Clipboard Pilot: Noordung

Kretek odlomek pred leti načete kratke space horror zgodbe, ki je zasedaj ostala nedokončana.



NOORDUNG


"Zemljani ga spet serjejo." To je bilo za Duncana Wokksa ob pogledu na televizijski ekran, kjer so kazali najnovejše posnetke ameriških napadov na cilje v Somaliji, kristalno jasno. Včasih si človek zaželi, da bi vsaj tu lahko delal v miru. Zaman.
Skozi okno svoje kabine v lunarni bazi Noordung je lahko sedeč v naslonjaču opazoval tiho vzhajanje modrega planeta.
Po rodu je bil temnopolti Wokks doma iz Francoske Gvajane v Južni Ameriki, vendar se ježe zgodaj preselil v Francijo, kjer je tudi študiral, nato pa ga je pot pripeljala na Luno, kjer je kot znanstvenik opravljal različne raziskave na področju vesoljskih kon- strukcij, katerih doktor je bil, poleg tega pa mu je bila poverjena še naloga poveljevanja sedemčlanski odpravi, ki je bila nastanj- ena v tej bazi.
Za razliko od Nase, katere vsi dosedanji projekti v vesolju so temeljili na orbitalnih postajah in robotskih sondah, se je Esa odl- očila za postavitev raziskovalne postaje na Luni. Kompleks ni bil dokaj velik, a načrtovala se je dograditev še nekaterih delov, ki naj bi jih prispevala japonska vesoljska agencija.
Prostor v katerem je bil, je bil njegova osebna kabina in poveljniška soba obenem. Medtem ko se je glavni tehnični nadzor vr- šil v druem delu postaje, je bila to uradna komandna soba. Bele stene so bile na zunanjo stran polkrožno oblikovane, na drugi str- ani pa običajno ravne. Pohištva ni bilo veliko, le postelja in garderobna omara, poleg uradne pisarniške mize in parih za vesoljs- ke potrebe ergonomsko oblikovanih stolov.
Na televizijskem sprejemniku je utišal zvok, sliko je pustil, in se poglobil v zanimivo čtivo, ki ga je imel na dlančniku, namreč ameriške predloge za odpravo nekaterih mednarodnih resolucij, ki so pravno urejale uporabo vesolja, tako praznega prostora, kot tudi planetov in ostalih vesoljskih teles. Veliko le-teh je bilo sprejetih še v 80-desetih letih prejšnjega stoletja in so po ameriškem mnenju postale v dobršni meri zastareli.
Duncan je jezno prhnil in polzavestno pogledal proti sliki na zaslonu, kjer je ravno tekel najnovejši govor ameriškega predsed- nika. Seveda, kadar jim kaj ni prav ali jih ovira, rečejo da so pravila zastarela in jih spremenijo. Tipično.
Odpil je nekaj požirkov kave iz skodelice in nadaljeval z branjem. Američani naj bi se zavzemali za odpravo dogovora iz leta 1967, ki ureja dejavnosti držav v raziskavah in izkoriščanju prostora onkraj atmosfere, z Luno in ostalimi planeti vred. Dostop naj bi bil omogočen vsem državam; nobena naj si jih ne bi mogla prilastiti in poraba naj bi bila strogo miroljubna. Tudi Konve- ncija ZN iz leta 1972 o mednarodni odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo v vesolje izstreljeni objekti je bila predvidena za nekatere spremembe. Pravtako naj bi imeli nekatere pomisleke o Sporazumu ZN, ki je bil sprejet leta 1979 in ureja dejavnosti držav na Luni in drugih zunajzemeljskih telesih.
Take zamisli mu nikakor niso bile všeč. Kot znanstvenik in raziskovale je bil trdno preprižan, da mora biti raziskovanje in upo- raba vesolja v vseh ozirih miroljubna, vse države, ki pri tem sodelujejo pa morajo spoštovati sprejete meddržavne dogovore.
Glede na to, da se je dobro spoznal na mednarodno vesoljsko pravo, pred oddločitvijo za zdajšnji poklic je doštudiral pravo, so se mu zdele namere Američanov jasne. Z odpravo določenih sporazumov bi lahko v vesoljski prostor, tudi na zemljin naravni sa- telit ali planete, postavili iztrelišča za jedrske rakete; tako bi verjetno le še izboljšali učinkovitost svojega protibalističnega ščita, ki je sedaj delovalže vrsto let, tako na na severnoamariškem ozemlju, kot tudi v nakaterih evropskih državah, gradnja vesoljske vojaške baze na Luni pa tudi ne bi bila presenetljiva. Oh, ja.
[e nekaj časa je preučeval besedilo, ki ga je poprej dobil prek interneta; to omrežje so na srečo, tako kot televizijo spravili celo v vesolje in je bilo prisotno tako v bivši mednarodni postaji ISS Alfa in Luni kot tudi na Marsu, kjer je povezovalo tamkajšnje robotske sonde, nato pa ugasnil dlančnik in se odpravil do vrat kabine; namenil se je v glavni, osredni prostor te postojanke.
Vrata so bila opremljena s sistemom za prepoznavo glasu, tako da se jih je lahko odpiralo zgolj z uporabo parih besed. Ni kaj, to postajo so opremili z najnovejšo tehnologijo.
Vsemu navkljub, pa Duncan Wokks ni imel ravno rad računalnikov. Morebiti bi se kdo spraševal čemu.
"Odpri vrata," je z razločni glasom v francoščini dejal proti vratom. Glede na to, da je bila lunarna baza projekt Ese, katero je sestavljalo več evropskih držav, je program sprejemal ukaze v angleščini, francoščini in nemščini. Bržkone ni izrekel naravnost v mikrofon, ali pa je bil njegov gvajanski naglas preveč nerazumljiv za program, zakaj vrata se niso odprla.
Sicer je bilo za nujne primere ob vratih stikalo za ročno odpiranje, a se mu je zdelo za malo, da bi ga uporabil, če je to lahko opravil le z nekaj besedami.
"Odpri vrata," je ponovil, tokrat še bolj razločno, počasi in v smeri sprejemnega mikrofona.
"Vrata so odprta," je s hladnimženskim glasom v francoščini sporočil računalnik. Ta je bil odgovoren le za sistem vrat, ostale sisteme, kot so razsvetljava in filtracija zraka, so vodili drugi. "@elim lep dan."
V nasprotju z računalnikovo trditvijo pa so vrata ostala trdno zaprta. In dan nikakor ni bil lep.
"Ne, vrata niso odprta," je jezno rekel vstran Wokks. "Odpri vrata," je ponovil.
"Vrata so zaprta."
Duncan bi od jeze skoraj brcnil v upravljalno stikalo. "Ja, tože vem!" se je zadrl na vrata. "Odpri vrata!"
Po nekaj trenutkih so se vrata odprla. Duncan je razdraženo stopil skoznje.
"@elim lep dan," je sporočil računalnik.
Zato.

Celotna lunarna baza je bila sestavljena iz povezanih orjaških modulov, kakršne so predtem uporabljali za gradnjo orbitalnih postaj. Sicer Duncan sam nikoli ni bil na pravi orbitalni postaji, njihovo zgradbo je poznal le iz vadbenih simulatorjev. Bele stene in strop so bili zaobljeni, le tla so bila ravna in se je lahko kolikor toliko normalno hodilo; težnost na Luni je bila seveda manjša kot na Zemlji; če si je zaželel je lahko prosto poskakoval in brez težav dosegel strop. Le paziti je moral, da se ni udaril z glavo.
Oddelek, po katerem je hodil, je bil videti kot velik razsvetljen predor. Ob straneh so bile vzidane nadzorne omarice, vodniki in kabli so bili potegnjeni v velikih šopih po obeh straneh. Ob začetku gradnje je bil ta modul osrednja točka; nadzor nad celotno postajo je bil voden preko aparatov v tem prostoru. Sedaj je spričo drugačne sestave baze v modulu deloval le sistem za kroženje zraka in razsvetljava, ostalo je bilo preseljeno v druge, bolj napredne in specializirane oddelke.
Razsvetljava je bila povezana s senzorji gibanja, tako da so se luči v modulu prižgale le, kadar se je tam kdo nahajal. Ker se je celeotna baza energetsko napajala le preko sončnih celic, je bilo potrebno varčevati z elektriko.
'Pepsi modul', kot se je ta del tudi imenoval, je imel tako kot ostali stalno temeraturo in vlažnost zraka; vse to je nadziral račun- alniški sistem. Ime je dobil zaradi sponzorja, podjetja Pepsi. Ta je prispevalo veliko denarja v njegovo gradnjo in si s tem kupilo pravico do uradnega imena in oznake na zunanji strani modula. Vse to seveda izključno v reklamne namene.
Vsekakor mu je bila postaja mnogo bolj všeč, kot pa orbitalne postaje. Ne le po zgradbi, ki je bila tu na Luni bolj podobna sta- vbam na Zemlji, pač pa tudi zato, ker so tako opravili veliko več znanstvenih poskusov, kot na postajah.
Ob tem se je spomnil usode zadnje take postaje, mednarodne postaje Alfa. Posadko naj bi po uradnih podatki pobil smrtonosen virus, ki naj bi pomotoma zašel na postajo. Po tistem so američani Alfo nadzorovano strmoglavili v Tihi ocean in preklicali vse nadaljne projekte za gradnjo orbitalnih postaj.

Prehodivši še en hodnik je prispel do osrednje sobe lunarne baze, kjer so opravljali večino poskusov in raziskav. Točno nas- proti vhoda je bil dobršen del stene spremenjen v razgledno okno, odkoder se je odpiral prečudovit pogled na lunino površje
"Pozdravljeni, Wokks," se je ob odprtju drsnih vrat od mize oglasil dolgolasi Axel Nilgren, ki je nekaj pregledoval na svojem namiznem računalniku. "Danes ste nekam pozni," je dodal ne pogledavši na uro. Ali proti njemu.
Svetlolasi Nizozemec je bil od vseh članov odprave najbolj zavzet, lahko bi se reklo celo obseden od dela. Točnost in natanč- nost pa je zahteval tudi od drugih. Duncan si ježelel, da bi ga Nilgren klical po imenu, navsezadnje jih je bila večina tuže dva meseca, le dva člana sta prišla pred nekaj dnevi, namreč Anglež Cutter in Slovakinja Kvaternikova. Ta dva sta zamenjala predh- odnika, ki sta težje zbolela.
"Lep pozdrav tudi vam," je odvrnil Duncan, misleč tudi na ostale, ki so bili zbrani v tem prostoru. "Naslednjič bom bolj točen." Pravzapraqv je kar pričakoval, da mu bo kdo očital pozen prihod. Na luni je bila pač drugačna razporeditev dneva in noči, zato so na Noordungu uvedli svoj delovni čas. Včasih ga je bilo Duncanu malo teško izpolnjevati.
"Ni problema, 'poveljnik'," se je z druge strani modula nasmejal italijanski kolega, Mario Issvoli, "Ana nam je bila ravno pripo- vedovala o slovanski mitologiji, tako ds še nismo začeli z resnejšim delom." Predstavnik Italijanske vesoljske agencije je bil z 28 leti med najmlajšimi v odpravi in je vse delo vzemal bolj narahlo. Kot je bil dejal sam, je bilo zanj najpomembnejše to, da je bil lahko na Luni.
"Govori zase," se je z zaposlenim glasom oglasil Nilgren in pogledal izpod očal. "Turok in Cutter staže v vadbenem centru. Tudi drugi bi lahko sledili njunemu primeru."
"Oh, umiri seže, Axel," je dejala mlada svetlolaska, ki je prekrižanih nog sedela na bližnjem stolu. Bržkone bi imel Duncan kaj videti, ko bi nosila krilo, tako pa je bilo dekle oblečeno v standardno oranžno modro obleko Ese, kakršno so nosili vsi člani v lu- narni bazi, in od razgleda ni bilo nič.
"Kakorkoliže," je povzel Duncan in skušal zbranim namigniti, naj nehajo s to temo. Z očmi je prelet sobo in se ustavil na Nizo- zamcu. Ta sprva ni razumel, nato pa se sarkastično nasmehnil in se vrnil k delu. Vloga poveljnika včasih ni bila prav nič zabav- na.
"In kaj nam je naša draga Slovakinja povedala tokrat?" se je obrnil v drugo smer, hoteč spremeniti temo pogovora.
Ana Kvaternik je počasi dvignila glavo in si z roko popravila svetel pramen las, ki ji je ušel na obraz. S svojimi ledeno modrimi očmi se je zazrla v Wokksa.
"Sem iz Slovenije," je dejala s hlasnim glasom in ga nepremično gledala. "Ne iz Slovaške."
"Za vraga," si je šel francoz z roko skozi lase. "Od kot pa si potem ti, Torka?" se je obrnil proti mladeniču, ki je sedel zraven Is- vollija in tiho nekaj tipkal na dlančnik. "Iz Poljske, Duncan," je odgovoril Jirji Torka. "Ne iz Slovenije, niti Slovaške, še manj Ru- sije. Iz Poljske."
"Vaše poznavanje geografije je na nezavidljivo nizki ravni, poveljnik Wokks," se je od pulta oglasil Nilgren. "Morebiti bi kdaj pa kdaj pogledali kak atlas?"
"Saj je vseeno," se je vmešal Isvolli. "To niti ni tako pomembno za našo misijo."
"Pač," je vztrajal Nilgren, spotoma pobravši dvoje zgoščenk je vstal izza pulta in pristopil bliže Wokksa. "Morebiti se vi ali po- veljnik Wokks tega ne zavedate, a podrobnosti so važne. In občutek ter smisel zanje. Žesar pa poveljnik Wokks nima."
Duncanu tako govorjenje ni bilo ravno všeč. "Kaj mislite s tem?"
"Mislim, da je vsem jasno, Wokks," se je nasmehnil Nilgren in razprl roki. "Mislim, da niste primerni za poveljnika baze."
"Kaj?" je bil kratek Duncan. "Za to gre?" Sam nikoli ni jemal svojega položaja tako resno. Imel ga je bolj za častno funkcijo. Nenazadnje so bili vsi člani odprave znanstveniki in enakopravni medseboj. Nilgren je v svoji delovni zaverovanosti včasih pre- tiraval. Ne malo, pač pa kar veliko. Ne glede na to, da so bili skupajže dva meseca, so med njimi obstajala določena nesoglasje. Včasih se mu je dozdevalo, da sčasoma postajajo celo še večja.
"[e več," je z zvišanim glasom nadaljeval Nizozemec. "Sprašujem se, kako ste sploh dobili ta položaj. Ste podkupili pol Ese:?"
"To zadnje bom raje preslišal," je z umirjenim glasom dejal Duncan. Ostali so nemirno, a tiho spremljali njun pogovor. Bili so juže vajeni.
"No, grem preverit nekaj podatkov v laboratorij," je naposled rekel Nilgren in odšel.
"Kakšen bedak," je siknil Torka, ko so se za Nizozemcem zaprla vrata.

"Ne morem več, Ian," je vsa upehana sopihala Keitheija Turok in vztrajno poganjala pedala sobnega kolesa. Žeprav je bila oblečena le v tesne zelene hlačke in modrček, pravzaprav dvodelne kopalke, ji je bilo dokaj vroče. Njena mlada gola koža se je svetila od znoja, ki ji je tekel v potokih. "Koliko kilometrov še?"
"Samo še enega," ji je odvrnil Cutter in pristopil bliže. V rokah je imel dlančnik, na katerem je spremljal rezultate poskusa. S sodelovko sta namreč testirala vzdržljivost človekovega telesa v okolju z manjšo težnostjo. No, prsi so ji vsekakor dobro stale, gravitacija, gor ali dol.
Sklonil se je k njej in ji z rokama preveril nastavke na koži, kjer so bile pritrjene merilne naprave za ugo- tavljanje utripa in drugih podatkov. Vonj njenega dezodoranta se je mešal z njenim toplim potom. Prste, ki so bili nekoliko vlažni od njenega zoja, si je obrisal v hlače in stopil k računalniku na pultu od koder je nadzoroval potek poskusa.
"Mislim, da bo sedaj dovolj," je dejal naposled in pogledal k njej. "Ua-, čisto zbita sem," je dejala Keitheija in zlezla s kolesa. Segla je po brisači in se začela brisati, otirati pot s telesa. Posegla je po plastenki vode in začela piti, medtem ko jo je on opazo- val, kako z ustnicami objema vrat plastenke. Prav rad bi bil na njenem mestu. Plastenke namreč.
Naenkrat je Keitheija prenehala piti in se zazrla proti njemu. Odprla je mokra usta in iz njih je švignil velik rdeč, mesnat jezik. Vabljivo je hlastnila po njem.
Nejeverno je pomežiknil.
"Je kaj narobe?" je vprašala mladenka in odložila plastenko z vodo.
"Um-, ne, ne," je zbegano odkimal Cutter. Se mu je le dozdevalo.
"No, sedaj se grem še stuširat," je dejala Keitheija in se napotila na drugo stran vadbenega modula, kjer sta ravnokar opravljala teste. Prosto je poleg vadbenih naprav za ohranjanje konduicije in izvajanje poskusov imel vgrajeno tudi veliko, prostorno kabino v velikosti manjše sobe, ki je bilo primerna za tuširanje. Na eno stran je bila zaprta s zamegljenim steklom.
"Ja," ji je zamišljeno odvrnil Cutter. "Ti kar."