Short Story 13 - Superheroes B.C.

Še ena od ekserimentalnih zgodbic, tokrat je nastala na podlagi predloga od dc(tm) superjunakih v prazgodovinskih časih, pa še lih sovpada s koncem fainal crisis in usodo batmana po koncu le te.


SUPERHEROJI B.C. - ZELENI PLAMEN

Na hladnem zahodu je vskalila temna senca in prihuljeno sledila gorkemu soncu, ki je izgubljalo svojo dnevno moč in počasi potovalo proti večerni zarji; v zavetju je tiho prežal somrak. Ne ozirajoč se na dolge lazeče se sence je le pospešil drseči korak in nadaljeval dolgo pot po zasneženi pokrajini; stepa je dala mesto tajgi in nato pomrznjeni zemlji, za naslednjo goro se je odprla pobeljena dolina; dom in varno zavetje pred snegom in temo.
Kakor vsak dober lovec je poznal svoje mesto v naravnem krogu in znal prepustiti izbojevano zmago močnejšemu; bil je le preprost človek in se ni mogel meriti z onimi bitji iz pripovedi, kakršne so znali pripovedovati stari očanci ob ognju; Kan-Rejem, najdencem s severa, ki je premogel silo desetih odraslih mož, hitrost snežnega leoparda in v svojem fjordu gojil čredo mamutov; ali visokoraslo Artemijo, ki je po pripovedovanju velmož s svojimi sestrami bivala na južnejših ozemljih in bila v boju enakovredna slehernemu moškemu nasprotniku ter se ponašala z vrsto pomembnih dosežkov znotraj svoje skupnosti.
Pod noč je le dospel do vhoda v votlino, hladen piš mu je zabril okoli okapučene glave in kožnate oprave, težki plašč je zafrfotal na prepihu, ko se je še zadnjič ozrl po prazni pokrajini, se nato izgubil v temi gore.
V glavnem predelu votline, kjer so se godili vsi najbolj pomembni dogodku skupnosti, je že bila zbrana množica željna pogovora in zgodb od drugod; mladiči in staruhi enako, vsi so radi prisluhnili dobri pripovedi. Za ognjem je bila skala živobarno poslikana, sem in tja so slike živali in bitij krasili razni magični simboli; od strani je počasi pristopil, kakor veleva njegovemu položaju v družbi, dostojanstveno in z občutkom moči, pripovedovalec in zagonetkar, na vodilnem mestu ob ognju zasedel svoje dano mesto, po zbranih bežno pogledal, s svojo pripovedjo začel.
Na zahodnem ozemlju se je bilo to zgodilo pred nekim časom, da je mladenič ne posebne moči in ugleda, po imenu Nara'k, v svoji mali skupnosti, nekega dne na nabiranju zeli in korenin po naključju ali nemara čem drugem v odročni dolini daleč stran od njegovih domačij naletel na veliko zaplato ožgane zemlje in njej bratsko ogromno luknjo v tleh; o starem pripovedovanju očancev je bil dobro poučen in je zato takoj vedel s čim ima opravka: z neba se je utrnila zvezda. Vsaj tako je sprva dejal ostalim, ali resnica je bila drugačna in tolikanj bolj čudovita. Ni se utrnila zvezda, marveč je na ostalinah ožgane savane Nara'k našel prstan in zeleno obarvano kamenje ter zeli, vse to navdano s čarobno močjo, katere se je mladenič tistega dne prostovoljno polastil. Ta moč pa je bila svojevrstna in nikomur med njegovimi domačini podobna; zmogel je namreč iz teh najdenih zelenih zeli in ognja ustvarjati oblike in slike po svoji volji in želji, ne da bi za to potreboval podlago skale ali kože.
Moč in ugled v njegovi skupnosti se mu je sčasoma podeseteril in nato razširil zunaj domača doline, kmalu je premogel svojo lastno čredo in pet žena; vse to zahvaljujoč njegovi umetnosti z zeljo in pripadajočim ognjem, iz katerih je izvabljal najrazličnejše oblike in čare, jih dajal videti drugim.
Pripovedovalec je na tem mestu zamolknil in se vsevedno razgledal po zbranih poslušalcih v votlini, od najmanjšega dojenca, ki je visel dekletu z razkritih prsi, do stare kavke ob stranski steni, ki je pestovala udomačeno mačko. Kakor že neštetokrat do sedaj je s pripovedjo zadobil njihovo popolno pozornost, s spletanjem svoje zgodbe deloval neposredno na njih, vplival na njihovo razmišljanje.
Iz ognjišča je izbral par ogljenih palic in od pasu vzel posodico z barvo, na steno za seboj začel nanašati barvo in črtati obrise likov svoje pripovedi.
Primerilo se je tako, da je Nara'k svojo moč zelene zeli in plemena izrabil in si pridobil veliko moč in ozemlje, poskrbel za lagodno življenje sebe in svojih družbenikov. Po vplivu in spoštovanju je bil skoraj raven Kan-Reju in Utrapu, mogočnemu bojevniku z juga, ki je svojo moč črpal iz obredne maske samega snežnega vola. Vendar pa je od vzhoda zapretila nevarnost bojevitega plemena, ki se je kanilo polastiti njegove črede in ugrabiti ženske za svoj razplod. Zeleni plamen, kakor so znani poimenovali Nara'ka, je bil sprva prsenečen nad silo vpada sovražnikov, nato pa je skoval svoj načrt za zmago in pregon nasilne družbe.
V svoji veliki domišljiji in sposobnosti in na pot napadalcem podstavil snope svoje zeli, pomešane z netilom in vse to pripravljeno na vžig ob njihovem prihodu. Kakor je bilo načrtovani, tako se je bio tudi izpolnilo; vpadniki so v gruči prišli na nastavljeno polje zeli, ob gorjenju le-te so se jim začele prikazovati hude slike in pošasti, ki jih je Zeleni plamen priklical v resničnost. Kakopak so se sovražniki tega pošteno prestrašili in brez večje borbe zapustili oblegano ozemljo, pustile Nara'ku vlogo zmagovalca in rešitelja svoje skupnosti.
Dober razplet zgodbe je poslušalce pomiril in nekatere uspaval; počasi so se začeli odpravljati k nočnemu počitku saj je bil za njih jutri spet dolg in hladen zimski dan. Zagonetkar Fleder pa je v miru sam nadaljeval s slikanjem risb in simbolov na z berljavo sveč osvetljeno skalnato steno, z enim ušesom vseskozi poslušal tuleče zavijanje vetra in frfotanje netopirjev visoko nad seboj.