Short Story 36: FanFiction: Another Star Wars Fanfic

Po daljšem času objavljam eno krajšo nedokončano star wars fanfiction zgodbico iz prequel obdobja, spisana pa je bila že več kot 10 let nazaj, danes pa sem jo potegnil iz arhiva nedokončanih ali uporabljenih besedil.

Pravzaprav je zanimivo, koliko elementov in motivov iz mojih zgodb je tako ali drugače nevede prisotnih v drugih star wars izdelkih. Ashika na primer iz na tam blogu objavljene štorije je po imenu malček podobna Ashoki, v pričujoči objavi pa gre za transplantacijo midichlorianov (oziroma naj bi vsaj šlo, saj zgodbice nisem nikoli dokončal).




Vihteč v rokah modro-beli svetlobni meč se je Mace Vindu zoperstavil v črno vadbeno opravo, ki je dajala sproščen občutek, istočasno pa nudila dobro toplotno zaščito in zakrivala obličje nositelja, odetega sithovskega vajenca, Dartha Maula.
Slednji je mirno stal na sredi le z nekaj neonskimi lučmi rahlo razsvetljene vadbene dvorane. Gledal je hitro se bližajočega nasprotnika, jedijskega mojstra temno obarvane polti. Šum, razpoznavno brnenje njegovega svetlobnega meča je paralo sicer mrtvo tiho dvorano, pokanje zraka okoli svetlega rezila orožja je dajalo prav poseben zvok.
Darth Maul je čakal na dvoboj, ki se je imel v kratkerm zgoditi brez orožja v rokah, njagov svetlobni meč je zaprt visel na njegovem pasu, pripravljen na takojšnjo uporabo, ko bi si njega lastnik za to odločil. A čas za to še ni prišel.
Maul se je sprostil, se potopil v Silo, pozval nje Temno stran v pomoč, kot je bil naučen, kot je bil vadil neprestano že vse od otroštva, in izostril svoje čute. Čas se je zanj upočasnil, vse dogajanje je spremljal v počasnem teku, zaznava se mu je izostrila.
Brez najmanjšega napora se je bil izmaknil Vindujevemu meču, svetlobno rezilo je švignilo le nekaj milimetrov mimo njegovega stranskega roga. Maul je nato odskočil vstran, naredil preval na desno roko, se pognal spet kvišku in zavzel bojni položaj borilne veščine Taras Kasi, stavo Dvigajoče banthe. Eno roko je dvignil v višino črno-rdeče tatovirane glave, okronane z desetimi rožiči, drugo pa je bil spustil ob telo, da mu je počivala ob levi nogi.
Mace Vindu je napravil nekaj hitrih korakov in bil spet na nevarni razdalji, ali bolje rečeno bližini.
Tokrat je poskusil s stranskim zamahom, s svetlobnim mečem je nameraval Maulu spodsekati nogi. Jedijski mojster je sunkovito zamahnil, hitreje od povprečnega živega bitja, in tako hitro, da se tako hitremu udarcu ne bi mogel nihče izogniti, vsaj tisti ne, ki se ni uril v uporabi Sile.
A refleksi Dartha Maula so bili popolnoma sposobni izogniti se temu napadu. Še več, ko je bil Maul, v nameri, da se izogne pogubnemu udarcu, odskočil v zrak, skrčil nogi, je še z levo orokavičeno roko zamahnil po Vindujevem obrazu, udarec je bil tako močan in natančen, voden od Temne strani Sile, da je napadalca zavrtelo, ga pahnilo vstran, jedi je skoraj padel na tla. A svetlobni meč je še vedno držal trdno v rokah.
Maul je nato zavzel stavo Skakajočega Nahurija in se v seriji hitrih poskokov in obratov približal Mace Vinduju. Ta je prav tako v slogu zahtevne veščine Taras Kasija naredil serirjo poskokov prevalov in salt, tako da sta oba nasprotnika nekaj časa poplesavala po dvorani, izvajajoča gibe borilne veščine, čakala na morebitno odprtost nasprotnika, priložnost za napad.
Maul je mirno izvajal gibe v ustaljenem ritmu, bil jih je vadil, ponavljal do popolnosti že vsa leta svojega urjenja. Nasprotnik je bil prav tako dobro izurjen, mojster v rokovanju s svetlobnim mečem in dober poznavalec Taras Kasija.
Maul je nato naredil premet nazaj, Vindu mu je hitro sledil držeč meč pred seboj, Maul pa je hitro počepnil in z dobro merjenim udarcem z nogo v jedijevo desno nogo zbil le-tega na tla, da je izgubil ravnotežje in ga je zaneslo nazaj. Vendar pa je Mace Vindu le nekako zadobil ravnotežje, zakaj padel na tla ni, marveč je naredil premet, poskok nazaj čez glavo, se ujel z levo roko, v desni je držal mirno brneči modri svetlobni meč, napravil stojo in se varno spustil na noge, vsekakor ni bil premagan ali kakorkoli vržen iz tira.
Tudi prav, si je mislil Darth Maul in se nakremžil, v vzorcu porisan obraz mu je dajal vtis, izgled plenilca, časa imam na pretek. Učitelj mu je vedno govoril, da je preveč neučakan, da želi vse stroriti hitro, sedaj. A potrpljenje, disciplina, koncentracija to je način, da se doseže cilj. Neučakanost svoje- mu lastniku je v pogubo.
Nasprotnik je bil vsekakor dobro izurjen, podkovan v umetnosti jedijev, vendar pa je bil že v letih, njegovo telo, naj bo še tako trenirano in navkljub Sili, nje šibki Svetli strani, je bilo obsojeno, da se hitreje utrudi, da se gibi upočasnijo, da Maul dobi priložnost, izkoristi napako in jo tudi hitro, natančno, učinkovito in boleče kaznuje.
Nenadoma se je v dvorani pojavil še en borac. Brnenje njegovega orožja se je dobro slišalo. Maulu ni bilo potrebno z očmi iskati nasprotnika, uporabivši Silo ga je v mislih videl tako kristalno jasno, kot z očmi.
Prišlek je bil še en jedijski mojster, Plo Koon, prav tako kot Mace Vindu odličen borec, za jedija, seveda, izvedenec v boju s svetlobnim mečem.
Maul se je v mislih rahlo nasmehnil. Dva sta še bolja zanimiva druščina. Vsekakor bo boj postal bolj zanimiv, dva jedija bosta na videz v premoči nad samo enim sithom. A vsemu navkljub, si je mirno mislil Maul, usoda njiju je zapečatena, le konec se je nekoliko oddaljil.
V pričakovanju drugega jedija se je Maul umiril, zbral in osredotočil misli, postal pazljiv le na sedanjost, na to kar je sedaj. Njegove mišice so bile ravno prav ogrete, telo razgibano in prožno, pripravljeno na nadaljevanje boja. Dihal je enakomirno, mirno in počasi, na gladki glavi ni bilo kapljic znoja. Maul je imel svoje telo, delovanje njega pod nadzorom. Namreč, kako naj nekdo nadzira druge, če ni sposoben nadzirati samega sebe?
Od pasu je vzel cilindrasto oblikovano podolgovato pripravo, ugasnjeni svetlobni meč, in jo podržal v zrak pred seboj. Iz obeh strani sta bruhnila plamena, rdeča žarka svetlobe, oblikovali sta se rezili Maulovega dvojnega svetlobnega meča.
Darth Maul je nato nekajkrat zavihtel meč, da je dobil pravi občutek v rokovanju z orožjem, ga nato prijel z obema orokavičenima rokama in se zoperstavil obema jedijema.
Plo Koon in Mace Vindu sta družno napadla Maula, vsak z ene strani, tako da je bil ta primoran se braniti izmenično z obema reziloma.
Boj se je razplamtel, borba je postala sedaj veliko bolj hitra in ostra. Jedija sta v ritmu napadala Maula, a ta je z lahkoto odbijal njune napade, odskakoval in počepal, deloval je v svojem ritmu, Temna stran Sile je bila z njim, vodila njegove gibe, ki so bili hitri, natančni, nikakor ne prenagljeni, vsak zamah, gib je imel svoj namen.
Maul se je spretno izmikal napadom obeh jedijev, nadzoroval potek boja. Nekajkrat se mu je ponudila priložnost za usodni udarec, vendar je ni izkoristil, pač pa nadaljeval z bojem. Prelahko bi namreč bilo zmagati že sedaj, tako hitro. Maul je namreč vadil koncentracijo, zbranost misli in koordinacijo, skladnost svojih gibov, ki naj bi trajala dalj časa. Zato še ni nameraval končati boja.
Boj je trajal še nekaj časa, njegova zbranost pa ni upadla, pač pa so njegovi gibi postali še bolj natančni, hitri, skladni, prelivali so se eden v drugega. Deloval je povsem v skladu s Silo, puščal, da mu je vodila gibe.
Ko je Vindu zamahnil z desne, ga je Maul blokiral, nato še napad Koona, nakar je naredil polkrožni zamah z nogo in Vinduja z močno brco zbil daleč proč od sebe, da je ta telebnil ob tla.
Maul je izkoristil hipno odsotnost jedija in s še večjo vnemo napadel Plo Koona. Sedaj ga je lahko napadel z enim bleščečim rezilom in hkrati blokiral njegove napade z drugim, kar mu je dajalo pred- nost nad nasprotnikom.
Preden se bo utegnil drugi vrniti v boj, je nameraval Maul opraviti s Koonom. Enega jedija je bilo moč premagati lažje kot dva. Seveda če ju ne pripraviš do tega, da se pobijeta sama med seboj. Nakremžil se je. Prav na tak načim so sithi pred tisoči leti skoraj izginili. Njih želja po oblasti enega nad drugim jih je skoraj pogubila. Sedaj sta bila le dva predstavnika sithovskega reda.
Nasprotnik se mu je nenadoma odprl in Maul je nemudoma izkoristil ponujeno priložnost. Trohico milisekunde prepozno je spoznal, da je to past. Koon je namreč zamahnil s svojim svetlobnim mečem od zgoraj in naciljal Maulovo glavo. Ta se je rešil s premetom nazaj, naredil preval na desno roko in se pobral. Jezno je zavihtel dvorezilni meč okoli svoje glave in telesa v stavi Megleni Mynock.
Tepec.
Obraz mu je ostal negiben, njegove rumene oči pa so se svetile od besa. Kako nespametno bi skoraj podlegel ukani. In to jedija. Jeza ga je sunkovito preplavila, zavzela njegove misli. Da se mu je zgodilo kaj takega, njemu, ki je bil vzgojen in je treniral že vse svoje življenje, da ubija jedije.
Nato je zbral misli, se ponovno osredotočil, obvladal svojo jezo. Jeza je živa stvar, hrani jo in raste. To je bil tudi storil, jo sedaj kontroliral in postal še močnejši, še bolj močan v Sili.
V boj se je ponovno vključil Mace Vindu in skupaj sta jedija napadala Maula. A ta se ni dal več prelisičiti. Odbiljal je njune udarce in pripravljal svoj napad. Bil je že počasi čas, da konča.
Koon je zamahnil s svojim mečem od strani in s konico rezila zadel Maulovo desno roko, ne močno, le toliko, da bi se tkanina ožgala, nositelj pa bi dobil opeklino. To se je tudi zgodilo. Močan su- nek bolečine mu je razparal obličje, katerega pa je Maul skoraj takoj odpravil s svojo kontrolo misli, Sile. Impulz bolečine je bil generiran iz obleke, posod v oblačilu so bili postavljeni majhni generatorji, ki so spustili neprijeten dražljaj vsakič, ko je program registriral, da je bil zadan udarec.
Jedija seveda nista bila živa, le zelo izpopolnjena holograma, projecirani trodemenzijonalni gibljivi sliki, verna posnetka živih oseb. Njune podatke, fizični opis in bojne sposobnosti, je Maul naložil v program, ki je upravljal z njima. Holograma sta delovala zelo življensko, njuni gibi so bili tako hitro, kot pri pravih jedijskih mojstrih. Hologramski program je bil mišljen kot vadbeni bojni program, v katerega se je lahko vstavilo poljubno oblikovane like in njihove sposobnosti. Računalniško vodeni hologrami so se gibali in odzivali, tako kot živi nasprotniki. Senzorji gibanja so Maulove gibe zaznavali in jih sporočali programu, ki jih je obdelal in v skladu z njimi vodil odzive holografsko ustvarje- nih likov.
Program v osnovi ni predvideval zadajanja bolečine uporabniku, a to pomankljivost je Maul odpravil. Bolečina mu je pomagala pri učenju vsa ta leta, ni bila stvar, ki bi se je bal, pač pa nekaj, kar mu je dajalo oporo, ga vodilo pri vadbi. Tekom let se je naučil sprejemati bolečino kot učitelja, kadar so njegovi gibi zatajili, udarec ni bil prav blokiran ali je pri izvajanju skokov prišlo do padca, ga je bolečina na to opomnila. Igranje lagodno te nikamor ne pripelje.
Maul je nakazal zamah v desno, tako da je Vindu dvignil meč z namero blokirati prihajajoči uda- rec. Vendar pa ga je Darth Maul namesto tega sunkovito mahnil z držalom svojega svetlobnega meča v glavo, da ga je nekoliko vrgel iz boja, nakar se je bliskovito obrnil, počepnil in naredil slepi udarec nazaj. Rdeče rezilo njegovega meča je zadelo Vinduja v trebušni predel, dobil je smrtni udarec.
Hologram Macea Vinduja je padel na tla, nakar je njegova projecirana slika izginila.
Darth Maul ni izgubljal časa, hitro se je izognil hitremu zamahu Plo Koona, naredil preval desno v stran, bil hitro na nogah in se postavil v držo Dvigajočega se rancorja. Plo Koon je bil sedaj na nekaj večji razdalji.
Maul se je rahlo nasmehnil in ugasnil svoj svetlobni meč, rdeči rezili sta poniknili, brnenje je utihnilo, sedaj je bilo prisotno le tisto Plo Koonovega.
Zavzemši stavo Vrteče pajkove kače se je Maul neoborožen zoperstavil Koonu. Ugasnjeni svetlobni meč je vrgel vstran.
Če bi bil nasprotnik, pa četudi jedi, iz mesa in krvi, ne pa računalniško vodeni hologram, bi bil ta verjetno osupnil nad njegovo potezo. Ročno se boriti proti nekomu, ki vihti svetlobni meč, je skrajno pogumno, ali pogumno. Živega nasprotnika bi verjetno spreletel majhen strah, spoštovanje ob tem. Hologram tega ni znal.
Jedijski mojster ga je jadrno napadel, vendar se mu je Maul vešče izmikal. Obenem je nadzoroval svoje telo, mišice niso kazale utrujenosti, um je bil popolnoma zbran.
Boj je trajal nekaj časa, nihče od obeh borcev ni dobil prednosti, dasiravno je Maul vedel, da bo prej ali slej zmaga njegova.
Naredil je premet vstran, obenem je z nogama brcnil Plo Koona v glavo, pristal na rokah, naredil stojo, se krožno zavihtel na dlaneh in, v skladu s tehniko Nizke sipine, z nogama brcnil v jedijevi nogi. To je Koona skoraj vrglo iz ravnotežja, ujel se je na levo roko, naredil preval na levo stran in se dvignil.
Maul je naenkrat zavzel popolnoma nevtralen položaj, lagodno je stal, čakal na jedijev napad. Oči je zaprl, umiril misli.
Plo Koon je že hotel napasti, ko se je zaslišalo komaj zaznavno šumenje, nekaj je letelo skozi zrak. Nekaj metrov od njega se je v letu prižgal Maulov svetlobni meč in ob znanem brnenju priletel do Koona. V letu je rezilo odsekalo Plo Koonu glavo in nato je meč pristal v iztegnjeni Maulovi roki.
Obglavljena postava jedija je padla na tla, izginila v nič.
Darth Maul je zaprl svetlobni meč in pogledal na kronometer. Boj je trajal kake tri standardne ure. Navkljub temu ni čutil utrujenosti, koncentracija je bila popolna.
Seveda sta bila to le holograma, s pravima jedijema bi bil boj bolj zanimiv. Ta dva nasprotnika sta bila programirana, kako nja se borita, bila sta tehnično vodena. Živa nasprotnika bi nudila večji odpor, Žive sile ni šlo podcenjevati.
Obrnil se je in odšel vadit različne tehnike Taras Kasija.

Coruscant je bil v svojem neizmernem blišču, gromozanskih stavbah, ki so dajale domovanje in delovni prostor neštetim milijonom raznovrstnih bitij, letališči za luksuzne medzvezdne križarke in velikanske tovorne ladje, takorekoč nenadrekljiv. Tu je bila vlada, uprava Galaktične Republike, tu so imele svoja predstavništva vse pomembne gospodarske in politične združbe, tu so se nahajala konzu- larna predstavništva vseh planetarnih sistemov, ki so bili vključeni v Republiko, vsa pomembna bitja, ki so si domišljala, da imajo moč, oblast v družbi, so bila zbrana tu. Coruscant je bil iz vesolja videti kot velikanska, svetleča se v žarkih zvezd, srebrna krogla, velikanski čip kakega droida. Vsakdo, ki ga je opazoval od daleč, je moral priznati, da je ta gmota, planet, že davno nazaj prekrit z mestom, ki je obsegalo celotno površino le-tega, nekaj posebnega. Velike gore, morja, ki so nekoč bila vsebovala velijkansko mnoštvo v njem živečega življenja, bujni gozdovi, vse to je bilo že davno nazaj, spravlje- no na varno, v nadzorovana okolja, preko njih pa se je razširilo vele, planet obsegajoče mesto. Skratka, Coruscant je bil v svoji podobi velikanski nebotičnikov, stolpov, ki so se vili kilometre v višino, nekateri so se skoraj dotikali roba atmosfere, skoraj neponovljiv. Skoraj.
Razen glavnega planettarnega sistema Republike je še na nekaterih konci širne Galaksije nastalo, zra- slo nekaj planetov-mest, ki so skušali posnemati mogočnost, sijaj, pomembnost Coruscanta. Tak je bil tudi planet Ustinijan.
Ustinijan, lociran v Usinijanskem Sektorju, vzdolž Hindyske poti, je bil politično in gospodarsko, globalno gledano, nepomemben planet. Dobra polovica planeta je bila namenjena prostranim rudnikom, rudi, ki je bila pomembna sestavina gradbenih elementov, tako vesoljskih ladij, kot tudi stavb. Tu so rudniki gostili delovno silo sestavljeno iz droidov, strojev in živih bitij, ki so tukaj skušale zaslužiti dovolj kreditov za kolikor toliko normalno življenje. Prah, ki je nastal kot posledica neprestanih izkopavanj, je prekrival celotno površje, moč ga je bilo najti povsod, zakaj fini prah se je zanesel v vodo, zrak, obutev in oblačila prebivalcev. Moč ga je bilo najti tudi na drugem koncu, drugi polovici planeta Ustinijan, kjer se je razprostiralo mesto, na moč podobno Coruscantu. Imelo je nešteto ogromnih stolpov, velikanskih zgradb in konstrukcij v nekaj sto nadstropjih. Vse to je bilo omogočeno z velikanskim bogastvom, ki ga je prinašala trgovina, izvoz rude, katerega pa so uživali le nekateri, lastniki velekorporacij, ki so izkoriščale planetove zaloge rude. Mali delavci, ki so delali v rudnikih niso zaslužili ravno veliko, medtem ko so priviligirani sloji tu živeli v izobilju, takorekoč odrezani od množic in njih stisk. Ustinijan, kot se je, tako kot planet, imenovalo mesto, je postalo raj za vse vrste podjetnikov, dobičkarjev, ki so tu ustanavljali hitro rastoča podjetja, profitne organizacije, ki so bile bolj ali manj legalnega značaja. In prav tako, kot Coruscant, je imel Ustinijan svoje podzemlje; deli velikega mesta, spodnji predeli, na katerih so nastajali novi kompleksi, v nebo rastoče zgradbe, porajane iz bogastva, so bili zanemarjeni, od mnogih kriminalnih skupin nadzorova- ni in od oblasti Ustinijana zapuščeni brlogi nasilja, bede in teme, zakaj v te spodnje predele svetloba bližnje zvezde ni več prodrla. Tu je vladala večna tema, zlovešči mrak, ki so ga osvetlejvale le zastarele neonske luči in komaj še delujoči reklamni zasloni, smrdljive odplake in smeti so polnile ulice, bitja so živela v slabo vzdrževanih prostorih, mnogo jih ni preživelo dolgo.
To je bil tudi vsakdanjik Derela Kventa.
Nahajal se je v majhni zasebni, svetlo osvetljeni sobi, ki je bila del nočnega kluba Pckkat v slaben delu podzemlja Ustinijana. Klub je nudil takšne sobe za poslovne pogovore, različne bolj ali manj le- galne posle in za druga, bolj intimna srečanja.
Nasproti njega je za majhno klubsko mizico sedel dug Siram, ob njem je tiho stal velik trandoshan, najverjetneje telesni stražar. Kadeč nekakšno čudno dišečo cigaro je Siram puhnil velik oblah dima, ki se je razlezel po sobici. Vonj kajene cigare vsekakor ni bil prijeten, a se je kar skladal z lokalnim smradom. Tako lokal v katerem so se nahajali, kot tudi celotno območje je smrdelo, tako se je vsaj zdelo večini bitij, ki so se potikala tu naokoli.
"Torej," je začel dug in pogledal Derela. "Kot sem razumel, potrebuješ malo 'robe', spet." Derelu so se oči rahlo zasvetile. "Ja, tako je. Zaloga od zadnjič mi je že skoraj pošla. Prilegla se bi mi nova."
"Česa ne poveš!" se je zakrogotal Siram in opletal s svojo glavo, da so mu kožni izrastki poskakovali v ritmu. "Česa ne poveš."
Siram je bil Derelov 'znanec' že nekaj časa. Na ulici je bil znan kot osebek, ki lahko priskrbi vsakakršno robo, različne legalne in malo manj legalne stvari in substance. Na kratko, bil je preprodajalec.
SIram ni bil kakšna velika živina kar se takih poslov tiče, bil pa je zmožen, in je hitro napredoval.
Veljalo je, da ni dobro poslovati z njim, če pa že, pa je bilo treba hudo paziti, da te ni opeharil. Če pa je bilo kako bitje tako nespametno, da je poskušalo ogoljufati njega, no, zanj je verjetno že poskrbel gorostasni trandoshan.
To Derela ni motilo, še manj zanimalo. Zanj je bilo edino važno, da bo spet dobil modri prah.Da, to je bilo edino važno, za sedaj.
Dug je molče pomignil trandoshanu ob njem in ta je iz bisage potegnil sivo obarvani zavitek in ga izročil Siramu. Ta ga je potežkal; podržal v zraku pred Derelom, nato ga je položil na mizo.
"To bo tisoč republiških kreditov, lokalna valuta me ne zanima" je dejal dug.
"Zmenjeno." je jadrno prikimal Derel. Denar pri tem ni bil pomemben, važno je bilo dobiti to snov.
Dug si je veselo pomel gangljasre prste. "Lepo je poslovati s tabo Kvent. Prav zares." Vstal je od mi- ze in se v spremstvu telesnega stražarja napotil k izhodu.
"Glej, da prineseš dogovorjeni denar do jutri ob tej isti uri sem. Takrat dobiš robo."
Derel je nemo prokimal.
"In, Derel," je še dejal pri odprtih vratih. "ne poskušaj me prinesti naokoli."

Ko je dug odšel, je Derel počakal še nekaj časa v sobi, ne bi bilo namreč zdravo ju videti preveč skupaj, nato pa se počasi odpravil ven.
Hodeč skozi lokal je zamišljeno gledal predse. V zatemnjeni dvorani, obsijani z neonskimi lučmi in prevevano z bužno glasbo, ni posvežal pozornosti okoliškim bitjem. Tu so bili zbrani najrazličnejši pripadniki bitij, ki so živela v Galaktični Republiki. Najti je bilo bithe, weequaye, falleene, sullustane in drallce, in še veliko drugih, ki so pili ali kako drugače uživali različne substance za izboljšanje ra- zpoloženja Prav tako ni opazoval pomankljivo oblečenih samic različnih vrst, ki so poplesavale na odru v zadovoljstvo zbranih.
Bil je zatopljen v misli. Namreč, kje naj najde tak denar. Siramova roba je bila prvovrstna, drugi je niso imeli. On si jo je močno želel, prav hrepenel je po njej.
A denar. Kje naj najde toliko kreditov?
Globoko je vdihnil, stopil ven in si poveznil kapuco ogrinjala čez glavo. Bil je sith. Bo že našel rešitev.

Kasneje tega dne je Derel Kvent ležal na postelji v svojem bornem domovanju. Sobo je imel najeto pri nekem Letakiju, ki ni preveč težil. Domovanje je bilo majhno, slabo opremljeno. Na sredi sobe je stala miza,ob steni je bila stara omara, ob zidu je bila postavljena enota za pripravo hrane. Razen je stanovanje premoglo le še čistilni prostor.
Preobrnivši vrsto zamisli v glavi, se je bil Derel odločil, da bo kratko malo oropal lokalno banko. Nebi smelo biti kakšnih večjih problemov. Bančne poslovalnice tu, v podxemlju Ustinijana, niso bile kdovekako močno varovane, Derel je pričakoval, da bodo tam le bančni droidi, par strank in kak par varnostnih droidov. Dasiravno se je spraševal, kakšno zaščito bi lahko nudila tu. To območje je bilo znano po vsakodnevnem kriminalu in če bi si kdo res želel oropati bamko, ni bilo večjih problemov.
Če pa bi se pokazale kake nevšečnosti, je imel na koncu koncev Derel na voljo tudi Silo.
Tako torej, si je mislil Kvent, jutri najprej oropamo banko, nakar dostavimo zahtevano vsoto Siramu, nato dobim robo. Ukrastni je nameraval le toliko, za kolikor sta se zmenila z dugom. Derel je sicer pri sebi imel nekaj kreditov, pravzaprav nemalo le-teh, a vsekakor ne dovolj za nakup droge. Če že ropam, bom odnesel cel znesek in plačal iz svojega žepa nič.
Odmerek modre snovi, le še malo mu jo je preostalo, je začel delovati. Derel se je umiril, telo se mu je sprostilo. Aaahhhh ...
Sobo je razsvetljevala modro sveteča neonska luč. Derel se je namenil spati, zatorej ga je svetloba motila. Ni se mu dalo vstajati s postelje in oditi do stikala za izklop, drugih načinov za ugašanje in prižiganje luči pa stanovanje ni imelo.
Dvignil je levo roko in rahlo nakazal v smeri stikala. Pomignil je s prstom in luč se je ugasnila.

Zjutraj, vsaj tako je kazal kronometer, lokalna svetloba temu ni bila skladna, saj naravna sončna svetloba ni prodirala v spodnje plasti mesta, se je Derel zbudil. Odprl je oči in opazil, da se je bila neonska luč v sobi kod kaže spet sama od sebe prižgala, saj je bilo stanovanje razsvetljeno.
Enkrat jo bim moral popraviti, si je misli Derel in se odšel očedit v kopalnico. Voda je bila postana, ne hladna, ne topla, okus je imela po dezinfekcijskih sredstvih. Derel si je umil obraz, obrisal svetlo rjavo poraščeno brado in si spel dolge črne lase v čop, ki mu je padal nazaj na hrbet.
Preoblekel se je, oblekel novo črno tuniko in ogrinjalo, na noge dal par črnih škornjev in zaužil še zadnje delce modre snovi, ki mu je tako dobro dela.
Odpravil se je do bližnje bančne poslovalnice.
Kot je predvideval, ob tej zgodnji uri ni bilo še veliko strank. Za strežnima pultoma sta stala bančna droida, na vhodu pa sta razen nadzornih kamer dogajanje nadzorovala še dva varnostna droida, ki pa sta bila po videzu starejša modela, drugod bi ju verjetno že reciklirali.
V vrsti pred njim je bilo le eno bitje, rodian. Ko je Derel prišel na vrsto, je stopil čisto blizu pulta in se zazrl v bančnega droida.
"Pozdravljena, spoštovana stranka," je v monotonem glasu dejal droid. "Sem BaD-0824 in bom vaš bančni svetovalec. Kako vam lahko ustrežem?"
"Dajte mi tisoč republiških kreditov." je dejal Derel izpod svoje črne kapuce.
"Vsekakor, imate pri naši banki račun?" je ustrežljivo začel droid.
"Ne," je dejal Derel. "a vseeno mi boste izročili tisoč republiških kreditov.To je namreč rop." je na- daljeval z mirnim glasom.
"Vaša želja bo izpolnjena." je na Derelovo veliko začudenje dejal droid. "Prosim, počakajte trenutek." Derel se je nato spomnil, da ima droid v svojem protokolu verejtno zapisano, da v primeru ropa ugodi zahtevam in izroči denar, v izogib nasilju, ki lahko sledi in je neprijetno za stranke.
"Tukaj imate," je naznanil droid, in na pult postavil kupček kreditov. Derel jih je brž pospravil v notranji žep svojega ogrinjala, se obrnil in se napotil k izhodu.
Pot sta mu zaprla varnostna droida. Verjetno ju je bančni droid opozoril nanj.
"Prosimo, pojdite z nama." sta dejala in stopila k njemu. V kovinskih rokah sta držala blasterja.
Derel Kvent je od pasu potegnil podolgovat cilinder in pritisnil na upravljalni gumb. Iz ene strani priprave je švignil zelen žarek svetlobe, oblikovalo se je rezilo svetlobnega meča.
Še preden sta droida utegnila ukrepati, ju je Derel z nekaj zamahi orožja razsekal na kose, tako da sta se kadeča in cvileča spremenila v tehnološka odpadka.
"Juj, juj," je boječe zacvilil mali sullustan, ki se je skril za bližnjo mizo. "Kam gre ta Republika, če že jediji ropajo. Juj, juj!"
Naenkrat je obmolknil, zakaj ob njegovi sivi glavi je brnelo zeleno rezilo Derelovega svetlobnega meča.
"Nisem jedi," je dejal z mirnim glasom. "Ne žali me s primerjavo z njmi."
"Sith sem." je ponosno dodal.
Neobotavljajoč se je Derel hitro stekel skozi izhod, na ulico in mahal pred seboj s svetlobnim me- čem, da se mu ne bi kdo slučajno postavil na pot.
Ko je bil dovolj stran od prizorišča, je ugasnil zeleni svetlobni meč, ga pospravil v ogrinjalo, snel kapuco in se napotil v klub Pckkat, kjer je nameraval počakati Sirama.

Slika je trenutno zamigotala in nato je hologram izginil. Darth Sidius je negibno stal pred hologram- sko kamero, pogovor preko holograma je bil pravkar zaključil.
V mračni sobi je vladala tišina. Sidius je, zavit v svojo ogrinjalo, kapuca mu je zakrivala skoraj celoten obraz, počasi napravil nekaj korakov po sobi, globoko zatopljen v mislih. Trenutne zadeve, pogovori z naimodijani, ki jih je opravil pred nekaj trenutki, so bili sedaj potisnjeni vstran. Njegovo pozornost je pritegnilo nekaj drugega, lahko bi se izkazalo za zelo pomembno, usodno.
Iz določenih virov je zvedel za govorice, da se je na nekem planetu, Ustinijanu, od vseh mogočih na voljo, pojavil sith. Ali vsaj nekdo, ki trdi, da to je.
To dejstvo bi lahko ogrozilo Sidiusove načrte za bližnjo prihodnost, načrte, ki jih je pripravljal in izvajal sedaj že vrsto let. Ni mogel dovoliti, da bi kakšna stvar temu naredila konec.
Soba je bila zatemnjena, skozi okna je prodirala medal svetloba okoliških zgradb in javne razsve- tljave. Više pa so bile zvezde, planetarni sistemi, katerim je imel nekoč vladati. Dasiravno ni odšel na balkon, niti ni pogledal skozi okno, je lahko videl, zaznaval obstoj okoliških zgradb, bitij, ki so tam živela in tudi zvezd, daleč proč od tega kraja. Taka je bila moč Sile. In Darth Sidius je bil mojster uporabe le-te.
Mislil je na preteklost svojegha reda, reda sithov. To je bila skupina sprva odpadniških jedijev, ki so preučevali in uporabljali Temno stran Sile, kasneje pa ustanovili popolnoma svojo filozofijo, razu- mevanje Sile. Jediji so jih izobčili, označili za zlo, preganjali in, tako so mislili, iztrebili.
A eden je preživel. En sam sith je obstal živ, medtem ko so ostali pomrli v bojih z jediji, njihovimi pomagači ali med seboj. Želja po prevladi nad drugimi jih je namreč pahnila tudi v boje med seboj, kar je le še olajšalo delo jedijem. A eden je preživel. Skril se je in vadil svoje moči v Sili. Sprva je deloval sam, a je ostarel in zato je poiskal vajenca, ki je nato kot mojster spet poisakl vajenca in tako dnadaljeval njih delo. A vedno sta bila samo dva, mojster in vajenec, da med njima ni prišlo do želje po premoži, oblasti. Njih skupen sovražnik so bili jediji, zato je bilo celotno delo posvečeno le boju proti njim. Darth Sidius se je v mislih rahlo nasmehnil. Pred tisoči leti so bili sithi pobiti med seboj, izbrisani iz obstoja v Galaksiji. Bilo bi pravično, da se sedaj z jediji zgodi enako. Poskrbel bo, da se bo to zgodilo.
A sedaj so se pojavile govorice, da se je nekje pojavil sith. To vsekakor Sidiusu ni bilo niti najmanj po godu. Iz več razlogov. Namreč, govorice o obstoju sithov bi lahko prišle do jedijev in ti bi postali pozorni na njih delovanje, postali pozorni nasploh, kar pa ni bilo v Sidiusovem interesu. Če bi se izkazalo, da so govorice točne, da res obstaja še nek sith, bi se lahko vnel boj med njimi. SIdius je uril vajenca, svojega naslednika, tako sta bila le dva, kakor že tisoč let. Tretji ali celo več bi pomenil boj za oblast, to pa nikakor ni bilo v Sidiusovem načrtu.
Kakor koli že, si je mislil Darth Sidius, zadevo bo treba preveriti. V svojem preuževanju je dodobra spoznal Silo, nje delovanje. Poznal je nje znake, lahko je predvideval dogajanje, misli bitij, njih na- mene. Včasih mu je Sila posredovale tudi bolj nejasne znake, ki jih je bilo težko, tudi njemu mojstru, popolnoma razumeti. Počasi je zavzdihnil. Potrebno bo še več meditacije, še več poglabljanja v Silo, da bo morebiti razločil, ali je ta domnevni sith resničen. Do tedaj pa bo to nalogo zanj opravil nekdo drug. Dvignil je eno roko in rahlo pomignil. Hologram se je vključil.