in frakcij so nas prišli pozdravit, pogledat in ocenit konec uspešnega projekta, ki naj bi prinesel novo ero v politiko. Tam so si nas ogledovali kot osmo čudo sveta, kar smo mogoče na nek način celo bili, kaj jaz vem, imeli tako visoka pričakovanja in želje; ej, ne vem, če smo jih izpolnili. Mhm. Jaz vsekakor ne...
''Vsakemu izmed nas je bilo dodeljeno predstavljanje določene države članice, zastopanje skupnih interesov unije, vse skupaj na visoki profesionalni in neprejudicirani ravni, brez nelogičnih in neekonomičnih predispozicij, diskriminacije, pa kar je še teh visokoleteči pomembnih besed.''
[Nike vstane in se sprehodi po stanovanju. Iz dnevne sobe vodi pot mimo kuhinje in knjižnice do notranjega bazena, kjer se dekle sleče in skoči v vodo. Odplava par dolžin, nakar se tiho namaka.]
[Nekaj časa se igra in škropi v vodi, nato pomigne bliže. Slika se približa.]
''Um, pa drugače? Kako gre? ... Neumno vprašanje, vem. Samo pogovor skušam delati, ne mi zamerit.
''Svoje delo smo opravljali dobro, bi rekla; vsekakor smo na začetku zadovoljili pričakovanja in želje svojih stvariteljev. Nadomestili smo prejšnje običajne poslance držav, ki so se znali le učinkovito prepirati med seboj in vleči vsaksebi zavoljo različnih interesov, nemalokrat utemeljenih v nerealnih stahovih, željah in predpostavkah. Smo pa delovali precej bolje, kot predhodno umetna inteligenca, ki so jo poskušali uvesti v demokratični sistem. Daj mi ti povej, kako ima lahko AI pravni status. Vidiš, jaz tudi ne vem.''
[Dekle vstane iz vode, se obriše in odene v mehko belo brisačo. Sede za mizo in začne rezati grejpfrut. Z žličko izdolbe košček in ga ponudi preko mize.]
''Boš tudi ti malo? Hej, je že v redu. Nikar se ne boj. Daj, pridi nazaj. Saj ni hudega, no.''
[Slika se počasi ponovno približa.]
''Kot sem rekla, delo smo opravljali dobro, natančno in razsodno razpravljali o vsaki pomembni stvari, ki nam je bila predložena v odločanje. Črpali smo iz skorajda neskončnih zakladnic znanja in skupaj z našim potencialom bi morali rezultate kar se tiče učinkovitosti in pravičnosti le še izboljševati. Ampak vse se ne izteče vedno tako, kakor si prvotno zamislimo. Mhm, jaz to že vem.
''Vidiš, znanje in informacije so nam bile na voljo, naučeni smo bili jih pravilno aplicirati, pa vendar so se našli problemi pri odločanju, ko odgovorni osebki nismo našli prave rešitve konkretnega problema. Ni bila težava v manjku informacij, še manj v pomankljivi vzgoji oziroma uku; le življenja nismo dojemali kot resničnosti, le kot nekaj akademskega. Kaj je starševska ljubezen, kaj mladostna zaljubljenost, iracionalna navezanost in pripadnost domovini, kako se človek počuti ob rojstvu otroka, kako v določeni situaciji odreagira fant, kako dekle. Kaj naj jaz naredim v danem momentu? Kot nepristranski smo bili ustvarjeni in kot nepristranski smo tudi delovali, vendar nam je to sčasoma le oteževalo odločanje. Breosebna bitja, brez domovine, svojcev, spola. Krasni novi svet, katerega angeli so bili zmedeni in brez kril, ki bi jim dala polet.''
[Dekle zamišljeno hodi po stanovanju, z roko narahlo podrsava po sterilni površini stene. V ogledalu je opaziti obrise oranžne, žogaste gmote z lovkastimi izrastki, ki počasi sledi Nike.]
''Nekateri niso zdržali teže odločanja, drugi so v iskanju prave sprejemali napačne odločitve. Iskali smo rešitev. Misliš, da sem jo našla?''
[Nekaj časa dekle nemo strmi v ogledalo; nenadoma sunkovito z desno roko udari ob steklo. Medtem ko ji po obrazu polzijo solze, si ogleduje porezano roko, odpira in zapira dlan, da izvabi nove srage rdeče krvi.]
[S pogledom najde pozornost v razbitem ogledalu.]
''Pa sem potem razmišljala. Če sem se uprla sistemu, Centru in parlamentu; mojemu stvaritelju in lastnemu svetu, kot angel brez kril želela spremembo; ali sem potemtakem vrag?''