Modeli demokracije

Oni dan sem na starih disketah med drugim našel pričujočo seminarsko na temo modelov demokracije.



Pojmi vladanja, ki so se pojavili v delih političnih teoretikov po Machiavelliju in Hobbesu, so imeli velik vpliv, še posebno v anglo-ameriškem svetu. Te tradicije mišljenja, posebno model protektivne demokracije, so v nasprotju z alternativnim stališčem, ki si je prizadevalo kombinirati novo pojmovanje odnosa med državljani in državo s široko skrbjo za pogoje moralnega in družbenega razvoja posameznikov. Zgodovinski prevrati 18. stoletja, ki so dosegli vrh v francoski revoluciji, niso le postavili v ospredje razprav o človekovih pravicah pač pa so tudi vzpodbudili bogat niz stališč in mnenj različnih teoretikov. S pojemanjem učinkovitosti starih političnih in religioznih tradicij so narava in posledice družbenega vključevanja v vladanje postale posebna skrb.

Nekateri misleci so pokazali zanimanje , kako bi lahko demokracija sama po sebi postala eden od osrednjih mehanizmov v razvoju ljudi. Ideja razvojne demokracije je poudarila neogibnost demokratičnih institucij za oblikovanje novega, dejavnega, vključenega državljanstva. Thomas Paine je napisal eno najpomembnejših izjav v podporo samoodločbi v Pravicah človeka (1791), Jean-Jacques Rousseau pa je razvil novo razlago demokracije, ki si jo je prizadeval povezati z novim pogledom na pravice in dolžnosti državljanov. Bil je zastopnik radikalne razvojne demokracije. Rousseaujeva vprašanja so vzpodbudila in navdihnila Mary Wollstonecraft, ki je raziskovala vzajemno povezanost med javno in zasebno domeno. V ostrem nasprotju z demokratičnim radikalizmom obeh prej omenjenih je John Stuat Mill dal ideji razvojne demokracije liberalnejši izraz.

Rousseau je kot svoj priljubljen sistem omenjal republikanizem, poudarjal je bistvenost obveznosti in dolžnosti do javne domene. Bil je kritičen do pojma ''demokracija'', ki ga je povezoval s klasičnimi Atenami. Po njegovem mnenju se Atene ne bi mogle obdržati kot politični ideal, ker se jim ni posrečilo vključiti jasne ločitve med zakonodajnimi in izvršnimi funkcijami in so se zato nagibale k nesk- ladnosti in neodločnosti v krizah. Težil je k poudarjanju kontinuitete republikans- kega Rima.
Rousseau je imel drugačne nazore od liberalcev Hobbesa in Lockea. Zanimalo ga je vprašanje ali obstaja legitimno in varno načelo vladanja. Ponudil je razlago naravnega stanja in družbene pogodbe. V svoji knjigi Družbena pogodba je predpostavljal, da so bili ljudje v prvobitnem naravnem stanju srečni, vendar so jih iz njega pregnali problemi njihovega preživetja (individualne slabosti, revščina, naravne katastrofe ). Ljudje so prišli do spoznanja da bi lahko dosegli razvoj svoje narave udejanjanje svojih umskih sposobnosti najpopolnejše izkušnje svobode zgolj in samo z družbeno pogodbo, ki bi vzpostavila sistem sodelovanja prek telesa, ki bi spreje- malo in uveljavljalo zakone. Obstajala naj bi pogodba v družbi, ki ustavari možnost samoreguacije ali vladanja samim sebi.

Medtem ko sta Locke in Hobbes trdila, da je suverenost prenešena z ljudstva na državo in njene voditelje, je Rousseau trdil, da tak prenos suverenosti ni potreben. Ne le da suverenost izvira iz ljudsta, ampak bi morala tam tudi ostati. Rousseau je v skladu s tem ugotovil, da politični nauki, ki jih zastopajo Locke, Hobbes in liberalni demokrati, niso nespremenljivi. Suverenost pač ne more biti zastopana zaradi istega razloga, zaradi katerega ne more biti odtujena. Ljudski delegati niso in ne bi mogli biti njeni predstavniki, so le in samo njeni posredniki in ne morejo o ničemer dokončno odločititi. Vsak zakon, ki ga ljudstvo ni osebno ratificiralo, potrdilo, sploh ne more biti zakon.
Rousseau je videl posameznike idealno vključene v neposredno oblikovanje zakonov, ki uravnavajo njihova življenja. suverena avtoriteta je ljudstvo, ki oblikuje predpise, po katerih živi. Tako kot za njim John Stuat Mill, se je Rousseau zavzemal za pojem dejavnega, vključenega državljanstva, le da je to interpretiral radikalnejše. Vsi državljani bi se morali zbrati skupaj, da bi sklenili, kaj je najbolje za skupnost in bi sprejemali ustrezne zakone. Vladani bi torej morali biti vladarji. V Rousseajevi razlagi je ideja samovladanja (self-rule) postavljena kot cilj sam po sebi. politična ureditev, ki daje vsem priložnosrt za udeležbo, ne bi smela biti zgolj država, pač pa formacija družbe.

Vloga državljana je najvišja vloga, za katero si lahko prizadeva posameznik. Izvrševanje oblasti s strani državljanov je edina legitimna pot, po kateri se lahko ohrani svoboda. Državljan mora oblikovati najvišje vodilo splošne volje, ki ga mora omejevati.Rousseau je sprejel klavzulo za večinsko vedenje: glasovi največjega števila vselej obvezujejo ostale ljudi. Ljudje so suvereni le toliko, kolikor sodelujejo, so dejavni pri artilkulaciji splošne volje. Državljani so zavezani sistemu zakonov in regulacij samo na osnovah javno doseženega soglasja, z mislijo na splošno dobro. Zato je naredil Rousseau mejo med neodvisnostjo in svobodo: svoboda ni toliko delovanje v skladu z lastnim užitkom, kot to, da človek, oseba ni predmet volje in užitka drugih ljudi. Je tudi to, da človek ne podredi volje drugih svoji lastni volji.'' Kdorkoli je gospodar nad drugim, sam ni svoboden in celo kraljevati pomeni ubogati''. Svoboda in enakost sta neločljivo povezani, kajti družbena pogodba vzpostavlja enakost med državljani v tem, da morajo vsi uživati enake pravice. Rousseau z enakimi pravicami ni mislil enakih političnih pravic, ki jih lahko vsebuje že zakon. Te ob soočenju z velikimi neenakosti moči in bogastva v družbi ne morejo biti zaščiterne. Sodil je , da je pravica do lastnine sveta, vendar jo je razumel kot omejeno pravico samo do tiste količine lastnine, ki se jo še da meriti s posameznikovo potrebo po materialni varnosti in neodvisnosti duha. Ko so državljani ekonomsko neodvisni, se jim ni treba bati oblikovanja avtonomnih sodb. Kajti v tem primeru lahko razvijajo in izražajo nazore, ne da bi bila ogrožena njihova življenja. Rousseau si je želel stanje,'' kjer nobena oseba, državljan ne bi bil dovolj bogat, da bi kupil drugega, in noben tako reven, da bi se bil prisiljen prodati''. Le splošna enakost ekonomskih pogojev za vse ljudi lahko prepreči večje razlike med interesi. Rousseau ni bil za to, da bi bile stopnje oblasti in bogastva v družbi enake za vse, ampak se je zavzemal za to, da naj bi oblast zausta- vila nasilje in da ne bi drugi izvrševali oblasti za kaj drugega kot zaradi avtoritete in zakona. Argumentiral je političen sistem, kjer bi bile zakonodajne (ljudstvo) in izvršilne funkcije (vlada, vladar) jasno razmejene. Ljudje naj bi tvorili zakonodajno skupščino in naj bi bili avtoriteta države, vlada-vladar pa naj bi izvrševala zakone, dane in potrjene s strani ljudstva. Vlada naj bi bila potrebna zaradi koristnosti: ljudstvo potrebuje vlado, da koordinira javne zbore, služi kot komunikacijsko sredstvo, pripravlja osnutke zakonov, ter uveljavlja in brani pravni red. Vlada je rezultat sporazuma med državljani in je legitimna le , kolikor izpolnjuje navodila splošne volje. Če se ji to ne posreči, mora biti odpoklicana in spremenjena, njen sestav je izbran z neposrednimi volitvami, žrebom.

Rousseaujevo delo je pomembno vplivalo tako na idejni tok med francosko revolucijo, kot tudi na tradicije revolucionane misli, od marksizma do anarhizma. Njegovo pojmovanje vladanja ''samemu sebi'' je sodilo k najbolj provokativnim in je spodbijalo samo jedro nekaterih odločilnih predpostavk liberalne demokracije, posebno pojem, da je demokracija ime za posebno vrsto države, ki je lahko zgolj včasih odgovorna državljanom. Rousseau je zastavljal nekatere probleme, ki so posledica velike, kompleksne, gosto naseljene družbe, vendar pa jim ni sledil tako daleč kot bi bilo treba. Iz ljudstva je izpustil vse ženske in reveže. @enske zato, ker v nasprotju z moškim, njihovo zmožnost pravilne presoje zamegljujejo neizmerne strasti in zato potrebujejo moško oporo in zaščito v spoprijemu z izzivi politike. Reveže je izločil iz pojma družbe zato, ker je državljanstvo odvisno od omejitve najmanjše lastnine (zemlje) in odvisnosti od drugih. Rousseauja so obtoževali, da zagovarja model demokracije, ki ima na koncu lahko za posledice tiranijo. Osnova te obtožbe je bilo dejstvo, da naj bi želja večine, suverenost ljudstva, uničila suverenost posameznikov. Rousseau je namreč le predpostavljal , da bo manjšina privolila v mnenje večine, pa tudi meje odločitev demokratične večine ni določil.

Ko je Mary Wollstonecraft (1759-1797) razmišljala o pomenu francoske revolucije in širjenju radikalizma po Angliji in dugih delih Evrope, je v Rousseaujevih delih odkrila veliko tega, kar je bilo vredno občudovanja. Navdihnjena z dogodki in vprašanji, ki jih je zastavljal Rousseau, je napisala eno najpomembnejših razprav družbene in politične teorije z naslovom Zagovor pravic ženske (1792). Radikalni krogi so njeno delo sprejeli, medtem ko so drugi izražali prezir in posmeh. Le redkokdaj je bila obravnavana kot ena ključnih teoretikov razvojne demokracije, čeprav bi morala biti.
Wollstonecraftova je podala argument, da sta svoboda in enakost vzajemno neložljivo povezani. Podobno kot Rouseau je bila mnenja, da revni ne morejo uživati svobode ''srca in duha''. Dokazovala je, da iz pretiranega spoštovanja do lastnine in lastnikov izvira zlo. Možnost dejavnega, izobraženega državljanstva je odvisna od neodvisnosti od revščine in sistema naslednega bogastva, vcepljenega sistema avtoritete, brez podlage razuma in zaslug. Bila je mnenja, da revščina poživi duha, življenje od bogastva, ki ga ustvarijo drugi pa povzroči brezdelnost in aroganco.
Podobno kot Rouseau je menila, da je potrebna večja enakost v družbi, da bo državljanom dano razumevanje sveta in bo politično ureditev vodil razum in zdrava presoja. Ni pa sprejemala misli, da je interes žensk in otrok podrejen posameznikom moškim državljanom. Bila je zelo kritična do Rouseaujevega opisa pravnega odnosa med moškim in žensko, ki je ženskam odrekal vlogo v javnem življenju. Po njenem mnenju so odnosi med moškim in žensko temeljili na neupravičenih domnevah o naravnih razlikah in nepravičnih institucijah (zagonska pogodba, odsotnost ženskega predstavništva v državi). Dokazovala je, da so ženske take zaradi načina njihove vzgoje, naučene so bile ''ženskega ideala'', življenski rang jim je preprečil, da bi opravljale državljanske dolžnosti; kar ženske so in kaj lahko postanejo je produkt človekovih in zgodovinskih struktur in ne stvar naravnih razlik med žensko in moškim.
Svojo kritiko je usmerjala proti vsem tistim, katerih avtoriteta in oblast izhaja iz podedovane lastnine in sistema nazivov. Posebno ostro je kritizirala tri institucionalne skupine; plemstvo, vojsko in Cerkev. Njihovi privilegiji, brezdelna življenja in interesi naj ne bi zatirali le žensk, pač pa tudi številni razred delavcev-težakov. Wollstonecraftova je zahtevala spremembo celotnega političnega sistema. Le tedaj, ko ne v družbi nobene prisile, sta spola na svojih mestih. To, da ženske in moški uživajo svobodo, zahteva, da uživajo pogoje in priložnosti za uresničevanje ciljev, ki si jih sami izberejo, kot tudi družbene, politične in religiozne obveznosti. Brez prestrukturiranja sfere zasebnih odnosov lahko pride le do neznatne ali pa nikakršne napredne politične spremembe. To pa se ne more zgoditi brez sprememb v naravi vladajožih institucij. Emancipacija žensk naj bi bila torej poglavitni pogoj svobode v racionalni in moralni ureditvi moderne države.
Delo Wollstonecraftove se ni izteklo v jasen alternativni model demokracije, kot naprimer pred njo Rousseaujevo, po njej pa delo Johna Stuarta Milla. Argumenti Wollstonecraftove so omahovali med liberalnimi in radikalnimi načeli. Čeprav je veliko govorila o potrebi po razširitvi participacije žensk in delovnih ljudi pri vladanju in jasno zagovarja razširitev volilne pravice, ni podrobno obravnavala implikacij teh nazorov za oblike in meje vladanja. Če pa je implikacije izpeljala, kažejo v različne in nasprotne si strani; k modelu liberalne demokracije na eni strani in k revolucionarnim demokratičnim idejam. Uporabo svojega nauka je hotela omejiti na srednji razred. (emancipirana ženska naj bi imela služkinjo, da bi svoje roke odtegnila servilnemu delu gospodinjskega dela).

John Stuart Mill (1806-1873) je v veliki meri določil smer sodobne liberalne demokratižne misli. Zagovarjal je pojmovanje političnega življenja, za katerega so značilni povečana individualna svoboda, odgovornejša vlada in učinkovito vladno upravljanje, ki ga ne ovirajo skorumpirane prakse in pretirano zapletene regulacije. Bil je zagovornik demokracije, zaposloval ga je doseg individualne svobode na vseh področjih človekovih prizadevanj. Liberalno-demokratična vlada zanj ni bila pomembna le zato, ker vzpostavi meje iskanju individualne zadovoljitve, pač pa tudi zato, ker je pomemben vidik svobodnega razvoja individualnosti. Participacija pri političnem življenju-volitve, vključenost v lokalno administracijo, opravljanje porotniške vloge-je življenskega pomena za ustvarjanje neposrednega zanimanja za vladanje in torej osnove za informirano in razvijajože se državljanstvo. Podobno kot Rousseau in Wollstonecraftova je Mill pojmoval demokratično politiko kot bistven mehanizem moralnega samorazvoja. Glavna skrb je širjenje individualnih sposobnosti. Bil je izjemno skeptičen do nepredstavniških oblik demokracije.
Njegovo zanimanje za vprašanje svobode posameznikov in manjšin se je pokazalo v njegovi znameniti in vplivni študiji O svobodi (1859). Namen te študije je bilo izdelati in braniti načelo, ki naj bi vzpostavilo naravo in meje oblasti, ki jo družba lahko legitimno izvaja nad posameznikom. Mill je priznaval, da sta regulacija in vmešavanje v življenja posameznikov nujna, vendar si je prizadeval najti oviro za samovoljno in sebično vmešavanje. Edini vzrok, namen, za katerega se oblast lahko legitimno izvršuje nad katerim koli članom civilizirane skupnosti proti njegovi volji, je prepre- čiti škodo drugim. Družbeno in politižno vmešavanje v individualno svobodo je lahko upravičeno le tedaj, ko dejanje škodi drugim. Edini cilj vmešavanja v svobodo bi moral biti samozaščita. ''Edina svoboda je svoboda iskanja našega dobra lastnega dobra na naš lasten način, dokler ne poskušamo drugih oropati njihovega dobra ali ovirati njihovi prizadevanj, da bi ga dosegli''.

Nevarnosti despotske oblasti in razbohotene države
Mill je v Premišljevanjih o predstavniški vladi (1861) kritiziral absolutistično državo in despotsko rabo politične oblasti, zaradi neužinkovitosti, nepraktižnosti in nezaželenosti. Dokazoval je, da bi absolutistična oblast vodila k pravemu izvrčevanju nalog le, če bi bil absulutni vladar ne le dober, temveč vseveden, če bi bile vedno dostopne vse informacije o vodenju in delovanju vseke vladne podružnice, če bi učinkovita pozornost namenjena vsem problemom, če bi obstajala ''modra izbira'' za javno administracijo potrebnega osebja. Zaradi nezmožnosti take ureditve je oblika absolutistižne oblasti dolgorožno neizvedljiva. Absolutistična oblast bi ogrozila čkoveško dostojanstvo, kajti brez možnosti, da človek participira, sodeluje pri regulaciji zadev, za katere je zainteresiran, je težko odkriti njegove poterebe in želje, priti do preverjenih sodb in razviti intelektualno, praktižno in moralno duševno odličnost. Ljudje so boljši zagovorniki lastnih pravic in interesov, kot bi bil predstavnik. Participacija v družbenem in javnem življenju spodreže pasivnost in okrepi splošen napredek sorazmerno s količino in raznolikostjo osebnih energij, ki so poklicane, da ga pospešujejo. Iz teh argumentov je Mill izpeljal sklep, da je predstavniška vlada, njen doseg in oblast, bistveni pogoj svobodnih skupnosti in napredka.

Od ljudske vlade do grožnje birokracije
Mill svoje nazore o večanju birokratske oblasti razlaga takole;
--moderni aparat vladanja se širi z vsako dodatno funkcijo, ki se doda birokratskemu aparatu
--ker se vladanje širi, si vedno več dejavnih in ambicioznih ljudi prizadeva, da bi postali povezani in odvisni od vladanja (ali od stranke, ki si prizadeva za nadzor nad vladnim aparatom)
--večje ko je število ljudi, ki jih imenuje in plačuje vlada in večji ko je centralni nadzor funkcij in osebja, večja je grožnja svobodi
--bolj učinkovit in znanstven ko postaja administrativni stroj, več svobode je ogrožene.
--če se administrativna oblast nenehno širi, bodo državljani, zaradi pomankanja praktižne izkušnje in informacije vse slabše informirani in nezmožni preverjati oblast in jo nadzorovati.
--nobenih iniciativ v političnih zadevah ne bi jemali resno, celo če bi izvirale iz jevnega pritiska, razen če bi bile združljive z ''interesom birokracije''.
odvisnost vseh od birokracije lahko postane še popolnejša in zajame celo same člane birokracije.''kajti voditelji so ravno tako sužnji svoji organizaciji in disciplini, kot so vladani sužnji voditeljev''. Uradniško telo je v nenehni skušnjavi, da se utopi v brezbrižni rutini. Med primeri, ki jih Mill navede za dominacijo uradnikov-birokratov nad družbo, je najbolj znan primer ''žalostnih ruskih razmer''.sam car je nemočen pred birokratskim telesom - kogarkoli od birokratov lahko pošlje v Sibirijo, vendar ne more vladati brez njih.

Predstavniško vladanje
Nasplošno je Mill zagovarjal močno demokracijo, da bi kompenzirala nevarnosti premočne, pretirano intervencionistične države.
Po njegovem mnenju se v sodobni družbi ne bi mogla ohraniti ideja grškega polisa, saj naj bi bilo vladanje samim sebi in odločanje o vseh poglavitnih stvareh na zborih nezmožno zaradi velikega števila ljudi v družbi, geografskih in fizičnih mej. Predstavniški sistem ima skupaj s svobodo govora, tiska in združevanja posebne prednosti; nudi mehanizem, s katerim se lahko pazi in nadzira centralno oblast, ustanovi furum , ki deluje kot pes čuvaj svobode in kot središče razuma in razprave. voditeljske kvalitete prek volilne kompeticije vpreže skupaj z intelektom v prid vseh.
Mill je malo zaupal sodbi volilnega telesa in izvoljenih predstavnikov. Priporočal je kompleksen sistem pluralistižnih volitev, tako da množice, delavski razred ne bi mogli podvreži politične ureditve svoji nevednosti. Vsi odrasli bi morali imeti en glas, toda pametnejši in bolj talentirani bi morali imeti več glasov, kot nevedni in manj sposobni.

Prednosti in pomankljivosti birokratskega vladanja po Millu:
prednosti:
-akomuliranje izkušenj -formiranje preiskušenih maksim -zagotovitev sposobnosti tistih, ki dejansko vodijo zadeve -vztrajno zasledovanje ciljev
pomankljivosti:
-nefleksibilnost -rigidne rutine -izguba svojega ''vitalnega načela'' -spodkopavanje individualnosti, individualnega razvoja in omejitev inovacij

Mill je predlagal, da parlament imenuje posameznike na izvršilne položaje, deluje kot kraj za predstavitev zahtev, vendar ne sme voditi ali sestavljati zakonodaje. Vitalnost, ki naj bi jo vladanju vcepila demokracija, naj bi bila protiutež birokratstvu. Mill je verjel, da sra demokracija in kompetentno vladanje vzajemno povezana in pogojena.

Podrejenost žensk
Mill je štel ženske za ''zrele odrasle'' osebe, ki imajo pravico, da so svobodni in enaki posamezniki. V svojem delu Podrejenost žensk je kritiziralpojmovanja, ki žensko naravo utemeljujejo na gospodinjskih vlogah in zavezanosti domu. Mill je sklenil, da je položaj neupravičena izjema glede na načela individualne svobode. Po Millovem mnenju naj bi podrejenost žensk in precenjenost moških ustvarila oviro človeškemu napredku, oropala družbo mnogih talentov.












razvojna demokracija; model A (Rousseau)
načelo utemeljevanja:
----državljani morajo uživati politično in ekonomsko enakost, da nihče ne more biti gospodar drugega in lahko v procesu skupinskega razvoja vsi uživajo enako svobodo in zaupanje.

bistvene značilnosti:
----ločitev zakonodajnih in izvršilnih funkcij
----neposredna participacija, sodelovanje državljanov na javnih zborih naj bi predstavljalo zakonodajo zaželeno, soglasje glede javnih zadev,vprašanj; glasovalna klavzula s pravilom prevlade večine v primeru nesoglasja.
----izvršni položaji v rokah ''magistratov'' ali ''administratorjev''
----vlada je določena z neposrednimi volitvami ali žrebom

splošni pogoji:
----majhne neindustrijske skupnosti
----razpršitev lastnine med mnoge, državljanstvo je odvisno od posedovanja lastnine ----družba neodvisnih producentov
----gospodinjska opravila žensk, ki naj moškim omogočijo politično delovanje

razvojna demokracija; model B (Mill)
načelo utemeljevanja;
----participacija v politižnem življenju ni nujna le za zaščito individualnih interesov, temveč je potrebna za oblikovnje informiranega, zaupanja vrednega in rzvijajočega se državljanstva; politično vključevanje je bistveno za '' najvišjo in harmonično'' širitev individualnih zmožnosti.

bistvene značilnosti;
----ljudska suverenost s splošno volilno pravico (proporcionalni sistem delitve glasov)
----predstavniško vladanje (izvoljeni voditelji, regularne in tajne volitve,...)
----ustavni nadzor za ugotavljanje omejitev in ločevanja državne oblasti ter za zagotavljanje podpiranja individualnih pravic, predvsem tistih, ki so povezane s svobodo mišljenja, čustvovanja, okusa, razpravljanja objavljanja, kombiniranja in urasniževanja individualno izbranih ''življenskih načrtov''
----jasna razmejitev parlamentarne skupščine od javne birokracije
----vključenost državljanov v različne veje vladanja prek glasovanja, široke participacije v lokalni oblasti, javnih razpravah in sodelovanje v poroti

splošni pogoji;
----neodvisna civilna družba z najmanjšo možno mero državnega vmešavanja
----konkurančna tržna ekonomija
----privatna last in nadzor nad produkcijskimi sredstvi poleg eksperimentov s skupnostimi kooperativnimi oblikami lastništva
----politična emancipacija žensk, vendar ohranitev tradicionalne delitve dela v družini
----sistem nacionalnih držav z razvitimi mednarodnimi odnosi