Leseno Nakovalo, part 20

20.



Jatanja bila poznala, vedela popred ni, kaj to strah inu nemoč je, domnevala le inu sklepala iz pripovedovanj vaških starešin na to; sedaj bila vse to na koži svoji lastni izkusila je, surovo inu kruto.
Ko bila po ulicah koseškega dvora hodila je ona, spominjala se časov prijetnejših je, lepših, ko na prostem, v naravi bilo nje domovanje prijetno, domače je, vasica nomadska, Ivari nje ljudstvo bili so inu ona bila kagana Nitorja hčerka je.
S prihodom nasilnih slovanskih bojevnikov, kaj bojevnikov, zveri krvoločni zares, v vasico njih mirno vse se izspremenilo je. Bila večina ljudi, bivalcev mirnih vasice ivarske, poklanih, ostali preživeli odpeljani so bili v deželo slovensko, kot sužnji; menila Jatanja na to je, da bolje bilo bi, ko pobili pri priči bi jih, prihranili ponižanje hudo, nevredno človeka. Pak popred niso bili tudi nje odpeljali, preden, kakor za nekak zgled sprevrženi, bila se ta misel je voditelju napadalcev porodila, zver on je, na človek!, je niso na trgu pogorišča, ki nekoč bila je nje vas domača, zrabili kruto, kakor v kos krvavega mesa vanjo rinili.
Sedaj bila v kosezah je slovenskih, kraju, ki Ptuj ime nosi, tod gospodoval kosez je krvoločni, ki vodil napad na nje vasico je malo, pobil inu zasužnjil nje ljudstvo, sirota uboga bila brez družine ostala je dne tega, noči, pobili Sloveni od boja pijani brate so njene, otec bil končal na meču je koseza, katerega ime ona sedaj je vsakega dne preklinjala strastno, klicala nad njega pogube.
Kot sužnja nova bila odrejena je ona na delo v gradu, dvoru koseškem, tamkaj skrbela za hišna je opravila, pomagala kuhinji v, vrtu inu na palju; to vse bilo delo njih je, ki sužnji ime so imeli. Nevajena dela takega je ona, opravila za Slovene običajna bila so ji tuja, nepoznana, navajena bila je v Ivarov družbi uživati položaj lagodni, kateri ji, kot hčerki kagana velikega, pripisoval je, da delati potrebno ji ni, drugi so njej vse priskrbeli. Pa tudi družba avarska bila po naravi svoji drugačna, nomadska od slovenov je, čerudi v preteklosti skupaj so preko step inu polj, travnikov zelenih ino prostranih podili se, novih zemljišč iskali, potikala sta naroda oba se po deželah tujih, iskala pašnih travnikov za živino svojo svežih.
Mnogo bilo je iz njenega rodu, avarov torej pri napadu pobitih, mnogo takisto živih odpeljani na suženje v koseze, tod bila njih tlaka je vsakdanja, dne vrstili so se počasi, enake zgode venomer. Četudi bili so ponekod sužnje imenovali tudi z otroci, to pomenilo ni, da godilo se jim dobro je, pak da tak položaj slab bil je tudi otrokom lasten; poveljujoči, bodisi družini ali kraju, kosezam bili so ostrega značaja, ravnali skladno temu so z vsemi njim podložnimi.
Kojci ob prihodu bili so sužnji dodeljeni na naloge njihove nove, razloženo jim bilo je hitro inu poučno; če kdo kaj razumel ali hotel razumeti ni, bilo mu v glavo vbito s silo, palico je krvavo. Govorili Sloveni so sicer jezik drugačen kakor tistega, katerega avari so doma navajeni, naučeni, pak ker bili sosedi so zemljiški, državi njihovi mejili ena drugo na sta že stoletje najmanj, morebiti več, razumeli eni druge so kar dosti, do pomot skoraj pri razumevanju prihajalo več ni. Akoprav kdo kaj razumel pravilno, umel ni, še vedno lahko bil povprašal druge je sotrpine, poprosil za pomoč jih.
Videla je na obrazih inu v drži Jatanja, da mnogi soprecej ob ujetju inu suženstvo poslanju bili svoj zanos izgubili, vdali v usodo njim kot kaže neizbežno se, opustili upanje na rešitev morebitno. To bilo dobro za njih ni, kakor takisto za ivarski narod cel nikakor ne; ko bi bil nekdo opazoval Ivarov ljudi, na podlagi tukaj zasužnjenih sklepal inu sodil bi upravičeno, da šleve oni so, vsakemu gospodarju kojci vdani, brez svoje lastne drže pokončne, kakor psi pri hiši dobri le.
Si zaobljubila ona je, da predala se ne bode nikdar, skušala bo poiskati spas, uiti temu življenju, v katerega bila je pahnjena po njej ne ljubi želji; mar nima vsak človek pravice odločati sam zase, kako živel bo?!
Iz dneva v dan bila Jatanja iskala načinov kakih je, da zoperstavila se oblasti slovanski bi, nekako svojo željo po ubegu uresničila. Bila sicer zaprta v sobah ni, lahko se prosto je gibala po kosezah ptujski inu po poljih okoliških, koder nje delo je bilo vsakdanje zapovedano, pak pobegniti, uteč mogla od tod ni, straže koseske bile so razvrščene po okolici, varovale mejo pred vhodom nepovabljenih inu izhodom istotako.
Ko bila zasačena je pred dnevi pri pobega poskusu, privedena je bila pred poveljnika stražarjev, ta brez pomisleka oredil je, da pretepli so jo inu bičali surovo, še sedaj poznale so ji brazgotine velike hrbtu po se. Zaklela se je ona ob tem ponovno, da maščevala bode se njim inu vsem, ki hudo silo so ji bili storili, pobili domači rod.
Telesa bila je ona mladega inu prijetnega, kar skrito ostalo ljudem v kosezah ni; prenekateremu je bila možaku slovenskemu v oči padla, zahotelo jo spoznati je od blizu. Ko bila se jim upirala je preveč, s silo so obvladali jo, siroto, sami si bili postregli.
Slovenci bili do nje večinoma so mirno vedli, pak ušlo ji ni, da do nje narodnosti ivarske pomisleke imajo, sovraštvo bilo v ljudstvu zoper njih je tlelo, zaupanja bilo kakega posebnega zanje ni, za Jatanjo takisto ne preveč, akoprav izpolnjevala dela naložena vestno inu pridno je; želela vseeno ni nadse pripeljati kake hujše kazni še. Pod površjem pa v njej tlela želja vroča po maščevanju je, z vsakim dnem se povečevala, množila stoterno.
Izvedela je ona od ljudi v kosezah, da Ivari tod priljubljeni nikakor niso, slovenski narod da se jih boji, za hude svoje stiske ji teži. Jatanja vedela o kakih napadih zoper Karantance ni, istotako o posegih po slovenski zemlji inu imetju ne. Bremenili so nje sedaj že porušeno ino požgano vas, da iz nje prišli so napadalci grabežljivi po slovanski zemlji, pak čudila se je ona temu inu zanikala vse to. Bili so neki ranjeni konjeniki Ivarski res zatekli na večer pred pogubnim napadom v nje rodno vas, pak oni so jim le gostoljubno, kakor se po navadi stari inu šegi spodobi, prijaznop sprejeli,oskrbeli njih rane zadobljene; njih to vseeno niso bili domači bivalci vaški. Temu verjeli sloveni seveda niso, menili, da ivarka mlada to le si zimišljuje, da skuša se krivi svoji izmakniti. Torej bila se ji krivica zgodila je, vasi njeni domači celotni; mnogi to bili so krvavo plačali, njen otec med njimi. Imela tako je dodatno silo zoperstavljanja slovenom za dobila, sveto obljubila pri starih božanstvih, da maščevanje nje umanjka Slovanom ne!
Dokopala se predprejšnji je dan do zelišča dokaj strupenega zelo, travuša bila se v njenem domačem jeziku je imenovala, uporabljali so ivari občasno, ko koga bilo je spraviti poti s tiho, našla na robu jo travnika je sveže brstečo. Namenila se tega večera je smrtonosno je uporabiti, zavdati tako tistemu, ki mnenju po njenem bil krivec je glavni za njeno nesrečo. Ko na pladnju nesla v zgornje izbe je kozarec leseni, do vrha napolnjeni z olom, pijačo čudnega okusa, ki Slovani pili so ga na veliko, ivarski okus kaj drugega raje bil je povzel, v pričakovanju nje srtce je zatrepetalo, strupeno zelišče bila je v pivo zamešala; količina dovoljšna bila je, da dvoje volov zastrupi. Kosez Mohor imel to je izpiti. Želela že vnaprej mu je: Na zdravje.
Se ozirala, pomišljala preveč na to ni, kaj bode že zalotijo jo, ugotovijo, da ona za smrt koseza kriva osovraženega je; bolje da umre vedoč, da maščevala se je dobro, kot da ždi v sramoti živa ona.

Pogled bil z gradu je Ptujskega veličasten, bil bi Mohor lahko v njem užival, premišljeval ure inu več o tem inu onem; bila njega je dolžnost inu obveza, ki dal, izrekel jo pred knezom karantanskim je že pred časom, ob povzdihu v položaj kneza namreč, da varuje ljudstvo mu zaupano, in zanj skrbi, seveda sem spadali so le tisti, ki v kosezah ptujskih so živeli inu tisti, ki bilo nastanjeni so v župah okoliških bili, ostali slovenski bivalci pod druge koseske oblastnike so spadali varovanje.
Stavba starodavna baš, bilo je dognano, da bivalci tod živeli so že pred prihodom Slovenov v te kraje, toti se imenovali romani so, pred oblastjo Hrastakorenov, bila je na hribu privzdignjenem sezidana, nadgledovala vas slovensko doli spodaj, ki okoli reke velike inu dolge, Drava se bila imenovala je ta mokra žila pomembna, ki dovajala je pitno vodo ljudem inu živalim takisto, stala je, hišice male in tiste, ki večje so od njih bile takisto, zemljanke inu stavbe zidane, ki po staroselcih so imele obliko to znano, stavljene so bile v urejenem redu, ki drugače ponekod v slovanski družbi netakopogost je bil.
Noči obrisi so risali se nad obzorjem, obelodanjali skorajnji prihod temote črne, morane hči se bližala je z vzhoda, v zgodnjem, suhem mraku obrisi drevja bližnjega so risali se v polmraku, razločiti še vedno moč bilo je senco hrasta, družinskega drevesa, ki Mohorja prapraded bil posadil tukaj je, tako začel slavno hišo Hrastakoren, ki bila preživela je preiskušnje nemile je v preteklosti, bilo teh nemalo je zagotovo, ohranila se vtem kraju do današnjih dni. Upal Mohor je, kosez sedanji, da z njim konča se ne le-ta, da zastava njaga rodbinska plapolala še v prihodnje bo, orel črno zeleni, ki v grbu se šopiril je, pomensko preneseno nad deželo slovensko, ki bila zaupana v vodenje inu sojenje rodu Hrastakoren je takenako.
Luči rumene svetle so že ponekod pričele se prižigati po oknih, ljudje delavni, ki popred celi dan sončni, oblakov skorajda ni bilo na nebu modrosivem, pridno so na polju, gozdu v ali pak v skednju, štali svoja dnevna opravila so izvajali, bili sedaj so v zavetje domače se povrnili, spravljali k počitku zasluženemu se, le kdo bil lahko bi jim ga odtegoval; četudi bila moč inu ogled z njim sodni je koseza velik, mogel od tega jim storiti, smel on ni nikakor, sam Perun inu Svarog bi to kaznovala ostro in žareče zagotovo.
Bil mogel Mohor, kosez Ptujski inu zdajšnji nositelj imena Hrastakoren mladi inu ponosni, v miru opazovati danes teh prizorov ni, zakajti hude so težave ga morile, tovor mu bile najhujši, da malo še je težjega, zaprmej!, spanec mu kratile takisto močno zelo.
Bil zrl je on v daljavo temnečo se, pogled mu mrk, turoben bil je, ga še mora bi se ustrašila ga take- ga, misli so zlovešč po glavi mu rojile, premišljeval je on o stvareh, ki dobre bile niso za slovenski narod inu o tistih, ki zadevale njemu so zaupane ljudi. Bil še mnogo je neprijetnih novic dobil tega popoldneva, želel si več jih danes več ni nikakor.
Komaj so bili se boji z avarskimi vpadniki, Svarog jih oplazil!, končali, vsaj tako bilo je na prvi pogled izgledalo, srečali kosezi mejni namreč jih že nekaj tednov niso, začopatili obrov nadležnih na slovenski zemlji niso, izgledalo je tako, da njih nadloga odpravljena je iz teh krajev, pak zavedal se je Mohor, da to lahko le kratkotrajno stanje je, menil pa je on, da Knez in večina ostalih kosezov misli, da vpadaov sosedskih več ne bode. Sodeloval v preteklih tednih je v treh bojih, zmagal sicer vedno, pak uvidel, da tako lahko jih za vedno odvrniti jih ne bo mogoče; bili so sosedi lačni slovenske zemlje preveč zelo, bes jih plentaj! Se obvezal on je, da njega čete vselej bodejo pripravljene sovražnika odbiti inu zatreti krvavo; vedel dobro je kosez Hrastakoren, kako se takim rečem streže, pa že bila druga se nadloga nad slovenov narod pridni je spustila, grozila, da še večim ljudem prizadaje škodo inu skrb, pobije jih še več, kakor sovražnik upal bi ob računu najboljšem.
Suša bila v deželi je.
Močno zagrabil je dvoročno za ograjo kamenito razglednega balkona velikega z rokama močnima orokavičenima, bolčal v kolib obrise lesne ne, pač pa na zemljišče veliko, prostorno, ki za njimi se je vilo, travniki inu polja, v daljavi gozd bil je velik inu koščat.
Sedaj lahko on je bil roki obe pravilno uporabljal, pak še tednov nekaj nazaj kazalo mu je veliko slabše, se vešč Tulgor bil je čisto resnično bal, da bode potrebno roko odrezati. Bilo do zastrupitve notranje telesne je prišlo, hude bolezni, ki posledica ivarovega napada z mečem zastrupljenim je bila, vročica tresla je Mohorja vrsto dni, mu leki zdravilni, ki nabiral inu dajal mu vešč je vsevedni niso pomagali kaj dosti bili, hudo bilo se storjevalo je kosezu Mohorju!
V tej življenski sili pomoč bila prišla rešilna njemu je od Katlije drage, mladenke bavarske, ki bila še o nekaterih je zdravilih poučena dobro, katerih vedel o vešč ni. Priznala Mohorju je Katlija kasneje na samem, da iz knjig v Ajzenkaplu bil vešč Tulgor znanja potrebnega za njegovo ozdravitev je nabral ino le-to pridobil. Ako izvedelo bi se na širše, da knjiga mesto našla je na Kosezah, pri tej priči nagrmadilo bi se tamkaj perunovcev, velesnikov inu mor vse polno, začeli le-ti sveto vojno bi zagotovo; bile knjige so prepovedane stvari v deželi Karantanski, istotako v Karnioli je veljalo, le vešči, katerih rod, narava prvotna bila ni slovanska, lahko so s tem nesvetim početjem se pečali.
Kakor bil je Mohor spoštoval določila Velikega nauka, pa bil je vseeno vesel, da iz knjige bil je Tulgor zdravilo pravo pobral, ki mu roko, če ne celo življenje samo rešilo je. Mu stala Katlija ob strani je v bolezni tej hudi, ob njega postelji bolniški sedela, roko mu v nočeh neprespanih, ko vročica ga kuhala je stoterno močno, ljubeče držala, vzpodbujala ga, bedela nad njim. Obljubil bil je ljubici svoji, vešču takisto, da skrivnosti izdal on bode ne.
Zemlja bila ožgana je od sonca pretoplih žarkov, razpokana zaradi manjka vode prepotrebne, poljščine bile opuščene so sušile so rajvočrne, izsušene, kakor da bolezen kaka bila prizadejala bi ta kraj, tako opustele bile so njive ptujske.
Dežja bilo že dolgo ni, kaplje zadne vlage padle so pred tedni, od tedaj bolj malo vode padlo je na rodna tla, ki sedaj bila so opustela; ljudje imelina njih niso delati kaj, pobirati pridelke, ki v prejšnjih boljših žasih bili obilni so, mkakor ne. V potrebi nujni, nagono prvotnem baš, živina v hlevih inu na travnikih bila se oglašala je žejno, prosila ljudi naj jim piti dajo; od kod bi vzeli, ko še zanje bilo jo primanjkovalo je, reka drava, ki bila sicer gostoljubna je z vodo, življenjsko silo prepotrebno, presušena bila je skoraj, le potok reven bil na mestu je nekoč mogočne reke, da malo takih v kneževini vsej slovanski.
Nemalo bilo že živali je poginilo, med prvimi odšle so ovce inu koze, čateži posamezni nekako so si pomogli že, sedaj bržkone bil red na govedo, prasce inu konje je prišel. Inu ljudje številni, posebej stareši še inu pa bolehni bili umrli so, vedelo se število ni jih še pravo; bal se Mohor je, da do konca suše, še mnogo večje njuih število bode. Morana, zdaj še to? Kar sovrag bil ni odnesel inu pobil, sed- aj narava sama bode odvzela?!
Bil tega popoldneva se on je z župani je pogovoril, bili oni so starešine žup okoliških, zaselkov človeških, ki pod kosezami bile krajevno niso, pak oblast koseza tam takisto bila veljala je, ti zatrdili so mu vsi po vrsti, da povsod na koncu tem dežele je enako; suša inu lakota, ki iz nje izvira, je razrasla se povsod, ljudstvo pod solncem žgočim gine.
Bili so položaj neljubi kojci zapopadli različni tiči, ki obetali so si od tega koristi inu moči nove. Perunovci inu velesniki bili so začeli po deželi okoliški hoditi inu razlagati, da tako je temu zato, ker ljudje premalo so bili na obete dali bogovom; zatrevali so glasno ta bode bolje kojci poljem inu da dež se bo ulil, ko daritve bodejo velike v hramih dajne na obete mastne inu obilne. Skušal Mohor je take hujskače utišati vsaj v rodnem mestu, le napol mu to je uspevalo. Vera bila med ljudmi je še ve- dno močna. Verjeli so, da bogovi, božanstva znana inu huda, nad njimi razočarana so zelo inu hiteli brž so pitana teleta na oltarjih žrtvovati; bilo tako se živine število še bolj je zmanjševalo.
Dovolj! Misel temna zamegliti ne more inu ne sme razuma jasnega, ki lasten bil bi naj tistim, ki Slovenov deželo slavno inu staro vodijo!
Naj bi povsem, kar narod slovenski skozi bil že d'jal je skozi leta mnoga, sedaj bode pogubljen ne zaradi roke sovražnika, nemara soseda, pač pa od narave same nemile sile? Bilo to bi v sramoto narodu, ki imenuje se slovenski! Ko ta huda zapopade, mora ljudstvo skupaj držati, tako je to!
Poskušal Mohor je skozi tedne nekako pomagati ljudem, z nasveti kmetovanju o, kako iskoristiti poslednjo vode kapljico, može svoje bil poslal je na pomoč ljudem izmučenim, vojaška sila rabe svoje nima akoprav koga braniti ni; tako mnogi bili so počitek izskusili zasluženi, so sveže moči za njih delo poprijele.
Pak vse zaman. Bilo to dovolj ni. Nikakor.
Jeznega koraka se povrnil je Mohor v izbo prostorno, zapažal sedaj potankosti sobe opremljene ni, preveč bil je razburjen, druge so stvari po glavi mu hodile, kot pohištvo lesno. Troje črnih psov pojave velike ino kosmate mirno bilo poleg ugaslega ognjišča velikega na strani sobe ležalo v spanju je.
Potrkalo pri vratih je vtem, ko nihče se bil javil ni, vstopila deklina je v izbo, kršenica črnolasa, noseča kozarec leseni, ola izvrstnega napolnjen preko roba. Nekolikanj bila je postala dečva na vhodu, ko zagleda mohorja je v sobi, nadaljevala nato noter, s pladnja lesenega prineseno na mizo postavila.
"Naj prija Jim obilno," voščila je tiho, uslužno, napotila nato se izhoda proti smeri.
Postal je Mohor, gledal jo. Dečva ta bila je ena izmed tistih, ki predkratkim so bili na koseški dvor prišli, sužnji novonarejeni, popred bili so avarskega ljudstva pripadniki. Ko bolje mu spomin je mleti začel, spomnil se njenega je obraza inu pojave; odhajajoča bila je avarskega voditelja hči, imena se njenega zapomnil ni. Tista, ki bil jo za zgled borcem prepustil je sredi ivarskega naselja ostankov se smodečih; krvavo so se bili nad njo znesli takrat.
Kako dobro pravzaprav se jim godi, avarskim ujetnikom pri Slovenih, je modroval Mohor, sledeč sužnji s pogledom zamišljenim. Ne le, da ravnajo z njimi kakor koses družine člani, delati jim ravno ni potrebno mnogo baš preveč, hrana jim je dana inu pijača takisto, živijo v miru.
Slovenom pa trda prede vseskozi inu vedno, Peruna sekirče zlato inu ostro!, jim mir nikoli ni dosžen, nezgode inu nesreče del vsakdanjika so jim. Medtem pa sužnji, člani družine koseske baš, lepo živijo; njih avarski sonarodnjaki pa skrb inu žalost ljudem lsovanskim povzročajo.
V sveti jezi bil je kozarec ola butnil z mize stojnega prej njega mesta, padel inu zažvenketal je le-ta kraj trupla hladečega se velesnika, ki malo popred bil je preveč goreče inu vztrajno za koseza okus sitnaril kakor kaka tečna muha; sedaj bil dobil je svoje.
Tristo kosmatih mrh!
Bil nekaj trnutkov je tiho sredi sobe velike stal, koder v letih starejših bilo se o stvareh je odločalo, ki imele so posledice pomembne, Svarog dal, da sedaj duh le-te pomagal bi mu!, na koncu zavzdihnil globoko, stopil do kozarca zvrnjenega, praznega, koder bil prej ol je izvrsten, iz sodov hrastovih, ki spodaj v kleti koseški svoje so mesto imeli. Se utrnila ob tem je Mohorju misel.
Bile koseze so kraj samozadosten, imele može so lastne, ki polje inu travnik, gozd so obdelovali, sami bili so za hrano inu pijačo skrbeli, pomoči drugih brez, župa, to je ljudje ptujskega mesta, bila po svoje živela je. Imele koseze takisto so izvir hladni, iz same skale žive bil je izviral v dnu gradu Ptuja, tudi sedaj, ko bila je suša pritisnila močno na deželo, presahnil ni, iz najničjiih globin zemlje voda je hladna prihajala. Bila tako Mohor občutil ni suše moči, hrane pak takisto bilo je v hleteh gradu koseskega mnogo, preveč. Nagrabil pa v pojezdah nasilnih ga Mohor ni, bivalci sami bili so v dneh plodnosti bili mu take darove prinesli, zahvala to bila je, da varuje, vodi njeih kraj domači.
Se sedaj je knez Hrastakoren odločil, da dobrosrčnost ljudem njemu zaupanim povrne stoterno, izkaže, da njega srce je njim lastno. Bil je misel svojo sedaj Mohor dokončno dognal.
Odredil bode, da kašča koseska inu kleti se odprejo, shramba bode postala skupna mestni; ljudem bode bila hrana inu voda deljena, vsakemu toliko, da bode lahko živel. Sodil je Mohor, da suša bode trajal še dolgo, pak imel je zalog veliko inu spravil se z dejstvom je krutim, da akoravno sedaj hranil, pojil podložnikov bode ne, ostalo mu bodejih malo na koncu, nič morebiti. Doklej suša ne mine, delil bode shrambo z njimi, deževje mora na koncu le priti, ni vrag!
Bil stopil je brž Mohor, na hodnik spravil se klicat ljudi, ki zamisel ustvarjeno bodejo mu pomagali izvršiti. Ko jutro bode vzšlo, razdeljevanje hrane inu vode takisto bode začelo se.

Odpravil se v kosez je doli dvorišče, koder koseški borci bili so vadili strumno, slišalo se njih je sopihanje v namišljenem boju je glasno, vpili so medseboj si krike, bojne inu tiste, s katerimi vzpodbujali eden so drugega tovariško, namen njih bil je jasen, biti pripravljeni za boj vsekakršen, kada- rkoli ta že bode in proti komur koli. Ni nas ne sme presenetiti, bil jim Mohor dejal je pred dnevi.
Bil pri nekaterih se ustavil je kosez Hrastakoren, pobaral po zdravju inu počutju, napotke temu inu onemu pametne dal, nekaterim pokazal prijeme inu gibe posebne, ki morejo v boju rešiti jih, žive izvleči. Vsi so dobrodušno sprejeli, kot enega svojih, ga, govorili odkrito svojemu vodji.
Pustil možake je v vadbi, odredil, da počitek za danes si vzamejo, prenehajo z vadbo; bil dan je vrož zelo inu za noč isto tako napovedovali so vešči o tem poučeni, zatorej bilo bi odveč še naprej se mučiti v vročini suhi; nemara še kdo se zaradi tega neživ zvrne.
Na samem našel je Katarino mlado, deklico malo, poljuba bila sta si izmenjala mokra, pozdravila se prvič v dneh dveh; bila se vmes videla nista, imel je Mohor potov po zemlji koseski nemalo, opravkov pomembnih dokaj mnogo zelo.
Cvetlični vrt bujni, četudi poletja začetku vročem inu soparnem času ob, bil zeleno je preodet, grmovje številčno razraščalo vsenaokoli se je, dajalo pticam premnogih vrst varno zavetje; tod bila sta v pomenku sprehajala se, govorila besede zaupne si, izmenjala dogodke si zadnji dni.
Razložil ji Mohor je svojo zamisel, kako razdelil bode hrano inu vodo, ki jo koseze premorejo, bila ga Katlija pri tem je tiho poslušala, na koncu veselo prikimala. "Prav storiš, Mohor; ljudstvo slovensko hvaležno zato ti bode. Se vse dobro izteklo bo, tako ti zagotavljam."
"Misliš, da prezeletavo bil sem o tem se odločil, pomenil ne se z veščo ali kakim drugim o tem?" vprašal Mohor je previdno. Mu dobro je ostala v spominu graja s Krnskega gradu, da preveč se sam odloča, upošteva ali išče nasvetov drugje ne. Upal je sedaj, da kake spet ni ušpičil slabe stvari.
"Nikakor ne, kosez moj," mu zašepetala Katlija je, z rokama ga objela preko hrbta, poljubila. Vedno vedela je najti besede prave ona, ki pomirile so ga, utolažile; bila ona velik del njega je moči, si zamišljti on ni mogel življenja nje brez. Privil jo je k sebi, stisnil močno, želel izpustiti nikoli več ne.
Las rjavih pramena dolga na obraz sta padla ji, odmaknil ju Mohor z roko je nežno, zazrl v njene globoke rjave oči, sebe v njih odsev zaznal.
"Nikak kresnik jaz nisem," dejal tiho Mohor je.
Otipal nje s prsti je kožo mlado inu svilnato mehko, žalostilo ga je to zelo, da z delom enim svojim mogel več zaznavati nje lepote ni, bila mu roka zastrupljena je na dotike gluha.
Bila je od dneva vročine Katarina prepotena, prepasica usnjena, ki nosila jo okoli pasu je, bila vlažna, natrgana je, srajčica bela lahna, ki ji telo je zgornje pokrivala, bila prepojena je z nje potom, kapljice posamezne bile na nje goli koži svetile se.
Večer poletni, ki se medtem začel je spuščati, bil je topel, soparen, kakor da k dežju pripravlja se, Vesna, boginja daj, da je tako!, bila sta oba prepotena od vročine dnevne, se nju telesi svetili sta v znoju, tresli bližine eden drugega od koprnenju.
Sesedla sta obadva se v bližnji gaj cvetoči, koseškega vrta bil je zeleni del, dobro pojeni potoka od, katerega se zlišalo je žuborenje v ozadju, mehka trava ju sprejela je. Rdeče sonce na zahodu je zahajalo počasi, zadnji sončni zarki oranžni so ju še obsevali.
Se razbremenila sta vlažnih oblačil, prepustila igri telesni se, ljubila v cvetličnem gaju se strastno, šepetala imeni si medsebojno ljubeče, sprva potihoma, nato naglas, izrekala ljubezen si medsebojno.
Se nebo je utrgalo, rahel dež na deželo začel padati je, oblival njiju telesi goli, ljubezni od ogreti, svetleči v soju zadnjem sonca zahajajočega bakreni se luči.
Zdaj bile nevarnosti vse s strani Ivarov grozeče so pozabljene, vkraj potisnjene, za druge stvari pomembne sedaj takisto bilo časa ali kraja ni, le dva mlada sta ostala, ki ljubezen sta si izkazovala.