Mark Millar, John Romita, Jr.
Dekonstrukcija klasičnih stripovskih superjunakov je vse od Watchmenov dokaj pogost motiv pri raznih stripovskih minisrerijah, najsi gre za parodije tipa Nextwave, analogije Authority, End League, nekonvencionalne poglede na superheroje v primerih Automatic Kafka, Irredeemable in Supergod, ali pa preprosto bolj realistični in brutalni prikaz urbanih vigilantov. K slednjim spada tudi miniserija Kick-Ass, ki je dokaj hitro dobila filmsko predelavo, četudi se je ta bolj približala klasičnim stripovskim filmov, kot pa naprimer njegov sodobnik Defendor.
V obravnavanem stripu je tako ponovno potrjena domneva, da mora biti za špilat heroja človek vsaj malček ob pamet in/ali moralfag. Stripovski geek tako začne vigilantski pohod po soseski in jih kakopak, tako kot bi to bilo v resničnem življenju, takoj brutalno faše. Do tu vse lepo in prav, a ko se po mesecih rehabilitacije nerealistično spet vrne h superherojstvu in ko nato v tretjem delu uleti še urbana loli ninja, je jesno, da se strip nea jemlje več preveč resno. Avtor se preveč zanaša na preverjeno kombinacijo amerikaniziranih klišejev, brutalne karnaže in, ker strip ni del family friendyl založniške hiše, ogromno porcijo preklinjanja in grafičnega nasilja, dostojen prikaz lokalnega vigilanta in njegovega (ne)uspeha pa je zreduciran na uvodni dve številki. Nato je pravztaprav le še statist za nadsposobno dvojico, ki kolj lokalno mafijo po tekočem traku, vse do bridkega, krvavega konca, ki za razliko od filma postreže z brutalno realnostjo, a vseeno pusti plehek učinek na bralčevih očeh.
Ker gre tu za slikovni mediji, ni pomembna samo zgodba, ampak tudi risba, glede katere pri temle stripu osebno nimam preveč pohval. Romita Jr. je v preteklosti poskrbel za kar nekaj nedpovprečnih stripov (Daredevil, Spider-Man v sredini 90-ih), kasneje pa se je njegov slog risanja nekolikanj spremenil, imo na slabše. V Kick-Assu tako mrgoli klišejskih, enako narisanih likov, kjer vseskozi ponavlja skice iz drugih stripov, liki so si moteče podobni, otroci/najstniki pa izgledajo kot midgeti s preveliko glavo.
Zanimiva zgodba, ki je v osnovi dobro zastavljena, se tako prehitro sprevrže v klišejsko in preveč samo sebi namembno hardkor karnažo, od bolj realističnega prikaza uranih vigilantov in njihove obsojenosti na neuspeh v današnji družbi pa ostane bore malo.
No comments:
Post a Comment