Short Story 7: Morana - Origins

MORANA : ORIGINS

“A bi ga v usta, puža?” je pomenljivo vprašal barbar, se z roko potežkal pod težko zimsko opravo iz medvedove kože in ustrežljivo odmaknil zasneženo drevesno vejo, da je mladenka lahko previdno stopila naprej. Od severa je neprestano vlekel ledeno mrzel veter, s seboj nosil obilico snega, ga odlagal po pokrajini, zasneženem travniku in pomrznjeni planjavi; temni gozd so pustili za seboj.
“Nimaš dovolj dolgega zame, Kurt,” mu je naveličano odvrnila Zarja, stopila mimo njega, se ustavila na vzpetini; veter je ovijal temno ogrinjalo po njeni polni dekliški postavi, ji mršil dolge rjave lase. “Zima nikor noče odnehati; pred tremi dnevi hoda pa ne dospemo do cilja,” je s pogledom ošvrknila pobeljeno nižavje, iskala oddaljeno obzorje v megli, z mrkim pogledom postala na Kurtu. ”Nekdo bo krvavo scal za tole.”
“Kar mirno kri ohrani, punca ni mislila tebe,” je za njim prišepal stari Rantar, se zaspano naslonil na svojo popotno palico. V svojih črnih cunjah bil povsem nasproten belo opravljenemu mladeniču, ki je ob dekletovih besedah nekolikanj zastal. “Kar pa se snega in ledu tiče; to se moraš pa verjetno kar bogovom zahvaliti. Njihova darila niso vedno ljudem v veselje.”
“Jakova crkovina,” je zaklela Zarja, “Darila in pokloni preklicanih bogov me ne zanimajo; tole se vleče že predolgo. Saj je vendar že marec, mi pa napravljeni kot ob najhujši zimi in še veliko poti pred nami,” Utrujeno se je naslonila na deblo, zaprla oči, z rokami počila v naročju, izdihnila vročo sapo.
“Slej ko prej se bo zima umaknila, ali pa bo kdo poskrbel da bo prešla,” si je starec pomedel dolgo brado. “Potrpežljiva morava biti in se spraviti na toplo.” Na uveli obraz se mu je prikradel nasmeh. “Čeprav bi ga verjetno Kurt tule raje vate vtaknil, mastno deklino kakršna si. Nič me postrani ne glej, mladec; poznam te.”
“Kar v hlačah ga ohrani, a boš,” ga je zavrnilo dekle. “Da ti sirotej ne pomrzne in odpade, boščku.” S pogledom je postala na Kurtu, široko odprla oči. Nenadni piš vetra ji je pometel dolge lase na bledi obraz.
“Lej jo, pužo, kako je pogledala,” se je zahahljal Rantar. “Tiča imaš v očeh, punca.”
“Morda, Rantar,” je ta spravljivo zmajala z glavo, “Pa kaj drugega tudi.” Pokazala je na napol zasneženo ostalino lesene označbe ob Kurtu. “Naselbina je blizu.” Brez nadaljnega se je obrnila in se izgubila med zasneženim grmovjem.
Zamrmravši nekaj zabeljenih na račun žensk, je Kurt stopil za njo.

“Vesnin mokri izvir,” je dahnila Zarja, skupaj s spremljevalcema postala na čistini; v tišini dneva se je slišalo le rezko padanje snežink. Veter je bil razpihal meglo, a kislega smradu požgane hiše ni pregnal. Ostanki senika in zasuti vodnjak, zraven zapuščena njiva. Mrtvo tišino je zmotil otroški jok, prikrito jecanje črnolase deklice, ki je čepela ob negibnem truplu starejše sestre. Zarja je bila prva pri njej, z roko na držalu meča; nemara so bili napadalci še v bližini.
Punčka je nemo čemela na truplu, držala mrtvo dekle za roko, jo skušala prebuditi iz spanca. Ko je zagledala Zarjo se je zdrznila, kakor divja žival hotela odskočiti, a so jo potočena kolena izdala, klecnila je, padla v Zarjino naročje. Obleko je imela okrvavljeno in raztrgano, več kot enkrat so se ji solze že posušile na udrtih ličkih.
“V hiši sta dve trupli,” se je oddaljeno slišal Kurtov glas. “Zogleneli. Nikogar drugega.”
“Vse bo še dobro,” jo je bodrila Zarja. “Kako ti je ime?”je vprašala deklico, ki se je skuša izviti iz naročja, po vseh štirih pobegniti s tega kraja, nato uvidela, da ne bo dobro. Mrtvo dekle je bilo grdo pretepeno, ogrizeno po vratu in drugod, pomrznjena kri je naredila ostanke njene preproste temne obleke trde kot kamen in odljudno hladne. Pogladila je njen bledi obraz, ki so ga že načeli črvi, se naselili v prazno jamico levega očesa. “Ubožica, kdo ti je to storil?”
“Verjetno kakšni stepski razbojniki,” je modroval Rantar. “Ne bodo se vračali. Nič več ni ostalo zanje.” Ob strani je Kurt odlagal popotne bisage. “Tamala nikakor noče priti blizu,” je pridal. “Nemara se nas boji. Saj ji nočemo nič žalega.”
“Dovolj žalega je že izkusila, Kurt,” je z odsotnim glasom dejala Zarja, utrujeno zrla v temo, v katero se je izgubila deklica.”Sedaj ne more in ne upa zaupati nobenemu človeku; ne more razumeti, kako in zakaj se je to zgodilo njenim staršem in sestri; ne more razumeti in oprostiti; ne zdaj.
Sčasoma se bo pomirila, rane se bodo zacelile in ostal bo le mrtev spomin. A ne bo pozabila. Spet se bo naučila zaupati ljudem, biti v njihovi bližini brez strahu, da ji bodo kaj storili. Vrnila se bo.
“Dokaj prepričana si v to, deklina,” je postrani dejal Kurt. Ni se obrnila, le strmela v temo.
“Tudi jaz sem se.”

“Odjuden kraj,” je del Kurt in prisedel, medtem ko je Rantar rezala kruh in ga skupaj s suhim mesom podal Zarji, ki je sedela na drugi strani ognja. “Zima in mraz in duh smrti.”
“Mh,” je počasi pokimala Zarja in žvečila uborno porcijo živeža. “Zanimivo, da smo naleteli na to pogorišče.” Dvignila je pogled. “Čez to ozemlje sem že večkrat potovala. Včasih tu ni bilo hiše.”
“A. Tako.” je od strani puhnil iz svoje dolge pipe Rantar. “Zanimivo. Se ti ne zdi, Kurt?”
“Bi ga rada v usta?” je ta vprašal. “Hladno je in noč bo padla vkratkem. V dvoje bo topleje.”
“Daj kozo naskoči, planšar,” mi je siknila Zarja.
“Saj te bom, kam se ti mudi,” ji ni ostal dolžan Kurt, nato dodal “Tamala se nam je vrnila.” Mala deklica se je izvila iz teme, počasi pristopicala do njih, počenila ob najbolj oddaljen konec ognjišča, z velikimi modrimi očmi prestrašeno opazovala ostale, v vsakem trenutku pripravljena na beg.
“Ne boj se, nič ti ne bomo naredili,” se ji je nasmehnila Zarja. “A ne, fanta?” je dodala, ko nista nič dodala. “Seveda, seveda, kakor si rekla,” se je odkašljal Rantar.

“Tole mi povej,” je Zarja pogoltnila svoj drugi kos mesa in gledala v ogenj, “kako se rodi bog?”
“Kako na to prišla si?” posmrknil Rantar je. “Mnogo sem po svetu hodil, srečal takšne in drugačne vrste ljudi; nekateri so se za boštva imeli, enako kot vsi ostali pomrli ob času. Druga vrsta njih seveda tudi obstaja, ki resnično neke sile naravne so predstave, nastanek njih pak drugačen od samooklicanih je. Nemara besede pri tem nikake niso oni imeli, kdo bi vedel.”
“Nadaljuj,” je dejala Zarja, ko je starec premolknil, izmenjal pogled ali dva s Kurtom, postal z očmi na mali punčki kraj ognja; s koreniko se je igrala, jasno ga opazovala.
“Zgodi se in tako primeri, da človek povsem navaden izkusi nekaj hudega, kar za smrtnika je preveč, nekako le preživi gorje, prestano del njega bitja postane; njega predstava drugim ljudem, vsej naravi, boštvo ali božica ta postane.

“Ne-” je dahnila Zarja in se dvignila na ležišču, se docela predramila. Rantar je še mirno spal na drugi strani ognja, ki je počasi jenjal. Zgolj hude sanje, si je mislila, se nekako ne moglas pomniti, o čem je sanjala. V spominu ji je ostalo le donenje zvonov. Ki jih je, sedaj ko je bolje pomislila, še vedno slišala. V hipu je bila na nogah, se zavita v kožnato odejo ozrla okoli, iskala vir gromkega odzvanjanja.
Še prehitro ga je našla. Sredi člistine, malček stran od ognjišča, je zagleda Kurta, čepečega, obrnjenega proti njej. Za njim se je iz teme izvila mala postavica deklice, se mu približala od strani.
Preden je Zarja uspela doumeti, kaj se dogaja, je punčka že imela v rokah nož, ga nastavila na razkriti Kurtov vrat. Prav milo je pogledala Zarjo, mu počasi in učinkovito prerezala vrat.
“Odmakni se od nje!” je revksnil Rantar s svojega ležišča, opirajoč se na palico skušal vstati. Ni mu uspelo, deklič je le zamahnil z roko in ob priskutnem pokanju kosti se je starec polomljen zvrnil na tla.
“Kaj za vraga si ti?” je dahnila Zarja, se ritensko skušala umakniti, zapela z nogo ob korenino, neslavno telebnila na tla.
Počasi se ji bližajoča, se je iz podobe punčke prelila v odraslo mladenko. Raztrgana črna obleka se ji je lepila na mokro, bledo telo, iz ene očesne jamice ji je kot solze mezela črna kri. V misli se je Zarji prikradla podoba, kako je ubožica nemo jokala, medem ko so ji zlorabljali drugo oko.
“Zakaj?” je dahnila Zarja, nekako ne pričakovala, da bo dobila odgovor.
Neznanka jo je le postrani pogledala, nakar se je Zarji krvavo ulilo med nogami. V silni bolečini ni mogla niti zakričati, prijela se je za trebuh, s solzami v očeh padla na kolena.

Počasi je prišla do nje, počepnila v sneg, jo nekaj časa z zanimanjem opazovala, počasi vzela v naročje. S koščeno roko ji je odmaknila ledeno mokre lase z bledega obraza, se nasmehnila in jo nežno poljubila na usta, obliznila kri z njenega obraza.
“Všeč si mi.”