Short Story 32 : Morana

Morala je priti iz mesta. To je bila njena glavna misel, ki ji je rojila po glavi, medtam ko je s prstoma živčno narahlo tolkla po volanu. En noht se ji je zaradi tega že zlomil. Ni je motilo.
Zunaj je bilo oblačno, mrzlo zimsko vreme, sneg je začenjal naletavati vse bolj gosto. Megleno februarsko jutro. Sredi Ljubljane. strogi center, semafor pred glavno pošto. Ob osmih zjutraj.
Kot ponavadi ob takem času in vremenu je na ulici nastal velik prometni zastoj. Od prejšnjega semaforja do sem je porabila dvajset minut. Avtomobili in kombiji so hupajoči stali v kolonah vse okoli nje. Na desni je dvojni avtobus mestnega prometa skušal zapeljati s postajališča v kolono. Ni mu uspelo, kolona je stala naprej, izpuhi razgretih vozil so se mešali z meglo.
V vzratnem ogledalu je videla vozilo za seboj, krvavo rdeč mercedez. Voznik je vztrajno trobil in glasno trosil kletvice skozi odprto okno. Njegovo kruljenje je preglašalo le nabijanje iz radia, obsceni turbo-folk po harmonikah sodeč. Odprla je stransko okno in mu z znano gesto prstov pokazala, kaj si misli o njem. Ni utihnil.
Potegnivši prej iztegnjeno roko nazaj v toplo notranjost svojega avtomobila je občutila, kakšen oster mraz pravzaprav vlada zunaj. Koščeni prsti so ji drgetali, že tako bleda polt kože je bila še bolj brezbarvna, modre žile so ji iztopale. Želela si je, da bi lahko zamahnila s prstoma in kar tako mimogrede odpravila mraz in sneg. Tega ni mogla. Ne več.
Ozrla se je čez ramo, kot da bi pričakovala koga na zadnjem sedežu. Nikogar ni bilo. Pomežiknila je s svojimi hladnimi, modrimi očmi, bolčala v kolono pred sabo. Odkar je izvedela, da je v mesto prišel on, je vedela, da mora oditi odtod. Takšno je bilo pač njuno razmerje. Skupaj nista mogla bivati na istem kraju. Kadar je eden prišel, je moral drugi slej ko prej oditi. Ponavadi ona.
Pogledala je na semafor. Dasiravno je gorela zelena luč, se kačasta vrsta ni premaknila niti za meter. Verjetno je bil problem spet nekje v ospredju kolone. Ljudje pa so imeli običajno počasne reflekse. Četudi bi bila zelena luč, četudi bi bilo lepo vreme in četudi ne bi bilo prevelike kolone, bi nekaj voznikov še vedno obtičalo. Nekateri niso nikoli dovolj hitro odpeljali.
Zazrla se je v snežinke, ki so tiho padale z neba, mezele skozi smogasto meglo. Že cel dan. Zato tudi taki zastoji na cestah. Zameti in snežena brozga vsepovsod. Samo toliko, da pridem do obvoznice, do izvoza za gorenjsko, si je mislila, potem sem rešena.
Vzdramil jo je kreščeč zvok brisalca na vetrobranskem steklu, ki je v ustaljenem ritmu odnašal naneseni sneg. Bolj za preganjanje dolgčasa, kot pa zaradi kakšnega posebnega zanimanja, se je razgledala po okoliških poslopjih in pločnikih. Na eni strani glavna pošta in hotel, na drugi veleblagovnica in manjše trgovine. Vse zavite v smog, sneg in meglo. Včasih ji je bil tak prizor všeč, prav prvinsko uživala je ob njem. Sedaj ni bilo tako. Prav sneg in megla sta ji onemogočala odhod, pot drugam, pobeg iz tega kraja.
Po pločnikih so hodili ljudje, brodili o plundri, debelo obleženi v zimska oblačila, zaviti v šale in s kapami na glavah. Vse to za obrambo pred mrazom. Hiteli so po svojih vsakodnevnih poteh, po ustaljenem delovnem redu, ne zavedajoč se drugega dogajanja okoli sebe. Ko bi le vedeli. Ljudje so preveč zaverovani v vsakodnevno dogajanje, da bi se opazili, kar je resnično pomembno v življenju. Tu je šel poštar z veliko torbo in vozičkom, tam dedek z otroki, ženska z mobitelom, drugi. Videla je njihove načrte, želje, strahove. Včasih dobiš ve, kot si želiš.
Pogled se ji je ustavila na nekem človeku, ki je skušal prečkati cesto. Na semaforju za pešce je svetila rdeča luč. Nepoznavanje prava škoduje, si je mislila. Prav tako nespoštovanje.
Končno se je kolona premaknila nekoliko naprej. Sedaj je stala z avtomobilom pred nekdanjim ponosom mesta, nebotičnikom. Nedaleč od tod, na starem trgu sta se včasih dobila, nato nadaljevala sprehod po s snegom okrašenem mestu, se kepala v bližnjem parku. Tudi snežene kepe, ko je bila enkrat vržena, ni mogla več zaustaviti. Kasneje sta si pogrela premražene prste s pečenim kostanjem; kasneje zaspala v objemu, z njegovo roko med njenimi stegni, medtem ko mu je šepetala tiho uspavanko.
Naveličano je gledala predse v kolono in polzavestno poslušala radijo. Ni bilo kakega posebno dobrega programa. Niti generičnih poročil o starih novicah, le slaboumna glasba.
Monotonost je prekinil nenadni krik, nato se je zaslišal zamolkel udarec. Pogledala je okoli in videla, da je nedaleč proč na tleh ležalo truplo. Bržkone se je nesrečnik vrgel z vrha nebotičnika. Spraševala se je, če morebiti ne bi bila to dobra rešitev tudi zanjo. Bilo pa je malo neodgovorno, da se je pognal v smrt prav zdaj. To je promet v okolici le še dodatno ohromilo. V nekaj minutah je bilo pričakovati zavijanje siren rešilca in policije. Nato bo verjetno sledila zapora ceste in ostale neprijetnosti.
Končno se je bližala obvoznici, nekolikanj bolj široki cesti, ki pa je bila zavoljo snežne brozge in množice avtomobilov le malo bolje prevozna, kot poprej mestno jedro. Še malo, si je mislila, in bom zunaj mesta, potem me ne bo mogel več pregnati. Pogled v vztratno ogledalo ji ni pregnal nelagodnega občutka, da ni sama v vozilu. Živčno je zavzdihnila, občutila ledeni pot, ki se ji je lepil na majico.
Skupaj s snegom, ki je ponehaval se je redčila tudi kolona pred njo, kar je izkoristila in pohodila plin, v kratkem času je dosegla 100 kilometrov na uro, nato 120, 150, 200 ...
Z vso silo je vozilo priletelo v zadnji del tovornjaka, zagazilo pod dvignjeni del zadnje prikolice, bela pločevina avtomobila se je škripajoče umikala in ploščila, medtem ko je štrleči del prikolice posiljeval razbitino. Ostanki okenskih stekel so bušnili v notranjost in snežno bele prevleka avtomobila se je obarvala rdeče.
Iztopila je iz avta in bosa počasi obšla ostanke razbitega avtomobila. Nekaj metrov stran od ceste je v snegu pobrala čevelj, ki ga ji je vrglo iz avta, drugi je bil na sredini cestišča. Sedaj ni več snežilo, sneg se je spremenil v ledeno hladen dež, ki jo je zalival vedno močneje, njena temnomodra obleka se ji je lepila na okrvavljeno in porezano telo, dolgi svetli lasje pa so razmršeni delno zakrivali veliko vreznino na vratu. V ozadju je bilo slišati sirene.
Na obraz se ji je prikradel pošastno mil nasmeh. Drugo leto pa naprej, kot vedno. Ozrla se je čez ramo: ''A ne, Kurent?''