Leseno Nakovalo, part 21

21.


Prelepa bila obleka modra ta je. Inu ko bila nosila jo je ona, kako le ona bila prelepa, čudovita je na pogled, vsakdo bil bi ji zavidal to lepoto, okusno izdelano obleko, tkanine modre takisto. Bila držala jo Tinkara je pred sabo, v ogledalu opazovala svoj obris. Pristajala ji obleka dolga je zagotovo, dopo- njevala z nje se lepim stasom, obliko dekliško ji poudarjala. Lasje svetli inu dolgi bili so padali ji na ramena, lepo se z barvo obleke mehke te so skladali.
Oči bila ona na odsevu svojem je na licih zaustavila, solza se bila je utrnila, ko gledala obris svoj prikupno mladi je v zrcalu, vsa bila se v njem je videla. Lica pordela so bila še vedna, rdečica pekoča z nje obraza še ni izginila, kadar dotaknila se jih je z roko prav narahlo, zapeklo jo inu zaskelelo je, otec Valuk pošteno so jo bili zadnjič oklofutali. Deklič knežji bil od njega tepen je surovo.
S konico prstov bila si solze je utrnila z oči, pri tem pazila, da mesta občutljivega na licih zadela ne bi, obrnila se od podobe svoje parne, obleko modro inu lepo k drugim njej sličnim na posteljo odvrg- la, čakakle te so inu oblačila druga njena, da pripravijo se za pot skorajšnjo, v Karniolo poslana ona je bila, knez bili so tjakaj jo poslali, kazen kakor za nje dejanja pretekla, da govorice o nje zločinu se pomirijo med ljudstvom gradu Krnskega inu da v Karnioli pomembne stvari, tako dejali so ji oče, s tamkajšnjimi oblastniki glede Zahodne meje se pogovori, takisto. Bila ji to deseta briga je sedaj.
Skozi vrata izbe bila je kščenica mlada prišla, nosila kup oblačil je za pod glavno obleko knežje gospodične, barv inu oblik različnih. Spustila prineseno je spletična posteljo na, odšla spet ven iz sobe, shranjene imela Tinkara je obleke v omarah, ki v prostorih drugih so bile.
Nenavadno, pak to jo sedaj presenetiti skoraj smelo ne bi; bila ona poznala mlade dečve, v prepros- to rjavo obleko s predpasnikom belim bila ta napravljena je, ki pomagala ji pri pripravi na dolgo pot- ovanje inu bivanje v tujini je, imena ni, to bilo zato je, ker šele pred kratkim v njeno bližino, službo knežji hčerki mladi je prišla. Odslovila je Tinkara pred dnevi krščenice vse, ki popred so družbo dne- vno delale ji, sogovornice istoletne ji bile, bile sodelovale pri igri inu petju so takisto, druga opravila zanimiva z njo počele. Zavoljo tega pač, ker sumila je, da kaka bila izbesedovala je preveč knezu ali komu drugemu na dvoru, okoli njega takisto, kar smela ne bi. Njeno ljubimkanje s Tonetom, poveljn- ikom koseške straže na gradu Krn bila ena izmed stvari je takih.
Storila Tinkara to je v hipnem besu inu žalosti veliki, ker bili so jo otec knez pretepli, v preteklih dnevih nemalokrat njega trdo roko inu še tršo palico na sebe telesu mehkem je občutila. Obžalovala ona sedaj je to, da napodila jih je iz razloga tega neumnega, sama bila vzrokovala tepežu je od očeta.
Globoko bil je zavzdihnila, da prsi so se ji pod tkanino lahno dvignile, napele, iz zaprtih oči bila ji solza mokra inu trpka kanila je na posteljo.
"Klara, kajne?" vprašala je deklino strežno, ko krščenica od prej ponovno bila je v izbo to prišla, novih odeval lep kup imela je v naročju svojem malem, lahko delo to bilo vseeno ni za njo.
Boječe bila spletična mlada je pokimala, nekoliknj sramežljivo knežjo gospodično pogledala, z gl- avo ubogljivo sklonjeno bliže prišla. "Da," potrdila tiho je. Verjetno bala se je mladenka, da ona kaj narobe je storila inu da izrečena bode ji kazen kaka neprijetna zanjo baš zelo.
"@elijo, gospodična," kratko je dekla poklonila se dvorno, oči svoje sklonjene držala.
"Povej mi Klara," vprašala Tinkara je "bila si vse že za pot skorajšnjo pripravila?"
"Ne, spoštovana gospica mlada," boječe odkimala krščenica je. Pomignila z roko proti kupom ne- majhnim oblek raznovrstnih inu pisanih je inu perila ostalega takisto, ki bilo je nanešeno v izbo, na spravilo čakalo še to je. "Hitim jaz kolikor morem, s spravilom inu pripravo. Na Vesno obetam, da vse bode v času najkrajšem za Njih vzem pripravljeno." Plašno bila je glavo za trenutek dvignila, na- to spet sklonila. "Prosim, gospodična, prosim. Ne kaznujete me, zavoljo tega, ker vsega opravila še nisem, napravljeno bode vse kakor naročeno bilo je od Njih."
Dečva mlada bila je nalogo svojo očitno za resno vzela, menila Tinkara je, plašnega dekliča pred njo si ogledovala. Krščenica nase si je vzela, da izpolnila bode naročeno, želela kazni krute zase ni.
Stegnila je Tinkara roko proti njej inu deklica bila stresla se je inu obstala, oči v strahu zaprla. Pri- čakoval je ona, da par gorkih bode okoli uščs dobila, ker dovolj pazljiva inu marljiva pri svojem delu strežnem bila ona ni. "Prosim, gospodična presvitla," zašepetala skozi ustne je mlade, "Nikarte."
Zasmilila se je vtem Tinkari mladenka prednjostalna, strežni deklič baš mladi. Tako bila tudi ona v časih je zadnjih nelepih od otca znanega vsakič pričakovala udarcev, pripravljala se da bode tepena. Kako bila sedaj ta deklica strežna je Tinkari podobna, kakor da gledala sebe v ogledalu bi se, tako bil izraz na nje licu podoben je hčerke knežje.
Spustila Tinkara roko krščenici na ramo je, prijateljsko stisnila inu potrepljala, bila sorodnost z njo je našla, za prijateljico bila bi jo kojci zase vzela. Nova ta dekla strežna bila je na gradu Krn, izmed dečev okoliških bili so izbrali novih, ki za potrebe hčerke kneza bile so potrebne, izbrane, da na dvo- ru kneza Valuka III z delom svojim gospodinjskim, strežnim služijo, družbo Tinkari nudijo.
"Nisem mislila na stvari, ki moje so," prijazno dejala Tinkara je, "Spraševala po tvojih stvareh sem. Saj pojdeš z menoj v Karniolo ka-li." Postrani jo prvo je deklica ta pogledala je sramežljivo, verjetno še vedno pričakovalo, da zdaj zdaj priletelo po njej bo, nato bila nekolikanj rame svoje sprostila, vid- ela, da Tinkara le pogovor skuša storiti.
"V Karniolo?" bila je z rokama za lica svoja prijela se Klara, nasmeh veselja inu začudenja, baš pr-esenečenja velikega bil na nje je obrazu mladem prijetnem. "Nenadejano to je inu veselo pričakova- no nikakor ne, spoštovana gospica," dahnila kščenica je, roke v predpasnik beli obrisala, rob tkanine en v rokah živčno stiskala. "Menila jaz ubožica inu sirota nisem, da vzeli me bodo s seboj. [ele pred dnevom bila sem na Krsnki grad prišla, poznala nikogar tukaj nisem od prej, še z vami bila kaj veliko besed nisem baš rekla." Malo umolknila je Klara, ko spomnila se je, da nemara preveč po domače bi- la se s Tinkaro menila je. Navsezadnje bila nista oni dve skupaj krav na planini zeleni skupaj pasli.
"Pač, v Karniolo," nasmehnila se Tinkara je besedovanju deklice strežne, znala govoriti je ona, kojci všeč ji bila je. "Stvari svoje pripravi ti, da brez njih na potovanje ne pojdeš. Seveda, ne pred tem, ko moje stvari v kup ne spraviš," dodala šaljivo je. Spoznala šalo Klara je, nasmeh bil zaigral na nje obrazu je v tem.
"Povej mi, Klara, kako bila se znašla na gradu si?" vprašala Tinkara je hišno, ko bila sta skupaj do balkona stopili, razgled tamkaj bil se vedno lep je nad deželo slovensko ponujal.
"Vsi bili so do mene prijazni, še zmerom so," pohitela je Klara, mencala. "Predočene mi naloge svoje bile so inu kaj potrebno paziti je, katerim ljudem pod noge hoditi ne inu kako govoriti inu poz- dravljati. Z dekleti drugimi, ki bile smo v dneh zadnjih prišle na dvor Krn, v predelih strežnih zbra- ne bile smo, poduk strog inu izčrpen bil nam predočen je inu izbesedovan. Gospa Majda, ki hišnih vseh, dekel v kuhinji inu drugod po gradu glavna gospa je, bila nam napotke številne je dala, takisto zabižal stvari nam mnogo potrebnih inu še zdaj vsak dan za nami opreza, da kake stvari na glavo obrnemo ne, kakor bila se izrazila ona je. Zna prava ona tečnoba včasih biti"
Postala je malo Klara, dejala: "Hočem Jih s svojimi stvarmi moriti inu dolgočasiti ne, gospodična mlada, delo čaka me še. Spraviti moram se inu obleke prenekatere inu stvari druge na kup še znositi, za sprvilo v torbe inu bisage jih opripraviti ino zložiti."
"Kar mirno," jo bila je Tinakra zaustavila, še preden deklič utegnil bi na delo se vreči. "Lahko vse to še nekolikanj počaka. Kaki drugi nemara lahko strežni dečvi to zadamo, da opravi. Vsega tebi tudi potrebno ni sami narediti, opraviti." Nameravala ona še malo v pomenku z njo je ostati. Potrebovala sedaj ona prijateljico je. Upala je, da kakor rada veliko govori, Klara da tudi rada veliko posluša; im- ela je Tinakra strvari nemalo na zalogi, cel kozolec bi napolnjen bil do strehe lesne baš z vsem tem, kar po glavi se ji motalo je zadnje čase, stiske inu problemi vsakodnevni, pak še otec inu pot ta neza- želena v tuje kraje svoje sta dodala.
"^e tako gospodična knežja pravijo," počasi bila je Klara dejala.
"Ino, Klara," povdarila je Tinkara, "Ti kar po imenu kliči me. Saj medve bodeva prijateljici, ka-li?"
"^e tako želiš, um, Tinkara" Dejala je deklica, sedaj že brez strahu pred kako kaznijo ali slabo vol- jo knežje gospodične. "Pak bila nam deklam dvornim gospa Majda je zabičala, da venomer naslavl- jamo Vas inu kneza Valuka, otca vašega spoštovanega, takisto dvornike druge, ki položaj visok im- ajo, z imenom njim primernim inu častjo nim lastno" Bržkone bila bi deklica besedovala še naprej, ds mesar, ki to prodal bi, zaslužil mnogo bi na sejmu kmetskem baš, pak prekinila jo Tinkara je.
"Iz pripovedovanja tvojega bila sem zaključila, da gospa Majda dobro ti poznana je inu da poučena si o stvareh pomembnih. Pak, vsemu tudi ni treba nje izrečenemu verjeti, pretirava Majda rada."
"Bode bila jezna, če sliši, da klicala si jo le Majda, brez naziva, ki ji priteče, to je 'gospa'," se bila zahihitala Klara je.
"Tako bila sem jo jaz vedno klicala, naziva brez," dejala Tinkara je, skupaj z njo delila smeh. "@e od malih nog bila sem jo za Majdo zgolj inu le imela, mnogo bili sva časa skupaj preživeli, učila me mnogo stvari je, materi moji bila je ona pomagala veliko pri vzgoji otrok. Glavna ona je sedaj tudi kar se zastran kuhe na gradu Krnskem tem tiče, vse hiščne inu styrežne dekle po nje nadzorom so inu opravo. Pak kuhati dobor ona zna, taksito, receptov mnogo pozna inu skuha ti zdravilnih čajev sto in več. Takenako nje znana juha za odmet nikakor ni."
"Da, da. Bila sem jo bila ravno včeraj zvečer jaz jedla," pokimal je Klara. "Izvrstna inu para brez med sorodnimi jedmi, tako na glas se reče. Bila mi juha njena močna misli je umirila, lahko zaspala- jaz sem v miru, četudi poprej me težilo je mnogo reči nelepih."
"Kaj reč neljuba bila je ta, katere zaradi bila nemirna si?" vprašala Tinkara je, proti njej pogledala, popred bila med razgovorom opazovala je travnik zeleni inu bojno cvetoči v pomladi tej zgodnji, bil zajec divji utekel po planjavi je širni, dolgouhec rjavi bil je skokoma med rastjem se izgubil, katero bil gaj bližnji predstavljal je. Njen zajec mali inu beli, katerega bila imela za žival domačo je, ljublj- enčka kosmatega, za čohanje inu božanje uhca primernega, bil nekod po gradu Krnu se podil sedaj je zagotovo, videlo se vsak dan je tukaj inu tam, vsepovsod ga je bilo.
"Bile so nekatere me dekle grajske med seboj vzele inu zabavljale čezme, slabo govorile," odgovo- rila obotavljaje je Klara, lase si z obraza popravila, koder bil jih je veter zanesel. Pihal danes je tisti, ki mrzel je bil s severa prišel je ta piš, sveže bilo v tem letnem je času še vedno. "Po ustih so vlačile me inu šalile nad mojim obnašanjem se." Pogoltnila debelo je deklica. "Tega jim treba bilo ni. Grdo on njih to bilo je jako zelo."
"Kaj pak bile so o tebi rekle te mrhe?" vprašala Tinkara je inu roko prislonila k očem, da videla ona dlje je inu solnca svetlega svetlobo od oči svojih zelenih malo odvrnila. Razgled baš lepi bil je v ok-olici gradu knežjega, dežela odpirala se v pogledu gospodični je knežji mladi.
"Zavoljo mene nevednosti prenekatero bile so gorko izbesedovale dekline," rekla je Klara, po tleh kamenitih balkona pogledala, z obuvalom mehkih ino lahkim v krogu krožila po tleh tlakovanih. "Kaj morem jaz sirota, ko navajena bila življenje na gradu nisem, še od blizu videla popred, preden prišal v Krnski dvor sem to je, nisem gradu knežjega, poznala ljudi znane ino spoštovane, ki deželi vladajo slovenski ne takisto." Malo bila je kščenica posmrknila, z roko nos si otrla.
"Znajo dekline dvorne včasih biti jako neugodne inu nesramne," dejala Tinkara je, pak v tem se sp- omnila, da ona takenak bila ponavadi je. Sedaj nekako drugače na to bila je gledala. "Od kot ti prav- zaprav prišla si na grad Krn? Od tega kraja bližnjega nisi, po glasu pozna se ti." povprašala Klaro je.
"Kaj res?" bila se spet nekolikanj nasmehnila spletična je. "Nisem popred tega opazila, da kaj drug- ače jaz govorim. Menila jaz vedno sem, da vsi ljudje slovenski govore enako. Pak človek spozna ver- jetno razliko šele, ko s tujcem govori, ta spozna kojci, da od drugod je." Odkašljala se bila je ona ma- lo, pa nato naprej govorila. "Bila sem jaz rojena inu živela vse dni do prihoda v službo na Krn, v kra- ju ki Virun se imenuje, severno nekolikanj od Krnskega gradu je to, nepreveč daleč, v dnevu človek tja prie peš inu nazaj. Poznaš kraj ta, Tinkara?" Pokimala je ona, da pozna.
"Tamkaj družina moja zemljanko stavljeno je inu sorodnikov veliko bilo okoli mene je vedno, tako bili smo na kupu živeli, kmetski ljudje pač, kateri glavno število v deželi so Karantaniji tej. Tam bila sem jaz po hiši pomagala kje potrebno to bilo je inu za stvari kmečke vsakodnevne skrbela, ple- sti inu šivati pa kar je še takih umetnosti inu obrti takisto bila sem se priučila od mame." Ob omembi matere bilo je Tinkaro po hrbtu nekoliknj spreletelo. Spomnila se spet ona je na mati svojo, ti bili so zdaj dalež proč, vedela ona ni kje niti, kdaj, če kdaj, jih spet videla bode.
"Da pripoved skrajšam," bila povzela je krščenica, ki nenaden zamišljen izraz na knežje gospodič- ne obrazu imela za dolgočasje je, hotela se ji pak zameriti ni. "Svetovano bilo mi že od nekdaj bilo je od domačih inu tistih, ki v župi bili so me poznali, da za spletično na Krn naj grem. Spoznam da na stvari potrebne se inu da prijetna prav na pogled sem, ustrežljiva takisto. Tako bila sem jaz pak na gr- ad sedaj prišla, ko bilo izpovedano je po klicarjih v župi, da novih spletičen dvor je potreben. Prvo mislila jaz nisem, upala si na to nisem pomisliti, da vzeli medse me bodeste, sprejeli na grad." Nasm- eh nenarejen, baš resnično prisrčen se Klari je na obrazek prikradel, ko to govorila je, pripovedovala.
"Zdaj prav srečna sem tukaj, četudi nekatere me punce po strani gledajo nekolikanj."
"Koliko dni bodemo mi v Karniolo potovali, misliš Tinkara?" vprašala je Klara, ko bili sta se v not- ranjost gradu povrnili, v izbi bili okoli postelje stopili inu obleke preostale jeli bili zlagati v kup ino spravilo za pot skorajšnjo v tujo deželo. "Konji bodejo močni morali biti, tako jaz mislim ino povem. Do Karniole daleč verjamem da je, v tednu enem upad na tam bodemo."
"Narobe bila si razumela, prijateljica," odvrnila Tinkara je. Bilo lepo nekoga za prijatelja je klicati ino imeti. Upala ona je, da resnično bili sta to oni dve sedaj. "Ne pojdemo na pot to s konji ino s koč- ijo, še manj je verjetno,da peš pridemo tja. Zmaja bodemo vzeli, ta tja nas ponese v času baš kratkem na cilj, po poti časa izgubljli mi bodemo preveč ne."
"Z zmajem?" bila je začudena spletična ponovila. "Bila živega pravega zmaja še jaz videla nisem." dejala je ona ino nadaljevala. "Seveda v naravi inu blizu kraja rodnega videla že sem čudrake, nekater ljudje celo za domače si jih naredijo, namesto psov jim potlej rabijo, pak pravega ino pravcatega zmaja jaz bila še svoj živi dan videla nisem. Ko bili so mi povedali, da na gradu zmaja imate, hotela jaz precej sem do njega iti inu ogledati si to žival zanimivo, akoprav divjo ino neponovljivo, pak bili so se stražarji grajski le smejali mi ino naprej pustili me ne." govorila obraza sijočega je Klara. "Eden bil mi celo baš nekaj grdega je predlagal," pripomnila je. "Takih reči se mladim dekletom ne govori!"
Na nje besede namuznila se Tinkara je, pak rekla ničesar. Akoprav jezična bila ona je, v rečeh nekaterih bila je dokaj naivna. Našla v njej nasprotje je Tinkara svoje. Kot bila kot otrok je Klara stvari nekatere sprejemala, pa bila za dolžnost inu poslušnost vedno prva je. Kako različna od nje bila ona je, ki menila je, da ve vse ino razume na vse se, pak za navadnega jokavega ino neposlušnega otroka se pred otcem je izkazala.
"Nekolikanj glede tega pomslekov imam, Tinkara, če smem tako reči," nadaljevala spletična je mlada ino za novo obleko poprijela, skupaj bili sta s koncev dveh jo skupaj zložili oni dve družno. "Slišala jaz sem od drugih spletičen, da nevarno lahko z zmajem je leteti. Ino jaz navajena tega baš nisem. Vem ne kako bode, ko zraven na poti jaz šla bom. Strah že me je zmaja, ko omeni se ga."
"Nikarte strahu, Klara," potolažila jo Tinkara je, ogrinjala rob poprijela ino oblačilo temno zložila. "Velikokrat bila sem jaz z otcem pa tudi že sama peljala po zraku se z zmajem. Tu nikar si ti brige ne delaj, varno povsem dovolj je. Izkušen zmajevodec tako ali tako bode zmaja zračni po poti vodil."
"^e tako praviš, Tinkara."
Od vrat vhodnih v izbo bil se hrup zaslišal je, ko možak v dvorno odevalo zakvečno napravljen bil se odkrhal je, v izbo prostorno ino svetlo to stopil. "Tak, zdajle, bi vaju vprašal, dekleti dragi. Katera od vaju knežja je hči?"
Bili sta obe v smeh glasen prasnili, medtem ko baš nedolžno zelo bil ju prišlek je gledal, ne razum-el baš prav dobro, kaj bil tako nerodnega rekel je ali naredil, čakal tiho inu jako neumno v izbi.
"Razume, da smeh ta bil na moje je račun," dejal je, ko umirili sta se. "Pak stvar vseeno je resna, želim jaz z gospodično Tinkaro govoriti. Rečeno bilo mi je, da tukaj je." Ko gledali ga dekleti sta inu še vedno ,ed seboj se muzali, nasmeh širok nikakor jima z obrazov ni šel, vprašal je ta: "Torej gospo- dične knežje tukaj ni. Nemara me vedve spletični napotita k njej, povesta za pot inu kraj pravi?"
"Jaz sem Tinakara," rekla Tinkara je inu pokimala prišleku v pozdrav. "Klara tu zraven, pak moja spletična je, prijateljica." Dospeli dvornik bil je po navadi inu šegi pozdravil inu po zdravju obe dek- lici povprašal, poklonil se kakor knežje hčerke položaju priteče inu stoji.
"Inu kdo ste Vi?" premerila ga s pogledom je. Možak napravljen v odevalo je črno dolgo inu širo- ko, dasiravno postave bil kake posebno iblne ni, sličen drugim bil je on dvornikom ki motovilili se ves čas so ljubi po Krnskem gradu, usluge inu dobrine eden od drugega dobivali, knezu vrhovnemu takisto svoje reče inu zahteve priobčevali. Kapučna cunja bila mu prek ramen je visela, rjavolas bil je on, obraza gladko obritega, izraza jasnega, pak sedaj vseeno malo neumno bil ju je gledal, smeha po- prejšnjega zavoljo bržčas.
"Bili so mevaš otec spoštovani inu častni, Valuk III, poslali, da z Vami o stvareh nekaterih pomenim se, katere na poti inu posebej še ob prihodu v Karniolo zatrebajo Vam. Sicer tudi potoval jaz zra- ven bodem, svetovalec sem jaz inu na običaje se njihove sponam, verjamem da bolje kakor Vi, draga kneginja, če smem tako reči, v pomoč Vam bodem jaz upam bil, ko z velmožmi Karniole bodeste se srečevali inu z njimi pogovore imeli pomembne." Se odkrhal je nekolikanj spet inu dodal: "Da ne po- zabim; moje ime je Tibor."
"Ne, ne smete tako reči," odgovorila Tinkara je inu nadaljevala, medtem ko bil jo Tibor je prav pi-sano pogledal. "Iz Velesnikov vrst Vas otec je izbral, ali od tistih ste, ki Perunovci so si ime nadeli. Domnevam, da Mora niste, ali pač?" "Za to veljalo pod obleko bi mu pogledati," šepnila je Klari po- leg, ki kojci prasnila v smeh je spet.
Prestopil se nekolikanj živčno je Tibor, smeh spet ta nenaden, za katerega bil napol je prepričan, da on mu bil je povod inu razlog baš smešni, bil ga že motiti začel je. "Um, od nikterih jaz pripadnik ni- sem, lahko mi verjamete, ko to pravim inu povem, gospodična Tinkara. Stvar pa je taka, da po dvoru Karniolskem bil sem že večkrat mudil se ob priložnostih taqkih ino sdruigačnih ino zato povem veli- ko o običajih inu šegah prastarih, ki tamkaj veljavo imajo." Po Klarai, ki zlagala spalno je srajčko baš lepo, iz lahne tkanini izdelano, bil Tibor pogledal je, dejal. "Bila lahko midva na samem govorila bi ino o stvareh še drugih pomenila se, ka-li?"
Pokimala Tinakra spletični je, da bodeta potlej še govorili, pustila obleke na postelji Klara je ino mimo neznanca komaj kroteča smeh ponovni iz izbe odšla.
"Zagotavljam to Vam, gospodična, draga ino spoštovana," začel je Tibor, ko sama ostala sta v izbi, zaloputnila vrata so težka lesena, ko spletična mlada bila je odšla, sama pustila ju notri. "da nad stv- armi pomembnimi za časa prihoda ino obiska v Karnioli jaz bodem skrbel. Bati nič, povedal Vam bodem ino svetoval po močeh ino znanju svojem najboljšem kaj reči primernega inu komu, kako se obračati inu delovati." Premolknil je, dodal. "Razumem, da pri stvareh teh baš jako zelo niste ročni."
Nesramnost bila to velika je inu Tinakra skoraj bila bi klofnila ga okoli uščes. Kaj si bil ta zblojenec domišljal je vendar, Vedomec ga v temni kraj odnesel! [e en tak pametnjakovič se bil ji je manjkal, kakršen bil že Mengeš. Le kod se ti so mladci domišljavi vzemali inu kako to, da na Krnskem gra- du vsi mesto svoje so našli. Hudika!
"Pazite na jezik svoj, Tibor," tiho pak ostro bila Tinkara je rekla. Stegovati ga preveč dobro ni."
"Verjamem, verjamem," pokimal je. "Vodič Vam jaz skratka po knezovem določilu jaz bodem, mešal v stvari druge, ki tičejo ne se me, jaz se ne bom. Prav tako je gospodični?"
"Kar odhoda skorajšnjega se tiže inu prihoda v Karniolo, vedite gospica mlada, da vse bodem Vam pravi čas bil je z povedal, kako ravnati se."
"Prav, " pokimal je Tinkara. "[e akj imeli na umu ste, da poveste mi inu svetujete? ^as nas prigannja vsaj malo že, če ne baš veliko. Odhod verjamem tako, za danes ob poldne najavljen je, ka-li?"
"Dobro tako ste dejali," potrdil ej Tibor. "Zastran tega baš hotel sem prepričati se, da o tem poučeni ste inu pogledati, da vse potrebno bili ste pripravili inu v spravilo dali. Motim se jaz ne, ko pravim, da pri kraju s pripravo napotno ste svojo? Knez bili so dejali, da trpeli zavlačevanja kakega bodejo ne. Valuk bili so dokaj izrecni glede tega, um."
"Končujem, da s pripravo oblek inu potrebščin ostalih, ki potrebne mi bodo v tujini. Lahko kot ku- ža ustrežni sedaj k Valuku povrnete se inu poročate mu. Jaz bodem ob času pripravljena." Imelo jo je, da pljunila bi, poslali spet nekoga za njo so oče, da prepričal se je, da ukaze njihovei zspolnjuje.
"Potlej pak bodem odšel inu poročal, gospodična," izbesedoval je Tibor ino odpravil iz izbe se.
Slišala Tinkara ga ni, ko bil je iz sobe odšel, zamišljena bila pri oknu je stala, pak razgleda lepega, za katerega bila vedela je, da tam je danes, ni občudovala, misli begale so ji po poteh drugačnih.
Otec bili ji zaupali več niso, to bilo je zajsno kot beli dan sveže umiti inu počesan, zavedala se tega on je boleče. Zapravila je svoj ugled pri knezu Tinkara, nadzirali so jo kot deklo, dopadnico baš garjavo, bila se dobor sedaj počutila nič več ni med zidovi temi grada Krna, kateri bil ji dom je topel v letih vseh do zdaj, zavetje inu družine srečna toplina tu bila je vedno. Sedaj vse to prešlo za vedno je, v ništrc se izprenemilo. Mati bili odšli v neznano so, sestra drugam se je omožila, pak bratec dragi Lovro bil umrl je. V zadnjem času še otec so izpremenili so, poznala jih več Tinkara ni, nekaj tujega bilo v njih obnašanju inu ravnanju, bala se jih je ona, vedela kaj naj pričakuje več ne od njih.
Morda še dobro je bilo sedaj, da poslana je bila v Karniolo, proč od doma tega, kateri je več maral ni, tujka se bila Tinkara je v Krnu počutila, kot ujeta žival, ki prostor pravi išče, a ne najde, utesnjevalo jo je tukaj, neprijazni so ljudje do nje bili.
Da ona kriva je veliko za to bila, priznala si je ona, do tega spoznanja bolečega prišla v zadnjih dn- eh, pot to krvava inu s solzami postlana mnogimi bila je, konca pak ji Tinkara videla še ni. V sili tej neprijazni življenjski, ki jo sedaj težila je, bila ostala sama ona je. Ne. Ne sama čisto. Upala je ona, da med krščenicami novih si prijateljic ona bode dobila, s Klaro bila zbližala je danes je, upala je, da re- snično bili sta prijateljici postali. Prejšnje spletične, ki poznane so bile z njo inu prijateljice neka- ke že, bila odslovila je.
Bila lase si dolge z obraza je pobrala, s prstov konicami baš mehkimi solze z oči si utrla. Stvari bile večinoma so pripravljene, tako menila je, ko po sobi je pogledala. ^etudi se dožene kasneje, da kaj umanjkalo je, bode ona to že preživela.
Iz razstavljenih oblek bila ona je eno izbrala, katero bido danes na potovanju nosila. Snela obleko svojo je, odložila jo na stran inu v izbrano zlezla, nadela si jo, zapolnila polno jo an pravih koncih, na ramena bila si jo navlekla, v ogledalu pregledala, kako pristaja ji.
Hotela že iz izbe ona odiiti je, ko zaustavila se je inu nazaj po izbi šla. S postelje še eno stvar bila Tinkara je vzela, na vrh svoje bisage popotne je lutko Evo položila.

"Kako ime mu je, ti veš Tinkara?"
"Um, kaj?" vedela Tinkara ni, po čem sprašuje Klara, spletična zraven nje stojna jo. Bila v mislih temnih svojih ona je izgubljena, menila baš se jako zelo za stvari, ki okoli nje so se sedaj godile ni preveč. Okoli hodili so strežaji inu dekle po opravkih svojih, pripravljali za odhod knežje hčerke vse potrebno so, nič umanjkati pomembnega ni smelo. Na ploščadi odprti bili sta oni dve sedaj stali, ča- kali, da pozovejo ju na zmaja, to bilo storjeno bode, ko vse na svojem mestu postavljeno ino pritrjeno bode. Stopnice velike inu široke bile so marmorne baš pisane zelo vodile na ta kraj veliki, koder ime- lo se je z zamjem odleteti v Karniolo, na vrhu njih bili so oče Valuk stali, v knežji opravi lepi baš ka- kor vedno, družbo bil jim Joža, vešč pravil je, na palico se starovednik pri tem nekolikanj je upiral. Gledala po njej onadva nista, zatopljena bila sta v pogovor, ju tudi Tinkara ni kaj dosti v ozir jemala.
"Zmaj vendar," bila nasmehnila se preširno Klara je, nasproti nje stala inu zmaja za Tinkare hrbtom gledala. "Kako ime on nosi. Vsakdo ime zasluži si, tako jaz mislim inu povem. Doma imeli smo živ- ali mnogo, prav vsaka ime lepo je imela. Nekoč, se spominjam, bil se pujsek mali je skotil, bila pom- agala sem otcu pri porodu, naporno to bilo je. Ko srečno se rodil je mali, lahko baš sem jaz mu ime izbrala."
V črno obleko bila napravljena je Tinkara sedaj, preprosta na pogled bila je ta, pak tkanina bila je mehka kakor svila inu trpežna baš zelo, za potovanje primerna jako, počutila se ona je dobro v njej, zapolnila jo an pravih mestih je prav dobro, postavo dekliško prijetno ji obleka povdarjala je, nosila preko tega ona ogrinjalo je toplo zakajti dan vetrovnega se bil izkazal je za, na zmaju še huje vedel ona je, da tako bo, kapuca velika bila ji na ramah ležal je vnemar. Obuvalo ji bilo trpežni so čevlji, škornji pravzaprav nizki, za pot primerni usnjeni, iz kože strojene plemenskega bika. Na glavi bila ona je rutko nosila oranžno tkanino, kilase bila ji je skrila povsem ne, pak pred mrazom nekolikanj le jo poskrila, četudi bolj zaradi izgleda prijetnega nosila jo Tinakara je. V spletičen opravo običajno bi- la je Klara oblečena, rjava oblega baš dolga iu preko tega svetel predpasnik, plet bil za ogrinjalo rdeči je služil. Poleg nje bila Tinkara še dve je izmed novodošlih deklet izbrala, vse tri imele so z njo na pot v Karniolo oditi, tamkaj ji streči ino pogovor vedno z njo biti, igro takisto.
"Ne verjame, da ta zmaj kako ime ima," dejala je Tinkara za spletično nasmejano se obrnila k živali veliki inu močni, ki za njo bila poslušno je v čakanju. @e sama misel po imenovanju zmaja se čud- na ino nenavadne je ji zdela, popred nikoli na to misel sama ni prišla. Naravno bilo ji je, da zmaj pre- naša ljudi pomembne naokoli, isottako kot s konji bilo se prečilo je razdalje dolge inu v odročne kr- aje potovalo, s kravami takisto to se dalo je početi, pak govedo drugače mnogo bolj primertno je bilo za pomioč na vasi, koder lahko oralo se po polju je inu tovor težak vleklo se je z njimi. Tudi zajček mali, kateri bil darilo matere je, imel imena ni, le za zajčka ga klicala je Tinkara. Le punčka cunjasta lutka baš mehka ino lepa, katero bila ona je s seboj v časih zadnjih v uteho žalosti inu potrtosti velike imela ino nosila, ta imela lepo je ime, katero bila ji Tinkara je izbrala, za Evo jo klicala je.
Tu kazala se razlika je med njo inu Klaro, katera za vse se z otroško je miselnostjo zanimala, vedeti vse ona je hotela inu spoznati, pripravljena za pogovor je bila vedno, dočim Tinkari na misel še priš- lo ni, da zmaja kakorkoli bi poimenovala. Ljudje kmetski drugače so živeli ino mislili, kot tisti, ki bili izmed njih izbrani so, da deželi slovenski vladajo inu zapovedujejo, sodbo pravično dajejo inu izvršujejo. Nemara boljši bili ljudje so običajni, na življenje gledfali drugače oni so.
"Bodem vprašala vozataja," dejala Klara kščenica je, namenila do ograje se ploščadi te prostorne je, ki na odprtem se nahajala je, zmajišče to zasebno je bilo, potrebe knežje izključno za, tisto to bilo ni, koder česih preteklih v kosez Mohor prišel na obisk je na Krnski grad. "On bode že o tej stvari, ki zanima me, kaj vedel, povprašam ga inu o stvareh sorodnih z njim pogovorim se takisto."
"Zmajevodec."
"Kako ste rekli?"
"Zmajevodec. Tako imenuje vodnik se zmaja," razložila Tinkara spletični je mladi, očitno nevedni.
"Tako torej," pokimala Klara je. "Bila tega izraza popred še slišala nisem. Pojdem do njega torej."
"Ti kar čas si vzemi," dejala ji Tinkara je, videvši da otec se bližajo v spremstvu svojega vešča, bila se na njih prihod je pripravila. Danes ona še videla Mengešža ni, nadloga dvorna, ki vedno bilo okoli nje se je motal, stvari mnoge na plano prinašal inu nekako nadležno vanjo zastran ljubezni silil, bil v dneh zadnji nekoliknj manj je okoli nje viden, nemara bili so mu oče Valuk kaj na to rekli. Nikakor bila ga Tinkara pogrešala ni, posebno še sedaj ne, ko bila od očeta v časih je zadnjih tepena nemalo inu iz doma odgannaza kazen. Bil bi Mengeš zagotovo veliko veselje si v nje nesreče našel, predoč- eval ji to boleče jasno inu besedoval o tem ji vdilj nemalo takisto zagotovo.
"Zdravstvujte, otec," dejala je Tinkara, ko približali so se oče. "Inu vešč spoštovani, pozdravljeni."
"Vidim, da izpolnila si inu ubogala naročila moja, hčerka. Lepo, lepo." Oče Valuk si brado so z roko eno pomedli. "Tako teško bilo le ni, enkrat zas premembo me ubogati, ka-li?" Na to odgovorila Tinkara ničesar ni, poslušno bila čakala, kaj bo.
"Razumem, da bodeste spletične s seboj vzeli, gopsodična," dejali Joža, vešč so od strani. "Prtljago vso bili ste vso pripravili, tako je?"
"Skupaj pripravile inu skupaj dale smo obleke inu stvari druge za pot inu bivanje potrebne, da," pokimala je Tinkara. "Pak vseeno želela še enkrat bi jaz poudariti, da nepripravljena za nalogo tako sem jaz, o ljudeh ino običajih tamkajšnji, to je v Karnioli vem kaj dosti ne."
"Nikarte se mi tukajle v prazno trudi ne, Tinkara," dejali oče so. "Določeno inu naloženo ti to bilo je, ubogala ino odšla ti bodeš v Karniolo. Vodnik dodeljen tio bil je prav za to. Tibor, verjamem da tako ime mu je. Srečala sta se že danes, ne?"
To govoreč bil je Valuk postrani se obrnil, koder že prihajal prav Tibor je. Bes ga plentaj!, si misli- la Tinkara je. Pražnje oblečen inu popotno torbo z bil je vodnik dvorni pred njih stopil, pomembno se držal inu izraz baš neumen po mnenju Tinkare na obrazu imel. Nekaj besed bil je ta z Valukom izme- njal, poslušala ga knežja gospodična ni, obrnila nastran se je, koder Klara se vračala od zmaja je.
"Ne boš verjela Tin-, um," se uspela je hiotro popraviti, ko uvidela je, da knez so prisotni, vešč pak takisto, "Ne boste verjeli, gospodična knežja, znajevodec dejal mi je, da zmaj ime svoje ima, prav on da mu ga dal je, ko spoznal se prvikrat sta."
"Resnično?" vprašala Tinkara je. "Kakšno ime pak žival ta nosi?"
"nnnnnnnnnnn," povedala Klara je. "Lepo ime, če mene vprašate."
"^as približal se je odhoda, hčerka," oglasili se razsodniško od strani so otec, po rami jo potrepljali, skoraj bila poskočila ob tem je Tinkara, ko roka očetova se dotaknila je nje telesa. Pozabila udarcev preteklih še ni, dasiravno rane inu praske bile veči del zaceljene so bile, modrice prekrila ona z blag- im ličilom nekolikanj je. "Upam, da pripravljena si."
Od strani troje strežnih dekel bilo je prišlo, nosile krščenice mlade so pladnje svečane, na njih bili so poliči vina, baš mjhni sicer, a njih bil namen opijanje ni, le likof bil je na času, da tukaj stori se.
Vzel v roke prvo svoj polič leseni je Valuk, sledila mu Tinkara je inu pa vešč, Tibor inu nekaj še dvornikov, ki bili so prisotni, takisto po svojih so deležih segli. Mengeša pak bilo na spregled ni. Nemara sam se opija v kleti kaki temačni, v družbi voljne dekline. ^rt ju nalomil stoterno.
"Pred nami pot je inu prihod; naj dobra ti bosta. Perun inu Svarog naj nad tabo bedita, Vesna ino @iva, boginji mladi inu spoštovani, v zavetju svojih rok naj te imata," tako bilo je govorjenje, ki izbesedovali ga knez Valuk so, ko kupico svoje dvignili so, slavnostno govorili. Lepo bilo bi, ko tako bi tudi mislili, ne pa le, da naučeno so govorili, mislila si Tinkara trpko je, rekla na glas ničesar, dokler na nje bila ni vrsta govorna, kakor po običaju tem pritekalo ji je, šegi stari baš, takisto.
"Povratek srečen ti bodi inu baš skorajšen," dokončevali so govor svoj otec, Tinkara bila se usločila je, slino globoko požrla, pripravila se, da svoj del izpregovori. "Ko vrneš se ti, dom čakal te bode, topel inu domač, kakor bi ob odhodu je. Perun tako stori, da res bo!"
"Odhajam od tod inu pot pred menoj je dolga," začela svoj del je Tinkara. "Odgajam z željo inu veselo, novih stvari inu ljudi srečati pojdem, Vesna pri tem mi pomagaj. Veles inu Svantovit, ki bdita ljudmi slovenskimi nad, naj milost izkažeta mi, pot bodi mi kratka ino baš varna." Tako govorila na- učeno besedilo je ona, pak mislila nič ni zares, tako le bilo je, da otca zadovoljila bi, še kakega udar- ca si želela dobiti ona danes ni. Držala polič je svoj pijače opojne, kaj dala bi, da strup bil bi namesto vina, izpila kojci na dušek bi ga.
"Povrnitev mi skorajšnja bodi uspešna, @iva nad mano bedi naj." zaključila svoj leporek je knežja gospodična, skupaj z velmožmi zbranimi na dušek izpila ponujeno, medica akoprav sladka, bila ji po grlu suhem ni stekla najlepše. @elela sedaj si Tinkara je le od tod proč oditi, četudi k samemu vedomcu v tem ni kraj, Svarog ga požgal!, mogla trpeti tukaj pred vsemi ni več.
"Otec, kaj res mogla jaz ne bi," začela je ona, proseče roki proti očetu stegnila, proseče bila je izpregovorila, glavo v tla je vprla, upala pogledati očeta v obraz ni. Resnično želela si v tujino on ni, spoznal se ni inu vedela kaj naj govori. Nemara otec usmilijo se, inu njej prošnji ponižni baš ino tukaj pred vsemi ugodijo.
Glasno bilo je počilo, ko otec primazali so ji zaušnico gorko, močno baš jako zelo, bilo je Tinkaro kar nazaj vrglo, presenečenja od inu moči udarca. "Dovolj s takimi, Tinkara." bil glas očeta je oster inu dokončen, upala kaj ugovarjati ona ni. Kako bili so lahko jo tukaj pred vsemi takole udarili, po- nižana sedaj bila še v javnosti je, kakor popred med zidovi svojega doma.
Ne bodem jokala, dopovedovala si Tinkara je, nohte zarila v meso mehko dlani, ne bodem jokala. Pak vseeno ovlažile se ji oči so, četudi bila se trudila je ona jako baš zoper to, po licih rdečih prav tiho ji solze spolzele so.
Tako bila še zadnja nje vez z domom tem je pretrgana, Krnski grad rodni, koder preživela mladost svojo je inu otroštvo prisrčno, bil odtujen sedaj ji postal je, le še kup kamenja inu okrasja zanjo to bil je, poznala domačega hrama več ni. Sovražila je dvornike, ki bili so tukaj vsi zbrani inu pri nje nov- em so tepeži prisostvovali, njih gniloba bila otca dokopala se je, bili oče Valuk več isti nisi, kakor ne-koč. Inu sovražila je otca, tako se sveto zadrla je Tinkara v glavi, ker bili ji še dom, poslednji nje kraj domači inu pribežališče priskutili so ino odtujili. Sedaj bilo tukaj ničesar zanjo ni več.
Kako bila na zmaju se znašla je, krščenic drugih poleg, vedela Tinkara ni, baš malo jo še zanimalo je sedaj, kaj z njo se dogaja. Videla je Klaro, spletižno gostobesedno inu priljudno, kako bila nje pol- eg sedela sedišču zmaja hrbtu, telesu baš močnem, je na, govorila ji nekaj je ta, pak slišala besed pomena Tinkara ni. Vse okoli nje bila le skozi solze pekoče je videla.