STAR WARS: OPEKLINA
Žgoči žarki svetlobe dvojnih sonc Tatooina so neusmiljeno osvetljevali že tako razbeljeno peščeno površino rumenega planeta. Obe sonci sta bili že visoko na sivomodro obarvanem nebu, ponekod pokritem z malimi oblaki, ki so dajali kratkotrajno upanje na dež.
Peščeni vrtinci peska so se podili po vročih sipinah, veter je na določenih predelih neusmiljeno brazdal osamljene kamnite gmote.
Vsemu navkljub, življenje je bilo mogoče tudi tu.
Oblečen v črno ogrinjalo in tuniko enake barve je Taoni Inutoty prišel iz enega izmed vesoljskih pri- stanov lokalne naselbine, Mos Espe. Čez glavo in twi'lekom svojska naglavna izrastka, lekku, je imel poveznjeno široko kapuco, ki je varovalno pokrivala njegovo bledo polt, tukajšnje podnebje ni bilo ravno primerno zanjo. Pravtako pa ga je temna kuta ščitila pred radovednimi pogledi okoliških bitij.
Njegovo dolgo črno ogrinjalo je rahlo plapolalo v šibkem vetru, ki je tu in tam tvoril majhne peščene vrtince.
Na Tatooine je prispel kratek čas nazaj, imel je namreč dogovorjeno srečanje z eno od svojih stra- nk, ki jih je zastopal kot pravni svetovalec. Pripeljal se je z najetim shutlom. Cena prevoza ga ni skrbela, vse potne stroške je krila njegova odvetniška pisarna.
S svojimi oranžnimi očmi je pozorno motril okolico, raznorazna bitja , ki so hodila mimo. Navzlic dejstvu, da je vladala velikanska vročina, zrak pa je bil suh in je bilo mogoče vdahniti tudi zrnca peska, ki se je kot kaže navlekel na in v vsako stvar na tem planetu, je bilo na ulici veliko bitij. Spraševal se je kako jim uspe usposobiti droide za delo, pesek se je verjetno zažrl tudi v njihove mehanske sklepe in notranjost. Dobro, da je Sizarja, svojega protokolarnega droida pustil na Bothawuiju.
Na ulicah Mos Espe je bilo vse živo bitij. Bržone je bila tako barvita mešanica mogoča le še na Coruscantu. Tam je šla skupina rodianov, tu gotal v spremstvu droida, ljudje v kmečki opravi, najrazličnejši trgovci, lovci na glave, najemniki in drugi.
Ponovno se je mentalno okrcal, da je pozabil s seboj prinesti kako zaščitno kremo za sonce. Upal je, da si ne bo nakopal kakšni neljubih opeklin. Nihče mu ni povedal, da je na tem planetu takšna klima in pripeka. Dasiravno je bil Tatooine po galaktičnih standardih v bližini njegovega rodnega planeta Rylotha, pa zanj še nikoli prej ni slišal. Stranka pa mu tudi ni ničesar omenila ali svetovala. Pravzaprav se je Taoni spraševal, zakaj je klient izbral tako odročen planet za njuno srečanje. Lahko bi se dobila tudi kje bliže, bolj v notranjosti meja Galaktične Republike, ne pa na tem odročnem pe- ščenem kraju onkraj Zunanjega Obrobja. Poleg tega pa so na Tatooinu, kolikor mu je bilo povedano, vladali hutti, Republika je bila tu brez pristojnosti, pravno formalne ali dejanske.
Sončni žarki so neusmiljeno žgali, toploto je bilo moč čutiti tudi skozi obleko. Morebiti pa bi bilo dobro za zaščitno kremo povprašati pri kakšnem lokalnem prodajalcu, teh je bilo po ulicah vse polno. Prodajali so najrazličnejše stvari, od hrane, rezervnih delov in nedovoljenih substanc do orožja.
Še dobro, da je vzel vsaj sončna očala. Na rokah je nosil velike črne rokavice, ki so mu segale sko-raj do polovice laketa. Imele so dokaj dobro toplotno izolacijo, tako da se mu dlani niso potile.
Gravitacija je bila za spoznanje malo drugačna kot jo je bil navajen na Bothawuiju, kjer je sedaj ži- vel in bil zaposlen v odvetniški pisarni Prohiron, zato je hodil bolj pazljivo. Sicer ni bilo kakšne po- sebne razlike, a on je bil nekako bolj občutljiv za take spremembe. Še posebej, ker je bil večinoma na enem planetu, tako da je hitro zaznal razliko. Morda za večino drugih vrst to ne bi bil problem, a sam je bil za to dokaj dojemljiv.
Mimo njega je s sklonjeno glavo prišel nek gand, v rokah je imel nekakšno napravo in z njo je prei- skoval peščena tla. Gandi so bili vrsta, katere matični planet je imel amonijevo atmosfero, tako da je za preživetje na drugačnih planetih potreboval dihalni aparat in zalogo amonijaka za vdihavanje. Da se je ta gand znašel na takem palnetu, kot je bil Tatooine, se je Taoniju zdelo dokaj nenavadno, saj ni imel nič kaj znosnega podnebja.
V rjavo opravo oblečeni gand se je ustavil v bližini twi'leka in negibno preiskoval tla. Naenkrat se je iz stroja pokadil temen dim, nekaj isker je zasijalo v dnevno svetlobo. Iskalni aparat, neznanec ga je verjetno uporabljal za iskanje kovin v tleh, izgubljene ali zavržene predmete, je nato oddal elektro- nski pisk, malo zahreščal in dokončno obmolknil. Z dihalno masko pokrita glava ganda je nekaj časa nejeverno preiskovala okvarjeno stvar nato pa jo s truščem pahnila na tla. Bržkone je bitje izreklo par kletvic, a Taoni je slišal le pridušeno hreščanje dihalnega aparata.
Pogledavši na svoj kronometer je ugotovil, da ima sestanek dogovorjen šele čez dve uri. Lokalni seveda, svoj časomer je že ob samem prihodu naravnal na lokalni čas. Bilo bi skrajno neprofesional- no, če bi zamudil na poslovno srečanje samo zato, ker ne bi upošteval lokalnih časovnih posebnosti.
Ker je imel do srečanja še veliko časa je zavil v bližnjo kantino. Ob prihodu v dokaj mračno gostil- no je malo zastal, toliko da so se mu oči privadile na spremembo osvetlitve. Snel je kapuco in si jo spustil na ramena.
Kantina je bila delno zasedena s strani različnih bitij, ni pa bilo kakšne posebne gneče. Droidov se- veda ni bilo, že pri vhodu sta jim vstop prepovedovala opozorilo in senzor, ki bi zaznal morebitne kr- šitelje prepovedi.
Stopil je naprej in se skoraj zaletel v neko bitje nižje postave, ki se ji je nekam mudilo, tako da ni bilo pozorno na Taonijev prihod. Te vrste tw'ilek ni poznal, v galaksiji je bilo preveč različnih vrst, da bi si jih bitje zapomnilo vse. Morebiti je bil domači prebivalec planeta, morebiti od kod drugod, ni vedel. Neznanec je bil oblečen v rjavo rdečo obleko in kapuco, ki ga je celega zakrivala, tako da Ta- oni ni mogel videti njegovega obraza, le rdeče oči so se mu iskrile is teme. Zaznati pa je bilo nepopi- sen smrad, ki se je širil od njega.
Poiskal je prazno ložo ob oknu in sedel. Ni dolgo čakal, saj se mu je hitro približala človeška sami- ca, bržkone natakarica. Oblečena je bila v prašno rjavo usnjeno obleko, ki jo je dokaj dobro zapolnila in predpasnik, v rokah pa je imela datapad, verjetno za zapisovanje naročil ali prevajanje tujih jezi- kov, ki jih ni znala. Na obrazu so se ji ponekod lesketale kapljice znoja, ponekod pa so se ji napol po- sušile in tvorile male črte na z zaščitno kremo namazani koži. Po človeških standardih naj bi bila pri- kupna in tudi Taonija je pritegnil njen videz. Kakorkoli že, pa je bila zgolj človek.
"Die wana wanga," je pozdravil v huttščini. Te se je naučil že na Rylothu in bilo je prikladno, da pozdravi v tem jeziku, glede na to, da je bil Tatooine pod upravo huttov. "Die wanna wanaga," mu je odvrnila z ravnodušim glasom samica in z umazano krpo nahitro odstranila zrnca peska, ki so se na- nesla na njegovo mizo.
"Čisto vodo," je rekel, še preden ga je utegnila kaj vprašati.
"Velik zapravljivec, a?"
"V redu," je dejala natakarica,"Prinesla ti bom naročeno in te potem ne bom več motila. Nato je po- brala kovanec, ki ji ga je twi'lek spustil iz dvignjene roke.
Ne ravno jedijski miselni trik, a deluje, si je mislil Taoni. Še dobro, da je takoj ob prihodu zamenjal nekaj kreditov v lokalno valuto. Sicer je bilo menjalno razmerje zelo slabo, Republiški krediti tu niso bili kredibilno plačilno sredstvo, tako da je watakk zahteval veliko količino kreditov, dal pa malo lo- kalne valute, pa še tako je moral Taoni dodati kreditom še rezervni datapad. Sicer pa, poslovne stroš- ke krije Prohiron.
Udobno se je namestil in se razgledal po kantini. Vsak prostor je bil na stropu osvetljen z neonsko difuzno svetilko, tako da je bil učinek podoben zunanji svetlobi, a bolj omiljen.
Zrak je bil tu bolj hladen, verjetno zaradi delovanja klimatske naprave, pa tudi praznega, peščenega občutka ni bilo več tako močno čutiti. Bržkone je zrak lokala filtriral osveževalec zraka. Kljub temu pa je bilo še vedno čutiti vonjave raznoraznih bitij, ki so našle pot v ta prostor, mešale pa so se z diš-avami iz kuhinje in eksotičnih pijač.
Že takoj ob prihodu je slišal glasbo skupine, ki se je nahajala na malo vzdignjenem delu kantine. Zelena pripadnica vrste gossam je pela za arhajičnim mikrofonom na kovinskem stojalu, verjetno še iz časov Prve Republike po izgledu sodeč, na klaviaturi je igral isklesani trooki gran, zraven pa je z jizzom sodeloval nek bith. Kot spremljevalni vokali so sodelovale tri samice; falleenka, iridionka in slastno izgledajoča mala twi'lekinja. Godba ni bila preglasna, lepo se je spojila s pridušenim govor-jenjem in drugimi, z gostinstvom povezanimi zvoki.
Taoni je posegel po prineseni pijači. Hladna voda, ni boljšega. Zraven pa celo kocka ledu. Impre- sivno. Zelo impresivno.
Le zakaj večina bitij v lokalu raje naroči alkoholno ali kako drugo pijačo, ki ima nešteto sestavin? Zanj je bila najboljša pijača čista voda, po možnosti ohlajena na pravo temperaturo, recimo devet sta- ndardnih stopinj. Ostali so imeli navadno vodo za nezanimivo stvar, njemu pa se je prav njen enotno- st, enostavnost zdela edinstvena. Voda je bila vir življenja povsod po Galaksiji, najti jo je bilo moč v asteroidih, meglicah, na vseh vrstah planetarnih sistemov v takšni ali malo drugačni obliki. Voda je bila povsod. Taoni navadno ni pil alkoholnih substanc. Ne zaradi slabotnosti ali strahu pred njegovim vplivom v primeru prekomernih zaužitih količin, niti ne zaradi nedopadenja določenih okusov pijač. Enostavno se je odločil, da ne bo pil alkohola. Njegova racionalna, samostojna odločitev.
Poleg tega pa, alkohol dehidrira telo in njega pitje v razmerah, ki so vladale na tem planetu, bi bilo nespametno. Neprofesionalno.
Njegov prostor se je nahajal ob strani, tako da je lahko skozi okno, ki je bilo sicer zastrto s toplotno izolacijsko folijo, opazoval dogajanje zunaj. Stene so bile kamnite, nekakšna zmes zdrobljenega ka- menja in gradbenega strjevalca, kar je bilo nato nanešeno na oboke. Bržkone dobra konstrukcija, ki kljubuje vročini in vetrovom. Pri sosednji mizi je ravno preslišal pogovor, omenjalo se je hud vihar predvčerajšnim. Stene pa so bržkone vsebovale tudi hladilne elemente, hladilni sistem, saj je bilo v kantini prijetno relativno hladno, glede na zunanjo okolico. Samo kamnite stene tega ne bi zmogle.
Taoni je upal, da bo posel hitro opravljen. Stranka mu sicer ni povedala, za kakšno pravno zadevo gre, a je upal, da ne bo kaj dolgotrajnejšega. Ni si namreč še priskrbel prenočišča. A za to je bil še dovolj časa. Brez potrebe se je sedaj ubadati s tem.
"Hej, pozdravljen," je rekel v belo tuniko odeti mon calamari in ne, da bi ga Taoni povabil, prised- el. "Lep dan, ha?" Taoni ga je premeril s svojimi vedno polzaprtimi očmi. Prišlek si je dosti upal.
"No, lepe želje tudi tebi," je odvrnil calamaru. "Bržkone mi želiš predstaviti svojo bogato izbiro tako ali drugače zanimivih nedovoljenih artifaktov, zato naj ta kar takoj obvestim, da-" Mon calamari je ob tem brž dvignil svoje plavuti. "Ne, ne, dragi gospod. Nikakor Vam ne želim ponujati takšne ali drugačne robe." Rahlo se je nasmehnil, vsaj Taoniju se je zdelo, da je to nasmeh. Calamariske gibe je bilo za večino vrst teško razbrati. "Hotel sem se Vam, zgolj-, oprostite, Vas lahko tikam?" Na Taonij- evo prikimanje je nadaljeval. "Torej, hotel sem se ti zgolj pridružiti pri mirnem pitju. Če seveda ni- maš nič proti. Ni ravno zanimivo popivati sam."
Taoni je odpil požirek vode. "Jaz ne popivam," je dejal skozi stisnjene ustnice in pokazal svoje bele špičaste zobe. Calamarijec je oddajal poseben, svoji vrsti svojsku duh, ki nekako ni ustrezal twi'leš- kim. To je bilo običajno, namreč, da določena vrsta ni ravno dopadljiva drugi. So določeni elementi, ki jih naredijo odbijajoče. Mon calamarijev vonj je bil slano vlažen, kot po kaki morski hrani.
"No, seveda, seveda," je pohitel mon calamari, " zgolj fraza, seveda, če me razumeš." Debelo je bil požrl slino in razširil svoje izbuljene calamarijske oči. "Nisem ujel tvojega imena," je ponovno začel in pomignil natakarici, da naj pride po naročilo.
"Bržkone zato," mu je suho odgovoril Taoni, "ker ti ga nisem povedal."
"In bi ga lahko sedaj?" je povprašal calamarijec. S plavutjo je pokazal nase. "Jaz sem Yoou Gurth."
"Taoni Inutoty," je rekel twi'lek. Zanimalo ga je kaj ta calamari hoče od njega. "Nisi malo daleč od doma?" ga je vprašal. Neodvisni planetarni sistem Mon Calamari je bil tako kot Tatooine onkraj Zun- anjega Obrobja, s to razliko, da je bil calamrarijski vodni dom takole četrt Galaksije stran od tega pe- ščenega planeta. Je pa imel svojega senatorja v Galaktičnem Senatu, kar za večino zunanje robnih si- stemov ni bilo ravno pravilo.
"No, bitje mora raziskati in iskusiti različne stvari, preden se odloči kje naj se ustali," je bil odvrnil Gurth in dvignil kozarec prinesene pijače. Po močnem vonju je šlo verjetno za corelijsko žganje.
"Sicer tukajšnje podnebje ni ravno blagodejno za mojo kožo," je nadaljeval calamari. Videlo se mu je, da njegova rjavo rdeča ribja koža ni ravno optimalno navlažena, ponekod je bila skoraj suha. "a tukašnje delovne razmere si za moj, em, poklic dokaj ugodne."
"Oh, mar res? je dolgočasno odvrnil Taoni. Sedaj mu bo verjetno želel na dolgo in široko razlagati o svoji službi. Sodeč po tukajšnjih aktivnostih je to bržkone kaj nelegalnega. "In s čim se ukvarjaš?" je dejal Gurthu.
"Pornografijo," je ta kratko odgovoril. To je Taonija nemalo presenetilo. Skoraj bi se bil tudi začel smejati. Calamarijci so bili šteti za mirno in uglajeno vrsto. Ni ravno prižakoval, da bi se poklicno ukvarjali s takimi zadevami. Ampak, kakor je bil sam iskusil že večkrat doslej, videz vara.
"Bolj podrobno," je nadaljeval calamari, "s huttsko pornografijo. Pravzaprav imam nekaj primerov s seboj." Segel je v notranji žep bele tunike in hotel nekaj potegniti na plano. "Če si jih morebiti želiš ogledati-" Taoni je zavrnilno dvignil roko. "Ne hvala," je dejal. "Imem sem priložnost videti nekaj primerov te 'umetnosti'." In kakšni so se ti zdeli?" je vprašal calamari.
"Reciva le," se je formalno nasmehnil Taoni, "da potem nisem potreboval odvajalnega sredstva."
Yoou Gurth je razumevajoče pokimal. "Razumem," je dejal. "Vsakemu svoje."
"Tako je," mu je odvrnil twi'lek. Sicer nikakor ni diskriminiral določenih vrst, niti huttov, dasirav- no jih večina drugih vrst ni ravno marala, sploh je bila diskriminacija galaktičnih vrst prepovedana že po ustanovni pogodbi Republike, a določenih stvari vseeno ni odobraval. Vsekakor ni bil lep prizor hutta, ki se spravlja na dve twi'leški samici.
"Pa ti," je nadaljeval pogovor calamari, "s čem pa se ti ukvarjaš?" Taoni se je ponovno uradno nas- mehnil. "Reciva le da sem neke vrste zastopnik." Ni bilo potrebe, da mu razlaga, da je pravnik. Repu- bliški zakoni tukaj tako ali tako niso imeli veljave.
"Ja, ja," se je zasmejal Gurth. "Poznam veliko twi'lekov, ki so prav tako zastopniki, majordoni. Ve- činoma pri huttih."Priprl je svoje velike stranske oči. "Ti tudi?" Taoni je rahlo odkimal.
"Pa pustiva to," je nato pohitel twi'lek. Ni se mu ravno ljubilo razlagati o svojih funkcijah. Iz žepa ogrinjala je potegnil svoj črni datapad. "Vkratkem imam sestanek na Trgu odpadkov." S krmpljom je malo popraskal po glatki površini naprave. "Morebiti veš kje je to?"
Ob prihodu je storil napako. Ni namreč stopil do bližnjega informacijskega avtomata in si presnel načrta mesta. To bi mu olajšalo potovanje in prihranilo marsikatero zadrego.
"Pravzaprav sem tudi sam bil namenjen tja," je odgovoril calamari. "Lahko ti pokažem pot." Tudi prav," je odvrnil Taoni. Tvoja pomoč bo dobrodošla."
Nato sta v tišini pila vsak svojo pijačo. "Tahuna in njena spremljevalna skupina," je dejal Gurth in z glavo pomignil proti odru, kjer je bila glasbena skupina. Taoni ni rekel ničesar. "Samica ima dober glas, to moraš priznati," je nadaljeval calamarijec. "Tu so stalna atrakcija." Pogledal je proti twi'leku, ki pa ni dajal videza, da bi bil kakor koli zainteresiran za to temo.
"Ta mikrofon, s katerim tako rada opleta okoli sebe," je vstrajno nadaljeval Gurth, očitno nedovze- ten za očitno twi'lekovo nezanimanje. "je baje zelo starinski. Kakor se vedno hvali pevka, je iz dobe Prve Republike. Kdo bi si mislil."
"Kakorkoli že," je povzel Taoni in vstal iza mize, "moram iti. Imam namreč opravke." Mon cala- mari je hitro spraznil svoj kozarec in pohitel za njim. "Hej, počakaj malo," je dejal twi'leku, ki je bil že pri ishodu is kantine. V naglici je hitro vrgel plačilo na mizo. "Obdrži drobiž," je še zavpil dekle- tu, v katerega se je bil skoraj zaletel.
No comments:
Post a Comment