Po začetku leta, ko sem pogledal kup b akcijad od Austina, JCVD&co (kar me spomni, da je spet čas za kakšnega od Gary Danielsa) in serije creature mockbusterjev, je sedaj čas za kratek pregled letošnjih filmov, ki so zaradi v prvem odstavku naštetih elementov vnaprej obsojeni na visok denarni izkupiček in slabe kritike.
Oblivion izpade najbolje, četudi gre v osnovi 'samo' za posrečeno mešanico neštetih sci-fi elementov in poklonov tovrstnim klasičnim filmom; zmes pretencijoznega Moon in obskurnega Cargo z dodatki 'zadnjega' moža na zemlji, seveda pa se ne da spregledati niti Last Starfighter, Odiseje 2001, Matrice in še česa.
Prvi v seriji treh letošnjih filmov s postapokaliptično premiso zapuščene Zemlje; za Elysium sem delno optimističen, od After Earth pa ne pričakujem ničesar omembe vrednega.
Reciklaža je očitna, a tokrat za spremembo zelo dobro izvedena; tempo je ravno pravšnji, da ogledalec ohrani zbranost skozi 2 uri (tukaj grdo gledam Iron Man 3 in Oza, kjer prve pol ure gledalca bombrardirajo z bla bla šodrom), podajanje zgodbe z začetno ekspozicijo, ki ni nadležna, in poda nastavek za logično in ne za lase privlečeno razkritje (ane, Oz?) je prav tako vuredu tempirano, enako uvajanje likov. Ker pred ogledom nisem bral opisov ali liste igralcev sem bil tolikanj bolj prijetno presenečenj ob uvidu določenih igralcev; čeprav bi bila lahko vsaj dva malček bolje izkoriščena. Prav gotovo eden top 10 filmov leta.
Jcvd je imel v 90-ih zelo posrečen Dia Hard klon, Sudden Death imenovan, kjer je glavni negativec imel načrt, sredstva in voljo počiti slehernika. Vsega tega tudi v Olympus has Fallen ne manjka, enovrstičnice so prisotne, midlevel boss prav tako, izbira relativno znanih igralcev za minimalne stranske vloge pa je odkazovala na več subplotov in morebitni twist s predsednikovim namestnikom, ki pa ga na žalost ni bilo. Razmeroma spodobna zgodba in brutalno neomiljena akcija, vse kar si Die Hard 5 želi, da bi imel. Skoraj identičen White House Down pa kani uleteti čez par mesecev.
Prvi G.I Joe je smrdel po cgi-Bayfest Transformerjih, nadaljevanje pak po plotu in izvedbi bolj spominja na X-men franšizo, s tem, da je manj Wolverina in več ninja. Obojega pa bo verjetno obilovalo tudi v Wolverinu, ki bo uletel vkratkem. Vseeno bolj gledljiv in ne intelektualno podcenjujoč od Železnega moža in Čarovnika iz Oza, ob tem pa premore še The Rocka, ki podobno kot pri Pain&Gain doda par točk h končni oceni.
Zvezdne Steze:AU začnejo podobno kot Iron Man s teroristično eksploatacijo in cosplayanjem izvirnika, nato pa se ustvarjalci prenehajo povsem truditi in dobimo skoraj dobesedno ponovitev Wrath of Khan (bi si mislil, da so se pri Nemesis kaj naučili) z veliko elementi Star Wars:Ep2/3 (lava, koordinate skrivne vojaške baze, lov po coruscantu, 'nov this is podracing' plavanje po vesolju.) Očitno novih SW filmov sploh ne potrebujemo, saj sta Oz in ST povsem dovolj, tukaj pa je še nedavni Disneyev John Carter. Glavni negativec očitno nekaterim ni dovolj, zato mora zlobo deliti z random vojne potrebnim generalom, kivzrokuje ponepotrebnem zapletenemu plotu.
Oz je prequel, izpade kot remake, če pa bi si želeli kaj količkaj originalnega in/ali zanimivega iz Oza, pa je treba poseči po miniseriji Tin Man, ki za razliko od tegale šodrastega skrapucala izkoristi steam/dieselpunk, resda pa ne more mimo naumnih sestrskih razprtij in absurdno prikladnega plota. Kunisova čarovnica je [Steiner]/FAT/[Steiner],
njena romanca s čarovnikom pod ravnjo one iz SW:Ep2, twist povsem nepotreben in antiklimatičen, zaključni boj pa vzet naravnost iz SW:Ep3&6, če se k temu doda še neprepričljivo plastičen cgi, ki v črnobeli tehniki izpade še grši, je vse skupaj komaj kaj boljše od tretjega nadaljevanja Iron Mana (Avangers je bil tak al tak Iron Man in prijatelji).
Mandarin oziroma manjko le-tega me kot nebralcu stripovskega Iron Mana ne moti (če bi hoteli stripovskega, bi dobili kaj podobnega patetičnemu Lokiju iz Avengerjev, če pa bi šli po sprva nakazani poti, bi dobili teroriste iz prvega IM); prav tako me ne moti reciklaža Dark Knight Rises, cgi ali preveč opuščenih plotov, elementov in likov, ki so notri za potrebe kontinuitete in zadovoljitev striparskih geekov. Moti pa me ponepotrebnem zamotan neumen plot, načrt osrednjega nezanimiviega zlobca in predvsem nezanivimo nakladanje RDJR, ki večino časa preživi zunaj kostuma in se gre ekscentričnega detektiva, ter nadležni ženski liki. Pravzaprav identični minusi, kot pri Sherlocku Holmesu (2). Star Trek, G.I.Joe in Pain&Gain imajo svoje pomanjkljivosti, a so kljub vsemu normalno gledljivi, Iron Man 3 pa me je prav spravil v slabo voljo. V dobro mu štejem edino, da ni samo še en remake origin zgodbe (ane, Superman?), in da so ga razmeroma hitro sproducirali in ne posiljevali publike par let vnaprej (ane, Dark Knight Rises in Superman?)
Slabši od IM2, Thora in Captain America, čeprav ne porabi polovice filma za pripravo na Avangers, prav tako kot tretji del trilogije slabši od Spider-man 3 in TDKR.
mfw Iron Man 3 & Oz:
Oblivion 7/10, Olympus Has Fallen 6,8/10,
G.I. Joe 6,3/10, Pain ino Gain 6,2/10,
Star Trek:Into Darkness 6/10,
Oz 5,8/10, Iron Man 3 4/10.
No comments:
Post a Comment