Short Story 30: Ajnbischen

Kratka zgodbica, ki je bila originalno mišljena kot prolog daljši zgodbi epske fantazije, vendar pa je pisanje slednja že leta na mrtvi točki, tako da jo kot samostojno celoto objavljam na tem blogu.




AJNBISCHEN


Širokih ramen inu močne, zrele postave se je bil Grof Baach Ajnbischen izsprehajal po kamnitem obzidju gradu Turnhof, katerega ime je nosilo tudi naselje, vas srednje velika. Rahel, komaj zaznaven veter se vzdigal okoli vogalov je, majal krošnje zelenih dreves, tako doli v parku grajskem kakor tudi v gozdu bližnjem, ki bil je mejil na travnik inu polja od kmetov podložnih, valovil skozi dolgo temno rjavo ogrinjalo siverskega grofa, mu skušal razmršiti gladko počesane rjave lase je neuspešno. V bližnjem zvoniku, iz črnega kamenja sezidanem stolpu visokem, bila je ura ravno trikrat glasno bila, naznanjala doneče tem s, da ura se poldnevu približuje. Svetli žarki sonca, ki bilo je že visoko na z malo oblaki prekritem nebu, metali dolge so sence, skladne temu času v dnevu. Dan bil sveže je umit ino bister; na zoro jutra bilo se iz oblakov obilno je ulilo, še sedaj v zraku sveže je čutiti vonj mokrote bilo moč, zemlja se dobro napila je, blato storjevalo je po krajih mnogih se. Kakor velikan je visoki turn s cerkvijo kraljeval nad vsemi zgradbami okoliškimi in, dasiravno ne tako mogočen kakor katedrala v Salzburgu, ta bila res nekaj posebnega je, vlival strahospoštovanje prebivalcem in naključnim popotnikom, ki so bili le na skozi mesto poti. Grof ni bil takove vrste ljudi.
Nagnivši se nekolikanj čez rob zidovja visokega, ki v obrambo pred nepovabljenimi je postavljeno bilo okoli gradu, ugledal bil grof Ajnbischen jarka je dno, kateri bil zid je obdajal, globoko spodaj imel suho je dno. Bržkone prenekateri neposlušni vaščan je že tam končal življenje svoje, pak kolikor bil je Baach poznal zgodovino gradu tega, tudi kak izmed plemenitašev tam skončal je. Na sosednji strani gradu bil je nekega dvornika zapazil inu v mislih poigraval z mislijo se, da preko roba poslal bi ga, kar tako za šalo, preizkus, da videl bi, kako dolgo revše tuli na poti nizdol. Vse umre, prej ali slej.
Prav škoda, si mislil je, da tako mogočno inu visoko zidovje, ki je popred dolgo služilo namenu svojemu, številne razpoke in udrtine, kot posledice oblegovalnih naprav in izstrelkov bile so dobro vidne baš vsakomur, ki bolj od blizu si je ta kraj ogledal, sedaj ni moglo preprečiti vhoda nezaželenim.
In spet, je nadaljeval svoje poprejšnje razmišljanje; kaj opredeljuje človeka, vsako živo bitje pravzaprav, ali je le-to dobro ali hudobno? Nekateri so govorili o absolutnem zlu, tudi opate je bil med drugimi besediti o tem slišal, pak sam je bil Ajnbischen mnenja tega, da dejanja, ki nekdo jih stori, napravi so zama po sebi le dejanja, ne dobra ne slaba. Akoravno pa se na njih gleda z drugega vidika, recimo človeka, kateremu so ta dejanja storjena, so ločena po njega mnenju, na dobra ali tista zle narave, kakor jih pač le-ta dojema sam po sebi.
Se krokar z močnim glasom nenadoma bil je z bližnjega grma, ki bil v okras z drugimi njega vrste
postavljen je kot zelenilo po koncih zida, pognal v zrak, peresce črno bilo je v zraku mimo grofa zaplavalo, vrteče v vetru hladnem se.
Kdo ima pravico nekomu drugemu skrajšati, odvzeti življenje? Nihče, tako govorijo, niti samemu sebi tega človek sme narediti ne. Pak, če smrt pride prej ali slej, tako ali drugače, mar vseeno ni, ako komu pri tem pomaga se? Temačne misli nemara, pak spet to odvisno je od vidika pogleda vsakega posameznika.
Je bil sedaj na notranje dvorišče gradu Turnohf so obrnil, z rokami v naročju prekrižanih opazoval dogajanje tamkajšnje. Petero stražarjev domačih bilo je medse samega možaka v črno odetega zadobilo, upali so nemara na zmago tako lahko, poraz krvav, boleč nikakor, zagotovo ne.
Oborožen z mečem velikim bil je prvi stražar nadenj pognal se, se mu ta je vešče izmaknil, z desno nogo močno za koleno brcnil ga, tako spodnesel, z levo roko jekleno prijel z roko oboroženo ga, sunkovito mu jo obrnil, se lahko pok kosti bil do obzidja slišal je, zatulil je strežar ob tem, ga utišal udarec z komolcem je v glavo hitro, zlomljenega vratu se zvrnil je na tla. Tega sem ga bil jaz naučil.
Drugi napadalci seveda niso stali in čakali križem rok. Smrt prvega jih je le še vidno vzpodbudila. Nizkorastnež, oborožen s sekiro bil je po svoji žrtvi zamahnil, zgrešil, seveda, se njegova ne-tako-nem očna žrtev zmuznila mu za hrbet je, od nekod rezilo ostro se je vzelo, vrat prerezalo sekaču. Držeč za vrat krvavi ta bil se grgrajoč in kri pljuvaje na tla je spravil, tam v glasnem hropenju odmrl v blatu.
Udarec hitri inu močni, ki namerjen bil je na glavo, zaustavljen bil je pol pedi tem pred, rezilo ostro res po kovini trši od njega samega je zaškripalo, odbito nerabno bilo odvrnjeno, branilec naredil je obrat, z isto roko, s katero bil je popredi ubranil meča se, sedaj glavo, četudi s čelado železno krito, zdrobil je. Prijel z drugo v kovano črno rokavico je četrtega stražarja orožje, meč takisto, iz rok mu izpulil ga, presenečenemu ga zarinil med rebra, ga krvavo prebodel.
Naskočil ga s krikom bojnim je še posljednji izzivalec preživeli, meč svoj ostri, lesketajoči v soncu slepečem, zamahnil po nasprotniku, pak ta ne bitši len bil se sklonil je, odnekod se rezilo dolgo in ostro vzelo ponovno je, uvidel je grof Ajnbischen vtem, da po nesrečnežu je že, živega mrtvaka on sedaj je zrl z mesta svojega stojnega.
Dvignilo je napadalca grajskega, stražarja dvornega sedaj nemočnega, v zrak visoko, zatulil ni, le hrop mrtvega v kratkem se zaslišal polglasno je iz njega notranjosti, več iz sebe spravil ni. Kako bi le, ko pa rezilo dolgo inu ostro predrlo mu je glavo pri čeljusti, na vrhu čela pot na svetlo zopet našlo, rdeče v sončni zrak planilo, mozga kostnega mezečega črnorjavo barvo nosilo s seboj.
Priprava nenavadna inu čudna, ki imel jo sedaj edini preživeli dvoriščne bitke je na roki, imela je namenov več, smrtonosnih dokaj zelo zagotovo. Dočim bil je možak nosil okovano rokavici železni tvorbo kovinsko je na roki kakor rokavico zgolj, četudi velikosti, dolžine nekako prevelike, bila le-te naloga tudi je, da za obrambo rabi, sestava bila je njena trda, najboljše noriško jeklo inu pa še nekaj drugih kovin, ki iz rud gorskih, rudniških se pridobivajo, vanjo bilo ulito, umeseno umetelno je, inu v njej notranjosti skrito bilo še reziloje, oblike kakor meča kakega, pak daljše, rezko kakor burje vetra, pak ostrerjše.
Grgrajoč polmrtvo bil je pobiti sovrag v zraku naboden visel, z rokama razsebe opletal, zavedal samega sebe več ne se, krvavi mu potok mezel je iz glave razklane, ga tiho bil gledal je njega skončevalec, opazoval njega trenutke poslednje. Ko bil se je tega on naveličal, potegnil močno z roko k sebi je, tako bil mrtvaku še malo živemu glavo razklal po sredini, se vsuli možgani na plano so, topla inu krvava notranjost vglavna mesto svoje našla na mokrih, blatnih tleh je.
Se bil ozrl osamljeni preživeli okoli sebe je pozorno zdaj, pregledal da nemara morebiti še kdo je v kakem kotu, nespametnež, mu življenja je dosti že, ki hotel skusiti z njim bi se, se napotil nato je počasi proti stopnic vznožju, katere bile vodile so k mestu, katerega bilo je grofa Ajnbischna razgledno.
"Chutem gherit lhaceratum chanis mhordax," dejal mirnega glasu je Ajnbischen, ko dospel je prišlek na pol poti do njega, mu stopil je grof nasproti, se srečala sta na pol poti, kjer bile so stopnice v dve poti se mejile, ploščadi nemajhni, tlakovani umetelno, lehkega inu preudarnega koraka, pripravljen da v trenutku spremeni smer inu način gibanja, bil je on dospel do grofa, škornji črni bili po tleh storjevali niso hrupa najmanjšega, ustavil se pred njim. Popadljiv pes ima raztrgano kožo.
Bil je prišlek črnooblečeni z roko orokavičeno po raztrgnini oblačilni podrsal, nekaj udarcev, sekov bilo ga vseeno je dohitelo v borbi, pak zadali mu rane po koži niso, jim vsem se on bil je spretno izmaknil, ubežal ranam krvavim. Dvignil roko k obrazu svojemu je on, mu večino je mesa prekrivala obrazna maska, čeladi bojni po namenu, pak po obliki ne, svojska, snel jo ročno, razkril tako obraz le svoj. Polti bil je svetle, ne takiste, kakršno imajo nekateri izmed ljudstev na vzhodu ali jugu, obraza sveže obritega, zalizci črni bili so dolgi na vsaki njega glave strani, se lasje bili dolgi inu črni končevali v repu speti so. So bile mu oči oranžno rjave poblisnile nekolikanj, ko bil je glavo počasi vzdignil, naravnost grofu v oči pogledal. "Slabo so bili naleteli, mojster."
Bil je Baach Ajnbischen ga premeril s pogledom. Sogovorec bil rasti je nekolikanj višje njega od, postave močne bolj, mlajši njega od takisto. Bil odet v opravo črno je povsem, tuniko inu hlače dolge, prek tega nosil kratko krilo moško je, kožno srajco kratkorokavno, kapučna cunja, katere kuta bila vržena na hrbet je, bila mu zaokroževala je podobo strogo, ostro. Ročna priprava, s katero prej nemilostno poklal stražarje je, sedaj imela rezilo smrtonosno je umaknjeno, na varnem pred pogledi spravljeno v sebe notranjosti. Priprava huda imenovala se Vetrih je in njen nositelj temačni bil je Chalibhur.
Obrazna maska, ki nosil jo je Chalibhur v boju, pa tudi o prilikah mnogih drugih, vedel je Ajnbischen, služila ni le, da prepreči udarce hude, ki drugače lahko bi ga pobili, pak takisto zato, da kaj hudega se njega obrazu ne primeri. Bil je mladenič nekolikaj preveč za Arnulfa okus se za svoj obraz brigal in skrbel, da kaka ranica ga ne oskruni. Saj ne, da kaj bilo narobe v tem bi, nikakor, pazil na izgled grof je takisto, bil nenazadnje je on iz graščakov družbe, pak, hudimana!, saj bil Chalibhur kaka deklina preklicana vendar ni.
"Bil bi moral mi nekaj sličnega nazaj odgovoriti," dejal je sicer rezkega glasu, pak izraz imel je veder; se kljub temu bil on izkazal prej doli na dvorišču borbenem je. "Dovtip, rečenico; kakor si učil."
"Da, oče."
Dasiravno bil je grof Baach Ajbischen šele pred kratkim dopolnil trideseto leto in je Chalibhur štel šele pomladi dvajset, pa je bil zakoniti položaj med njima tisti očeta inu sina. Bil je grof namreč mladega Chalibhurja že pred leti posvojil inu vzgajal kakor svojega lastnega otroka. Ker ga je bil zase vzel šele pri njegovih dvanajstih letih, mu bilo prihranjeno je vse kar staršem ponavadi dela sive lase v otrok odraščanju. Seveda pa tudi potlej ni šlo vse brez problemov. Vsa sreča, da bil ga posinovil je še pravočasno, preden bilo se izkazalo je, da njega žena, gospica grofovska, nezmožna otroke je imeti. Tako nerabna bila za zakonitega potomstva rojevanje je, ostal Ajnbischen bi brez dedičev njega grofovskega naslova, akoravno bil bi ne Chalibhurja za svojega vzel. Adoptio naturam imitatur. Posvojite posnema naravo. Upal vseeno je še na kakega otroka.
Mogel se ločiti zaradi nje neplodnosti on od žene ni, akoravno to bi storil, vsa dota inu nje posest, ki bil jo dobil je z nje poroko, prešla tedaj od njega preč bi, izgubil bi veliko - tako bilo je pravo to siversko. Potemtakem, ker ločitev prišla v poštev nikakor ni, rabna pa mu v kake druge smotre bila ona ni preveč, 'uredil' grof je premeteno, da ljubo njega ženo konj bil je s sebe vrgel, pri tem si revica uboga vrat zlomila smrtno je. Ko pogrebne so slovesnosti bile o njej končane, užaloščeni nje soprog bil je na gradu ostal sam, v družbi imetja velikega, ki ob ločitvi seveda odšlo z ženo bi.
Takih misli bil se grof Ajnbischen po hodniku grajskem odprtem je napotil, mu Chalibhur sledil je tiho.
"Stražarji pa tod okoli niso ravno vešči inu spretni, ka-li?" vprašal grof je, postrani ga pogledal. Se ob tem bil Chalibhur nasmehnil suho je, dejal: "Nikakor ne. Spretnost ini moč njih vrlini nista." je bil mastno pljunil na tal. "Ovce bile bi se bolje od njih branile." je bil zagrčal.
"Če tako želiš, lahko ti kako priskrbim," dejal na to je Ajnbischen dvoumno, se Chalibhur zarežal je na njega pripombo surovo ino okvarjeno.
"Oblastnik gradu bode moral torej stvari v roke vzeti, prevetriti stražarjev vrste, nanovo jih izuriti?" pogledal postrani je grof po posvojencu, ki prikimal je odločno. "To bode njega prva briga."
"Mislim, da pričakujejo nas notri že nestrpno," pomignil grof je proti notranjosti gradu. "Pustiva jih čakati več ne." Bilo ravno tedaj je v zvoniku v vasi spodaj biti dvanajsto uro začelo; poldne je napočilo, ko dvojica se koraka odločnega je napotila v notranje gradu prostore.

Zadnji so bili se udarci ure slišali odmevati po hodniku, ko vrata so bila se odprla in grof Ajnbischen v spremstvu Chalibhurja temnega bil v sobano stopil skozi dveri velike je. Izba bila je sprejemna soba grajska, osvetljena dobro svetlobo dvorišča z, koder od sonce je svetilo skozi okna prazna zagrinajal, razen ob stranah, koder težke rdeče zavese svoje mesto so imele, oboki kamniti so podpirali stolpa težo. Plamenice, baklje dajale so svetlobo dodatno izbi veliki, nekje bilo žlahtnega je nekaj na žerjavico dano, se duh prijeten je razlival po sobi, rahla sapica komaj zaznavna ga mešala je s hladnim zrakom zunanjim.
Pohištva nekaj umetelnega bilo postavljenega je na svoja namembna mesta, preproga velika, modro črna, barve Turnohfa bile so to, se zlivale so v živali sliki, ki krasila jo na sredini je, konju krilatem.
Od ognjišča velikega na drugi strani sobane, drugih ljudi bilo v izbi ni, bila do njih stopila mladenka s spremstvom je; knežja gospodična Klementina inu nje spletični dve, deklini mladi v modrih oblačilih skriti, starikavec v rjavo oranžnih odevalih inu sivih las bil je ostrega pogleda sledil jim takisto.
"Kaka radost je danez za mene, da Vas lahko spoznam, gospica," se bil je jasnega obraza oglasil grof Ajnbischen, naproti stopil, pozdravno se priklonil, malo za njim pristopil Chalibhur je, enako storil.
"Veselje je enostransko," dejala je hitro gospodična knežja, roko v pozdrav pomolila; jo vzel je grof v roko, poljubil baš spoštljivo. Pogledala je ostro prvo Ajbischna, nato Chalibhurja na njega strani, ta vljudno je pokimal. "Zahtevam razlago."
"Vsekakor," začel je grof, roki svoji orokavičeni sklenil nad pasom, "Bodite mirni, da vse vprašanja vredno legalno se bodejo iskazala."
"Bodejo se?" tiho ga premerila je gospodična grajska. "Jaz namreč-"
"Moram protestirati," je jeznoostrih besed vskočil v besedo očanec s strani, "Sem predstavnik njene častnosti gospice Klementine in zahtevam opravičilo in takojšen odpoklic oboroženih mož, s keterimi ste vpadli v naš kraj. Tako delovanje je brez osnov in oblika najhujšega barbarskega početja, zahtevam, auhmm-" njegovo nadaljno besedovanje je prekinil Chalibhur, ki ga z močnim udarcem v goltanec poslal na tla je, kjer se nadležnež grabeč za grlo začel je daviti. "Ne skači gospici v besedo, pes!"
Grof se je bil nespremenjenega nasmeha obrnil h Klementini, se odkašljal nekolikanj. "Preden smo bili, um, nesramno prekinjeni, um, sem Vam hotel vse razložiti." Mladenka na oblasti nezaupljivo ga premerila s pogledom svojim je. "Že vnaprej pa se Vam opravičujem za vse povzročene tegobe inu morebitne nevšečnosti, ki bodejo še sledile." Bil razprl roki je, kakor da z vsem skupaj nima nič. "Taka je pač ta stvar, gospodična."
Nekje v daljavi bilo se izza zidov debelih grajskih slišalo je kričanje, prerivanje, lomljenje lesa.
Segel je v notranji žep in predložil zvitek pergamenta, rdeči pečat vladarja je bil dobro viden. Prijazno ga ponudil v pogled je Klementini preko zvijajočega na tleh se. Preproga je bila prej dokaj lepa. "To bode bilo vse obrazložilo. Zagotavljam Vam, da vse počnem s pooblastilo z vrha."
Knežja gospa vzela ponujeni je zvitek, ga razvila in začela brati. Ajnbischenn z zadovoljstvom opazoval je izraz na njenem lepem, mladem obrazu, ki se bil iz trenutka v trenutek spreminjal je v sliko hujše groze. Ta del naloge je imel najraje.
Doli na tleh bil je daveči se izpraznil izredno veliko, jedi polrazgrajeni zelenorajvi ostanki bili so novo mesto si na preprogi našali, kisel vonj po razpadlem je drl v nosnice, silil bruhanje na.
Grofična Klementina bila manjša je od njega nekolikanj, potez telesnih skladnih inu prijetnih, las dolgih rjavi kodri bili so ji na obraz ponekje uhajali, svetlo njeno polt zakrivali. Obleka njena rdeča do tal ji segala je, naborki beli prekrivali nje prsi, lepo bila zapolnjena je tam. Bila po njemu znanju je predkratkim dopolnila dvajseto leto; dečva torej prijetna za oko inu v letih plodnih.
"Tako torej," je naposled bila izdavila gospica inu grofa pogledala oči rosnih. List spolzel ji je na tla kamnita zraven davečega očanca se. Glasno požrla slino, po spletičnah spremnih se ozrla, iščoča pri njih opore kake. Bili sta mladenki strežni vseskozi verno spremljali dogajanje, s strahom pogledovali proti tujim gostom, ki v grad njihov domači so vpadli; upali odrito pogledati grofu ali Chalibhurju nista, strah bil prevelik je v njih glavah lepih, četudi skritih pod oglavnic tkanino.
Vtem so vrata težka inu lesena na stranski steni treskoma bila se odprla, vstopila dvojica je stražarjev, tistih ne, ki gradu temu so pripadali, pak tistih bila sta od gruče, ki grofa Ajnbischna plačilo jih je skupaj držalo. Možaka visoka inu močan v železni opravi, ki imela sta jo preko oblačil rjavih v obrambo nekolikšno pred orožjem napadalcev, bila sta v rokah močnih vpetega vodila moškega debelega kar dosti, bila njegova je srajca bela raztrgana na več krajih inu krvi madeži umanjkali takisto niso, se bil upiral je pripeljani nemalo, psoval vsevprek, pak spasa mu bilo iz prijema trdega ni. Ko bila zagledala je gospodična Klementina vpetega, v jok bila je prasnila, hlipala glasno, bili sta spletični brž k njej stopili, da pomagali bi gospodarici svoji mladi v tej življenjski sili.
Bila sta stražarja surova pripeljanega na sredo sobe k zbranim pripeljala, trdno ga v rokah držala; se pred grofom Ajnbischnom bila z njim ustavila, čakala nadaljnih ukazov tiho inu poslušno, dasiravno bi se dalo o njiju poslušnosti razpredati glede vidikov inu namenov; glavni zanju je denar bil, ne kaka pripadnost dvoru ali gradiču, špe manj družini knežji ali grofovski.
"Prasec!" je bil proti grofu pridržani izpljunil, debela usta njega kakor kake živali pred zakolom so se tresla. Postave bil je nekolikanj mehkužne, značilno za njegovo družino, vedel to je Ajnischen, pa hotel to ta prikriti ali popraviti je z uhanom grdim, ki nosil, ga kakor kako govedo je na obeh ušesih.
Je bil Ajnbischen z roke snel železno rokavico okovano, k njemu stopil; močno z njo po licu ga udaril, krvavo ureznino mu potegnil čez pol obraza. "Me veseli. Moje ime pa je Ajnbischen."
Grof Nurbag bil spet je začel psovati skrajno barbarsko, ga Ajnbischen ni več utegnil poslušati. Se raje k njega mladi ženi je obrnil, z njo dalo bolje se bo pomeniti bržkone.
"Kakor izhaja iz pisma priloženega," spravljivega glasu dejal je Klementini, "bilo je od kralja siverskega odrejeno, da ta grad zapleni se njega lastniku doslejšemu inu grofa le-tega razreši njega oblasti se, privede k kralju se Lotharju, koder bode za svoje grehe inu zločine odgovarjal."
"In kake zločine bode bil on za odgovarjal?" vprašala je gospodična mlada, nekoliko zmedeno po možu svojem pogledovala. "Utaja davkov, draga moja gospodična," je bil jasno povedal Ajnbischen. "Huda stvar je to, če smem tako reči. Obtožba je bila podana; sedaj je na grofu čas inu mesto, da pred vladarjem inu zbranimi stanovi poda svojo resnico."
"Kaj bode z gradom inu menoj?" vprašala je Klementina boječe, posmrknila žalostno, iskala upanja.
"To je jasno," se je bil nasmehnil Ajnbischen, "Grad pripade tistemu vzornemu podaniku, ki je bil zločin razkril inu na svitlo pred vladarja dal, predložil, kakor nagrada bode njemu v varstvo, lastnino inu posest d'jan." Bil okoli nje se grof izsprehodil je, nadaljeval. "Inu, spričo dejstva, da Vi, gospica draga inu spoštovana, h gradu pripadate, to vaše družine znane je posest bivša nenazadnje, pripadate njemu takisto. Ahccesio chedit phrincipali. Vse to piše v listu; odstavek tretji, če spomin ne vara me." Na tleh bil je stari nadležneš prenehal valjati v izbljubkih telesnih svojih lastnih se, tiho obmiroval zavedno.
"Kdo bil je naznanitelj moža mojega?" vprašala je Klementina tresočega glasu, verjetno se bilo že posvetilo je, kako je s tem. Je proti možu svojemu, grofu grajskemu pogledala razočarano.
"Bil to sem jaz, seveda," ponosno je naznanil grof Baach Ajnbischen, z zadovoljstvom opazoval nje skrušeni obraz. Bilo je seveda dokaj enostavno odkriti grofa prikrita dejanja; ni bil on kaka posebna glava za te reči, medtem ko bil je Ajnbischen v teh stvareh doma takorekoč. Ko bil je enkrat imel dovolj dokazov zoper grofa Nurbaga, bil je te predočil vladarju Sivera. Izdano je bilo, da se mu imetje, s tem grad ta Turnhof, zapleni, inu kakor nagrada za podložnost, prepusti njega naznanitelju.
To bil je Ajnbischen dobro izpeljal; izpodrinil grofa, ki lahko bi mu na poti stal, pridobil posest z gradom inu podložnike, pak žena, Klementina lepostasna za odmet takisto ni bila. Mladenka je bila za povrh še iz rodbine Marnikov, vplivne družine na ivarskem, kar zagotavljalo Ajnbischnu nemajhne je dobrote v bogastvu, moči inu slavi.
Do nje je bil stopil, poljubil na mehki vrat, z roko ji šel pod krilo, da začutil nje vlažno, toplo meso je; se tresla je ob njem nezavedno, pak upala se odmakniti ne. Vtaknil ji je prsta v ženskost, globoko zarinil v meso, močno stisnil, da skoraj klecnila mrha je v nenadni bolečini. "Berdig-" zaječala glasno je Klementina, proti soprogu se proseče ozrla.
Znano bilo je v deželi, da zakonska bila je zveza med grofom Berdigom Nurbagom inu gospico Klementino ne prej kot pred dvema mesecema sklenjena, bila še sveža je njuna poveza. Par bil naj bi se iz ljubezni medsebojne resnične vzel, ne zgolj zaradi povezav sorodstvenih, kakor to bilo je slišati po sebi samem čudno. Gospica mlada inu grof zaljubljena bila sta dokaj zelo. Sedaj bode tega konec.
"Kako je, ko čemiš v ječi z vedenjem, da ti nekdo zgoraj natepava ženo, pes?" vprašal grofa je, ki krvavo pretepen to moral gledati je. Skušal se je stražarjema izmuzniti, skočiti proti Ajnibschnu, pak močno držala sta ga onadva. "Bivšo ženo, pravzaprav. Prišel te bom obiskat kdaj, da mi nazorno inu spoštljivo poveš," je zaključil Ajnbischen, izvlekel prsta iz nje inu polizal rdeče kapljice krvi. "Izgleda, da je tisti čas v mesecu."
Ko bili so grofa Nurbaga odpeljali, se obrnil je Ajnbischen k ženi svoji bodoči. "Nikarte slabih misli, draga moja. Kdo slabo storjuje, ga pravica dohiti. Bodite vendar veseli, da o tem bili vedeli niste nič." Premolknil je pomenljivo, pogledal jo izpod čela. "Ali pač?"
Je bila Klementina za trenutek ga čudno pogledala, poblisnila z očmi, nato odkimala. "Ne, ničesar o tem nisem bila vedela. Soprog bil na lastno pest je v to se spuščal. Slabo se to za njega je iskazalo."
"Dobro, dobro," je bil Ajnbischen zamišljeno pokimal. "Ker če bi, draga žena, hude stvari bi vas čakale, zapomnite si to dobro."
Poročni obred inu slovesnost bode bila v nekaj dnevih izpoljnena inu grof Ajnbischen ter Klementina, bivša grofična Nurbag, bode postala njegova nova žena. Grog Nurbag bode bil odpeljan v kraljeve zapore. Na hitro zaslišanje in izvršitev bilo ni upati; dežela imela nemalo drugih je skrbi, ki zahtevale večjo pozornost inu takojšnje ukrepanje so; grof Nurbag bode bil že počakal v ječi. Ali pa morebiti tudi ne; nevarno tamkaj za življenje je, nikakor zdravo; bolezen, slaba hrana, pak na sojetnike za pozabiti ni. Se poigraval je grof Ajnbischen z mislijo, da podkupi kakega stražarja kraljeveih zaporov, da tiho opravi z njim. Hmm-.
"Oprostite mi sedaj," dejala je Klementina, vidno pretresena, "Bodem bila se sedaj umaknila." Stopila ona proti izhodu velike izbe je, spletični obe za njo sta plaho stopili, strahoma postrani po Ajnischnu inu Chalibhurju pogledovali. Na stranskih vratih bila sta stražarja dva odvlekala toplo truplo še zastopnika grofične.
Stopil grof na balkon je prostorni, ki odpiral se iz izbe je na dvorišče notranje; stopil Calibur za njim je, pridružil se očetu na razgledišču.
"Uspešen dan je danes," dejal grof Ajnbischen veselo svojemu je sinu. "Veselica grajska bode danes inu še naslednjih nekaj dni, tako odredim."
"Uspešen dan, da," pritrdil je Chalibhur strumno. "Pak komaj poldne je preteklo."
Ostala tam sta še nekateri čas, tiho nadgledovala dvorca ljudi inu posest; v mislih že pri načrtih novih; tistih, ki pripeljali bi moči inu oblasti nove jima še, nekdaj omogočili, da do prestola dežele Siverske se povzpneta. Ahctus nhon fhacit rheum, nhisi mhens shit rhea.