Short Story 34: Kolibri

Mimgrede, thread na temo mezoameriških iger.



KOLIBRI


Odet v svečana oblačila se je vrhovni svečenik Bonampak v spremstvu služabnikov približal žrtvenemu kamnu. Na njem je mirno ležalo golo črnolaso dekle. Ob vzklikih gledalcev je svečenik izvlekel ostri obsidianov nož, pristopil, ji z enim zamahom razparal prsi in ji še živi iztrgal srce. Tega je nato utripajočega dvignil v zrak, pokazal Soncu in zbranim ljudem. S tem je bilo sveto tekmovanje tlachtli odprto.
Preletevši nabito polne razgledne prostore in pomežiknivši proti soncu je Martezuwa, Aztek, zamišljeno pljunil nekaj semen maguewa, trdega zrnja agave, ki ga je bil žvečil, na tla igrišča, ki so bila tlakovana z umetelnim raznobarvnim mozaikom.
Sonce se je bližalo poldnevu in dan je bil nadvse pripraven za sveto igro tlachtlija, kar je oznanjal in kazal tudi veliki kamniti krog, oznanjevalec koledarja, na glavnem trgu Tenochtitlana. Čas Osmega sonca ali, kakor so šteli čas prebivalci na drugi strani Velikega morja, leto 1874. Nekaj dostojanstvenikov tistih dežel je bilo tudi prisotnih med mnogoštevilnimi gledalci. Tu so bili tisti, ki so prišli iz Romanske republike, odposlanci Egipta in tudi tisti, ki so predstavniki šogunatske države na vzhodu.
Veter je prav narahlo pihljal in čistil zrak, mu dajal prijeten duh pomladi. Vedno prisotnega smradu pogonskih turbin velikih zračnih tovornikov ni bilo čutiti, dasiravno je v daljavi na nebu v urejenih vrstah nemoteno potekal zračni promet. Strnjene kolone različnih osebnih plovil, gospodarskih tovornikov in javnih prevažnic so tvorile vsakodnevne potovalne linije. Ustaljeno, običajno.
Na tem prostoru pa se je imelo dogajati nekaj prav posebnega, svečanega. Igro tlachtlija so prirejali le na določene dneve v ciklih. Naloga te posvečene igre, starodavnega običaja Olmekov, je bilo zagotoviti dovolj človeških žrtev za daritev. Tokratna igra ni bila namenjena čaščenju Tlaloca, boga dežja, niti Huitzilopochtlija, velikega sončnega boga. Ne, tokratne žrtve so bile namenjene največjemu božanstvu njih vseh, Quetzalcoatlu, pernati kači.
To starodavno božanstvo jim je nekoč že vladalo, skrbelo za napredek. Nato pa se je odločilo za odhod preko Velikega morja z obljubo, da se nekoč vrne. No, po veliko letih je bilo azteškemu ljudstvu čakanja dovolj in so se odpravili za njim. Njega samega niso našli, le prebivalce druge celine. To jim je dalo mnogo veliko daritvenih človeških žrtev.
Stara modrost starešin je govorila, da mora biti človek kakor kolibri. Ta mali ptič tako hitro maha s krili, da na prvi pogled izgleda, kakor da lebdi. Za izgled popolne mirnosti je potrebno veliko gibanja. Da bo človek pripravljen na hitre odločitve in dejanja, mora biti v sebi popolnoma miren. To je v teh trenutkih pred tekmo Martezuwa vsel na znanje. V mislih se je sprostil, umiril. Vse mišice svojega telesa je pripravil na skorajšnje tekmovanje.
Bila je ta igra, tlachtli, zelo drugačna od tisti, ki so jih v zabavo imeli prebivalci drugih dežel. Tamkajšnji šivelj se je bil naslajal ob krvavih bojih gladiatorjev in usmrtitvah ter mučenju obsojencev. Vse to le v zabavo in zagotovitev miru v republiki. Kako sprevrženo! V Azteški državi pa je bilo sodelovati v svetih igrah žrtvovanja, poleg tlachtlija so poznali še druge igre, čast tako za sodelujočega, kakor tudi za njegove sorodnike. Sodelovanje pa je bilo povsem svobodno, neizsiljeno, ljudje so se sami ponujali, da bi tako pri božanstvih izprosili dobre letine, uspeha in blagostanja. Tudi mlado dekle, ki se je žrtvovalo na začetku je to storilo prostovoljno. Za njega, pripadnika veleznanega in spoštovanega reda bojevnikov jaguarjev, je bila velika čast že sodelovati. Ni ga skrbelo, ali bo na koncu na strani premagancev ali zmagovalcev.
Vrhovni svečenik je na velikem oltarju in razgledni ploščadi voditelja svečanosti z vzvišenim zanosom predstavil tekmovalce. Le-ti so bili že razvrščeni na velikem tlakovanem igrišču. Vsi so bili prepasani okoli pasu, na glavah so imeli raznobarvne perjanice, na komolcih, rokah in kolenih pa so nosili pritrjene ščitnike iz umetne snovi. Bili so bosi.
Preletevši s pogledom gledalce je Martezuwa med njijmi poiskal svojo mlado ženo Sošimilko, kar v nahuatlu pomeni 'poljski in cvetlični gaj'. Končno jo je našel, ko je z njunim še ne triletnim sinom v naročju sedela v dvanajsti vrsti. Zagledala ga je in mu pomahala.
Na svečenikov znak je na igrišče priletela žoga, ki jim je služila za igro. Narejena je bila iz kavčuka, naravnega drevesnega izcedka. Množice na tribunah so začele bučno vzklikati in spodbujati igralce, medtem ko je svečenik glasno komentiral dogajanje na igrišču.
Brž ko je gumijasta žoga priletela na igrišče, so se igralci pognali za njo. Namen je bilo spraviti žogo skozi navpični krog, ki je bil pritrjen na obeh končnih zidovih igrišča, eden od vsake skupine tekmovalcev. To je imelo simbolni verski pomen; gibanje žoge je ponazarjalo gibanje sonca na nebu.
Ko je le-ta poletela skozi obroč, je bil simbolno naznačen sončev vrhunec v dnevu, poldne.
Odbojna žoga je bila dobro vodljiva in zadana naloga ne bi bila ravno težka, vredna božanstev, zato jo je bilo dovoljeno odbijati le s komolci, koleni in boki. Seveda so bili tekmovalci vešči tudi tega; ni bil kar vsak državljan sprejet v igro.
Skočivši visoko v zrak je Martezuwa prestregel podajo nasprotnikov do temnopoltega igralca zavidljive velikosti in moči. Ta je bil eden potomcev ujetnikov, ki so jih Azteki pripeljali kot ujetnike in sužnje z bojnih pohodov v Oddaljeni celini, kakor so bili imenovali dežele Egipta. Nekajkrat je žogo s kolenom odbil v zrak, da je dobil popoln občutek, nato pa jo z močnim udarcem komolca poslal na drugo stran igrišča, kjer jo je sprejel soigralec.
Borba je bila seveda ostra, nihče ni popuščal; kazen za poraz je bila seveda smrt na žrtvenem kamnu. Gledalci so divje spodbujali svoje izbrance. Mnogo jih je namreč v blagu, denarju in sužnjih medseboj stavilo o izidu in uspehu posameznih igralcev.
Zaprivši pot nasprotnici je Martezuwa nastavil komolec in jo surovo zbil po tlakovanih tleh. Še preden se je dekle uspelo pobrati, ji je z nogo poslal par brc v mehke predele, da se je to zvilo od bolečin. Krvava in objokana je obležala na tleh; zanjo je bilo igre konec. Nanjo je kot tudi vse ostale čakal žrtvenik. Martezuwe to ni ganilo, v tej igri je zmagal močnejši in spretnejši. Sam se je popolnoma skoncentriral na igro, bil je umirjen, njegovi gibi so bili močni, a preudari. V njem je bil kolibri.
Po daljšem odbijanju žoge sem in tja po igrišču, je Martezuwini ekipi uspelo poslati žogo skozi nasprotnikov obroč.
"Zora; svetla smrt umrljive noči," je v mislih zrecitiral Martezuwa.
S tem igre seveda še ni bilo konec, število doseženih točk, to je prihodov sonca v zenit, je bilo določeno s pomembnostjo praznika. In današnji je imel še prav posebno težo. Igra se je nadaljevala z nezmanjšano vnemo.

Ko so ga zgrabile močne roke služabnikov velikega svečenika se ni niti malo upiral. Ulegel se je na kamniti žrtvenik od katerega je še curljala kri predhodnikov in mirno pogledal v nebo. Ni bilo oblakov. Zgolj svetla modra barva. Kolibrija.