Short Story 33: Vampire Lesbians

Še ena kratka zgodbica na temo vampirjev XD.



Mrzle dežne kaplje so neusmiljeno in neustavljivo bičale orošeno okno, še vedno razgreto od vročega poletnega sonca, katerega je zmotila večerna nevihta, naravna mokrota je silila okoli načetega pročelja in nezatesnjene šipe, se hlastno vpijala v žejni les okenskih polic, se v sragah in potokih nezadržno zlivala po gladkem in napetem steklu ter se nabirala v mali lužici v temnem kotu sobe.
Da jih dež le dobro zmoči, si je mencajoč modro obleko čemerno mislila Natalie, čepela ob umivalniku in s premrlimi rokami skušala sprati krvave madeže iz tkanine, s spolzkim rumenim milom drgnila škrlatno packo, ki ji je onečedila cvetlični vzorec na prsih, sem in tja ujela utrinke dogajanja zunaj. Pred nenadnim nalivom se je po svoji stari nesreči, ki bo nekega dne le izginila, tako si je dopovedovala, motala po slavnostno okrašenem vrtu zunaj in med mnogimi povabljenimi vasovalci iskala sebi primernega soplesalca. Kateregakoli plesalca pravzaprav. Vsaj nekoga, ki bi ji namenil prijazen smehljaj, prijel za roko in odpeljal na plesišče. Pa ne princa na belem konju, junaka in prvaka v sleherni stvari. Prijaznega in razumevajočega mladeniča; kaj je bilo to tako težko razumeti, in dobiti?
Hodila je med njimi in prijazno pozdravljala vsakega gospoda in njihove gospe, vljudno pozdravljala in še bolj prijazno odgovarjala na vljudnostna vprašanja, se priklanjala in kimala slehernemu, se vsa topila od lažne priajznosti, iskala pozornost, katere ni bila deležna. Tiho je zavzdihnila. Iz belega čipkastega naborka vsa kri zagotovo ne bo šla ven.
Primerilo pa se je tako, ko je že več brez prave volje čemela na klopci, srkala nekolikanj že pretoplo vino in pošiljala poglede polne obetov v smeri bližnjega mladca. Njen trud bi nemara celo obrodil sočne sadove, zakaj visokorasli dolgolasec, slednje seveda zaradi lične lasulje, kupljene kje na Pornemadi zagotovo, je odložil krožnik s sladico in se napotil v njeni smeri. Malo presenečena je Natalie takrat odložila kozarec, vstala in si popravila obleko, počakala na snubca. Ki je nato vljudno pokimal in pozdravil, stopil mimo in se znašel v objemu z neko drugo deklino. Da bi le staknila pljučnico v tem vremenu, si je jezno mislila in z nohtom skušala spraviti rdečino z blaga. Jezna nad takim razpletom in nad sabo, norico!, ki je upala in skušala doseči več, kot zasluži, je čmoknila nazaj na klopico, odsotno mahnila po leseni podlagi in žvenketaje pometla kozarec na tla. Tanki koščki stakla so se ji vsuli okoli prstov kot bodičast dež, porezali nežne roke, pognali tanke, a nič manj boleče potoke krvi.
V nenadnem šoku je hitela brisati rdečino z rok, si jih privijala v skeleči bolečini k prsim, otirala mokroto v modro tkanino, ki je hlastno vpijala njeno življensko tekočino. Nihče ji ni namenil kaj več kot pogleda, še tisti redki so se le prihuljeno nasmehnili, češ, glej jo, tepko neumno, nihče ni pristopil in ji pomagal, oskrbel rane in zagotovil, da bo še vse dobro. Bobneče grmenje z vzhoda je ravno naznanjalo nevihto, ko je Natalie vstopila v prazno hišo, pustila veselo družbo za seboj, v samoti hladne sobe tiho zajokala.
Dež zunaj se je še vedno vlival v slapovih, tu in tam ga je dopolnilo še glasno grmenje, dušilo glasove z vrta in pritličnih prostorov posestva. Sama s svojo okrvavljeno obleko v rokah in mokrimi solzami na bledih licih je Natalie utrujeno sedla za mizo na sredi prostorne sobane, glavo sklonila v roke, v temi bila sama, le občasno je temo prostora presekala slepeča bela svetloba strele.
Nenadoma je na hodniku nekaj glasno počilo in zahreščalo, nakar je v mračno izbo nakratko zasijala slepeča svetloba, z močnim treskom, ki je omajal podboje, so se lesena vrata spet zaloputnila.
In Natalie ni bila več sama.
Zunaj se je medtem že pričelo nočiti in soj blede mesečine je risal kratko belo pot po razgretih marmornih ploščah, metal razpotegnjeno in popačeno zloveščo senco sloke postave, ki je tiho drsela do orošenega okna.
Še vedno sedeča za mizo, z glavo v rokah in željo, da bi ostala neopažena, jo je Natalie tiho motrila, bila nekolikanj presenečena, ko je mladenka snela tanke naramnice svoje preproste črne obleke in spolzela iz nje, pustila vnemar, da ji je padla okoli nog. Odprla je s seboj prineseno steklenico vina in si nalila rdečega. Natalie je zadrževala dih.
Ob oknu je stal velik črn klavir, na njem svečnik, dve prižgani sveči. Golo dekle je postalo ob njem, z eno roko odpilo požirek vina, z drugo odigralo nekaj taktov, končalo s posebno nenavadno noto, s treskom zaprlo klaviaturo, da je Natalie kar poskočila, jecnila nehote.
Neznanka jo je slišala, se obrnila proti njenemu bivšemu varnemu zavetju, jo molče premerila s pogledom. Obrisavši si še nepovsem posušene solze z lic v krvavi rokav je Natalie počasi vstala izza mize in stopila naprej, si popravila krilo, nekako na izgubi.
Opazivši njeno zmedenost in nelagodje se je nagica ozrla navzdol po sebi in se lokavo nasmehnila.
''Prave so, ja.''
''Um,'' je Natalie rahlo zardela v lica, v temnem kotu nenadoma iskala kaj pomembnega, da ji ne bi bilo treba bolčati v slečeno vrstnico. Naposled je le zbrala dovolj poguma in dvignila oči. ''Mislila sem na krila.''
Angeli so seveda imeli krila, velika in bela, tako je vedela iz pravljic, bela peresa na velikih perutih, ki so jim poganjala iz teles, in tudi njo samo je oče večkrat ljubkovalno imenoval za angela, a kakor je Natalie razmišljala sedaj, tole bitje zagotovo ni bilo eno izmed njih. Slokemu dekletu je iz hrbta poganjalo dvoje velikih kril, črnih in krempljastih na konceh, njih stičišče na hrbtu so zakrivali dolgi, vranje črni lasje, ravni in lepo počesani, tako čislani v družbi in primerni za prisrčna dekleta. Vsekakor ne zanjo, ki je imela ognjeno rdeče lase, kar jo je že samo po sebi delalo odljudno in v očeh normalnih ljudi najmanj za čudakinjo, če že ne kar odkrito imenovano čarovnico.
Njena opazka je goličin lokav pogled le še bolj raztegnila. ''Te tudi.''
V polmraku in brljavi maloštevilnih sveč se je Natalie zazdelo, da so se dolga krila nekolikanj premaknila, kakor ogrinjalo razvila za dekletom. Sicer je bila tega dne popila že lepo število kozarcev takšne in drugačne pijače, a Natalie se je dozdevalo, da bi si vseeno zapomnila, če bi bila povabljena na zabavo v maskah. Tako ali tako pa sama ni nosila mske, niti ni imela denarja zanjo. Nejeverno je pogledovala po krilih.
''Moje ime je Monique,'' je ta stopila bližje in podala golo roko v pozdrav. ''Predstavljeni sva bili na začetku plesa, zagotovo se spominjaš.''
''Um, da, vsekakor se spomnim,'' je lagala Natalie in sramežljivo stisnila roko. Danes je bila predstavljena tolikšnemu številu ljudi, da si nikakor ni mogla zapomniti vseh obrazov, kaj šele njihovih cenjenih imen. ''Me veseli.''
''Nisem si mogla pomagati in spregledati, da si na vrtu doživela manjšo nezgodo,'' je dejala Monique, prekinila nenadno mučno tišino temne sobe. ''Res nesrečna zadeva. Kako je z roko?''
''Um, hvala lepa za skrb,'' je bila Natalie dokaj presenečena, da je koga celo zanimalo njeno počutje. ''Upam, da ne bo nič hujšega. Le manjša ureznina je, pa sem jo bila že sama oskrbela in povila,'' je polzavestno z roko pogladila belo povezo okoli dlani.
''Morda bi bilo vseeno dobro, da še jaz pogledam in preverim, kako je z rano,'' je dejala okriljenka in jo nežno prijela za ranjeno roko, pazljivo odvila povezo in odmaknila okrvavljeno gazo, razkrila rano in s prstki mehko podrsala po njej in med prsti, jo dvignila k ustom in narahlo poljubila, s konico jezika obliznila krvavo srago med prstoma. ''Tako, poljubček vedno poskrbi za hitro ozdravitev,'' se je prisrčno nasmehnila.
''Kaj si jokala, revca?'' je nadaljevala Monique, jo še vedno držala za roko, blizu sebe. ''Saj bo še vse dobro, veš,'' jo je bodrila in s konicami prstov Natalie obrisala rdeča lička, se nagnila naprej in jo mehko poljubila na usta.
''Um-'' je nekaj hotala ugovarjati presenečena Natalie, a je nato tako namero opustila, raje razprla svoje ustne in spustila sočni jezik dekleta v sebe.
Saj ne, da ne bi še nikoli pomislila na to, in pred leti sta se z vrstnico na študiju prav nemarno tovrstno zabavali, a vseeno se ji je tole zdelo nekolikanj nenavadno. Po drugi strani pa mladci zunaj niso pokazali pretiranega zanimanja zanjo. In glavo je imela že presneto težko. In Monique je bila tako prijazna. In ...
Pustila ji je, da je Monique pristopila še bližje, jo objela okoli tankega pasu, zahvaljujoč stezniku kakopak, nežno poljubila na beli in mehki vrat, čeljust ji je nemarno počila, ko je v zanosu razprla usta in se prisesala obnjo, jo narahlo grizljala po njem, da ji je Natalie vzdrhtela v rokah, na stran glavo dvignila, da je ta lahko okusila več njene mlade kože, lase na stran umaknila, pustila, da ji je ljubkovala ušesa.
Natalie se je obrnila, odvezala zeleno pentljo iz las, jo dala stran na mizo, razpustila rdeče lase, dobila nov poljub na ustnice.
Počasi ji je Monique razvezala beli životec, pod njim je brstelo mlado meso, se z vdihom spuščalo in padalo, gledala jo je prijazno in z občudovanjem. Snela ji je mehko srajčico z ramen, jo po golih rokah dol spravila. Vtem je Natalie povesila oči in dvignila roke proti sebi, svoje razkrito meso hotela v sramu skriti. Na pol poti jo je Monique zaustavila, s pogledom srečala njene velike oči, tiho odkimala, ji zagotovila, da je vse prav.
Ni se branila njenega prijema in dotika, še sama jo je poljubila, okusila tisti znani vonj, ki ga je sedaj za njej lastnega vzela, ga našla spet na nje vratu in iskala dalje po telesu, bele prsi poljubila narahlo, z roko ji zaobjela eno jedro dojko, jo s prsti in jezikom vzbudila v čvrstost.
Modra obleka je šlo še kot zadnja od njenega krhkega telesa, v brljavi sveče je svetlejša stala.
Monique je s poljubom spet našla njeno mehko telo, nižje po telesu potovala, nje tresenje rahlo čutila, ki je izpolnjevalo pričakovanje in obetalo lepo nagrado. Od prsi je potovala po malem napetem trebuščku, med nogami ji je kanila prirediti posebno veselje. Spodaj je bila Natalie pobrita, mehka koža je bila gladka, le najnežnejši puhek je bil jeziku zaznaven. Le vzdihnila je globoko in zaječala, ko ji je meso najnežnejše v strasti vzbudila, sok njen telesni je ostal na njeni ljubici, se zbiral.
V zanosu sta se sesedli na kupček oblačil na tleh, pod seboj si jo je Monique podredila, sedaj z jezikom ljubkovala notranjost stegen, s prsti razprla njene ustne in se posvetila najobčutljivejšemu mestu, narahlo podrsavala po njej s svojimi belimi zobmi, dokaj špičastimi, kako je bila Natalie že poprej občutila, ko je z jezikom preiskovala njena vlažna usta.
Skoraj bi bila že glasno končala, ko je Monique prenehala s svojim na moč prijetnim delom, si obrisala mokra in od njene mesečne krvi pordečena usta in se ulegla na hrbet, spodvila svoja črna krila , s pomenljivim pogledom dala vedeti Natalie, kaj ji je storiti. In tudi je.
Sicer je bila sprva nekolikanj negotova, kaj točno naj naredi, a so jo Moniquini globoki vzdihi hitro prepričali, da deluje v pravi smeri. Ob stiskanju stegenskih mišic je oklenila svoje mokre noge okoli nje in ji z rokama potisnila glavo povsem nase, njeni krempljasti nohti so ji na hrbtu pustili krvave sledi, ji v končnem trenutku obilno zalila obraz.
Vidno zadovoljena je Monique sedla zraven nje in ji polizala svoj sok z obraza, nato vstala, stopila do klavirja in z njega vzela svečnik, se ga oprijela z obema rokama, njeni mehki prstki so pogladili zlato steblo svečnika. Pogledala jo je preko rumeno rdečega plamena s svojimi velikimi zelenimi očmi, nato pa z usti začela ljubkovati svečnik in počasi lizati mastno voskasto svečo. Glasno je zacvrčalo, ko je z jezikom ugasnila plamen.
Na svečniku je gorela še ena sveča in z njeno jarko brljavo si je od blizu ogledala Natalie, s plamenom osvetlila sleherni predel in ga nato ljubkovala, da je dekle predlo od ugodja, nato pridušeno kriknilo, ko ji je nekaj kapljic vročega voska kanilo na golo kožo, se ji cvrčeče polilo po prsih in nižje.
Počenila je zraven Natalie in ji s konico sveče narahlo dražila občutljivo ženskost, krožila okoli vlažne luknjice in drgnila malo točko, tisto malo točko, sem in tja, gor in dol, dokler je Natalie skoraj v solzah ni prosila in obetala, da naj jo končno vtakne vanjo.
A Monique se ji je le pošastno milo nasmehnila, jo z eno roko še naprej dražila, z oslinjenim prstom druge pa ji je podražila ritko, nato zarinila mastno svečo vanjo, da je Natalie lahko le zaječala v nenadni bolečini, ki se je mešala z užitkom, iz sebe spuščala svoje sokove, ki so se vpijali v pomečkano modro obleko pod njima. Ko ji je naposled postalo lepo, je glasno zašepetala njeno ime. Z mokrim poljubom se je Monique ulegla poleg nje, ji sprva nežno grizljala vrat in z jezikom sledila po prsih, nato pa se boleče zagrizla v njen vrat, z zobmi prodrla vanjo, pohlepno sesala lepljivo rdečino iz nje, medtem ko je Natalie še vedno doživljala svoj vrhunec in se ji stresala v objemu, izdatno izpila, nato v krvavem poljubu z njo delila.
Natalie se je privila k njej, ji obliznila malo bradavičko, ki je se takoj odzvala. Nato je uporabila zobe, sprva narahlo krožila po njenih prsih, nato polno ugriznila, da je Monique zatulila od bolečine in užitka, pohlepno cuzala toplo kri, ki je lila iz nje, se kot novo porojeni angel krvavo podojila.
Kmalu, a ne takoj, sta zaspali ena ob drugi, z rokami objeti, krvavimi usti in spodvitimi krili.