Star Wars - Old Republic - Revan

Medtem ko so leta nazaj v času Bathama pisci knjig iz SW franšize komajda izprosili dovoljenje Lucasa&co, da kot like uporabijo Sithe in so bili večinoma omejeni na par znanih zlobcev, zadnje čase štancajo nove sithe kot po tekočem traku, tako da domala vsaka knjige vsebuje novega zlobca, kar ni nujno dobro. Darth Bane trilogija je bila na primer dobro zastavljena in izvedena, medtem ko so tie-in knjižice Stare Republike le merchandizing ob prihajajoči mmopg igri.

Tako Deceived, kot tudi Fatal Allience in Revan postrežejo s postano zgodbo in generičnimi liki; če je to še nekako opravičljivo pri prvih dveh, pa Revan pogrne na celi črti, še posebno ker so bila pričakovanja upravičeno visoko. Nenazadnje je naslovni lik osrednja osebnost priznane ino nagrajene rpg igre KOTOR, zato bi bralec pričakoval epsko dogajanje in dfostojen odgovor na mnoga vprašanja, nekje na polovici kratke knjige uleti še protagonistka KOTOR 2, nakar se oba neuspešno zoperstavljata nadmočnemu (kako izvirno) Cesarju skritega Sith Imperija, ki je prisoten še v omenjenih dveh knjigah. Dogajanje iz KOTOR iger je podano v stilu infodumpa, medtem ko prva polovica knjige razdeljena na iskanje mandalorijskih artifaktov, kar bo rajcalo zgolj s kontinuiteto obsedeneautiste in mandofage, in generične politične spletke generičnega sitha na generičnih avanturah. Scourge je tako le slab nadomestek za Vaderja ali Malgusa, velike probleme pa ima po Zahnovem zgledu že z droidi. Drugi del knjige se dogaja po KOTOR 2 in vsebuje gospodično Exile, ki išče Revana, ki je v ujetništvu Sithov. Reševanje se izkže za neuspeh, Meetra umre, Revan pa nadaljuje kvazi mentalno upiranje Cesarju, ki je glede na vsebino mmoprg neuspešno.

Preveč prostora je namenjeno nezanimivim novim likom, predvsem Scourgu, medtem ko sta Revan in Exile le cardboard vozili za bralca, da pisec lahko poda nekaj nujnih infodumpov, po dejanjih pa sta daleč od epskih podvigov iz KOTOR1/2 ko sta oblegala/reševala celotno galaksijo in porazilo kopico dobro zastavljenih sithov. O slednjih v tej kratki knjigi ni ne nuda ne sluha, le generični in neprepričljivi nadomestki. Celotno dogajanje, vključno z liki in dialogom, premočno spominja na KJA pisarije; še več vsega starega, reciklirano in potencirano, a na koncu še vedno premalo.

2/10