Short Story 21: Fanfiction: SW: Opeklina - part 2

Prišedši iz kantine spet na žgoče sonce si je Taoni nadel na glavo kapuco svoje oprave, na oči pa si je nataknil črna sončna očala. Njegov sopotnik, ki se je ponudil, da mu pokaže pot, calamarijec Gurth, si je prav tako poveznil na glavo belo ogrinjalo, okoli ust pa si je nadel zaščitni filter, ki naj bi mu fil- triral in vlažil zrak.
Taoni je sprva razmišljal, da bi se na dogovorjeno mesto sestanka odpeljal s kakim od lokalnih voz- nikov, okoli je bilo videti več droidnih rikš in drugih podobnih prevoznih sredstev, a se nato odločil, da bo šel peš. Gurth mu tako ali tako povedal, da do tega kraja, Trg odpadkov se je imenoval, ni rav- no daleč. Sploh pa se je že tako preveč vozil naokoli na Bothawuiju, sprememba bo dobro dela.
Tako sta se pomešala med množico, ki je polnila ulice Mos Espe in nadaljevala pot peš. Prav zani- mivo je bilo videti, kako se na tem planetu mešajo različna obdobja civilizacijskega napredka. Na eni strani so bili na ulicah prisotni droidi, repulsorji, takšni in drugačni pomožni stroji in osebna oprema, po drugi strani pa je po ulicah teške tovore, polne vozove in vsebnike vleklo več vrst tovornih živali, katerih večine imen pa ni poznal, eno vrsto je spoznal kot dewbacka.
Seveda so bili planetarni sistemi v Republiki in galakisji širše na različnih stopnjah družbenega in znanstvenega napredka. Ni bilo moč pričakovati, da bi bili vsi enako razviti. Medtem, ko so se zdele nekatere tehnične naprave na Coruscantu za običajne, pa so verjetno tu, na Tatooinu bile višek napre- dka.
Na tleh po poti je bilo veliko peska, tako da je ta vseskozi rahlo škripal pod Taonijevimi škornji. Pot ju je vodila čez manjši most, ki je prečil ulico pod njim. Taoni je stopil do kanitega zidu mostu in se razgledal naokoli. Po ulici niže je tekel gost promet, mnoštvo bitij in vozil. Njegovo pozornost je pritegnila daljša skupina bitij, ki so jih spremljali po opravi sodeč nekakšni stražarji. V njih je prepo- znal gamorreane, močne, a po splošnem prepričanju ne ravno bistre hruste, prebivalce planeta Gamor onkraj Zunanjega Obrobja.
"Sužnji," je neprizadeto dejal Gurth, ki je stal zraven njega. Seveda, si je mislil twi'lek, tu je sužen-jstvo še običajna stvar, medtem ko je bilo v Republiki odpravljeno in prepovedano z zakonom. To je bila ena prvih stvari, ki so jo morali planetarni sistemi ob vstopu v Republiko prilagoditi v ustavnih ureditvah, da so ustrezale zakonom Galaktične Republike.
"Verejtno jih peljejo kakemu huttu," je dodal calamarijec. "glede na število, je bilo za njihov nakup odšteto kar manjše bogastvo."
Tako ravnanje se Taoniju ni zdelo pravilno, pač pa moralno in pravno sporno; pa saj je bilo zato su- ženjstvo v Republiki tudi prepovedano. Da živa bitja opravljajo za druga bitja delo, opravila. Za to so bili vendar droidi.
Po drugi strani pa je bilo suženjstvo le ena od oblik družbene ureditve, tako kot demokracija, ki je bila najbolj razširjena v Republiki in galaksiji širše. Ni pa bilo nujno, da je to edina prava in najbojša ureditev. Vsaka kultura je razvila sebi lastno družbeno ureditev in ni bilo ravno etično diktirati, kakš- no naj imajo drugi. A seveda je bila tu tudi politika. Rahlo je zavzdihnil, nato pa sta oba nadaljevala pot.
Po nekaj prehojenih ulicah jima je pot zapral dvojica neznancev, gran in chevin. Pravzaprav sta bi- la neznaca le za Taonija, medtem ko se je Yoou Gurth z njima že srečal, saj se je sedaj z njim spustil v pogovor. Obilni trooki gran je na prsih nosil plehnat oklep, dasiravno se je Taoni spraševal, čemu se oklepi sploh še uporabljajo. Proti laserskim izstrelkom niso bili ravno učinkoviti. Chevin, katere- ga je bila ena sama velika glava, je bil odet le v zaprašeno rjavo haljo s kapuco.
Twi'eka ni zanimalo, kaj so se menili, dasiravno je šlo po visokem tonu besed bržkone za nek spor. Raje se je umaknil malo stran, v senco večje stavbe in iz notranjega žepa ogrinjala potegnil svoj data- pad. V neposredni bližini je bil postavljen informacijski portal, zato je Taoni stopil do njega in vanj preko priključka vklopil datapad.
Po nekaj podanih ukazih si je naložil načrt mesta, skupaj s še nekaterimi drugimi podatki, ki bi jih morebiti potreboval. Podatke je presnel na spominsko kartico. Pravzaprav jo je moral najprej zamenj- ati z drugo, saj je program sporočil, da je s prvo nekaj narobe in ni več uporabna. Bržkone je bila kri- va vročina. Naredil si je mentalno zaznamko, da mora kupiti novo kartico, še bolje več le-teh. More- biti bi bilo dobro iti z Gurthom, saj je sam rekel, da ima opravke na tem koncu.
Isključivši datapad iz portala se je obrnil k trojici, ki se je dokaj glasno prerekala malo stran. No, njega se te stvari ni tikale. Raje je ostal na razdalji. Sicer pa niti ni več potreboval mon calamarijeve pomoči, načrt mesta je že bil pridobil, iskani kraj je bil le še pet ulic naprej.
Gurthova sogovornika sta oba nosila blasterja, prosto sta jima visela ob bokih. Verjetna sta bila ve- šča uporabe le-teh, zatorej bi lahko v primeru hujšega spora prišlo tudi do strelskega obračuna. Ozrl se je po okolici. Veliko bitij je na odprtem nosilo blasterje in podobno strelno orožje, bržkone je bilo veliko tudi takih, ki so bila ilegalna. Taoni za osebno zaščito s seboj ni imel orožja, le osebni energe-tski ščit, uporaben le za nujne primere.
Na tleh v pesku poleg avtomata je zagledal neko kovinsko stvar. Taoni se je sklonil in jo pobral. Bil je nek čuden artifakt, naprava z majhnim zaslonom in tipkami za vnos podatkov. Malo je pogle- dal okoli sebe, da bi videl, če je to stvar izgubilo kakšno bitje v bližini. bilo ni nikogar, ki bi pokazal zanmanje za njegovo najdbo.
Tudi prav, si je mislil twi'lek in spravil neznano napravo v žep tunike. Nemara bo povprašal o nam- embnosti naprave koga izmed tukajšnjih trgovcev z rabljenimi deli, najbolje kar tistega, h kateremu je namenjen Gurth.
Po nekaj grozilnih gestah sta chevin in gran odšla. "Stari dolgovi z dirke," se je malo nervozno za- smejal Gurth, vsaj Taoniju se je zdelo, da je to smeh. "A smo se uspeli dogovoriti." Obrnil se je proti twi'leku. "Kaj pa si ti počel medtem? Zakaj mi nisi priskočil na pomoč. Lahko bi se končalo tudi sla- bše, delata namreč za Jabbo." Malo nejevolno je mežikal v sonci.
"Nisi me prosil," mu je kratko odvrnil Taoni. "Sicer pa si, kolikor vidim dobro opravil." Nato sta nadaljevala pot, zavila na vogalu v drugo smer, proti Trgu. "Naj ti dam še nasvet," je dejal Taoni. "Stave in igre na srečo so zelo rizična stvar. Mnogokrat imata tudi hude posledice za igralce, zato ti odsvetujem pretirano udejstvovanje." Sarkastično se je nakremžil. "Še posebej, če nimaš potem dena- rja, da bi odplačal morebitne nastale dolgove." Pogledal je proti nebu. "Dolgovi so kot sončne opek- line. V prevelikih količina so smrtno nevarne."
"No, hvala za nasvet," je odvrnil calamarijec, "a tu je to dokaj dober vir zaslužka. Na dirkah tu se sklepajo stave za velike vsote. Mislim, da je vredno tvegati." Gneča na tem delu ulice je bila malo večja, kot prej, tako da sta se morala premikati bolj počasi, v skladu s kolono. "Poleg tega, pa se do- kaj dobro znajdem. Ni mi treba dajti nasvetov," je nadaljeval mon calamari.
Nenadoma se je nek bith rahlo zaletel vanj. Hitro se je opravičil in želel nadaljevati pot, a ga je bil Taoni s prijemom roke zaustavil. Segel mu je v žep obleke in iz njega potegnil Gurthovo denarnico. "Vidim, da res," mu je od- vrnil, ko mu jo je vrnil. Zavila sta v novo ulico in mimo kondenzatorja vlage, ki je bil, tako kot na mnogih drugih krajih po mestu, postavljan v tla na ulici. Njegova naloga je bila zbiranje vlage v zraku in njeno pretvarjanje in skladiščenje v rezervar.
"Pa sva tukaj," je naznanil calamarijec, ko sta prišla do vhodnega portala kamnitega zidu, ki je vo- dil na ograjeno dvorišče. Od daleč je bilo videti velike kupe elektronskih odpadkov, sestavne dele droidov in odslu- žene motorje plovil in vozil. "Pri tem trgovcu z ropotijo imam nekaj opravkov. Ku- piti moram namreč novo droidsko sondo. Pri snemanju holofilmov so nepogrešljive " Pokazal je v smeri ulice. "Malo naprej je Trg odpadkov, kamor si hotel priti." Taoni je rahlo pokimal. "Pravzaprav bom s teboj stopil do tega trgovca. Moram namreč kupiti dve ali tri spominske kartice, ena se mi je namreč pokvarila."
"Tudi prav," je dejal Gurth. Nato sta vstopila na dvorišče, ki je bilo polno od sonca razžarjene ropo- tije. Na poti do hiše, ki je bila postavljena na enem koncu smetišča, sta srečala na mestu frfotajočega toydariana. V rokah je imel datapad, in zamišljeno nekaj prebiral z zaslona. Verejetno je imel tu pre- nosni inventar stvari, ki jih je imel na voljo za trgovanje. Taoni je po protokolu snel kapuco z glave in snel sončna očala.
"Hi chuba da nago?" je vprašal, ko ju je zagledal.
"Pozdravljen Watto," je dejal Gurth in pomignil proti Taoniju. "Z znancem tukajle sva prišla po na- kupih."
Modro bitje se je z eno roko povleklo po velikem nosu in priletelo bliže. "Krasno, krasno," je dejal s svojim rahlo hripavim glasom. Obrnil se je k Taoniju. "Ste Gurthov prijatelj," je radovedno vprašal in lebdel na mestu. Krila so utripala s takšno naglico, da se je twi'leku zdelo, da bodo ravnokar odpa- dla. "Nisem Vas še namreč videl z njim. Je pa res, da si z dolgovi ne ustvari veliko le-teh, če me raz- umete, kaj hočem reči."
"Ne," je odkimal twi'lek, "nisem njegov prijatelj. Srečala sva se v kantini." Obrnil se jeza toydaria- nom, ki je preiskujoče brenčal okoli njega. "Sem pa prišel kupit spominske kartice. Predvidevam, da jih je še kaj na zalogi."
"Seveda," je vznemirjeno pokimal Watto in Taoni se je spraševal, če se vseskozi tako obnaša. Vr- ste ni dobro poznal, le toliko, da je lahko prepoznal toydariana, če ga je videl.
"A bolj pomembno je, če imate s čim plačati, tujec." je nadaljeval modri krilatež in plahutal po zra- ku. "Sem namreč trgovec, ki mora kaj zaslužiti." Usta je premikal, kot da bi žvečil, vtem pa se mu je veliki nos, ki mu je visel čez štrleče zobe, rahlo tresel.
"Ne poskušajte me prevarati ali prepričati, da Vam dam blago zastonj, ker ste Gurthov znanec," je nadaljeval in z roko pokazal na calamarijca. Taoniju se je zdelo čudno, zakaj to omenja. Sam ni imel nikakršnega namena ogoljufati trgovca. Morda je bilo to v teh krajih bolj pogosto in se je toydarian zato bal, ali pa je tudi sam rad malo goljufal.
"Saj tudi meni ne daš po ugodnejši ceni," se je oglasil mon calamari. Njegov glas je bil rahlo popa- čen, saj je čez usta nosil vlažilec zraka.
"Chut, chut," je hitro z roko zamahnil trgovec. "Tukaj imam potencialno stranko. Ne moti."Obrnil se je h twi'leku, ki je potrpežljivo stal zraven. Calamarijec se je medtem oddaljil, odšel malo po svoje raziskat ponudbo na dvorišču.
"Zatorej nobenih ukan," je nadaljeval Watto. "Na mene ne vplivajo ukane - zgolj denar." je še do- dal in s tremi prsti svoje koščene roke v zraku z gesto nakazal denar.
"Lahko Vam zagotovim," je odvrnil Taoni s srepečim pogledom, "da denar ni problem."
"Morebiti," je rekel trgovec in letal sem in tja okoli twi'leka."Tu in tam prideju k meni tudi kaki tu- jci in želijo plačati z Republiškimi krediti." Začel se je krohotati, očitno spomnivši se na nek tak do- godek, tako da se je moral prijeti za trebuh. Pogled na smejoče se leteče btje je bil za Taonija dokaj nenavaden. "Tu krediti niso vredni nič," je nadaljeval, ko se je nehal smejati. Kakor grozilno je zabr- enčal bliže Taonija, ki pa je trdno stal primeru in ga gledal v oči. "Sprejemam le lokalno valuto," je pov- daril in pomenljivo dvignil prst.
"Seveda," je uradno pokimal twi'lek.
Toydarian je nato odfrfotal po poti med naloženimi kupi elektronike do vhoda v hišo. Čez nekaj tre- nutkov se je vrnil k obema prišlekoma, ki sta ga čakala na dvorišču.
"Tukajle so spominske kartice," je dejal in predložil Taoniju celo škatlo bolj ali manj rabljenih ka- rt. "Vse so rabljene, a so pobrisane in delujejo, to vam zagotavljam," je nadaljeval in pokazal proti kotu dvorišča, kjer je človeški otrok čistil glavo protokolarnega droida. "Moj pomočnik je vse ure- dil."
"Seveda," je dejal Taoni. "Boste pa mi verjetno dovolili. da to tudi sam preverim." Na to idejo je Watto malo spremenil obraz. Živčno si je premleval v ustih. "Mar ne?" ga je vprašujoče pogledal tw- i'lek. Toydarian je malo pomišljal, nato pa dvignil roki in se zamsejal. "Absolutno," je dejal, "kupec ima vedno prav."
Taoni je izmed ponujenih izbral tri, ki so izgledale, da so v razmeroma dobrem stanju. Eno za dru- go je vklopil v svoj datapad in jih preveril, da delujejo. Nato je Wattoju plačal dogovorjeno ceno in jih spravil v notranji žep tunike.
"Odlično," je z rokama plosknil toydarian in mlel z usti. "Bilo mi je v veselje oslovati z vami," pre- molknil je in iskal po spominu njegovo ime. Popraskal se je po nepokriti glavi. "Zdi se mi, da mi ni- ste povedali svojega imena," je dejal.
"Inutoty," je odvrnil Taoni, " Taoni Inutoty." Hotel se je že obrniti, pa se je spomnil še nečesa.
"Še eno stvar bi vprašal," je dejal Wattoju in iz žepa črne tunike potegnil napravo, ki jo je bil malo- prej našel na tleh ob informacijskem avtomatu.
"No, kaj pa imamo tukajle?" je dejal Watto in priletel bližje. Taoni mu je podal napravo, toydarian pa jo je, lebdeč na mestu, z zanimanjem pregledal.
"To je daljinski upravljalec za droida," je končno naznanil po krajšem pregledovanju. "Za kakšno vrsto droida gre, Vam sicer ne morem povedati, a ta naprava je v izvrstnem stanju." Dvignil je svojo modro glavo. "Kje ste jo dobili?"Taoni mu na to ni odgovoril, pač pa nadaljeval. "Pravite, da je v do- bram stanju. Torej je nekaj vredna?'
"Seveda, seveda," je pohitel Watto, "Za potencialnega uporabnika j zanimiva." Z entuziazmom je nadaljeval. "Bi mi jo dali, akhem," se je hitro popravil, "prodali?" Malo se je živčno zahahljal. "Pro- dali, seveda. Prodali."
Taoni je podržal upravljalec pred njim, tehtal zamisel. "Ne. Mislim, da ne," je naposled odgovoril in Watto je razočarano spustil roki in nekaj zagodelz usti. "Pa saj te napravice verjetno ne potrebuje- te," je poskušal. "Pri nobenem drugem trgovcu pa ne boste zanjo iztržili več, to vam zagotavljam."
Taoni je počasi spravil napravo nazaj v žep. "Bomo videli" je dejal.
"Kaj pa lahko storim zate?" se je nato Watto obrnil h mon calamariju, ki se je vrnil z obhoda po tr- govini. Taoni se je medtem pozdravno rahlo priklonil in se napotil proti izhodu z dvorišča. Namenjen je bil proti Trgu odpadkov ulico nižje, kjer je imel dogovorjeni sestanek.
Hodivši po široki ulici, ki je po podatkih vodila na domenjeni kraj srečanja, je Taoni izpod kapuce bežno opazoval okoliško arhitekuto. Vsa poslopja na Tatooinu so bila zgrajena iz enakih materialov, ki so dobro prenašali vročino, za to pa so bile zgradbe tudi delno vkopane v peščena tla,; pod zemljo je bilo hladneje.
Na poti pred njim je hodil nek visokorasli predstavnik vrste quaren. Koga vse ne vidiš na tem pla- netu, si je mislil Taoni. Quareni so bili, tako kot mon calamarijci vodni prebivalci planeta Mon Cala- mari. Pa vendar je tega dne srečal že predstavnika obeh vrst na tem suhem puščavskem planetu.
Nenadoma so na quarena planili trije zakrinkani neznanci. Zbili so ga na tla in ga, dasiravno se je skušal braniti, nemilostno oropali. Nato so se ozirajoč naokoli hitro izgubili v stransko ulico.
Zločiini se dogajajo vedno in povsod, si je misli twi'lek. Sicer je sprva hotel nadaljevati pot, a je na koncu vseeno prevladal njegov pravniški čut.
"Videl sem, kaj se Vam je zgodilo," je dejal Taoni in pristopil k oropanemu bitju, ki je še vedno se- delo an prašnih tleh. Podal mu je roko in quaren ga je najprej nejeverno pogledal, nato pa sprejel ponujeno pomoč, da je vstal.
"Za to dejanje jih lahko tožite," je dejal twi'lek in premeril quarena. Glavo je sestavljal čeladast zgornji del, kjer bi morala biti usta in obraz, pa se je nahajal šop lovk. Neznanec je bil obdet v temno rjavo ogrinjalo, na nogah pa je nosil obrabljene škornje.
Rop je bil po vseh pravnih zakonikih in zakonih kaznivo dejanje. Dasiravno tu Republika ni imela pravnega nadzora, pa so tudi hutti uvedli svoje običaje in pravna pravila. Hm, vredno bi se bilo poza- nimati o tem.
"Ah, saj ne bi pomagalo," je z roko zamahnil quaren. "Poleg tega pa mi niso odnelsi kaj posebno vrednega." Razsebe je otresel prah, ki ga je pobral na tleh. "Vseeno hvala, da ste se ustavili in mi po- magali," je nadaljeval neznanec in se v globoko priklonil.