Short Story 1: Vešča

'ello, haven't updated for a while. Had a few things do to and places to go. Anyway, here's a short story I've wrote. Had it published in a sf/f fanzin even.

author: Rhaegar
language: slovene
genre: fantasy/horror
summary :peasant wench Veronika is accused of witchcraft and burned
rating: PG-17 (off-screen gore/torture)


VEŠČA

Toliko krvi. Topla in čudno lepljiva ji je mezela na prosto in ji počasi, kot mala rdeča zrna sveže omlatenega žita, kapljala na snežno belo krilo, razprostrto in mokro vpojno. Pogled ji je zakrivala velika rdeča gmota in ko je dvignila mokre rjave oči in v obupu iskala prijetnejše stvari, rdeče pokrajine ni bilo konca, tam pa, kjer bi se moralo začeti svetlo nebo, jo je spet čakala le - kri.
Od nekod je prihajalo čudno, poznano bobnenje in oddaljeni grom ji je naznanjal, da se nekaj bliža. Skušala je prisluhniti in razumeti, razbrati pomen glasov. Sedaj se je šele zavedla, da kriči na ves glas v smrtnem strahu, njen zov strašne bolečine ji odmeva v glavi, neznano bobnenje pa je zamolklo razbijanje njenega srca, ki poskakuje v mladih prsih.
"Sedaj, ko ste se nekoliko omehčali, gospodična," je nadaljeval inkvizitor, "lahko nadaljujemo z našim malim pogovorom." In od tod prihaja grom.
Z naporom je odmaknila od slanih solz mokre oči od roke, ki jo je pestovala v drugi, prsti so bili skrčeni v neznanski bolečini, kjer bi morali biti nohti, pa so žuboreli le krvavi izviri, kaplje so padale na tla kot zrna iz praznega klasja.
''To zadevo, zagotovo skrajno neprijetno, tako Vam kot tudi meni, gospodična,'' je vljudno nadaljeval v pražnjo obleko napravljeni mladenič in polistal po tankem snopu listov, ki so ležali na mizi. ''lahko končamo hitro in razmeroma neboleče, v okviru možnosti seveda, lahko pa se zgodi, vkolikor ne bo zadostnega sodelovanja z Vaše strani, da bo jako boleče. Izbira je povsem Vaša.'' Zraven je uradni mučitelj odložil klešče in pregledoval obsežno zbirko orodja.
''In, Tibor,'' je dodal inkvizitor. ''Poskusi tokrat narediti po pravilih. Nič prelivanja krvi.''
Mar bi bil ga na to prej opozoril, si je mislila Veronika in pazljivo premaknila okrvavljeno roko, bolečina jo je neprestano sekala navzgor po životu.
''Kakor ukažejo, gospod,'' je ta pokimal. ''Imam dovolj drugih pripomočkov, da naša ptičica zapoje.''
Veronika je debelo pogoltnila slino in skušala odmakniti oči od mučilnih priprav, proti svoji volji zmedeno begala s pogledom po njih, po sobici in se naposled ustavila na ispraševalcu. Odmevanje v njenih ušesih jo je opozorilo, da jo je nekaj vprašal.
''Kako prosim? Lahko ponovite?''
Inkvizitor je le nejevoljno zmajal z glavo in nato ponovil vprašanje. ''Glede očitanih dejanj. Kako se izrekate glede svoje odgovornosti? Kriva ali nedolžna?''
''Saj ne, da je pomembno za postopek, ali priznam ali ne, kajneda?'' je s kislim glasom izbesedovalo dekle.
''Imajo gospodična kar prav,'' se je nekolikanj nasmehnil inkvizitor.
''Česa natančno sem sploh osumljena?'' je skušala zavlačevati, vedoča pri sebi, da ji ni pomoči.
''Čarovništva, kakopak,'' je jasnega pogledal povedal možakar. ''Ovadba je bila povsem jasno podana, o krivdi po vsej verjetnosti spoh ni potrebno razglabljati. Le priznati morate gospodična in potem postopek lahko zaključimo. Manj boleče za Vas in manj dela za mene.''
''Laži,'' je zajokala Veronika. ''To so le laži, klavete.''
Šele sedaj je v kotu, sključenega na majhnem stolčku, opazila suhega mladeniča, ki je s sklonjeno glavo molče spremljal ves postopek.
''Bor,'' je tiho sklonila glavo. ''Ti si jim povedal.''
''Bo kar držalo,'' je prek spisa pogledal inkvizitor. ''Uslužni cesarjev podložnik je premogel toliko zavesti, da je podal celotno zgodbo. Precej prepričljivo, če smem tako dodati.''
''Bor, zakaj mi to delaš?'' je tiho dejala Veronika. ''Kaj nisem bila dobra s teboj?''
''Um, saj nisem hotel, da pride do tega, Veri, um,'' je zajecljal ta. ''Um, nisem mislil, da bodo resno vzeli, um, ampak, če je res, kaj si bila pa takiste uganjala, um, čarovnico za si se izkazala, um. Ne bi me smela takrat pustiti, veš. Ni bilo lepo.'' Le glavo je sklonila ob tem Veronika, tiho zaihtela.
''Ničesar ne bom priznala,'' je kljubovalno odkimala.
''Priznanje očitanega greha pa je na žalost pogoj za obsodbo,'' se je odkašljal inkvizitor. ''Tibor, če bi bil lahko tako prijazen in pripravil hruško,''
''Ne,'' je jecnila Veronika, ''Ne hruške. Nikari.''
Prošnje niso pomagale in upiranje ter kričanje še manj; postopek je tekel naprej.

Stal je med množico, ki se je zbrala, da bi spremlajal današnje sežige čarovnic. Četudi je bilo hladno jutro, se je nabralo mnogo ljudi, niso ravno vsak dan gonili deklin na grmado. Le vsak drugi dan, včasih še poredkeje.
Na glavni trg sta jo privedla grajska biriča, jo osorno suvala pred seboj. Razmršenih dolgih las in okrvavljenega krila je Veronika jokaje šepala naprej, se sem in tja se ustavila ter bolčala v prazno predse, dokler je stražarja nista sunila naprej.
Povsem slučajno so se ustavili pred njim, saj je bil birič preosoren in je dekle klecnilo v blato ob poti. Zagledala ga je in nekaj dejala.
Njen glas, četudi tih in dekliško mil, mu v uho je bil slišen kakor krik umirajočega in sik strupene kače obenem. "Tvoj pes je imel večjega od tebe."
Ko je bila baklja pristavljena na grmado in kasneje, ko so ognjeni zublji že lizali mlado telo na lesenem vrhu, kasneje bolj, ko je mladenka v poslednjem dahu tulila v pekoči bolečini in se ji je ulil mali potok med nogami, ki se je spremenil v paro skoraj istočasno, kasneje, ko je postava že skoraj popolnoma zoglenela in so se ljudje vaški začeli razhajati, in tudi še mnogo kasneje, ko je on sam v hladni dvorani s počenim glasom prosil v hladni nočni zrak, da lahko poda priznanje, mu je v poslednjem delčku zblojenega uma kot zagnojena iver v očesu brlela le ena misel. Zakaj še vedno slišim njen porogljivi smeh?