Short Story 50: Urbani ris, episode 4 - Corona Zombies

_ URBANI RIS _ epizoda 4 - >>Corona zombiji<<

Piščanec in svinjina sta po euro za kilogram, govedina po dva eura samo danes. Cel puran je bil prejšnji
teden 50 oodstotno znižan. Domača zmrzovalna skrinja je polna.
Karantena ima tudi svoje prednosti, si je mislil Stanko, odložil cel karton trajnega mleka v voziček in
lagodno pregledal ponudbo vloženih kompotov. Mala trovina v blokovskem naselju je bila ob tej popoldanski uri
povsem prazna, ne samo zaradi pravil enega kupca naenkrat. Upokojenci so svoje nakupe opravili že zjutraj, čez
dan pa se je večina prebivalstva zadrževala doma; zgolj najbolj nujne dejavnosti, kakor naprimer trgovine z
živili, so smele biti odprte. Le najbolj pogumni ali zdolgočaseni so postavali zunaj čez dan, zvečer pa je tako
ali tako veljala stroga policijska ura, ki se je niti vigilantski Urbani ris ni upal kršiti. Potrpljenja
požrtvovalnih varnostnih organov in superherojske Ilirske straže, še posebno Patrie, ni veljalo testirati.
Oba s punco sta od začetka karantene delala od doma, ona skrbela za delovanje javne uprave, sam pa izvajal
študentske konzultacije.
Strožji ukrepi za zatiranje globalne pandemije, ki je še vedno pustošila po Evropi, so bili nujno potrebni,
sedaj še bolj kot lansko leto. Rahljanje izolacije in opuščanje minimalnih standardov pod pritiski javnosti se
je izkazalo za prehitro, kar je bilo sedaj ob drugam valu Wuhanske mrzlice kruto jasno. Mutacije iz amazonskih
pragozdov so se najprej raznesle na severno Ameriko, ki je bila sedaj fizično nedostopna, kaj se je dogajalo v
Afriki pa raje sploh ni pomišljal.
Njegova maska sedaj sploh ni izstopala v javnosti, saj je bila takšna ali drugačna obrazna preveza zapovedana
že od vsega začetka svetovne krize. Modrega dresa Risa pa že dolgo ni oblekel, skupnosti pomagal kar v civilu.
Gibanje je bilo strogo omejeno, tako da je svoje dejavnosti superjunaka omejil na prostovoljske ekskurze z
človekoljubnih organizacijah, občasno za starejše sosede v bloku nakupil mesečno zalogo najnujnejših artiklov.
"Kje si, model," ga je od pulta zaspano pozdravila mladenka za blagajno. Za razliko od strank so morali
zaposleni nositi še dodatno obleko, ki naj bi preprečevala okužbe; enako je bilo na pošti, kjer je Stanko
priporočeno oddal pošiljko. Na obeh lokacijah ni bilo nobenih drugih strank, kar je Jasna izkoristila in iz
vrečke na pultu lažerno malicala čips. Kljub močni dnevni svetlobi je neonka na stropu veščasto migotajoče
utripala.
Nabrano hrano je počasi zlagal na tekoči trak, iskal kartico za brezstično plačevanje; v teh mesecih je
skoraj pozabil na obstoj gotovine. Vse je šlo v smeri izolacije in manjku medosebnih odnosov; vseeno je izpod
maske vljudno pozdravil, na polici med revijami preletel naslove dnevnega časopisja, kar čutil, kako mu ob tem
iq občutno pada.
Enoumje in liberalne parole so še vedno pozivale proti izolaciji in odpravi ukrepov, navkljub krutim dejstvom
resničnosti, ki je odkazovala, da je bolezen resna in vztrajna. Važno, da se sme na kavico na morje. V taki
socialni klimi Stankota niti ni kaj posebno čudilo, da je županja razmeroma lagodno preživela prvo leto vodenja
mesta, izvedla nekaj projektov v dobro prebivalcev, ki ji je dvignila priljubljenost, sicer pa brez ugovarjanja
pridno sledila navodilom vlade. Skupaj vzeto, se je za bodybilderko v svetu politikov kar dobro znašla.
V normalnih razmerah bi jo mediji bolj kritizirali in tudi drugi družbenopolitični problemi bi bili deležni
drugačne obravnave, kakor recimo nikoli raziskan umor prejšnjega župana, saj strelca in morebitnega naročnika
odstrela nikoli niso našli. Tako pa so taknšne in sorodne teme bile potisnjene obstran; za ugibanja o 5G zarotah
vseeno ni umanjkalo zanimanja.
Nekaj je topo udarilo ob steklo izložbe ravno ko je pospravljal zadnje artile v vrečko; nemara kak sunek
vetra ali zablojen ptič. Vtem je blagajničarka kriknila in si z dlanjo pokrila že prej z masko zakrita usta; ni
bil ptič ali kaj podobnega, ampak je ob zunanjo šipo z glavo butal neki neznanec, z ohlapnimi rokami razsebe in
zblojenim pogledom v prazno ritmično trkal ob steklo. Razpokane udrtino so se počasi barvale rdeče, a ta ni
odnehal, le pohitril ritem.
"Corona zombi," je bolj zase dahnila prodajalka, Stanko pa se je le živčno zasmejal, da se mu je od znotraj
zarosila maska. Seveda je v medijih že zasledil poročila o čudnem obnašanju okuženih z mrzlico, a je to zaenkrat
pripisoval vsesplošni paniki in praznjim marnjam apokaliptičnih doomerjev. Spet drugi pa so trdili, da je to
povezano z predkratkim vspostavljenim 5G omrežjem. Kakorkoli že, pred sabo ugledani primerek je imel očitno
psihične motnje in ne dihalnih, zato je Stanko pobasal vrečke in se počasi nameril proti izhodu, pogledal po
mladenki, "Bo vse vredu?"
"Ma ja, včasih dobimo prave paciente, tale ni še nič," se je malo nasmehnila, a vseeno ne odvrnila pogleda od
stekla. "Zadnjič so se prav stepli za zadnjo rolco."
S tem je bil Stanko seznanjen in nikakor ne presenečen. V prenekateri trgovini je ob pomanjanju artiklov in
živcev prišlo do prerivanj, a tam so bili zraven varnostniki, tukaj pa sta bila povsem sama; očitno je bil spet
čas za Urbanega risa, da brani malega človeka.
In tudi sebe, kot je izgledalo, saj je pričujoči osebek pred vrati trgovine gledal zmedeno in hkrati
napadalno, malodane, da si je Stanko predstavljal, da ga po filmsko naskoči. Zagotovo bi bila uporaba nasilja
vseeno neupravičena, saj je verjetno šlo za bolnika, in Stanko se je spomnil, kam ga je privedlo obračunavanje z
roparji na parkirišču pred leti, ko še ni bil v vlogi urbanega vigilanta. Njih krvaveče na urgenco, njega pa v
sramoten zapor.
"Sploh pa čez eno uro zapiramo," je dodala Jasna, se mu bodrilno nasmehnila. "Do takrat bo že šel naprej.
Upam."
Na izhodu ni bilo ovir ali kakšnega zombija tako da se je Stanko z nakupljeno zalogo namenil domov, po kot od
kuge izpraznjeni ulici oblačnega zgodnjega popoldneva sta se lovili dve črni veverici, se igrivo izgubili med
smetnjaki, ko pa je že skoraj zavil v blok, je smrtno tišino razparal pridušen pok, nato žvenketanje.
Zagotovo je šla šipa, si je mislil Stanko, pustil nakupljeno na varnem pri nabiralnikih, bil v parih skokih
nazaj pri trgovini; kljub karanteni je še našel čas za trening parkoura, ki ga je ohranjal v pripravljenosti za
ravno takšne priložnosti.
Izložba je bila razbita, steklo je v koscih posnežilo okoliški pločnik, na vratih ga je pričakala prodajalka.
"Notri je," je tiho dejala, pomignila proti notranjosti trgovine, se vidno tresla. ventilator na stropu je
ubral drugo stopnjo šumenja.
"Počakaj tukaj," je Stanko iz žepa brskal mobitel; reševalci bodo že znali poskrbeti zanj. Vtipkal je znano
številko, se nato previdno napotil v notranjost trgovine, oprezal med prazne hodnike polic, ga naposled našel
med brnečimi hladilniki, zvitega v klopčič, strmečega v prazni prikazovalnik tehtnice za zelenjavo.
V teh dolgih mesecih obvezne karantene se je Stanko kar malo odvadil videti nezakrit obraz sočloveka, tako da
mu je hropeči neznanec ob hladilni omari deloval še bolj tuje; bolj kakor bolezensko stanje nesrečnika,
kakršenkoli že je bil pravi vzrok, ga je pretresel odziv njega samega.
Nič mu ni rekel, le skupaj z njim počakal na prihod rešilca.