Greg Keyes - The Charnel Prince

GREG KEYES; THE CHARNEL PRINCE

druga knjiga iz serije Kindoms of Thorn and Bone

Nekolikanj bolj moderna visoka fantazija po vzoru G.R.R. Martina o političnih spletkah ino bojih za prestol, ki se je začela v predhodnici The Briar King, se nadaljuje, v ospredje pa stopajo cekrvene spletke. Namesto na severnjaški mitologiji ino pokrajini temelji na bolj evropskih temeljih (podobno kot od J. Carey: Kushiel trilogija); Italiji/Španiji/Franciji/Nizozemski, temu pa se pridoda še malo stare angleščine ino par izmišljenih jezikov.

Starodavne beštije iz gozda ino ponorela človeška drhal jamejo huda dela po deželi storjevati, ali kraljestvo ima svoje probleme, zakajti kralj ino hčerke so umorjeni, preživela princeska na begu, kraljica regentka pa stvari bojda hoče voditi po svoje, kar ni pogodu državnim prevratnikov, ki so povezani s cerkvijo, katere bistvo je gnilo.

Medtem ko se zala princesa Anne s pomagači ogiba morilcem ino izdajalcem ter skuša priti domov, je stari holter s priležnico ino parimi pomagači po cerkvenem nalogu poslan briar kinga zatreti, da le-ta nesveta beštija dežele ne potisne v propad, izkaže pa se, da je he-ivy še najmanj zlovešča nadloga za državo, zakajti preklicani duhovni uganjajo svoja dejanja of pain&doom, nemrtvi pa harajo po deželi, eden ima celo oči za prestol.
Da ni le vse tako hudo ino brezizhodno, poskrbi skladatelj, ki prvo državo pred zunanjo nesrečo obvaruje, potlej pa še zmagoviti koncert s petjem izvede, zraven pa so še pogumni vitez ino zabavljajoči sabljač.

Vredi ino fajn napisana knjiga zagotovo, včasih nekolikanj prekratka poglavja, še posebej proti koncu, ko pride do končnega obračuna ino soočenja večine protagonistov, kjer bi si bralec morebiti zaželel več elaboracije določenih elementov. Ker je mnogo veliko POV-jev, včasih pride do rahle časovne neusklajenosti, saj se določeno poglavje zaključi z dialogom oz. dogajanjem, ki se nadaljuje takoj v naslednjem poglavju tega lika, samo vmes je pa recimo par poglavij ostalih karakterjev, ki pokrivajo včasih par dni oz. tednov. Ampak se preživi, saj besedenje ni preobteženo z duhamornimi opisi pokrajine, dialogi pa so življenjski ino duhoviti.

Majhen minus je le nedorečenost določenih stranskih likov, ki so jako zanimivo predstavljeni, pa potem odidejo, ne da bi izvedeli njihovo življenjsko zgodbo (tota čarovnica z ladjo, pred tem Neilova spremljevalka oz. spremljevalec, pa ciganka, Mery, da se o starem maestru ne govori). Upajmo, da se vse razplete ino poveže v tretji knjigi, The Blood Knight, oziroma koncu četverologije, The Born Queen.

Vsekakor knjigo priporočam v branje ino nato ponovno branje; minus, če se temu lahko tako reče, je pravzaprav le občasna kratkost inu nekrvavost, kakršno bi morda bralec pričakoval (no ja, ni vsak Martin ali pa Goodkind), verjetno zaradi dobrega editorja. Aja, pa zemljevid manjka.