Short Story 37: Solinar

SOLINAR

Sneg je visel z zmajevega gobca. Hladna zmrzlina je tičala ob velikih nosnicah, iz katerih bi lahko vsak čas izdihana mogočna sapa vroče udarila v hladni zimski zrak, zasopla para bi se vila daleč in visoko. Okoli oči in nad vekami je takisto kraljeval sneg, ta se je vlekel nazaj in dol po luskastem hrbtu mogočnega zmaja. Prav tako ga je prekrival po vsem sprednjem telesu, krila ob strani spravljen bila so ostro iz belega primeža stala, prosto molela v zrak. Beli plašč narave se je končeval pri spodvitih nogah, zakrivljeni kremplji, ki so držali trdo podlago, so bili delno pokriti z ledom. Težke bele zaplate so pokrivale ponosno zeleno telo, ki je negibno opazovalo okolico, kot kak starodavni vladar bedelo nad njo, zasneženo naravo, katere obrisi so se zabrisani kazali skozi velike zamete snega in megle, katera je bila naravna sestra sivim oblakov na temnem nebu. Trije njegovi bratje so sedeli na nasprotnih si koncih mosta, spodaj je tiho tekla umazano zelena reka, pojena od snežnih padavin. Tiho in hkrati nadnaravno so bili skupaj motrili okoliško zemljo.
"Prečudoviti so," je dejal mladenič poleg nje in za trenutek prenehal z odlaganjem snega vstran. Postrani je pogledal proti Anji, ki je nadaljevala s kidanjem. "Se ti ne zdi, kolegica?"
Zasadivši svojo lopato v svež sneg je Anja pogledala proti kipom zmajev, na katere je mislil. "No, verjetno pa že." je zmajala z glavo in si opravila toplo volneno kapo, ki ji je zlezla na čelo. Stara mama ji jo je bila podarila za praznike. Stala je na ploščadi pred fakulteto, veliko stavbo z rumeno fasado. Vrh stopnic je bil že očiščen, na levo so vodile štiri položne stopnice, na desni so je bolj strmo spuščalo stopnišče. Od tam je bil tudi on prišel, ko je končal s čiščenjem in si sedaj ogledoval zmaje na bližnjem mostu.
V tem ranem jutru ni bilo veliko prometa na cestah, plugi še niso prišli do sem, zameti na cestah so nastajali znova in znova navkljub avtomobilom. Sneg je padal počasi in gosto, medla svetloba zgodnjega zimskega jutra in spokoj zime sta se mešala z belimi snežinkami, ki so padale tiho in neslišno.
"Bodeš?" jo je vprašal in podržal pred njo joint. "Ne, hvala," je odkimala Anja in pomežiknila z rahlo rdečimi očmi. "Včeraj sem imela zadosti." "Je bila dobra zabava, kaj?" se je nasmehnil. "To pa, to." Rdeči lasje so ji izpod kape padali na ramena.
"Tudi jaz sem bil na zabavi," je dodal. "Pelo se je in plesalo, pitje in vse ostalo. Nekdo je igral na gosli" Tiho sta nadaljevala
"Nekam otožna se mi zdiš," ji je dejal, ko sta družno začela plužiti drugo stopnico z vrha. Snega je bilo v višino skoraj do kolen, čez vikend ga je bilo zapadlo zelo veliko, zaradi mraza pa je šel še težje od podlage,velikih kamnitih plošča, zato se je bilo potrebno kar potruditi, da se je očistilo pot.
"Samo ne govori mi o tem," je pihnila predse gost oblak vroče sape in zarila z lopato v nov kup. "Je že dovolj, da mi s takimi doma najedajo." Zajela je novo porcijo snega.
"Razumem, ne želiš govoriti o tem."
"Ne," je hitro dejala Anja. "Ne razumeti narobe. Preprosto mi ni do razlaganja kako in zakaj sem slabe volje." Za trenutek je zastala z delom. "Bi ti morda bil dobre volje, če bi ti nad glavo viselo takole pet izpitov, za katere nič še ne znaš, vsaj ne dovolj, povrhu pa bi te na to vsak dan spomnili še starši? Mislim, da ne!"
"Torej so bili tudi tebe najeli za kidanje tukaj, a?" je skušal pogovor obrniti v drugo smer.
"Ja. Prek študenta delam, štipendije pač ne dajo vsakemu." Prav močno je zarila v sneg in odplužila na stran. "Fak! če pomislim, da bi se morala sedaj doma učiti, ali pa vsaj iti v knjižnico"
"Si ti tudi ste fakultete?" ga je vprašala, ko sta bila pri koncu tretje stopnice.
"Ne. Jaz nisem na pravu."
"Da je vse skupaj še večji fak, mi doma težijo, da se ne učim dovolj, pa to," je nadaljevala Anja, jezno odmetavši sneg. "Jebemti!, koliko ga je. Pa še padati ni nehal. Bova lahko kar znova začela."
"Ta stari je rekel, da me bo vrgel iz hiše, če ne izdelam. Takole pa jaz tukajle kidam sneg za drobiž namesto da bi se učila in izdelala." Glasno je posmrknila. "Pa še prehladila sem se."
Za čiščenje snega sta bila danes zadolžena le onadva, drugih ljudi ni bilo. Hišnik je le pokazal, kje so lopate in nato odšel notri na toplo. "Ko končava bova morala še posuti s soljo," je dejala Anja in se utrujeno naslonila na lopato. "Veš, kje jo dobiva?"
"Jaz jo imam, tamle v sodu," je pokimal. Anji se je zdelo malo čudno, da ima sol v sodu.
"Le sol, bela in čista. Nobenih drugih primesi ali umetnih raztopin," je dejal. "Tako je vedno govoril stari solinar."
"Sori. Kdo?"
"Stari solinar," jo je pogledal. "Tako so mu pravili. Tukaj je včasih čistil sneg. Živel je v četrtem nadstropju, tu v tej hiši. Na honcu hodnika. Tam je imel svoj kotiček, vodstva fakultete to ni motilo. Držal se je zase in opravljal svoje delo. Po pluženju snega je vedno solil, nikoli ni uporabljal ničesar drugega kot sol in vsakemu je razlagal, da je edino tako prav."
"Zanimivo," je rekla Anja. "Kaj se je zgodilo z njim? Predvidevam, da ga sedaj ni več tu. Vsaj videla ga nisem."
"Mrtev je."
"Oh"
"Stavba je imela dve stopnišči, levo in desno, poleg tega še dvigalo za uslužbence. Stari solinar je vedno uporabljal levo, bolj svetlo stopnišče. Bilo je bliže njegovi sobi. Tudi ob oblačnem vremenu je bilo na tem stopnišču dovolj svetlo, da nisi potreboval luči." Malo je premolknil. "Našli so ga nekega ponedeljka. Padel je na stopnicah, le-te so bile na svetlem stopnišču višje in bolj odsekane, bolj težavne za hojo. In solinar ni bil ravno najmlajši." Nekaj trenutkov sta bila oba tiho, le sneg je tiho padal okoli.
"S tem te nisem ravno spravil v dobro voljo," je dejal. "Ne, res ne," je z glavo na koncu držala lopate Anja naredila tanek nasmeh. "Še v večji bed si me spravil, pravzaprav."
"Vidim, da nekdo potrebuje prijatelja, pogovor morda," je dejal. "V bližini je kavarna, če želiš kaj toplega spiti, kako kavo morda"
"Si pa res prisrčen," je dvignila glavo od lopate. Neznani mladenič ji je bil kar prijeten. Če ne bi bilo Gorazda "Morda kasneje, sedaj morava končati s kidanjem."
Ko sta bila splužila še zadnjo stopnico, jima je ostal le še prostor okoli fakultete, pot do ceste, kjer je v snežno ploho rdeče utripal semafor.
"Vidim, da tudi ti nisi ravno najboljše volje," je dejala Anja, ko je ta tiho plužil sneg vkraj. "Je kaj narobe?"
"Ah, nič. To o solinarju me je malo zamorilo," ji je odvrnil. "No, saj si ti s tem začel, veš. Zase lahko rečem, da sem vsaj malo vesela, da sva pri koncu." Ni vedela sicer kako, a nekako je bila boljše volje, z delom je pregnala misli na težave v šoli in doma. Bila je igrivo razpoložena celo.
"Vidim, da sedaj še nekdo drug potrebuje prijatelja" V rokavico je zajela malo snega in vrgla kepo vanj. "Daj no, malo se spro- sti. Ne bodi no tako resen. Ma-li piiii-flarček, ju-hu! Saj se me ne upaš umavžati!"
Sprva se na njene zbadljivke ni odzival, na koncu pa je tudi on vanjo zalučal par sveže napravljenih kep. Lovila sta se po sveže zapadlem in še ne spluženem snegu, med snežinkami iz zraka in tistimi, ki so ležale v zametih na tleh. Nazadnje jo je ujel, zvrnil v globoki sneg in dobro omavžal. Anja mu ni ostala dolžna. Preobrnila ga je na hrbet, se spravila nanj in mu z rokama nasula sn- ega za vrat in na obraz. Začela se je na široko smejati, in padla vznak na sneg. "Pa sva te le uspela nasmejati, kaj?" je dejal.
"To pa, to" se je nasmehnila Anja in vrgla pest snega v zrak, da je padel v širokem pršču na njiju.
Kasneje sta bila pri bližnji stojnici kupila dve slani presti in ju jedla medtem ko sta stala na mostu. Anja je s koščki peciva krmila račke v reki. "Pa sva bila vse dokončala, kaj," je dejal. Posoljeno je tudi že, upajmo da danes ne bo več snežilo. Počasi se bom odpravil"
Mimo je nenadoma zapeljal plug in z oglušujočim glasom zabrisal njegove zadnje besede.
"Um, kaj" se je od reke in račk obrnila Anja. A njega ni bilo več tam.
Po spluženi cesti so vozili avtomobili, njihovo hrumenje se je večalo s številom. Snežilo ni več, dan se je svetlil, megla in sivi oblaki so se počasi razkrajali, zapihal je prijeten veter. Sneg na zmajih se je začel počasi topiti, zelena barva ponosnih bitij se je kazala ponovno.
In tam na pločniku je stal njegov sod s soljo.