Leseno Nakovalo, part 15

15.



Krošnje velike jako zelo lip košatih svetlo zelenih, listja svežega, na novo spomladi pognani bili so le-ti, cvetovi bili so takisto poganjali, na čas zorenja inu plodov se pripravljali, bile so počasi inu v miru v vetru rahlem se zibale, priklanjale k tlom se, veje bile so stika z zemljo ponovno iskale, kakor morje modro inu mirno bile so skladno prostrane strani dreves mogočnih teh umirjeno valovale. Skozi njih pak bil je rahel vetrrič si pot zračno utiral, šumel med listi sočnimi ino mladimi, nemir v spokojnost narave vnašal.
Kako bilo morje je pravo bil je Hodoš le enkrat zase osebno bil videl, ogledal si velike modrozelene je travnike vode iz v času preteklem, ko bil je nekoč, let to že lepo število bilo je nazaj, prav do meja skrajnih Karantanije prišel, tamkaj mudil po opravkih kosauzarjev on se je, kakor vedno ko bil je v službi kneza slovenske dežele. Večkrat bil si dejal je inu obljubil, da spet pogled ta zanimiv si naredil on bode, obiskal ponovno da bobe Piran, tamkaj takrat bil prvič je morje uzrl. Vsekakor bil on bi tam kakor pa tu, kjer bil je sedaj; na dvoru koseškem slovenskega kneza, po naročilu, nej!, bolje rečeno, ukazu Valuka III kneza.
"Po koseza bodem jaz odšel kojci," uslužno priklonil se kmetec je, možak v kmetski opravi, hlačah usnjenih izspranih inu obrabljenih, klobuk mu vrh glave je stal, bil izraza priljudnega je ino pametnega, predvideval Hodoš je, da ta težav jim povzročal ne bode. "Hitro povrnem se, hodite nikamor."
"Prav tukaj bodem počakal," rekel je Hodoš, kosobrin, to tisti je, ki glavni pri kosauzarjih mož je, le knez dežele po oblasti od njega je večji. "Pustite nas čakati preveč dolgo ne," dodal je s kanček ostrejšim on glasom. Nameraval s to rečjo celega dneva ni porabiti, stvari druge, po njega presoji pom- embnejše bile so poskrbeti za. Inu če kosobrinu zaupa pri presoji o tem se, komu pak potlej še za verjeti v deželi tej slovenski je, Karantaniji omenu po?
Na strani bila sta kosauzarja dva stala, možaka v postavi kot vola, z njih močjo taisto, oprava bila jima črno je bela, ena od barv to bila je dežele, ki Karantanija bila se imenovala je. Oklopjena bila kaj preveč ta dva koseška vojaka nista, le usnjene podložke bile so na njiju inu par rokavic teških kovinskih bila sta nosila. Orožje bila jima kosa je bridka, orodje sicer kmetsko domače, ki služilo košnji je trave, pak znali jo kosauzarji odlično so jo v namene, ki drugačni od kmetskih so, uporabljati baš jako dobro zelo, mojstri bili so edini v krajih teh umetelni, pod zamahi njih kos padali sovražniki dežele so kot pokošeni, trava suha inu kosljiva. Dodatno bila sta z mečem prepasana, nožnici težki, lepo okrašeni, na njiju sveto podobo Peruna, oj Gromovnika!, bridke zlate sekire bilo moč je uzreti.
Sam Hodoš, vrhovni oblastnik kosauzarjev spoštvani, ki bil napravljen v opravo je slično, prek sebe ogrinjalo črno imel nadeto, kapuco raz glavo, na remenih počivala mu tkanina je teška pak topla, nosil le meč je spravljen v nožnici veliki, kosa ostala doma je, v Velikovcu je. Na strani poljske poti na kateri bili so čakali, da sprejeti v koseze bodejo oni, bili so njih troji konji poslušno stali, od časa do časa malo pohrzali, norižani to reški bili so, znane živali jezdne kosauzarjev, dvoje hlapcev koseških bilo jih pazilo je tam, fanta bila sta s strahom prikritim inu čudenjem odkritim po kosesških vojakih pogledovala. Ni dan vsak tak, da v goste kosauzarji pridejo. Le kaj bil razlog obisku je temu, nemara verjetno spraševala sta poba se ta, mladca podložna kosezu, da gospodar njun kakoli se knezu bil za- meril je. Vedelo se je sicer, da kosauzarji za stvari se brigajo inu skrbijo, ki v deželi nevarne za obstoj dežele inu kneza so, za drugo skrbeli kosezi so inu župani, oblastniki inu starešine zaselkov manjših.
Pomedel si rjavo bil brado je Hodoš, bila kako posebno dolga ni, tolikanj pak že, da njega položaj v družbi inu med kosauzarji kazala je pomemben, vsakdo bil poznal ga od kosezov deželnih je dobro, po okolici bil pogledal. Koseze te bile so nekolikanj od kraja vaščkega, koder ljudstvo nekoseško živelo je, odmaknjeno, stal dvor na samem je tod, travnika zelenega sredi, drevesa oskrbovana dobro, kakor na pogled se kazalo je, poznal Hodoš je roko vrtnarsko veščo, sam bil on je v času prostem z drevesi v vrtu ukvarjal se, to bilo mu veselje poleg družine je. Oddaljeno nekoliko za tremi kosauzarji bila čakala kosauzarjev je četa zbrana, bravi konjev inu ljudi okrepljenih, močno oboroženih, tam bili so oni poslušno čakali, da na klic morebitni od kosobrnina na pomoč prihitijo. S pogledom preletel Hodoš je stavbo kamenito inu leseno veliko, katera bil koseški je dvor. Kake posebne obrambe nenavadne imel ni. Za zavzetje morebitno predstavljal preglavic bi zid kameniti ne. Upal pak Hodoš je, da potrebno po sili poseči treba bo ne, pogovor bode vse stvari razjasnil, tak vsaj bil je načrt.
Poslal ga knez Karantanski je, Valuk III namreč, da s kosezom vrhovnim tega kraja pomeni o stvari pomembni se, preveri kako z vestjo je, ki bila mu priobčena je, dožene resnico o stvari končno. Inu primerno ukrepa nato seveda.
Prišedši ponovno iz koseškega dvora bil je hlapec ali nekaj takega, vedel Hodoš ni točno kaj po po- klicu ta je, pred njih pristopil, priklonil se, takole dejal: "Sedaj bodejo vas kosez Jelko sprejeli." Nakazal je z roko proti vhodu. "Če bodejo gospod z menoj stopili"
"Bili ste si kar nekaj časa vzeli," opazil je Hodoš, ko bili so skozi obokani vhod kameniti stopali dvora, prvo kosobrin inu kmet vodni, za njima drsela oba sta kosauzarja, koso pripravljeno z.
"Da, da," nekolikanj živčno pokimal je vodec, stopal naprej, nekako hotel Hodoša pogledati ne. "Bili so kosez opravke neke še imeli, takole Vam rečem"
"Kaj pomembneje je, kod kosobrina obisk," dejal Hodoš je, naprej koračil. "Človek pošten bi si mislil, da spoštovanja več bodejo kosez pokazali."
"Ja, saj pravim" pokimal je vodič, videlo se mu je, da pri pogovoru baš ni.
Hodeč nato pogovora brez po hodnikih svetlih inu tistih, ki nekoliknj bili temnejši od teh so, takis- to, pogovor kak stekel med hodci ni, prišli so ti v glavno dvorano kosez, tukaj imel oblastnik tega kraja svojo izbo je sodno, velik stol lesen umetelno izrezrazljan, podobe znane bile so tamkaj vidne, na njem bil sedel je kosez v zakvečni obleki, teškem plašču modrem, teških škornjih. Dvorana ta bila je prostoran baš jako zelo, lesen pod bil je do sten svetlih držal, okna bila so na levi pogled na travnik inu gaj bližnji dajale, desno bila so vrata vodila drugam po dvoru knežjem. Lestenec ogromen baš inu umetelno oblikovan, sveče brlele so neštete na njem, visel na sredi je izbe, razsvetljevala takisto to izbo svetloba je solnca od zunaj, skozi okno bili so žarki topli v sobo sodno to padali.
Inu tam na mestu kraj koseza sedečega bil zagledal Hodoš osebo je tisto, ki bil on imel jo za glavno v izbi je tej; krščenice mlade prisotne v oblekah prijetnih inu hlapci čili, dvornika dva bila sta tukaj takisto, obleki parni skorajda kosezu, vsi ti bili so v ozadje zbledeli, pomembni baš bili oni niso. Ta- mkaj koseza mestu zraven bil je vešč stal.
Običajno bilo je inu tako znano, da kosezi deželni bili so usluge veščo uporabljali, ti starovedniki bili so jim pri delu sodnem svetovali inu o rečeh svoje mnenje priobčevali. Bila pak beseda z močjo je le tista koseza, vešč imel oblasti ni, svetovalec on bil je. Vsaj tako bilo običajno je; le kateri kosez bil bi oblast svojo inu moč vešču predal? Obrv rahlo osivelo bil je Hodoš nagubal, premeril vešča koseza na strani. Možak bil posebno star ni, bradica kozja bila mu čisto sveža bila je na glavi, pogleda pak bil ostrega je, z očmi vso sobo bil je v ozir jemal, vešč ta, ki v preprosto odevalo bil je napravljen, barve sive baš temne, skorajda srebrne.
"Kosobrin spoštovani," se oglasil od stola poglavarskega je kosez Jenko. "Na kosezah teh mojih pozdravljeni. Zdravstvujte." Dekle inu hlapci spoštljivo bili so poklonili se, pozdrav inu čast Hodošu izrazili. Dvornika bila sta na strani desno od koseza stala, nekolikanj manj uslužno pozdrav izrazila. Vešč ostal je obraza ravnodušnega, ravno stoječ neupognjen.
Od njega bil je pogled svoj Hodoš naposled odtrgal, pristopil pred Jenka koseza, priklonisl narahlo se inu na koleno eno pokleknil, vstal, takole dejal: "Pozdravljeni, kosez. Na dvor Vaš prihajam, da o stvareh, ki zadane bile so mi, pomenim se inu razčistim, kako le-te stojijo. Ker solnce že visoko na nebu je inu časa pretek na ni, opravke kot kosobrin imam druge še, predlagam inu tako rečem, da kar k delu se spravimo." Nameraval Hodoš zavlečevati ni, kojci k bistvu hotel je priti.
Bil je kosez Jenko obraza mladega inu gladko obritega, lasje rjavi bili so v čop speti, nekolikanj deloval je še mlajši kot vešč ob njem. Na stranice stola svojega se bil je oprl, naprej se nagnil, hotel nekaj reči, pak glas od drugod prišel je, ki namenjen kosorinu je bil.
"Kosezu spoštovanja vseeno malo več lahko bi naklonili, izkazali," rekel vešč je, glasu rezkega, baš nikakor prijaznega. Nikakor Hodošu priljuden bil ni. "Stvari, ki pripeljale so Vas sem po opravkih, te počakale bodo."
"Inu, Vi ste" bil je proti vešču obrnil kosobrin se, brez da pogledal bi za sebe, slišal je, da kosauzar- ja močneje poprijela sta za kosi. Takole hotel on poslov voditi ni, zavzemal se za pogovor je. Bilo bi baš neprijetno, ko s silo bi s kozezom inu, kar huje, njegovim veščem, obračunati. Sredstev inu mož za to imel je sicer on, pak želel si tega on ni udejaniti.
"Ah, da," pokimal Jelko je, z roko po vešču nakazal. "Moj svetovalec, vešč Mangart." Rahlo se prikonil je ta ob njega omembi.
"Me veseli, " rekel Hodoš je, pak z glasom takim, ki povedal je vsem, da prav malo veselja je v nj- em zavoljo vešča inu še manj zaupanja v njega. "Verjamem, da Vaša pomoč dobrodošla je."
"Pak sedaj k stvari, kakor bili ste sami dejali, kosobrin," povzel je kosez. "Kaj bilo Vas je k meni pripeljalo, o rečeh kakih meniti imamo se za." Premolknil je nekolikanj on, nadaljeval. "Sporočeno mi bilo je, da sami Vi le niste prišli; zunaj pravo spremstvo veliko kosauzarjev imate. Upam, da za kaj se nimam bati, ka-li?"
"Če vse v redu je inu nič nasprtotuje volji kneza," odgovoril Hodoš je, skoraj po nareku inu spomi- nu iz glave bil govoril to rečenico, mnogokrat bil jo že izrekel je o prilikah takih inu drugačnih. "Potem ne, nimate se česa bati."
"Kaj drugače domišljte si vi," od strani povprašal Mangart je, "da lahko bi s silo nas zavzeli? Zanimiva misel, priznati treba je, akoprav le utvara bedna." Zadnje besede bil skorajda je on izpljunil. Roki vtaknil je v rokava nasprotna, usločil se inu dvignil v višini se še bolj nekolikanj. Najvišji bil sedaj deloval je v izbi tej koseški, koder zrak hladil se je. "Ne podcenjujte moje moči, kosobrin."
Malo so zbrani okoli potihnili, krščenica ena, deklica baš milega obraza, vtaknila si rob obleke je v usta, žulila jo tam mokro. Trdno bila sta stopila kosauzarja za Hodošem, čutil je on, da napetost v izbi stopnjevala se je hitro, lahko bil bi jo z nožem baš topim zelo rezal. Videl je kosobrin, da vešč ta v moči svoji izvežban zagotovo je, od tod njegova odločnost inu jezikavost napram Hodoša. Baš hotel se on bosti s čarovnikom ni, prevečkrat bil že prisoten je, ko bili so mož svojo polno izrabili. Lepo na pogled bilo to ni inu za življnje okolice jako slabo.
"No, če lahko spoštovani gost prvo pove, po čem bil je prišel," posegel v mrtvo tišino je. "Bomo po tem videli, ako zatreba nam pomoč vešča." Zdržal pogled je vešča, ta na koncu bil je počasi pokimal.
"Prosim torej, kosobrin," pokimal je Jelko. "Govorite."
Odkrhal se Hodoš je, takole začel. "Bil sem zastran kneza dežele prišel k vam na dvor koseški, spo- štovani kosez, da preverim stvari, o katerih bilo priobčeno je knezu. Valuk III bil je vesti neke dobil, ki dejavnosti v kraju tem zadevajo, prepričati hoče se o resnici obtožb." Postrani vešča Mangarta bil je pogledal, ta rekel ni nič.
"Obtožba bila je dana knezu, da namreč rudnik bil odprt nov je v bližini koseškega dvora tega. Kar pomembno pri tem je; o tem rečeno uradno od Vas bilo Valuku ni nič. Zanima ga kako s stvarjo je to.
Vešč bil še vedno ničesar ugovarjal ni, na strani uslužno bil stal.
Pomislil nekolikanj je kosez Jelko, pogledal prvo po izbi, zbranih obrazih takisto, nato jasno kosob- rina pogledal. "O tem kaj posebnega razpravljati ni. Resnica je taka, da rudnik resničnen je."
Odgovor tak bil je Hodoša nemalo presenetil. Domneval je on, da glasina nepreverjena bila je zgolj to, kar izvedel Valuk je, povedal mu ni, od kod bil jo pridobil je, četudi bila sta znanca stara že dolgo onadva, junca baš stara. Inu če izkazalo bi se, da rudnik obstaja, prižakoval kosobrin ni, da kosez to tako lahko inu prosto priznal bode. Previdno sedaj, Hodoš.
"Torej priznavate, da rudnik bili ste otvorili inu iz njega rudo dobivate. Na gradu Krnskem o tem vedo nič. Zavedate Vi se, kosez, da početje tako zoper ljudski je zakon, nasprotovanje odkrito knezu, prinese to Vam lahko polsedice hude." Pogledal Hodoš na stran je, bila je mladenka od desne skozi vrata prišla, v spremstvu otrok dveh, krščenice mlade takisto. Žena koseza to bila je verjetno, ali vsaj priležnica njegova zagotovo. Stopila v bližino koseza je, ob strani z otrokoma stala Jelku.
"Da rudnik obstaja iu izkoriščan on je, resnica je," potrdil je kosez. "Pak kdo bil ga odprl je inu kdo rudo zase odvzema, glede tega resnica drugačna od tiste je, katero vi imate v glavi."
"Tako?"
"Da. Škrati. Ti bili so nahajališče bogato v bližini odkrili, rudo železno sedaj tamkaj oni izkopava- jo. Koseze s tem imajo ničesar ne, lahko mi na to besedo verjamete." Po vešču pogledal za hip je on, naprej govoril. "Glede na to dejstvo, da škrati podložni knezu Karantanskemu niso, svoje vladarje kolikor vem, da imajo podzemne, zadolženi oni niso nikomu razen sebi glede rudnika praviti, bil tega priobčil knezu Valuku nisem." Naprej se nekoliko nagnil je Jelko. "Tu stvari sporne nobene ni."
"Resnično," pokimal je kosobrin na to. "Če to, kar rečeno prav zdaj je bilo, resnično je."
"Kosobrin, vendar me poznate," bil je kosez roke razširil, na stolu lesenem sedeč, nato roke trdno okoli držala stisnil. "Resnično z rudnikom imajo te koseze ničesar."
"Če to pravilno inu resnično je," dejal mračno je Hodoš, "bodem jaz presodil, ko še s škrati o zadevi tej pomenim se. Verjamem, da to bodete mi dovolili; enako bodo oni mi odgovorili, potrdili vašo besedo." Se napol bil je začel obračati, napotiti iz izbe te sodne.
"Za to potrebe ni, kosobrin," oglasil se vešč je.
"Oh, mar res"
"Da. Beseda koseza bila Vam je dana, da resnica glede rudnika je. Tu kaj drugega iskati ni. S škrati potrebno Vam govoriti ni."
"Resnično. Pak vseeno bil bi z njimi dobil se v pomenku. Saj veste, bratenje inu jedača pa to. Tukaj tako mi niste bili ničesar ponudili."
"Dali nam priložnosti za to niste," nadaljeval je vešč. "Lahko se domenimo mi o stvareh vseh. Povejte, kaj želite. Lahko poskrbimo inu priskrbimo."
"Nameravate me podkupiti," vprašal jezno Hodoš je, jeza ga bila je že kar obvaldovala. Vse kazalo je na to, da nekaj bili prikrivali so tu, hoteli niso, da še škrati povedo svoje. Še podkupovanje sedaj.
"Takorekoč," rekel vešč je, ne da pogledal bi po kosezu zraven. Dozdevalo se vse bolj je Hodošu, da knez ravno imel vešča v oblasti ni, popred izgledalo je, kot da na varnem ga drži, pak sedaj vse bolj kazalo je, da vešč Mangart tisti bil je, ki vse niti igre je v rokah svojih koščenih imel.
"Inu kaj ponujate mi," povprašal z lažnim zanimanjem je v glasu kosobrin. Na strani kosauzarja malo začudeno verjetno sta pogledala na te besede. Skrbeti nič, bil hotel Hodoš je le priznanje inu potrditev o taki nameri dobiti. Potlej nameraval ukrepati je po svoje.
"Kar srce vam poželi inu telo takisto," odgovoril vešč je. Jelko bil le tiho sedel na stolu je, razplet dogajanja opazoval. "Dobrine v količini veliki, konji, ruda," Torej bili so rudo koristili zase! "Nemara lahko bi priskrbeli Vam priležnico kako, več njih, morda kako še nedoraslo mladenko, slišim da po- volji take so Vam" Poblisnil s pogledom po za trenutek Hodoš po deklicah dveh, ki za deklino koseško bili sta napol se ti skrivali.
"Kdo to vam povedal je!" Kakšne neumnosti bil je vešč sedaj kvasil. Nedorasle punčke mu bil je ponujal v izrabo. Sprevrženec čarovniški, take verjetno sam bil je zase vzemal. Vedel Hodoš ni, ali vešč resnično ponuja mu to, ali ujeziti hoče ga le. To bil tudi vprašal na glas je.
"Od ljudi, ki v Velikovcu domujejo," brezsramno nadaljeval je Mangart. "Reči moram, kosobrin, na moč zanimiv okus imate." Za bradico se bil počohal je, to govoreč.
"To podtikanje je neumestno," bil zarobantil Hodoš je. Vedel on ni, od kod ali koga bil take reči je ta vešč vzemal, um bil se mu nenmara je scedil. Ali pak bil glasine nepreverjene je za resnične vzel. On pa tukaj bil po kneza navodilu je prišel, ravno za to, da nepreverjeno novico preveri. Kaj tako se s človekom dela, ki po delui svojemu žastnemu prihaja. Človek mizo bi prevrnil!
"Inu cel predlog o ponujenih dobrinah; to zločin proti deželi inu ljudstvu slovenskemu je." Zarobantil Hodoš je. "Vešč, kako bili ste tako gnili Vi postali?"
Prav poblisnile so oči vešča, ko bil izbesedoval vse to je Hodoš. Že mislil je, da kaka čarovnija goreča bode mesto našla v izbi, pak Mangart se obvladal je. "Preveč domišljate si, kosobrin."
"Kaj pa kosez na to pravi," dejal Hodoš je, po tihem oblastniku kosez pogledal. "Na to on ima kaj reči za, ka-li?" Jelko bil je tiho tam sedel na stolu le, videl je kosobrin, da roko dečve zraven bil je držal, nerahlo stiskal.
"O tej stvari strinjava se oba," rekel vešč je, nepogledavši koseza sploh. Ta počen obraz imel je.
"Hočem, da on to sam potrdi mi."
"Bode sedaj dovolj pogovora tega, kosobrin," čisto tihega glasu bil je vešč dejal, pak na način tak, da v poslednji temačni kot svetle izbe te bilo ga slišati je dobro. Kosauzarja za Hodošom bila sta se napela. "Moral Vas prositi bodem, da odpravite se iz kosez teh."
"še vedno čakam," rekel bolj glasno je, ko po nekem času bilo odziva ni. "Tam so vrata."
Napotil se proti izhodu je počasi Hodoš, spremstvo njega bilo počasi se obrnilo je za njim. Stvari na slabše so bile se obrnile. Tudi prav. Dolžnost on kakor vedno svojo bode pravilno opravil.
"še nekaj," oglasil se vešč je, akor da bil mu misli bral bi. "Zavedate se seveda, da bilo skrajno bi nezdravo o tem poročati knezu Valuku, komu drugemu takisto. Zavrnili bili ste podkupnino molk za pak lahko mnogo Vam preglavic še vedno povzročimo. Glas ljudski močan je zelo, včasih celo od čarovnije bolj."
"Imam torej zagotovilo Vaše, besedo kosobrina baš, da molčali bodete o naravi obiska svojega inu poročali o tem ne?"
"Bode me knez Valuk tako ali tako o tem povprašal," dejal je Hodoš. "Kaj povem nam potem mu?"
"Verjamem, da izbrane besede bodeste našli inu o tem povedali resnice mu."
"Bomo videli," zmajal z glavo Hodoš je. "Bomo videli." Napotil skozi vrata se je. Z glavi bil že imel je načrt napada; te koseze bode s silo potrebno pokoriti. Oblastnika, vešča pravzaprav, ki vse vodil očigledno je.
"Potem, bojim se," oglasil se vešč Mangart je za hrbtom mu, baš zlovešč bil njegov je glas, ko to on izgovoril je. Zdrznil se Hodoš je, občutek glasu bil tak je, kot da prav z hrbtom mu čarovnik neprijazni stal bi."da mogel vas od tod pustiti živih bodem ne."
Kakor na ukaz nek skrivni, znak nevidni morda, bili so v sobo koseški stražarji planili, koseza svojega bili vojaki teško oboroženi so braniti poželeli. Zaskočen bil je Hodoš tako v notranjosti kosez. Stvar kazala je slabo, ničkaj dobro.
"Razsvetlite me sedaj, vešč," rekel Hodoš je, z očmi meril grozeče napadalce, ki verjetno čakali so znak napada, ki od Mangarta bi prišel. "Kaj točno nameravate sedaj? Sklepal jaz po orožju izvlečenem, da nekako nezaželeni smo kosauzarji tukaj, ka-li? Pa vendar zadržati hočete nas, da ostanemo?"
"Akoravno bili bi domenili z nami se, ponudbo širokosrčno našo bili sprejeli, inu poročali o resničnosti stvari glede rudnika," dejal je vešč, "bili pustili vas pri miru bi. Takole pa" je bil z rameni le-ta skomignil, roke razširil, da nič ne more. "Bili pametni bi poprej. Sedaj prepozno je, bojim se."
Torej tako reči so stale. Všeč bilo najmanj niti to Hodošu ni; potrebno poseči res po sili bode, nelepo se razpletlo na kosezah tole bo. Poznano je kako klanje znajo kosauzarji anrediti, akoprav na upor ali napad nabašejo.
"Meni prav je," glasno bil izbesedoval je kosobrin, meč veliki ino ostri baš zelo iz nožnice svoje za pasom bil potegnil, znani rezki zvok bil skozi ušesa šel je. "Besedenja dovolj sedaj bilo je, mizo sedaj bodem jaz prevrnil." Za njim bila sta kosauzarja kosi zavihtela, kojci bila sta dva vojaka stražna, ki kraj preblizu stala sta, pokošena v enem mahu, razparanih trebuhov iz bila so čreva krvava inu topla jima se raztresla, čmoknila špricajoče na svetle deske smrekove, ki bile so izbe sodne talni pod. Vnel v tem se boj v sobi tej je, dvorani koseški baš, se vik je mešal s krikom inu ta z udarci ostrimi, parala se koža je inu kosti bile takisto so na udaru, namalo bilo jih padlo je pod zamahi kosauzarjev treh.
Pobil pred seboj Hodoš je enega stražarja, bil temu meč kaj prida pomagal ni, s prvim bil ga zamahom je kosobrin pod rebra zabodel, dvakrat obrnil inu ven izvlekel. Nekaj časa napadalec slabe sreče bil na tleh grgral je inu kri temno rdečo bruhal po tleh inu sebi, odmrl kakor pes. Poleg koseuzar eden spremni bil koso zamenjal je za meč, zaklal kojci enega napadalca, vrat prerezal mu inu pol čeljusti takisto mu odvzel v enem sunku. Krvavo klanje bilo pak napadalce zaustavilo ni, jeli so naprej še pri- hajati, vseeno vedel je Hodoš, da število njih manjše je od tistega, katerega bil on s seboj imel je, ča- kali so le-ti na njega znak v kosez bližini. Pak potrebno jim znak je posredovati, prebiti se mora vsaj eden iz kosez, da jih pokliče. Pred seboj novega sovraga je bil pobil, mladec neiskušen ga z vilami hotel je nabosti, neuspešno, vrnjeno bil on stoterno je dobil, meč goltanec skozi krvav jako zelo.
Na presenečenje bil kosez Jelko v boju sodeloval ni, njega inu žene z otroki takisto bilo videti od prižEtka borbe ni, zapustili le-ti izbo so, drugam na varno odšli. Pak nikjer v kosezah varno bode ne, ko enkrat polna sila kosauzarjev prišal bode, nihče ne uteče praske brez. Taka navodila Hodoš je imel, ako izkaže se, da kosez bil varal inu lagal knezu Valuku je, pravico kosobrin ima s silo vojaško z njim obračunati, koseze zavzeti, oblastika prejšnjega s položaja njegovega spoditi. Iza prihajajoče množice nasprotnikov oboroženih, za trenutek zapazil Hodoš je Mangarta, vešča, smuknil ta nadležneš nemarani skozi stranska vrata je, mogli kosauzarji do njega niso, stražarji domači so to jim bili z orožjem inu številom svojim odtegovali.
Potrebno bilo je koseza inu vešča ujeti ali pokončati, prvo bilo od kneza Karantanskega bolj je zaželjeno. Ta dva vodila sta posle tega kraja, po kosobrina preprižanju sedaj, vešč glavna svinja bil v čredi tej je. Vodil inu odrejal je, kako na kosezah iu rudniku naj se deluje. Inu tako bili so vešči v čislih po deželi, za modrece starovedne so ljudje jih večinoma imeli, čast inu dobro ime uživali so vsepovsod, kosezah inu dvoru Krnskem še celo. Pomislil je Hodoš v tem, medtem ko napadalcu meč skozi ramo je zapeljal, nato izvlekel inu še eno mu okoli ušes z njim pripeljal, da nemara pokvarjen takisto vešč kot drugod znal bi biti, na gradu Krn še celo, Svarog odvrni hudo misel!
Povelje bil zatulil soborcema je, le-ta bila nekolikanj sta porezana po telesu, obleka jima raztrgana na mnogih koncih je bila, borila sta srčno se inu tako, kot le kosauzarji to znajo, pak število inu moč nasprotnika, akoprav mladci koseški zgolj oboroženi kmetje so bili, bila ju začela je zmagovati, potisnjeni bili po hodniku vdsi trije so, za zdaj od strani druge prišli še sovražniki niso, a kaj se ve, kaj jim bil vešč sprevrženi je še nedobrega pripravil, skuhal jed prevročo baš jako zelo močno. Opustili so boj neplodovit, potiskali so kosezi jih nazaj, raje odbili so jih nekaj sebe od, nato po hodniku v teku se spustili. napadalci pak za njimi.
Prišedši ven na kosez trg glavni, od koder vodila pot je v vas inu kraje druge slovenske, takisto ti- ste, ki to niso, bil povelje Hodoš dal je, eden od kosauzarjev bil rog izvlekel je, močno zatrobil. Čakati potrebno mnogo časa ni bilo, s hriba na konjih hitrih ino močnih, norižanih baš, bila konjenica Karantanska je prispela, kosauzarjev polna sila na kkseze se spustila je.
Do jezdeca enega bil kosobrin je stopil, povelja bojna hito mu izbesedoval, velel nato mu, da razjaše, sa m se kosobrin je nanj povzpel, konja namreč, bila večina kosauzarjev napadalnih na konjih je v koseze uporne vjahala, maloštevilne branitelje, ki v bran doma sojega se postavili brez upa zmage so, poklala pod seboj, nekaj konji so jih s kopiti okrepljenimi pod seboj potacali. Ko v notranjost kosez bil prijahal Hodoš je, borba, nej, klanje krvavo baš zelo, bilo je polnem teku. Kosauzarji bili so obračunavali na načine mnoge krute, take takisto, kateri bili so le kosauzarjem poznani, s prebivalci kosez, tistimi kateri bili se upirali so jim. Pak v navalu sile inu žaru borbe nemalo jih tistih nedolžnih je pod orožjem krvavo končalo. Za njimi jokal kosobrin nikakor ni, bili sodelovali so v zločinu zoper kneza, kazen za vse v kosezah teh upornih ino neposlušnih je sedaj prišla. Po toči trobiti je bilo sedaj prepozno, dokaj mnogo zelo.
Vidši, da zmogli bodejo njega borci brez nadaljnega vodenja od njega osebno, bil Hodoš konja je okrenil, poiskati nameraval je vešča uteklega, nato koseza. Če seveda že mrtva bila nista. Povprašal neakj kosauzarjev je, ko bili ti čas os si vzeli, klanje nakratko bili prekinili, če kaj videli so ju. Prvo bilo uspeha z vprašanjem ni, pak nato izbesedoval nekdo je, kmet zadobljeni, ki še pri življnju bil je, morda za dolgo ne, sta dva kosauzarja močna inu srborita baš ga v precepu držala trdno, da videl vešča je, ko odpravil se skozi izhod je severni, na drugem koncu dvora koseškega to bilo je. Hodoš odbral zatorej peterico je kosauzarjev, odjahali z njim so, koder naznanjen bil je vešč viden. Bil kosobrin upal je inu k Velesu na obete dal, da število dovoljšno je s seboj vojakov vzel. Koseze bile so nekaj drugega povsem, kot pa če z veščem se človek bodel je.
Zatekli so ubežnika, v haljo mahedravo čarovnika odpadniškega, peš bil jo mahal je čez travnik zeleni, pamladno že prebujeni, rože mnoge inu travo bili so konji močni ino teški poteptali, s kopiti trdimi zemljo črnorjavo v kosih v zrak pognali. Inu bil vešč ta odbegli sam ni. Nej, nemarnež bil s seboj je dvoje oseb imel, za lase bil je mladenko vlekel, njo za roko bil stiskala je deklica, spustiti hotela je ne. Obkolili so ga hitro kosauzarji na konjih, zadobili medse, moral vešča postati je, okoli svojih zaskočiteljev se oziral. Kričala inu hlipala v joku sta deklini zraven, bržkone ju bil vešč a talca s seboj imel je. Kaj bilo se s kosezom Jelkom je zgodilo, vedel Hodoš ni.
"Predaj se, Mangart," povzel je kosobrin. "utečeš ti nam ne." Upal je da res to je. Kakor bili so kosauzarji na konjih baš grozeči, vihteli kose ostre so inu meče, ki od njih bili ostrejši so takisto, zavedal se kosobrin je, da videz lahko hitro za varljivega se izkaže, vešč bil lahko jih v pesti svoji bi imel.
"Resnično," rezko bil nasmehnil se je Mangart. Taka množica na enega samega vešča. Zanimivo je to jako baš zelo, priznati treba je." Postrani bil pogledal je jezdece na konjih, takole bil dejal. "Ne le majhna, velika nespoštljivost je, da v prisotnosti vešča ljudje na konju so." Priprl je oči, preden Hodoš je utegnil posumiti, da kaj neljubega pripravlja se, bili konji so v plamenih, zublji ognjeni vroči inu pekoči jako zelo, použivali so živali pri telesu živem, jezdecev taksito hoteli se polastiti, življenje jim upepeliti. Presenečenje strašno to bilo je za kosauzarje, nekateri bili plačali so z življenjem, trojica s Hodošom bila se pravočasno je z njih rešila na tla trda, za katere upalo se je, da še te v ogenj uničujoči ino pekoči butnejo ne. Zbrali so na kupu se, orožje k sebi pripravljeno držali, proti vešču sovražni še bolj postali.
"Takole že bolje je nekolikanj," rekel Mangart je, namseh rahel bil pak mu brž z obraza je izginil. "Ne približujete se mi, ali česa drugega poskušajte ne. Akoprav poslušni bodeste ne, kaj neprijetnega zna zgoditi se mojima sopotnicama." Dvignil eno roko je, z drugo trdno držal za lase rumene dečvo zraven sebe, na kolenih ta bila v boležini klečala je, lahko kosauzarji videli so, kako palmenček nemajhen bil se udejanil je nad prsti njegovimi koščenimi. Namera njega sprevržena bila je jasna.
"Pustili me boste, da po poti svoji odidem mirno," nadaljeval je vešč, primorani kosauzarji poslušati so ga, pomignil jim kosobrin je, da čakajo. Hotel še življenj nedolžnih maldenk na vesti ni. Kaj vedelo se je, kaj zloveščega inu neprijetnega zelo za življenje imel še vešč je v malhi svoji. "Koseze te bili ste verjamem zavzeli, kosez Jelko kak borec poseben inu poveljnik borbe nikoli ni bil. Dobili ste kar ste želeli, rudnik takisto bode knezu Valuku pripadel." Očitno sprevidel je vešč, menil je Hodoš, da igre je konec. Pak predati hotel on se ni, nameraval izmazati se iz tega, na varno uteči.
"Zakaj ne bi zatorej še Vas, dragi vešč?" vprašal je kosobrin, pazljivo ga gledal, kaj vedelo se je, kdaj lahko čarovniku se strga inu moč svojo nesveto na ljudi napadalne ispusti pogubno zelo. "Igre je konec."
"Ne, ni," razsodil je Mangart. "Ne zame."
"Pač."
"Rekel sem, da ne!" Vtem bila roka njegova že dvignjena je, proti kosauzarjem bil jo čarovnik starovedni je uperil, ogenj priletel pogubni od njega prstov ni, pak svetlo zelena inu oranžna svetloba, strele čarovniške bil je v bojevnike oklopljene poslal. Zadel polno kosauzarja v prsi inu glavo je dva, vijugala inu vrtinčila se po njiju telesih je strela nadnaravna, sikala glasno inu brnela, življenje živo iz njiju pila. Obležala vkratkem gorostasa sta tleh zelenih na mrtva.
"Všeč ste mi, kosobrin," pokazal na Hodoša vešč je. "Zato bodem Vas kot zadnjega pogubil." Nagravzžno zelo bil se nasmehnil je. "Prav lep to bo prizor."
"Všeč sem Vam?" porogljivo dejal je kosobrin. "Mar hlače naj slečem, da mi ga zarinete?"
"Ne na tak način, tega bil mislil nisem, bedak," zasikal Mangart je. "Veste, kaj mislil sem."
Preživeli tretji kosauzar bil se nadenj s koso bleščečo pognal je, uspel do treh korakov do njega priti, potlej ožgan krvavo se zvrnil na tla je. Zublji bili so po njega mesu potovali, pak telo obenem še krvavelo iz ran mnogih je, katerih prej tam bilo ni. Kri bila špricala iz mnogih lukenj je, kakor da na ogenj prilivalo tekoče bi gorivo se. Umrl kosauzar v mukah hudih je, ognjeno krvavih.
"Ne trudite se po nepotrebnem, dragi ljudje." Stisnil močneje deklino zraven za lase je, zatulila prav presunljivo je ta, prosila milo, naj izpusti jo, zraven mlajša jokala je tiho. Namesto, da izpustil prijem bi svoj močni, vešč surovo bil je potegnil, čarovniško moč svojo uporabil zagotovo, zakaj istrgal dečvi prav mladi lase je dolge rumene, z njimi od glave bila koža je šla, krvavi deli kosti glave takisto. Bil ji vešč glavo odprl je.
Deklina koseška bila je predirljivo inu pretresljivo zatulila, bolečina bila ji skoraj glas je odvzela.
"Prenehaj pri tej priči nemarnež!" zatulil Hodoš nadej je, zavedel se, da sam malo bode proti vešču opravil, pomoči kosauzarjev nove bilo videti, slišati ni od nikoder. "Spusti obe, sama bodeva zmenila se." Mučil sedaj deklico vešč le za to je, da jezil kosobrina je.
"Mislim, da ne." Z roko bil je vešč mladenki v glavo odprto segel, s prsti pomešal inu nato surovo potegnil. Izvlekel na plano vsebino nje glave je, krvavi možgani bili so iz rok Mangartu uhajali. Pokazal jih Hodošu je dvignivši v zrak, nato odvrgel na travnata tla jih je, poleg trupla sadaj mrtva kosezinje mlade.
"No, to je bilo zanimivo," rekel neprizadetega glasu inu izraza je vešč, medtem ko Hodoš bil komaj zaqdrževal se je, da bruhal tamkaj srtedi travnika sončnega ni. Kaka nemarnost inu krutost od vešča!
"Moram še na drugi kak prijem povaditi," dvignil obrv vprašljivo je Mangart, "Ali bodeste me pustili na miru. Zagotavljam Vam, želite tega videti ne, kar bil bi storil ji." Izraz njegov na obrazu jasno sajal je vedeti, da misli njegove sprevžene so močno zelo.
Nekaj dolgih trenutkov bil je Hodoš pomišljal, kako stvar naj to sedaj izpelje. Hotel zajeti je vešča tega nemarnega, po možnosti živega še, pak deklice življenja zato želel plačati ni. Kaka kupčija to le bi bila, še čateži, ki trgovali na veliko so, tako ponudbo bili odklonili bi. Taka bila teža odločitve je, katera bila lastna inu svojska kosobrinu je, poveljniku kosauzarjev karantanskih.
Kako bilo bi se počutil, ko to moj bil bi otrok, razmišljaj je Hodoš, ko pogledal deklico malo je, na- jveč dvanajst bila je ona let šele štela, življnje bilo celo še dolgo pred njo je. Da to bi odtegnil on bi, mogel pustiti on ni. Inu kaj, če vešč uteče pred kosauzarji za vedni. Bila naloga glavna je njega inu bojevnikov njemu podložnih, da na kosezah resnico izjasni, primerno ukrepa. Zavzel dvor koseški on je že, o rudniku bode se s kom drugim pomenilo, potrebovali za to vešča Mangarta niso.
"Prav." Spustil meč svoj je Hodoš, na stran stopil. "Lahko greste, vešč." Postrani pogledal je, hotel z njim stika očesnega imeti več ne, upal je le, da deklico ispustil Mangart bo. Po nepotrebnem bilo bi tvegati življenje svoje, menil tako je Hodoš, še posebej zdaj, ko razpletlo se je, kakor se pač je, bila pa dežela ravno ogrožena od kakega sovraga hudega ni, le večš tukajle nekaj svojega je pletel.
Lahnega koraka bil je vešč mimo šel, odevalo njegovo, drsalo po bilkah zelenih je talnih, cvetoč bil travnik je ta v pomladnem baš času. Vodil vešč je otroka s seboj za roko, nameraval ga ispustiti je, ko na razdalji varni bode.
Streli hitrosti parno bil je Hodoš obrnil se v trenutku miru inu spokoja, vešč bil že mimo njega je skoraj, vedel ta ni, kaj ga imelo zadeti je sedaj. Meč bil v rokah teški inu ostri, parajoči se kosobrinu zableščal v solnca soju je, ko ta zamahnil po čarovniku sprevrženemu je hudem.
Le majhen stok bil se vešču je iz ust krvavih izvil, ko meč bi mu do držala je v drobovje zadegan.
Zvrnil na tla se je Mangart, preden kaj mogel storiti bi čarovnega, bil mu Hodoš je meč še globje potisnil, kosti hrbtne zdrobil, poteza bila to je skončujoča.
Prepričavši se temeljito, da vešč resnično mrtev je, ne več živ, pesjan garjavi, dobro bil namučil je kosauzarje tega dne, Svarog ga smredeče vžgal!, bil končno lahko Hodoš mirno je zadihal, meča prijem svoj močni nekolikanj popustil. Stopil čez truplo čarovnika je pokončanega, do deklice preživele se odpravil, klečala ta pri svoji sestri je, jokala.
Z njo v naročju varnem bil je kosobrin od tega kraja zloveščega se napotil, mimo zoglenelih trupel konj, cvržala mst še je na kosteh belih nedogoreta, mimo trupel črnih borcev svojih, kri bila rdeča iz njih na poljski travnik mezela je še vedno, dim smrdeč bil se dvigal je od mrtvih vseh, po začganem kresu nesvetem je vonj v nebo buhtel. Naprej bil je Hodoš ostrega izraza šel, noseč otroka, napotil se proti kosauzarjev vrstam bojnim, noričani z jezdeci svojimi bili so naproti mu prihajali.