http://www.imdb.com/title/tt0118736/
Postapokaliptični b film iz poznih 90ih, ki z minimalno produkcijo zahaja že v indie vode, s kvalitetno in doživeto izvedbo ter spretno derivativnostjo pa sodi med kultne klasike.
They see me strollin, they hatin
Počasno in brezciljno tavanje po ameriški skurjeni puščavi v iskanju Lost Vegasa se v slogu popotovanje od Litije do Čateža spogleduje z nekaterimi elementi Čarovnika iz Oza, doda lepo mero elementov iz samurajskih filmov, a ne zapretirava kot Kill Bill, četudi je po količini sposojenih elementov in poklonov na Tarantinovi ravni, prizanešeno pa nam je z zanj značilnimi bagatelnimi dialogi, vse pa lepo zaokroži surf rock spod rok Red Elvises.
Kitarist se z dežnikom ino kantano(tm) odpravi v Vegas, da nasledi umrlega Elvisa, na sreči poverba nadležnega froca, nakar se v slogu Samurai Jacka/Samurai Champloo bori z različnimi postfallout/Mad Max spakami, kar vključuje kegljaško ekipo, kanibalistično tv-zombie družino, astronavte, ki so preživeli pobude civilne iniciative, podzemne stvore, ki so očitno uleteli iz Časovnega stroja, raznorazne muzikante, ki dopridajo k glasbeni raznovrstnosti, razorožene ostanke Ruske armade ter nenazadnje Discworld-like Smert(tm) v podobi Slasha, ki s skupinico jastrebovskih lokostrelcev preži na potujoče muzikante ter jih po Highlandersko odstranjuje s poti.
There can be only one
Posluh za režijo, dialog in izdelane kadre odtehta mestopa preveč z-produkcija elemente, tsundere dinamika med glavnima likoma je na ravni, akcije je obilo, duhovitih prizor takenako, konec pa povzroči manly tears.
8/10
No comments:
Post a Comment