Patrick Rothfuss - The Name of the Wind

Prvi del fantazijske trilogije, kateri se žal vidi, da je bila spočeta kot ena zaključena celota in nato šele razdeljena na tri posamezne knjige, kar je verjetno botrovalo največji pomanjklkivosti te sicer dokaj spodobne knjige, ki je pobrala številne nagrade in pohvale.

S prvoosebnim pripovedovanjem, ki je očitno zelo popularno med novejšimi fantazijskimi pisci, tako dobrimi kot slabšimi (Janine Cross - Dragon Temple Saga ) Ime vetra najbolj spomni na priznano in tudi v slovenščino prevedeno serijo Robin Hobb, The Farseer Trilogy, ki meni osebno nikoli ni bila posebno pri srcu, in tudi na Kushiel serijo avtorice Jacqueline Carey.

Kakor je takšen pristop pripovedovanja zanimiv in prisili bralca po vzoru Salingerjevega Lovca v Rži k jemanju vsakokratnih zapisov z zrnom soli, pa je to obenem kleč, kot bi se strinjal določen uporabnik določenega Star Wars foruma, da umanjka nepredvidljivost, saj je očitno, da je glavni lik preživel, da lahko sedaj pripoveduje o preteklem dogajanju. Določeni elementi sicer odkazujejo na možnost nenadnega preobrata po vzoru Enders Game, vendar dvomim, da bom vztrajal še pri dveh knjigah, saj me prva knjiga ni tolikanj pritegnila. Podoben problem sem opazil tudi pri Joe Abercrombieju ini Bakkerju, katerih prvi knjigi v seriji sta sicer slogovno dovršeni, a vsebinsko prepusti in brez pravega zaključka, h kateremu bi gradila posamezna knjiga. Bralec je tako prisiljen h nakupu in branju celotne serije, medtem ko od ene same knjige odnese manj, kot bi bilo optimalno za pričakovati. Osebno želim, da je prva knjiga ali katera koli druga po vrsti iz vsakokratne serije, zaključena celota. The Name of the Wind pa se žal skozi 700 strani sicer tekoče bere, a konča brez nekega posebnega dosežka ali vrhunca, če izuzamemo borbo z vegetarjanskim junkie zmajem, katerega ugonobitev spomni na jaro kačo s destroyer droidom iz Star Wars - Survivors Quest.

Podnaslov kaže na zanimive dogodke in dosežke povezane z glavnim junakom, ki pripoveduje o svojem življenju, a pri 'The Kingkiller Chronicle' bralec pričakuje še kaj več, kot samo klišejsko popisovanje težvnega odrašanja siromaka v velikem mestu, ki mu uspe priti na čarovniško fakulteto. Kakopak čudaški profesorji in čefurji ne smejo izostati, medtem ko je širšei svet in magični sistem razložen bolj ob strani, večino časa pa glavni junak, ali pa tudi ne, muzicira, se zadolžuje in nasploh izvaja popotovanje od litije do čateža med fakulteto in bližnjim mestom. Manjko osrednjih ženskih likov se skuša popraviti z mestnim kolesom in cockteasom obenem v podobi pripovedovalčeve Lanore, za katero sem vse do konca knjige čakal, da se bo izkazala za pripadnico temnih sil, pa ni blo, ne.

Iz predhodnih opisov sem že vedel, da gre za čarovniški uk v stilu Potterja, in da je bojda glavni junak klasični Gary Stu, a pričakoval sem nekaj v smislu Goodkindovega Richarda Rahla ali Star Wars EU Luka Skywalkerja, pa sem bil malo razočaran, enako kot nad določenimi malo preveč očitnimi napakami glavnega lika, ki so zelo priročno oddaljile njegovo napredovanje na akademiji. Knjiga naj bi podobno kot veliko njenih sodobnic, npr. Abercrombiejeva serija, slikala bolj trpko in realistično ogledalo fantazijskemu žanru, a vse premalo
Fehtanje in ropanje po velikem mestu tudi zavzema dober del knjige, meni osebno pa tovrstne oliver twist ekskapade ne dišijo preveč, zaradi česar tudi še vedno odlašam z Lynchevo The Lies of Locke Lamora.
Še ena osebna kaprica, ki se tiče romov kot klišejskemu razredu v številnih fantazijskih delih (Jordan, Keyes, Carey, etc.).

Slogovno sicer dovrešeno fantazijsko delo bolj realističnega žanra, a obenem je bralcu žal, da po koncu prve knjige s širšo zgodbo, razen posameznih drobtinic, še vedno ni seznanjem, kar ga lahko kaj hitro odvrne od čakanja na naslednja dva dela.