Short Story 31: Urbani ris, episode 2

Mladi raziskovalec filozofske fakultete Stanko Kalužnik je bil nekoč le prepotenten mladenič, ki je dobronamerno skušal popravljati napake v svoji okolici. Po manjšem incidentu, v katerem je poškodoval in ubil nekaj ljudi(1), se je znašel v zaporu. Po prestani kazni in medtem končanem študiju se je zaposlil na fakulteti, se posvetil
dekletu, parkouru in občasnemu sodelovanju kot prostovoljec pri Karitasu. Vendar mu to ni dovolj, zato sedaj pod krinko urbanega vigilanta po imenu Urbani ris(2) deluje na ulicah Ljubljane, prežeč na ulične zmikavte, vedno pripravljen na pomoč nedolžnim državljanom; opremljen le z dresom hokejske reprezentance, solzilcem, gasmasko in
svojimi parkour spretnostimi.

(1 v zdaj klasični zgodbi Stanko 'ma dos't, http://www.joker.si/mn3njalnik/index.php?showtopic=2887&hl=stanko)
(2 original character, plz don't steal)


DOBESEDNO! NA CESTI!

_ URBANI RIS _ epizoda 2 - >>Kralj ulice<<


Jesenski veter je zlagoma nosil dež, ga zmerno škropil z ene strani in mu močil modri hokejski dres, medtem ko je Stanko Kalužnik v ustlajenem ritmu tekel po razmeroma praznem pločniku. Močno deževje je sicer ponehalo že skoraj teden dni nazaj, a še vedno je bilo mogoče po nekaterih delih, tudi tukaj v samem centru glavnega mesta, najti ostanke in naplavine, ki so ostale od zadnje velike poplave, ki je prizadejala velik del države.
Njegovi starši so imeli družinsko hišo par ulic stran in tudi v njihovi neposredni okolici je bilo kar nekaj primerov vdorov vode v kleti in pritličja, zamašenih odtokov in poplavljenih podvozov, tako da je Stanko kar nekaj prostih dni porabil pri prostovoljnem delu za lokalno Karitas, kjer je pomagal sortirati zaloge in tudi pomagal ljudem v stiski na samem poplavljenem terenu.

Sicer je v tem času deloval tudi kot zakrinkani vigilant po imenu Urbani ris in preprečil nekaj kraj med deževjem poškodovanih stanovanj, vendar ga je skupnost bolj potrebovala v civilni vlogi prostovoljca. Delo je bilo res naporno in prenekateri dan je lahko le izčrpan padel v posteljo. Vsaj punca Veronika ga je vedno čakala
in ga spodbujala pri njegovam delu. Medtem na fakulteti kot mladi raziskovalec ni imel veliko dela, saj se je ravno začenjal zimski semester in nujnih projektov še ni bilo ravno v izobilju. Tolikanj bolje zanj in njegovo krinko Urbanega risa.

Danes si je lahko po daljšem obdobju spet lahko vzel čas za tek kot del treninga, ki ga je potreboval, da je ohranjal top formo in pripravljenost za fizične napore mestnega vigilanta. Za heroja se ravno ni štel, in ni bil niti prepričan, ali bi mu bilo všeč, če bi ga mediji označili kot takega. Zaenkrat se je gibal zunaj medijske
pozornosti in upal je, da bo tako tudi ostalo. Ni mu bilo ravno všeč, da bi novinarjem prosto razlagal podrobnosti iz svojega zasebnega življenja, kot je to naprimer pred kratkim storila neka superherojka, Hitra punca. Že tako dvomljivo ime je ovesila še z zapisi o svojem ekshibicionizmu na facebooku, ter dodatno podžgala
množico z nekaj razgaljenimi fotografijami. A superheroji so imeli svoje delo, on pa svoje, vsakokratnim sposobnostim primerne; oni Birokratiko, on lokalne roparje.
Članstva v fitnesu si ni mogel privoščiti, je pa zato pogosto tekel po mestnih ulicah, ne samo takrat, kadar je bil na uradnem obhodu kot Urbani ris, doma vadil z utežmi in se občasno med treningom parkoura na vrhu kakšne stolpnice spravil še na preskakovanje kolebnice. Čez en teden je bil v Ljubljani predviden vsakoletni maraton po mestnih ulicah, zato jeS tanko današnji tek izkoristil tudi za spoznavanje posameznih odsekov proge, saj je nameraval tudi sam tekmovati.

Udobni športni copati ironične znamke Puma so se dobro oprijemali ponekod že dobro mokrega asfalta, medtem ko je Stanko zavil v novo ulico, se z nazmanjšano hitrostjo napotil mimo parka zraven vladne palače in zavil proti centru mesta. Ulice so bile na to deževno sobotno jutro dokaj prazne, vendar je vsaj v centru pričakoval več ljudi. Poleg rekreacije je imel v načrtu tudi obisk trga, saj mu je Veronika naročila, naj kupi nekaj repe in solate. Prek hokejskega dresa je imel oblečeno še temno trenirko s kapuco, ki ga je vsaj malo varovala pred pršcem. Seboj je nosil še en izvod glasila lokalnih brezdomcev, ki mu ga je ostareli očanec mimogrede stisnil v roko, medtem ko je prečkal tromostovje.

Vrsta je bila pričakovana, a nikakor ne predolga, Stanko je vsaj malo počil po dobrem teku in za vsak slučaj preveril nakupovalni listek, da ne bi česa spregledal oz. pozabil kupiti. Nekateri berači so se v zadnjem času navzeli novih metod in navad, in tak je bil tudi tale, ki je sedaj ogovarjal sleherno stranko v vrsti; Stanka si začuda ni upal. Kakopak je bil njegov uplen ničen, a Stanko je vseeno pazljivo spremljal njegovo hijensko lomastenje med stojnicami; od takih je vedno pričakoval najhujše. OSebno je brezdomcem raje pomagal z nasveti in jih napotil na človekoljubne organizacije, denarja pa jim ni dajal.

Hitro je bil na vrsti in nakupil vso potrebno sočivje, nakar se je po kratkem pomenku s prodajalcem pečenega kostanja v rahlem teku odpravil domov. Zaenkrat ni močneje deževalo, vendar je ponekod dež prehajal v sneg, v skladu z za spremembo razmeroma točno vremensko napovedjo. Dežnika seveda ni imel s seboj, pa tudi sicer je imel polni roki vreč z nakupov, tako da si ne bi mogel dosti pomagati z njim, kakšne pomoči v obliki posojenega dežnika pa od mimoidočih ni pričakoval.

Tolikanj bolj je bil zato presenečen, ko se je neznani mladec ponudil, če lahko kaj nese. Deloval je kot kak študent, tako da je Stanko najprej celo že pomišljal, da bi mu dal eno vrečko v nošnjo, a ko ga je ogovoril z gospodič, je postal sumnjičav, ko pa neznanec ni hotel odnehati s siljenjem vanj, mu je bilo jasno, da bo to spet bržkone delo za Urbanega risa.

Kot bi ustrelil, mu je prase skušalo zvleči vrečko iz rok, a je bil Stanko pripravljen in je zadržal vrečko z repo v eni roki, z drugo pa prek dobro merjenega udarca skoraj spravil roparja na tla. Ta je očitno prenesel več sile, kot je izgledalo na prvi pogled, in je tudi hitro uvidel, da Stanko ne bo lahka žrtev, zato se je obrnil in stekel proti Pošti. Stanko pa, potem ko je nakupljeno robo pustil v varstvu kostanjarja, v hitrem teku za njim. Očitno danes še ni bilo konca s treningom.

Dohitel ga je že pri tromostovju, a ne po lastni zaslugi, saj je utekli tatič čakal na kolenih ob visokem možakarju v temnem plašču in s klobukom poveznjenim daleč čez oči, njegova gosta bela brada pa se je mešala z dlako belega mačka, ki ga je pestoval v naročju. 'A je hotel pobegniti, a?' se je muzal stari, medtem ko je grobo porinil tatu pred Stanka. 'A se boš opravičil, mali?' Ta je najprej nekaj žebral, a ga je močan udarec po zatilju spametoval. 'Se opravičujem,' je uspel izbesedovati, nakar se je spet oglasil plaščar: 'A se tako obnaša?' K Stanku pa je nadaljeval, 'A ga boste Vi spremili do policije?'
Stanku se je dozdevalo, da ne sprašuje, in je močno poprijel mladca, ko pa je pobral vrečke, se je spomnil, da je pozabil vprašati starega po imenu. A bežen pogled na glasilo mu je zatrdil, da ga že pozna. Kot Urbani ris je bil tudi on eden od delavnih in pravičnih ljudi s ceste - kralj ulice.



konec II. epizode
sledi: Snajper
OPOZORILO! PAZI SNAJPER!