Pomladni Solinar, part 1

Prvo poglavje fantazijske zgodbe s staroslovansko mitologijo.



POMLADNI SOLINAR


ENA


"Svarožič bil požgal ta mrzli, neprijazni sneg! Vesna, Perun te nima rad!" je bil predse z robatim glasom godel Kalandir, Slovan.
Bilo je sredi zime leta, ko je bil v deželi karantanski knez Valuk, kateremu je bila od ljudstva dana oblast vladati, zapovedovati ino kaznovati, četrtega Svečana.
Kalandir je, odet v težko zimsko opravo iz živalskih kož, ki uplenil jih je po zemlji njega rodu in po njih, ki drugih so, s težkimi, a varnimi inu preudarnimi koraki utiral pot si po od snega, Morane nelepega daru, zasneženi vozarski, to je po katerih vodijo ljudje svojo vprego inu vozove, poti, kolovozu ničkaj lepem.
Pritiskal hud je mraz, kakor pak močni zimi, narave neubranljivi sili, priteče od vekomaj na veke. Vroča sapa, ki jo slovanski gorostas izdihal je, se kojci je jela v gosto meglo izpreminjati, taku da pogled popotnika, ki hodil strumno je, v sebi skrb ino napor stoično skrival, bil zamegljen je, ničkaj jasen.
Na nebu sivem sonca svetlega bilo ni uzreti, prekrivali so oblaki gosti, temnosivi ga. Četudi bil bi zmaj nad njim letel prav nizko, bi ga Kalandir ne zapazil.
Njegova noga, vajena dolgih potov po takšni ino drugačni zemlji, obuta v toplo, mehko, a razmočeno obuvalo, gazila pot je predse, v težki, mokri, beli sneg, Kurent ga vzemi, ki padal brez konca je že tretji dan in jenjal ni.
Mrzli veter severni, ki bril do kosti je belih, mu mršil dolge, svetlo rjave lase je. Njemu, mladen'ču, ki dopolnil dvajset je pomladi inu dve povrh.
Z levico podpiral si je meča, njegov'ga vekomaj spremljevalca, ki bil prijatelj, drug, mu je v dobrih, lepih časih in tistih, ki to niso, to je slabih, težko nožnico, umetelno okrašeno, na njej Peruna, oj Gromovnika!, posvečeno sekirče bilo je uzreti.
Prek pleč vila mu se preveza je, sukanec belih ovac, s katerim privezal si bisago je popotno, v kateri nosil potrebščine za svoje življenje nujne je, mu prek hrbta mišičastega visela je.
Z desnico jel si mesti negosto brado rjavo je, pokrivala mu prostor med nosom inu usti je, spuščala se po ostri bradi, vzbrstela mu na zoro zime je.
Bila je gosta megla, naokoli vijoča se, pot vila se po nepregledni širjavi je ino po gozdu, katerega veje bile težko so naložene s snegom, ki kanil jih je vkratkem polomiti.
Snežinke težke, bele, padale so neprestano in neslišno, vsenaokoli vil se je pokoj, mir.
Živeža je meni malo, takorekoč poldrugi ništrc, preostalo. Použil sem že dolgo nazaj, kar bil sem z lovom si pridobil. Spodobilo bi se, da najdem si zavetja, ki ubrani me pred hudo zimo, bes jo plentaj, da ne storim hude, prerane smerti tu, sebi v pogubo inu rodu svojemu v sramoto.
Pogledal je naokoli, z očmi prečesal sleherni del obpotne zemlje, da poiskal bi si varen zaklon, ki bi mu nudil varnega zavetja v tem vetru, mrazu inu pozebi, ki more poguba zanj biti.
Našel nedaleč od kolovoza je votlino, malo luknjo v kamnino trdo od naravnih sil izdolbljeno.
"Juhej! Tu kaže se rešitev, ki otme gotove smerti me," se je Kalandir pridušal. "Živa, boginja lepa ino mlada, zahvaljena!"
Odvrgel je težko, od snega razmočeno bisago vkraj in jel iskati vej, da z njimi si zakuri topli ogenj.
Nabral jih je za dober jerbas, nekaj jih je bilo suhih nametanih v izdolbjeno globel, ostale so bile pomrzljene od zime, in jel je zatorej jih sušiti, ob ognju, ki naredil ga je iz suhih, iskro ognja vžgal je s kremenoma, ki vedno ju v mošnji za pasom nosil je.
Spravil je svoje borno popotno imetje v ustvarjeni zaklon, poleg ognja in začel se greti. Ogenj toplo je plapolal in okoli sebe beli sneg topil. Kalandir zamišljeno zrl v plamene rumeno rdeče je.
Prav storim, če poskrbim in si ujamem kaj za pod zob, je tuhtal. Noč se bliža ino živali prišle bodo na plan. Oskrbeti se moram s hrano, ta povrne mi moči in prenovi umornega duha. Če po skrajni nesreči naletim na Torko, Perun ne daj!, to zlohotno beštijo, ki smrtnikov nevredno moč ima v zimskem času, zrl ji bodem v obličje spočit inu močan.
Bisago svojo je jel razvezati in ven potegnil strašno lovsko je pripravo, ki past za muflone kliče se. Nato se vzdignil je iz varnega zaklona in odšel v gozd, gazeč v sneg, nastavit past, da v njo kaj zase ujame.
Ko vrnil se je v luknjo, naložil na pojenjajoči ogenj je že nekaj vej. Zleknil se je obenj, se grel in premleval dogodke pretekle, v tem pa ni pozabil pustiti meča na dosegu roke.
Bil sedaj je skoro celih osem luninih obratov na poti svoji, na katero se po otčevem navodilu podal je iz doma svojega rodnega, kraja domačega na drugem koncu prostrane dečele Karantanije, ki kosese se imenuje, tako jasno sporočajo, da tam dvor koseski je, kjer njega otec Franc kosez je, starešina.
Kalandir na potovanje podal se pred že dolgim časom je, vesel pri sebi, da bode deželo svojo inu pa okoliške, tiste, kjer drugi narodi svojo posest, oblast imajo, spoznal. Takoenako želel zanj njegov je oče Franc, ki zvan tudi Skala bil je, njega pojava bila je gorostasna, kakor njega sina sedaj, namenjen bil je, da za njim nasledi poglavarstvo na koseškem dvoru. Morebiti, tako sanjal je nemalokrat Kalandir, postanem nekoč spoštovan kosez, nadzornik ljudstva, tako mogočen, da za kneza vse dežele Slovanske me izmed drugih sokosezov veličastnih inu spoštovanih izberejo. Perun Gromovnik dal!, da tako morebiti nekoč bode.
Na potovanju svojem dokaj dolgem srečal on nemalo zanimivih ljudi in ostalih bitij je. Nekaj bilo mu sopotnikov, drugov je, pak ostali nastrojeni sovražno zoper njega so bili. No, pa z vsemi se bil nekako zmenil je na koncu, tako ali drugače. Nabral si tako iskušenj dobrih je, ki mu v prihodnje od koristi znale biti bi.
Sedaj se vračal je domov, a po daljši poti, nekako je želel še prej obhoditi čimveč dežele, spoznati njo inu nje bivalce. Potem, ko bil je po Siveru hodil, nato se spustil v nižine Ganobe, sedaj bil nahajal se je vzhodno od velike ravnine, kjer nemalo močvirij je; tam mokriši, bitja nemalo čudna, zamenjal bi jih človek za viline ali pa morda škrate, obojnih so značilnosti telesne imeli, svoja drvena bivališča so imeli. Na severu ravnine te prostrane, pod vznožjem visokih gora kamnoskalnih, stavljen njega dom domači bil je.
Čes čas, ni vedel koliko, zakaj bila je gosta tema, temni oblaki prekrivali so nebo, da ni bilo moč uzreti svetlobe Lune, pak solnca Kalandir ni videl še dlje ne, odšel je z bakljo v eni inu mečem v drugi roki na kraj, kjer bil je past nastavil, pogledat če nemara tam kaj se ujelo je.
Srce se vzradostilo mu je, Perun zahvaljen!, ob pogledu na uplen. V pasti ležal je inu poskušal vstati, pobegniti zli usodi, ki ga doletela je, divji petelin, rusoglav.
Kalandir ga je z zamahom enim meča ostrega pokončal in nato jel vzeti ga iz pasti.
Vračavši se, je v gozdu zapazil veliko gmoto, črno senco, bolj črno od teme. Oprezno je tej stvari se približal, bežala ali napadla ni, premaknila se sploh ni. Kaka beštija je sedaj to, si mislil je. Utvara, Torka, kateri izmed črtov, nemara sam Vedomec!
Prišedši bliže je bil Kalandir spoznal svojo zmoto. Silna, nepoznana gmota bila ni žival, beštija tudi ne, šmenta, bila sploh ni živa. Širokorami Slovan je od blizu z baklo ogledal inu razbral, kaj ta stvar je. Kamniti, beli zid, preraščen s gozdnimi zelmi, od njih Kalandir spoznal je peruniko inu divji peteršilj, v njem izdolbljena je bila podoba bitij, ki počela so poljska dela. Oprava njih Kalandiru bila je tuja, nepoznana. Poleg tega je bil na vrgu tega zida, morebiti stebra, kdo bi vedel, postavljen kamniti kip. Bitje ogrnjeno v beli plašč, kapuco prek glave pokrito, strmega, a jasnega pogleda, klalo bika je. To postavo je bil Kalandir poznal. Mitra, božanstvo, ki ga poznajo in častijo ljudstva z vzhoda in tisti, ki potomci ljudstev so, ki bila tu so pred Slovani.
Nekaj čudnih rez, čačk neznanih, bilo je vrezano v steber. Za te čudne risbe, bil je Kalandir zgolj vedel, da sporazumevanju namen so, ljudstev, ki bila so tu prejšnji čas, a razbrati znal jih ni. Ljudstvo karantansko bilo o tej umetnosti, iznajdbi zanimivi, pa nepoznani, poučeno ni. Takorekoč se baviti s 'pisanjem' inu 'branjem', tako so te stvari čudno nazivale se, kdo vedel bi zakaj ino pa kako, morda Perun, v deželi katere sin je bil Kalandir postavni, to je Karantanije, in pa v pokrajini bližnji, ki s kn- ježevino lepo to slovensko je mejila, Karniolo imenovano, ozemljem kjer takisto na oblasti Slovani so, voditelj njih se Dezider kliče in v ljudskih najde tam se vzporednike kosezom, smelo se ni, božanstva znana inu strahospoštujoče od ljudi čaščena to prepovedovala najstrožje, pod grožnjo najhujših muk in smerti nepopisne, katere skusili bodejo tisti, ki njih zapoved upajo si kršiti, so. Vsaj tako so bili peruniki, velesjani inu more pa še nekaj drugih združb v deželi, ki zadale so si nalogo, da nad lju- dstvom bdijo, govorili.
Vihteč ognjeno baklo razgledal se je naokoli. Prostor bil je zapuščen, nihče že dolgo tukaj bil ni. Po tleh je bilo najti nekaj razbite posode, zakopane v sneg. Z nogo je bil Kalandir pobrskal po kupu in predenj se zvalila kupica je. Pobral jo je in podržal ob bakli. Bila iz čistega je srebra. Morebiti mi to- vrstne stvari v menjavi pomorejo; z njimi kako dobro stvar si pridobim v posest, si mislil je. Sklonil se je in jel iskati z rokami po snegu. Nabral je bil še tri kupice.
Z vsem tem se je vrnil v svojo borno prenočišče, ki si ga je ustvaril, in odložil nabrane kupice vkraj, divjega petelina pa otrebil perja je in pripravil ga za peko.
Medtem, ko bil se petelin je nad ognjem pekel, bil je Kalandir z brusilnim kamnom meč svoj gladil in pri tem hren, grenko zel, prigrizoval; to bila mu je edina hrana, ki še v bisagi mu je preostala.
Ko bil petelin je pečen, jel Kalandir je z nožem z njega rezati si rezine, velikosti primerne za ujed.
Ko bil si z ulovljenim je potešil glad, pospravil bil ostalo je meso, ki ga ni použil, v bisago, poleg kupic. Iz ene teh med obedom slastnim bil je vodo, iz snega mrzlega, ki padal sedaj ni več, narejeno pil.
Potlej je na ogenj naložil še preostalo dračje, vsa božanstva proseč, da ugasne ne pred jutrom. Nato je v popotni kožni plašč se bil zavil in ležeč ob toplem ognju presketajočem v tiho noč, zaspal.
Bil njegov je sen nemiren ...

Držeč v roki izdrti meč, stal je sredi gozda temnega, v obraz pihal mrzli mu je veter. A v vetru slišal je sovražni zov, tisti ki priteče le žeruhu, zveri lakomni iz gozda, ki napade, ubije inu poje baš vse.
Spreletevši ledeni srh ga, bil je stekel proč, v smeri, ki imel jo je za varno. Za sabo slišal je mogočno tuljenje, prvinsko, živalsko.
Opotekavši se po vejah inu venzemskih koreninah, po gozdu, ki bil je temen kakor noč, dospel na kraju je do jase. In na jasi, glej!, bilo je, poleg zelenila, modro jezerce, z vodo čisto. In v vodi, čudo!, gozdna vila. Opazoval jo je Kalandir brez daha, pijoč nje nezemeljsko lepoto, od mesečine obsijano.
Vila bila je do pasu v vodi in jela se je z njo umivati, škropiti, po telesu, ki bilo je snežno belo inu golo. Nje postavne, polne grudi buhtele so v hladen gozdni zrak, ob mirnem dihanju se spuščale in dvigale. Nje lasje bili so rumeno beli, a temnejši od nje polti. Z vodo mirno jezersko se je škropila, kapljice so tekle po slokem nje telesu.
Kalandir je stopil bliže, a v tem trenutku za seboj zaslišal renčanje je, ki prej v beg ga je poslalo.Gozdna deklica v vodi je pravtako zaslišala žeruha, ki ponekod se imenuje tudi rosomah, in opazila je tudi Kalandirja, in jela je prestrašeno kričati, dočim Kalandir vedel ni, mar joče zaradi njega ali hude beštije, ki kmalu se prikazat' ima.
Nekaj trenutkov je Kalandir stal na čistini, stiskaje meč, nelagodno gledoč v temo, kdaj pojavi se sovrag, ajd ga bil pohodil!
Renčanje nečloveško se je bližalo kaj hitro. Nekaj trenutkov in Kalandir ga je uzrl, žeruha, ki stal je na čistini jase. Obličje njega rjavo črno, žilavo inu napeto, prišlo je čisto blizu, inu renčanje glasno pravtako. Kalandir premeril ga je inu z očmi preiskoval. Iz ust beštije, katere je pojava sorodna rjavemu medvedu, a manjša, in narave je kot zvita kuna, a silnejše, cedila se je slina in v hladni nočni zrak gosta sapa se je vila.
Nekaj ostrih pogledov in žival nemarna bila napadla je Kalandirja, Slovana. Dvignil on je meč in zamahnil po njej ničkaj nežno, da ko bil je ostri meč v telo prodrl, v močnem curku se je jela topla, rdeča kri uliti in poškropila po obrazu je Kalandira, cedila mu se po obličju gorostasnem.
"Hajd v Navje črne, kamor sodiš, bes te lopi!" je bil zavpil in jo prebodel.
Beštija jela se je z rezila sneti, ali nato obležala je na tleh, brez življenja.
Kalandir je bil se obrnil, jel je po vilinki se ozirati. Ta bila ni daleč. Spričo rosomahovega prihoda, bila je v hladno vodo jezerca se potopila in sedaj dvignila se iz nje na površje je.
Kalandir jo nemo je, kot v sanjah opazoval, pil nje lepoto.
Počasi sloka je vilinka prišla iz vode. Od nje golega telesa kapljala bistra voda je. Grudi nje postavne svetile so se v mesečini, ki celo jo je obsevala. Njen trebuh bil je vitek, plosk, noge dolge, sloke, a med nogami bila vilinka poraščena ni sploh.
Kalandir jo nepremično gledal je, občudoval nje lepoto in zamišljal si vzhičene užitke, ki bil bi jih z njo doživel.
Vilinka, gozdna deklica, stopila do svojih je zelenih oblačil, ki pustila jih je na bregu kraj vode.
A jela se vanje obleči ni, marveč je spod njih bila potegnila vilinski lok ino puščice.
Kalandir bil spoznal nevarnost je in svojo zmoto, prepozno. Vilinka napela lok je in švigaje skozi mrzli, nočni zrak, strelica ostra Kalandiru prebodla je srce.
"Juj!" je bil zastokal v poslednjem hropu, padel na kolena. "Sedaj nihče me več ne otme."
In zvrnil se je predse brezmočno, pušica pa zadrla se mu je še globje, prišla je ven na drugi strani.
Jel je z zadnjimi močmi pobrati se, dostojanstveno dočakat' smert. Ko dvignil s težavo je pogled, uzrl pred seboj vilinke golo je obličje. Stala čisto blizu je, lahko je z zadnjimi dihljaji občudoval jo.
Nje bledi je obraz bil miren, na ustnah njenih pošastno mil smehljaj.
Dvignil proti njej je proseče svojo roko, a vilinka napela svoj je nemilosrdni lok in poslala mu pogubno strelico naravnost med oči.
Puščica predrla mu je glavo, kost, meso, prišla je ost krvava, od sile močne, ven na drugi strani ...
Drhteč, prepoten, kljub mrazu zime, bil se Kalandir je prebudil. Ostanek noči temne preživel je bede, čustveno hudo obremenjen.
Znalo se primeriti menda je, tako govorilo se med ljudmi o tem je poučenih, da vsake toliko časa kakemu človeku uspe prikrasti na kraj vilinov plesišča se, skrivaj jih opazovati delu tem veselem takisto. A če bili vilini takega človeka izvohali v bližini svoji so, povabili so ga medse, lahko bil je plesal z njimi. Pak nikoli več lahko se vrnil v rodni dom je svoj, kar videl sam je, bil zadržal zase je, odpeljali so vilini nesrečnika s seboj, v dom vilinov v gosti hosti. Tako bilo rečeno je o vilinskih kolih.
Spominjal se je Kalandir sedaj, kaj bil nek očanec stari pripovedoval v krogu zbranih poslušalcev je.
"Na kraju nekem oddaljenem od tod pak v deželi naši slavni, ki Karantanija se kliče, imenoval se kraj ta Navrig je, bil v časih prejšnjih domoval nek kmet je, ki pastir po zanimanju svojem bil je, ovce inu koze na planini tamkajšnji pasel inu pazil, tak bil njega je poklic življnjski. Primerilo pak se nekoč mu je, da začopatil na travniku čateža nekega je, beštija kozja bila mu kanila ovco je odvzeti, žival belovolno to, katerih od paše je živel pastir. Ujezilo bilo je poskušano dejanje zatorej planšarja ino bil je pošteno prijel tatu, ki ovce se hotel njegove je polastiti. Čatež ujeti bil mu obljubil je, da za njegovo čredo bode nikoli pogledal več, njegove bravi da bodejo varne tatinskimi rokami pred, ako pusti na prostost ga. Bil takega predloga pastir sprejel ni, zahteval še več kaj od njega. Bil tako je čatež pomišljal inu predlagal mu, da izpolni mu željo katerokoli izrečeno, če seveda bode v njega moči izpolnitev le-te. Izbral ino povedal je tako planšar ovčji, da za ženo rad vilinsko imel bi, lepo tako inu prijazno, kakor nihče še imel je ni."
"Kakor da ženske človeške dovolj niso. Izbirajo mladeniči raje od tistih, ki vrste druge so. Mar bi vsaka vrsta s svojo se družila inu parila. Ne pa takole, da šmentane vilinke može kradejo, v hosto vodijo."
Razmšljal je on o njih le kot vilinkah, ženskah, zakajti moških vilinov bilo prav malo veliko bilo v deželah teh slovanskih številčno bilo mnogo več vilink je kakor vilinov. Verjetno zato tudi bile so deklice vilinske nemalokrat družile se z ljudmi, tamkaj ženine svoje iskala, med vrsto svojo bile izbire velike prevelike ni, celotna vrsta bila v teh krajih je maloštevilčna, presegali jih ljudje so stoterno najmanj, takisto čateži bili so njim številčno premočni inu ajdi skorajda takenako. "Teh važičev gozdnih inu njih običajev, nazorov baš čudnih dovolj mu je bilo. Kratkomalo vilini ti mislijo, da boljši od ljudi so v vsem, za barbare nepriljudne inu neučene nas imajo. Vedomec jim hudo reč bil storil!''
Spanec bil mu je prijatelj za gorami daljnimi inu dospel do njega pred jutrom ni.