Short Story 51: Trening zmagovalcev

TRENING ZMAGOVALCEV "Že s tem, da si lastiš Intagram, si kurba. Kako komentirate to trditev, kolegica?" Le zakaj so vsi razgovori za službo razvijejo na povsem enak način, si je mislila v toplo črno trenirko napravljena temnolaska, v mislih zavila z očmi. Če niso imeli le uvodnega nagovora in nato samo čakali drugo stran, da sama sprašuje kako in kaj v zvezi s službo, pa so imeli poglobljene filozofske razprave, ki običajno niso imel nič skupnega s konkretnim delovnim mestom. "Človek naredi kar more, da preživi," je poskusila z odgovorom, ki je bil enako pravilen, kot vsi drugi možni, ki so ji trenutno prišli na misel. "Tako kot mi vsi," se je zarežal sogovorec na drugi strani sive mize, temnolas mladenič s kozjo bradico, vodja tega razgovora, po videzu in obnašanju spominjal na preveč vnetega vodjo oddelka v javni upravi ali izmene v trgovini, vsekakor pa na vse samovšečne vodje kadrovskih služb, katere je imela Valentina K. priložnost spoznati v zadnjih letih. Najboljši pa so bili tisti razgovori, kjer je kadrovnik bolj ali manj iskalca zaposlitve informiral o vseh vidikih službe, najbolj pomembni so bili kakopak bonusi za večletno zvestobo, kakor da bi prosil drugo osebo, naj vendarle sprejme službo, o njenih kompetencah pa ni niti spraševal. "Kako prideš od tega," je pred njo na mizo postavil dve fotografiji "na tole?" Na prvi je bila nasmejana športnica, s sponzorsko majico in črno klubsko opravo, topgun čepico na glavi; na drugi ista oseba brez nasmeha, a podobno pričesko, razvlečeno majico in golimi nogami in še čem, na ogled vsakemu naročniku. Nekateri kadrovniki so včasih celo pobrskali za informacijami; pričujoči je očitno izbezal celo njeno onlyfans stran, kar je niti ne bi smelo preveč čuditi; nenazadnje jo je kontaktiral preko linkedin, od vseh možnih kurčevih druženih omrežij. Težko si je zamišljala, da je med obema slikama preteklo le nekaj let; preveč let odrekanj in trdih treningov, preveč neprespanih noči in zamujenih priložnosti, porazov in zavrnitev. Kljub dvojnem zlomu roke, operaciji kolka in strganim kolenskim vezem, preštevilnim drugim poškodbm in boleznim je še vedno sicer bila v dobri formi, a nikoli ne več za sam vrh. Tja se nikoli več ni mogla vrniti, kljub mnogim poskusom in prošnjam. Spet nekateri razgovori so bili zgolj formalnost za vnaprej izbrano osebo, kar so včasih tudi povem prostodušno povedali in priznali; običajno jih je v povračilo zabila, da je ona tukaj le na poziv Zavoda. Proti svoji volji je zmedeno begala s pogledom po slikah, po sobici, se naposled ustavila na izspraševalcu. Odmevanje v njenih ušesih jo je opozorilo, da jo je nekaj vprašal. Od nekje je rahlo vlekel prepih. ''Kako prosim? Lahko ponovite?'' Ta je le nejevoljno zmajal z glavo in nato ponovil vprašanje. Uspešni športniki dobijo po dobri tekmovalni poti zagotovljeno službo v javni upravi in so brez problemov preskrbljeni. Zanjo je pak po drugi strani prišel le prehiter konec neposrečene kariere; čeprav je na začetku blestela v mlajših kategorijah, se kasneje v članski konkurenci nikoli ni prav znašla, in smučarska zveza ji je jasno dala vedeti, da nikoli ne bo imela možnosti za kaj večjega, kaj šele za elito v reprezentanci. Kakšni drugi pametnih kompetenc za normalno službo tako ni imela in se je lahko zatekla le k takšnim ali drugačnim priložnostnim delom; sponzorskega denarja ji je v parih mesecih zmanjkalo, novih interesentov pa zavoljo slabega donosa in podobe v javnosti ni uspela prepričati; vsaj preko spleta ji je občasno uspelo nekaj nafehtati. "Še tole izjavo podpiševa," ji je prek mize pomolil listino "in potem lahko nadaljujeva. Ne pozabi napisati svoje varne besede," je še dodal, "da ne bo potem kakšnih nesporazumom." "In potem bom dobila vse takoj plačano," je še zanimalo Valentino K. Tip je narahlo trznil z ustnicami in jo je spet ostro pogledal izpod čela, kot da je vprašala nekaj skrajno neprimernega. "Da, potem boš dobila svoje." Soba je bila temna in skoraj prazna; na sredini je bila klop in zraven miza, dva ugasnjena reflektorja sta stala vsak na svoji strani. Vse skupaj je pravzaprav spominjalo na vsakokratno dvorano v fitnesu, začenši od velikih celostenskih ogledal in lesenih tal, do dobre zvočne izolacije in komaj slišnega šuma ventilacijskih naprav nekje v ozadju. Le da naključni fitnes ponavadi ni premogel zbirke bičev, šib in palic, ki so bili skupaj z ostalimi sorodnimi predmeti lično razstavljeni na leseni vitrini v kotu sobe. Še ko se je Valentina K. razgledovala naokoli, je v prostor skozi stranska vrata prišel tip, s katerim je imala prej razgovor, na mizo odložil papirje, prenosnik in mobitel, nato z daljincem naposled vklopil še oba reflektorja, ki sta kot dve mali žareči sonci razsvetlili prostor. "Ola, bekica, bova začela z nečim nežnim," je pokazal proti vadbeni klopi, in telovadni blazini, poleg se je na tleh valjalo nekaj uteži standardnih velikosti. "Spravi se v športno opremo in mi naredi serijo vaj." Pod udobno trenirko, ki jo je pazljivo zložila, je nosila športni Kelvin Klein kompletek, okusno sivočrno kombinacijo, ki je lepo oklepa život, ji poudarjala napeto ritko. Lase si je spela v čop, ki ji je sedaj padal do sredine hrbta. "Superge lahko zaenkrat še obdržiš na sebi," se je oglasil od mize, kjer je nekaj šaril po prenosniku, verjetno nastavljal vse potrebno za slikanje, snemanje in prenos v živo; sama je že vedela, kaj vse je možno, čeprav pravega uspeha s tem ni imela. "Bo pol ure dovolj za začetek?" ga je zanimalo, medtem ko je preverjal jakost razsvetljave, reflektorji so v žarkih metali skoraj pekoče snope v temno sobo. "Toliko, da se ogreješ in da jaz preverim, da vse štima, kot je treba." Valentina K. je pokimala, debelo pogoltnila slino in skušala odmakniti oči od mučilnih priprav. Sicer je bila navajena treningov in nasploh kakršnekoli telovadve v spremljavi glasbe, a tudi brez tega bo šlo, si je mislila, in pod budnimi očmi opazovalca za računalnikom zavzela prostor na sredini sobe, se umirjeno spustila v serijo ustaljenih vaj; raztezanj in ogrevanja sprva, nato delala z utežmi in živo zelenim vadbenim trakom, ki ga je našla med opremo. Zrak v prostoru je kljub filtriranju sčasoma postal rahlo zatohel, se mešal z rahlim duhom njenega postanega znoja in rahlim vonjem deodaranta. "Sedaj bova pa začela s pravo stvarjo," jo je obvestil in pri vitrini izbral šibo primerne velikosti in debeline. "Sleci se, da ne bova po nepotrebnem vsega zapacala. Kri gre težko ven." Smo le prišli do tega, se je kislo nasmehnila sama pri sebi, si začela slačiti sivi kompletek. Če ne drugega, bo vsaj televizijski komentator dobil izpolnjeno željo, da jih športna prevarantka dobi po goli riti. "Ti boš pa zraven seveda glasno štela," je dodal in ji primazal konkreten udarec prek celotnega hrbta, da jo je pošteno zapeklo in je prav nedostojanstveno zastokala, "da bomo vsi vedeli pri čem smo." Kmalu se ji bodo začele delati krvave poti na napeti koži. Če je mislil, da jo bo to zlomilo, se je pošteno uštel, si je mislila Valentina K., z nezmanjšano vnemo nadaljevala s sklecami pod plazom šibe; v svojih dolgih letih športnega udejstvovanja je dala skozi brezštevilne ure zahtevnih treningov, z napori, ki bi amaterje takoj poslali domov, kjer je vsakodnevno bruhala pred treningom in krvavo scala po njem, ter spoznala številne sadistične trenerje, proti katerim tala tip ni imel za burek. "3,...4,...5," "Boš monsterja, redbull," je čez čas pokazal na polico v kotu, kjer je bilo nekaj sixpackovpločevink; Valentina K. se je dvignila od počepov, golih in zavoljo palice krvavih ponovitev vaj, nakratko odkimala. "Kava, potem," je odločil, in vzel termosko, sama pa tudi ni mogla ugovarjati, čeprav je predvidevala, da se ji bo želeodec upiral. Sedaj je bila že tri mesece čista; nič alkohola, kave ali energijskih pijač. Vzela je ponujeno skodelico, odpila vročo tekočino, se spomnila na snemanje reklame v klubu. Ne z njo osebno kakopak, sama nikoli ni bila dovolj znana in pomembna za prave sponzorje, vedno je le od daleč lahko spremljala slavo in uspehe drugih. "Da mi ne dehidriraš ob vsem tem," je pomignil s svojo skodelico, "Še veliko treninga je pred nama." Spet je poprijel za palico. "Nazaj na delo se spravi." "Dovolj je bilo ogrevanja," je presodil po nekaj časa in s stropa spustil škripec z vrvmi in sponami, ji pomignil bliže. "Sedaj prihaja tisti pravi trening." Pomežiknil ji je. "Samo za zmagovalce." Odvedel jo je na sredo sobe, ji dvignil roke in jih zvezal s krepko vrvjo visoko pod stropom, da je morala loviti ravnotežje bosa stopicaje na koncih prstov; jo kakor kos mesa poznavalsko premeril, s hldno dlanjo šel vzdolž golega telesa. "Izberi številko med 1 in 10," je rekel, izbiral bič. "Um, 4?" je poskusila Valentina K. "8 bo bolj prav, mislim," se je zarežal, nato stopil bliže, počasi zaokrožil okoli nje. "Dve seriji po osem udarcev." "Lej jo, komaj čaka," se je namuznil, ko je Valentina K. nehote trznila in se zvila pod njegovim dotikom, ko jo je obračal pod lučjo; mišice so ji nenadzorovano plale v pričakovanju. Nenadoma je usekalo po hrbtu, žgoče in pekoče, bolj močno kot poprej pri telovadbi, in takoj ji je bilo jasno, da bo šlo samo še bolj na grobo. "Fanta maš?" ga je zanimalo, ko je začel z drugo serijo. "Ali pa mogoče punco?" Ne, ni ga imela, niti kakšnih posebno dobrih stikov z bivšimi kolegicami, kakor tudi ne s starši, ki so se ji po škandalu celo javno odrekli. Stisnila je dlani, da so se ji nohti ostro zarezali v dekliško mehko kožo. Popravil ji je nekolikanj razrahljane spone na rokah, s presenetljivo mrzlimi dlanmi grobo pohendlal njene prsi, ji med prsti posvaljkal občutljivo bradavičko, da se je nemočno zvila, ne mogla pobegniti. "Ne pozabi dihati." Tretji udarec ji je razparal areolo, celoten dekolte pa se ji je pod plazom šibe počasi obarval svetlo rdeče, s temnejšimi oddteki na vsaki okrvavljeni joški, ki sta krvavo rosili. "18,...18,...20." "Zanimivo, nisi cigica kot ponavadi," je komentiral bolj sam zase, stopil okoli, medtem ko je Valentina K. lovila sapo in mežikala solze z oči. "Prejšnji mesec sem lomil eno Grkinjo. Smrklja ni znala slovensko, sam se je pa tudi nisem posebno trudil razumeti." Pljunil je na stran, počil palico po njeni goli nogi. "Pizda, skoraj sem oglušel, ko sem ji snemal kožo s hrbta." Hotela je že pripomniti in vprašati, ali je z odiranjem kože pri živem telesu, mislil dobesedno, a je že fasala novo porcijo šibe po stegnu, da je ob ponovni pekočini zacepetala in se skušala izviti iz prijema, a je vrv le še globje zarezala v njena zapestja, puščala krvave sledi, ki pa niso bile nič v primerajvi z rdečim vzorcem, ki je nastajal na njenih razmesarjenih stegnih. Ogledala so bila razporejena po vseh stenah, tako da ji ni mogel uiti pogled na svoje razbičano telo, ki se je zvijalo pod padajočimi udarci; ni mogla uiti, ne nehati zreti v svojo krvavo podobo, kakor pred nagravžno nesrečo odvrniti pogleda. "Sedaj ti ni treba šteti," je rekel in ji z roko dvignil brado, primazal pošteno klofuto; drugi udarec ji je razparal ustnico na zobeh, sledila je dolga serija le-teh, da ji je glavo sunkoma obračalo zdaj na eno, zdaj na drugo stran, rdečica pa ji je preplavila pekoča lica. "30," je posmrknila, ko je spet lahko govorila. "Vse sem štela," je klubovalno dvignila glavo, krvavo pljunila. "Ti razumeš grško?" jo je vprašal, medtem ko ji je z vajinim prijemom dvignil levo nogo in si jo namestil v naročje; s šibo že v drugem poskusu povlekel prve krvave črte po stopalu. "Ne pozabi šteti." Ne, ni znala ali razumela grško, četudi je v dolgih letih tekmovanj srečala tekmovalke iz raličnih držav, tudi nekaterih bolj eksotičnih. "8,...9,...10," "Še trebušček bova malo obdelala," je s palico premeril njen lepo oblikovan in natreniran trebuh, ki je pred leti premogel prave pravcate radiatorčke. Sedaj je s kakšnim piškotom preveč še vedno lepo izgledal na njej, a je domnevala, da bo po parih minutah tepeža vse prej kot lep na pogled. "Dve seriji po dvajet bo ravno prav." Nejeverno je pogledala, nato stisnila mišice ob pripravi na prve udarce. "2,...3,...4," Serija šibanja po levi strani, nato po desni, vedno nižje in bolj boleče, prenekateri udarec pa je zašel še na posebno neugodno mesto med njenimi nogami; lično urejena črtica ni nudila prav nikakršne zaščite. Valentina K. je lahko le zavpila ob ponovni bolečini, ki ji je prebijala telo, se neuspešno zvijala na vrvi, naposled nenadzorovano sputila potoček med nogami, na mrzlih tleh napravila malo lužico. Kava na prazen želodec je ob teh nečloveških naporih naredila svoje. "Pička nemarna," je zaklel in zatrenutek prenehal z oblikovanjem njenega oskrunjenega trebuha, "kdo bo sedaj to čistil? Boš ti pobrisala?" jo je premeril postrani. "Ne, verjetno ne." Izčrpana je obvisela privezana v zrak, vsa shirana in napol omamljena bolčala srepo predse. "Nisva se tako zmenila, punca moja draga," jo je za lase grobo dvignil v zrak, da je komaj stopicala na prstih. "Nobeden od naju ni plačan po urah." Pokvarjeno se je zarežal, narahlo potežkal šibo. "Boš morala kar oddelati svoje do konca. Saj si podpisala izjavo." Prav je imel, podpisala je izjavo in s tem kakopak sama pristala na vse, kar je boleče sledilo, a sedaj ni bilo več pomembno, ali bo dobila dogovorjeni denar, niti ji ni bilo več pomembno, da on preneha z mučenjem; ni hotela odnehati in s tem še enkrat več priznati poraza; še enkrat več za svoj neuspeh kriviti drugih in prenašati krivdo na stvari, na katere ni imela vpliva. Morala si je priznati, da za svoje pretekle napake odgovarja samo ona sama; le tako jih bo končno pustila za seboj in spet resnično zaživela. Doping kot rešitev za neuspešno športno kariero ni bil rešitev, enako ne droge in nespametne zveze ter poznanstva, še manj poskusi zadnjih let, da bi si ustvarila kariero na spletu. Greh je bil storjen in sedaj spoznan, kazen pa je bila v teku. "Poskusiva sedaj še kaj drugega," je dejal in ji preveril preveze na rokah, ji nato s podplati nekolikanj razmaknil noge. "Noge narazen, sem rekel," je vzrojil, ko jih je skorajda nevede začela vleči k sebi; Poslušno je razprla noge, tresoča stegna so jo komaj še ubogala, še vedno uporno dvignila glavo, kakor da bi ga izzivala, kaj si ji bo sedaj upal storiti. Brez posebnega uvoda je kratkomalo dobila po pički. Dobesedno. "Pa ne pozabi šteti, mrha," jo je opomnil med enim in drugim udarcem; tanek bič ji je začel odpirati majhne, a skeleče ranice na najbolj občutljivem delu njenega telesa in njeno mednožje je kmalu postajalo vedno bolj zatečeno in krvavo. Fak, kva mi dela, si je mislila, ne upala prositi, da naj neha. Njemu in predvsem sebi skušala dokazati, da ne bo popustila. "Ej, eno si sputila," jo je obvestil. "Sedaj bova morala pa žal še enkrat od začetka. Očitno uživaš v tem." Valentina K. je lahko le nejeverno obnemela, se skušala v svoji zblojeni glavi spomniti, kje je naredila napako, nato pa lahko spet samo nemočno zavpila, ko ji je bič počil po muci, se komaj spet pravočasno zbrala, da je sledila s štetjem. "4,...5...,6," "39,... 40." Slabovoljno je popustil škripec, da se je Valentina K. kot kupček krvave nesreče sesedla v smrdljivo močo pod seboj, si s še vedno povezanimi dlanmi pokrila obraz, tiho zajokala. "Alo, beka. Lahko nadaljujem?" Ker ni takoj odgovorila, sta sledili dve močni brci pod rebra, da se ji je kislo dvignilo v želodcu. Dvignil jo je za lase, kakor brutalno božanstvo, ki ji bo podelilo končno odvezo, si jo s švedskim prijemom prislonil kot izrabljeno košarkarsko žogo na svoje mesnato stegno; ne v pomoč in podporo, ampak kot lastnino in posest. Valentina K. je suho pogoltnila, si pomela razmazano maskaro z rdečih oči in se z roko čvrsto oklenila njegove noge. Mimo temne sence, ki se je brisala na robu vidnega polja je pogledala naravnost v jarko svetlobo oslepjujočega reflektorja; kakor da gleda naravnost v zahajajoče sonce. "Obdelaj me do konca." Medlo se je nasmehnila, da se ji je krvavo pocedilo iz razpokanih, pogrizenih ustnic. "Prosim."