Short Story 20: Lucia

LUCIA


Zjutraj sem že navsezgodaj prejela neprijetno novico, da je bila moja dovršena inštalacija zavrnjena in tako ne bo nič z razstavo, ki so mi jo dolgo obljubljali v mestnem muzeju novejše umetnosti. Kakor da ne bi bil dan že tako dovolj pognojen, sem izvedela, da bo danes konec sveta.

Rahlo ritmično loputanje, ki prodira skozi tanke porumenele stene stanovanja, me nekolikanj predrami iz sanj, spomni na ploskajoča, cmokajoča telesa. Morda je Marcus, pomislim, medtem ko si z eno roko cefram perje iz črnih kril, ki silijo v strop, z drugo pa poiščem bradavičko pod belo majico. Občasno me pride pofukat. Včasih pusti svoji punci, da naju gleda skozi odprta vrata. Smo sosedi v bloku. Takrat še posebno glasno vzdihujem, medtem ko me poriva v sleherno mastno odprtino.

Pozno jutranje sonce se vsiljuje skozi razpokane lesene žaluzije, me sčasoma najde na postelji, premočeno od spomladanske vročine in prstkov v meni. Vstanem in se v samih črnih hlačkah sprehodim po malem stanovanju. Pretegnem se pred hladilnikom, da se nategnejo brazgotine na ploskih prsih, odpijem mleko in vzamem moj Cannon, naredim en sam posnetek. obledelo sliko prilepim zraven ostalih na steno, že tretje leto vsak dan.

Odpravim se ven, skrbno zaklenem za seboj. Morda se vrnem. Dvigalo ne dela, samo okvarjena vrata se vztrajno odpirajo in zapirajo, butajo v prazno. Na stopnicah srečam operjenega policista-jaguarja, ki pove, da je nekdo skočil iz drugega nadstropja. Ni bilo dovolj visoko, zato je nesrečnica praživela.

---

Eni so polni upanja in načrtov za prihodnjost, drugi le boječe in nejeverno zrejo v tuje ladje, ki obetajo pobeg na varno, nadaljevanje življenja. Vojska nadzoruje evakuacijo množic in prevoz živeža; mnogo pridobitev in vrhuncev stare civilizacije bodo za vedno pustili za seboj.

Ob strani tuja bitja spremljajo vse to dogajanje, na videz neprizadeto, brez interesa. Nepregledne množice se zgrinjajo na zbirališče, od koder poteka kratek prevoz do ogromnih zračnih ladij, nekatere so že na nebu in zapuščajo opustošeni planet.

---

Ah, vsako sodobno mesto je najlepše od tretje do šeste ure zjutraj, ko ni več tako sodobno. Tudi moje, po katerem imam ime. Cepelini so že visoko na nebu in ura na starem križišču pokaže dvajset čez dvanajsto, ko stopim iz stanske ulice; skoraj se zaletim v gručo otrok, ki vrešče pred seboj preganjajo psa. Veter potegne s severa in v zraku ni čutiti kislega pepela, tako da se vsaj brez te skrbi bosa napotim proti centru. Vroči asfalt me nekolikanj žge v gole podplate, a danes vsaj ne potrebujem plinske maske.

Kaj bi storila; šla na glavni trg in se drla konec je blizu, Tlaloc prihaja? Kdo bi mi verjel, kdo od tistih verujočih bi kaj ukrenil? Vodilni nočejo, navadni državljani ne morejo. Pustim jih v njihovi nevednosti in stopam po cesti; levo pelje pot na žrtveni trg, desno na karneval.

Priključim se povorki, se pomešam med nešteta gola in okrašena telesa, osamljena med množico, ki prepeva, pleše in zganja norčije, se pomika brez točnega cilja po mestnih ulicah. Na slepo se med plesom navežem na neznanca; hlastno mi liže vrat pod črnimi lasmi medtem ko skupaj migava v ritmih okolice, se mokro drgneva; strgam si hlačke in izvlečem ritni čepek s puhastim vrhom, nastavim. Vzame si me sredi valujoče mnočice, med prvinskim plesom vročega dne. Ti je že prišlo?

---

Najprej pridejo premožni in lepi, nato srednji sloj, sledijo najrevnejši in najnižje kaste. Veseli zapuščajo tuje ladje, ki so jih živele in hranile vsa ta stoletja, da so se spet lahko vrnili na domačo zemljo. Znanstveniki preverijo inštrumente in odčitajo zrak, vodo in tla; vse je spet čisto in varno za življenje. Zdomci je razkropijo, pod okriljem velikih ladij obiščejo stara mesta.

Vrnejo se zgroženi, bolani, mutirani. Najprej bogati, ki ne kažejo znakov bolezni, srednja kasta, ki je bil a izpostavljena, na koncu najrevnejši, najbolj oboleli, iznakaženi. Ostareli in mladi pari, otroci z mutirani okončinami cedečimi se obrazi pod zaščitnimi maskami; kakor podgane zadnji prihajajo na ladjo.

---

Stojim ob vznožju starega stolpa, mesto je zamenoj, pozabljeno. Ta bo dovolj visok. Počasi se vzpenjam po razmajani železni lestvi, ki se vije proti vrhu; sem in tja me zanaša, medtem ko visim na njej, se pod mastnimi curki deževnice, ali je nemara olje, silim višje, hitreje, močneje.

Vrh je samoten, vetroven, a ne prazen, razgled nad mestom pa prečudovit, ulica spodaj mamljivo vabeča. Bingljaje čez rob stolpnice odsotno sledim letečim ladjam po nebu, njihovim debelim parnim sledem po modrem nebu.
To je najdlje kar nam uspe odlepiti se od tega pogubljenega planeta; najvišji stolp, najbolji zrakoplov; oboje premalo za ubeg. Na koncu pričakuješ vse kaj bolj veličastnega, tujega, a ravno v tem je kleč. Sončni zahod je tako lep.

Ime mi je Lucija. In to je moj sen.