Pomladni Solinar, part 2

DVA

Ko zdanilo se je, bil je Kalandir povezal vse stvari v bisago in zapustil svoje kratkotrajno bivališče, ki mu zavetje pred naravo sile je nudilo. Za jutranji obed použil je petelina preostanek, a kar ostalo je, bele kosti, zagrebel je v zemljo.
Hodil po kolovozu je taistem, kot prejšnji dan, sneg padal ni več, a bila je huda, gosta megla, da s sekiro bi jo rezal, in solnca bilo ni videt'.
Zrak okoli njega bil še vedno mrtvo mrzel je, mraz lezel do kosti je, vanje. Če imel pri sebi nekaj listov šmarnice bi, zeli te mogočne z vzhoda, ki pripadniki Zadruge jo rabijo nemalo, da preženejo si mraz, ki v višavah neba vlada inu osamljenost, ki takoenako tuja tam jim ni, z njimi užitjem brž pregnal bi mraz si, pogrel telo in um.
Ob cesti, ki bila polna je snega, zagledal je vkraj ležati živalsko truplo, koza, revše, verjetno je zašlo v snegu inu noči, nato klavrno zamrznilo. Šel mimo je počasi in jo opazoval. Glava bila je nenaravno stegnjena, ust odprtih, pa z izrazom na obrazu, ki bil bi dal, da kamen joka.
Kar zasliši za seboj konjev hrzanje ino vozov po snegu drenje. Hipno bil si je silni meč izvlekel, s katerim bil Ivare je, Varke te ničvredne, sladostrastno na bojnem polju klal neumorno in Ganobane takisto, zmaja sapa žveplena jih oplazila!, on Kalandir, Slovan, Karantanije sin.
Čakal je nekaj trenutkov, ki pa mu kot večnost se se zdeli. Nato pojavila sta se iz megle sive dva bela konja, s črnimi lisami pokrita, noričana. Al' kakor bili so konji njune pasme znani po moči silni inu vzdržljivosti, pričujoča bila sta oslabela in Kalandir se čudil je, kako zmoreta voz, ki prikazal se je za njima, vleči.
Na voznika voza sedežu pa sedela je pojava, visoka, sloka, v črno kuto oblečena, s kapuco široko, poveznjeno globoko čez obraz, da zakrivala je poteze bitja v njem.
"Pospravi, popotnik, orožje bridko," je dejala s suhim, bledim glasom. "Kanim ti storiti hudega jaz ne."
Taciga je stasa, da mi ne kaže nevarnosti verjetne. Prelomim ga brez muke, tujca, ak' napade me.
Kalandir ga je postranil bil pogledal, a nato ocenil, da nevarnost ni očitna, in bil meč pospravil. Opazoval je starca, tako je menil, ki bil sedel je na kočijaža mestu in neustavljaje se za njega, vodil voz naprej. Kalandir mu s hitrim korakom je sledil ob strani.
"Ne bodem zate se ustavljal, veš." dejal voznik je. Gledal ni proti Kalandiru, marveč predse, nekam v daljavo, sapa je izhajala izpod kapuce, se vrtinčila v nebo. "Moja pot je dolga in zamuditi jaz ne morem, ne smem. Akoravno pak želiš tako, lahko te peljem; zadaj na vozu dovolj prostora je."
"Morebiti," dejal previdno je Kalandir. "Zanima me, kake reči prevažaš. Da kaj zlohotnega ni?"
"Lahko pogledaš, če želiš, verjeti mi na besedo treba ni." je odgovoril vozataj, puhaje oblake sape.
Tlesknil je z jezikom in konja hipoma ubogljivo sta zmanjšala hitrost, tako da Kalndir lahko je mirno hodil zraven. Namenil se pogledat je, kaj prevaža tujec. Stopil do voza je in odgrnil veliko odejo, ki prekrivala je voza vsebino. Bili so sodi, veliki, hrastovi.
Kalandir odprl enega je ino pogledal vanj. Napolnjen bil do vrha z belo, zrnato snovjo je. Bil v roko vzel je in povonjal, pokusil jo.
"Sol je to," se oglasil je od spredaj tujec.
Prav res, je Kalandir priznal. Bila je sol, stvar ta slana, ki rabi se hrani dodajat za inu pa za spravilo mesa čez zimo, da se ne skvari.
"Poleg tega pa je nje lastnost še ena." dodal je vozec, da se Sloven je zdrznil.
"Zajemi pest je," mu svetoval je. "in vrzi jo v sneg; a ne na travo, pot jo daj. Videl nje bodeš učinek"
Kalandir ga ubogal je in zajel polno pest soli. Nato jo bil vrgel je na pot. In, glej ga zlomka!, sneg, ki prej bil je trden, bled, začel topiti se je, kod pod žarki sonca gorkega.
"Sedaj, ko vidiš, da moj namen hudoben ni, zaupaj svoje mi ime." dejal je tujec.
"Kalandir, to moje je ime, ob rojstvu dano." ta je ponosno odgovoril. "A ti, kakšno ime nosiš?"
"Moje ime ni važno zate, za kogarkoli ne." mu odvrnil je voznik temačni. "Povem ti pa, da tod naokoli klati trop se volkov divjih velik. Gorje popotniku, ki volcje ga obkrožiju, to poguba mu je strašna. Kogar zadobe, ta jim uteče živ - ne." Kot v potrditev njega besedi svareših, bilo se iz gozda tam je gromko tuljenje začulo.
"Prav," dejal je Kalandir vozarju. "bom pa zleknil zadaj se med sodi, če mi dovoliš. Počitek bode se mi zelo prilegel, zakaj spanec nočni bil je slab."
To rekši, vrgel je bisago svojo v voz, in meč poleg takisto. Nato se jel je sam povzpeti vanj in med kožnimi pregrinjali toplimi je kaj hitro bil utonil v dremež. V polsnu, zdelo se mu je, da sliši vozarja glas:"Vem, vem ... "
Začele nove so se sanje ...

V hitrem diru, bil je Kalandir z mečem tekel po položnem travniku zelenem. Bil oni pak ni sam. Ob njem tekla truma je bojevnikov; tu bili so ljudje bradati, v kože, oklepe, ščite opremljeni, skupina čatežev, polljudi, polkoz, bitij, ki v lokostrelstvu so izurjeni in le v vilinih se par jim najde, je peketala. Z pogledom svojim ostrim je Kalandir med njimi spoznal Pira, čateža malega, ki bil spoznal ga prejšnjega večera je. Nosil lok v rokah je, pripravljen na njega uporabo.
Poleg njega poznal je Kalandir v tej trumi še Alpino, sloko črnolaso vilinko s severa, v čarovniji sila vešči, za katero vedel je, da nekje na njegovi desni strani v trumi je.
Ozrl se je v daljavo pred seboj, kamor ta truma, stiskaje orožje, je hitela. V daljavi risala se je bila, hudega sovraga črna gmota, ki tuleč nasproti neumorno jim je hitela, neljub pozdrav noseča.
Ko približali so se že nekoliko, uzrl Kalndir je obličja tistih, ki nasprotniki so sedaj, jasna.Tu bili so dobro znani jezdeci ivarski, ješoči na konjičih svojih hitrih. Zapazilo je oko tudi ogromne ajde, hruste te mogočne, a neumne, ki vihteli v rokah tolstih so gorjače, cepanice orjaške.
Kakor bilo veliko ras v trumah prisotnih je, ki delale so vsaka sebi lasten šum, pa zmoglo uho je tu čuti znani, kričeči bojni zov, ki lasten bil je le eni vrsti. Bil to je magozdov strašljivi smeh, krohot zlohotni, ki navdane z grozo.
Z grozovitim truščem, ki bil je koštrunov zbijanju rogov ob za samice borbah slišen, pak stoteren, zabili sta se obe skupini skupaj, telo je v telo udarilo, pripravljeno za boj.
Kalandir je z prvim zamahom bil konju sprednje noge odsekal, tako da njegov je jezdec, Ivar, bes ga lopi!, bil poletel daleč naprej, v trumo sovražno, ki jela ga je ubiti. Nato je bil Kalandir dvema magozdoma zelenima, vilinom krvna brata, razparal z enim zamahom meča ostrega trebuha, da bila sta precej mrtva na tla padla. Za njima ista zla usoda doletela je Ivara, pešaka. Bil izgledal je grozeče, a Kalandir ga jadrno je posekal. Sovrag je z rokama loveč svoja čreva zvrnil se v mehko travo.
Nad Kalandira sta tedaj planila dva Ivara, konja hitra ješoča, s kopjema grozeča. Pa bil je Kalandir hitrih inu natančnih gibov, tako da eno kopje bil je z roko levo zgrabil, pak drugemu sovragu kopje z mečem na pol presekal. Z levico bil je jahača, ki držal je še kopje raz konja potegnil, da zvalil se je v travo, kjer bil ga je Sloven pogubil surovo, pak drugega je strelca neznanega puščica umorila, da bil zvrnil se je v travo pravtako, mrtev zelo.
Okoli gorostasa slovanskega bilo je mnogo bojev, vsako bitje bilo sekalo je, prožilo puščice ostre v nasprotnika telo. Boj bil je silen, nej, postoj!, krvavo klanje to bilo je!
V žaru bitke jel je Kalandir s pogledom iskat svoja poznanca. Ugledal prvo Pira je, čateža, ki z razdalje pošiljal strelice v prihajajočo sovraga gručo je. Vsaka izstreljena našla smrtonosno svoj je cilj. Tu zvrnil se je Ivar s konja, a tamkaj dva sta magozda od ene puščice bila ugonobljena, prebodla jima skupaj je vratova.
Kje lepa Alpina biti, to zanima me, si mislil Kalandir je in obenem ničkaj nežno kresnil z mečem po Ivaru, da ta precej se brez glave zgrudil je.
"Alpina!" se zadrl je gromovno, a odziva bilo ni. Jezno posekal pred sabo je dva magozda, en je pračo imel, a drugi ostri, zeleno črni nož. "Alpina!!" se oziral je okoli. Nan'ga bil je magozd z mečem srdito se pognal, in jel ga je napadati. Kalandir mu je, ne bitši len, sprva roko pri komolcu odsekal, da bil zlodej brez orožja je ostal, a pak potlej bil mu je telo v dveh zamahih sesekal.
"Alpina! pokaži se, Perun te vžgal!!"
Kar zagledal jo je tam, okoli nje se prostor prazen delal je, zakaj borila se je z ogromnim ajdom, v kožo krave liske oblečenega, vihtel krepelce zavidljive je velikosti.
Alpina, vilinka črnolasa, v modro ogrinjalo odeta, bila je iz rok pričarala ognjeno kroglo in poslala jo v ajda. Ta se precej v pečenko ožgano bil spremenil je.
Vilinka bila je v čarovniji izvežbana, nje moč bila je strahovita. Pak obraza bila je milega in v žaru bitke ni tulila, čustev izražala takisto ni. Kalandir pak je v boju vedno bil se živalsko drl, nemara bi se kdo sovraga od bil ustrašil.
Ali Kalandir je bil dobro vedel, da sloka vilinka tako mirna vedno ni. Bil prejšni jo večer nabijal je strastno, rinil vanjo je globoko, a ona pod njim tulila je naglas, v slasti hropla je mokra vsa, strastno prosila, nej, rotila!, ga za še!
Vidim, da pomoči potrebuje moje ne, si mislil Sloven gorostasni je in magozdu, ki mislil presenetiti z boka buzdovan vihteč ga je, zarinil meč v trebuh do držala, da ta oči izbulil je. Nato odskočil sovrag je, z meča snel se inu bil za rano svojo smrtno dvoročno prijel.
"Krepaj, nakaza! Svarog te usekal!" se bil je Kalandir zadrl nadenj, vihteč svoj baš ostri meč, od krvi inu črev, drobovja sovragov pobitih pomazanem.
Magozd naenkrat bil je iznenada usta odprl inu sprva rignil, da po razpadlem, gnijnem zadišalo je, in nato pak bil v loku bruhnil v Kalandira je, ki mu nasproti stal je, veliko tekočo gmoto krvi lastne, sline, polprebavljene hrane inu črev kosov takisto, nakar zvrnil se je v travo, živ ne.
Karantanec bil si obličje od magozda obruha umazanem jel je čistiti za silo, ob tem si godel močne.
Vilinka ta čas drugo delo imela je. Ivaru, ki napadel jo je z mečem bila v oči je pogledala, da ta se precej pod vplivom njenih oči globokih, modrohladnih je zaustavil, gledal jo zasanjeno je, ona bila je pela vilinski napev, ušesu komajslišni. Ko Ivara pod oblast vilinka je zadobila, bila ukazala mu je, naj sam od meča lastnega si zavda. Storil on to je oklevaje ne.
Naenkrat, iznenada, bila magoozda puščica se Alpini zarila je v hrbet, a ona zavpila ni, pač pa napadalcu svojemu poslala ognjeno kroglo je v betico, da goreč, kričeče jel tekat je naokoli.
Ob tem pak je na pazljivost 'zabila in precej jo po prsih mladih bil je drugi magozd, ki pritekel mimo je, zasekal s sekiro svojo. Grdo porezal jo po levi grudi je, raztrgal lepo svileno ji oblačilo, da koža se je videla krvava.
Vilinka borbena zmedla se ni. Kojci snela je raztrgano si tuniko in zoperstavila se sovražnikom je zgoraj telesa krvavega razodkrita. Puščica, ki staknila jo je poprej, bila zagozdena je v nje hrbtu mladem, krvavečem.
Naenkrat pa še druga priletela strel'ca je, zadrla grdo se ji v hrbet ni, pač pa v trebuh.
"Aaaaaahhhhhhh ... " je vilinka temna prvič od sebe dala glas, ki bil je mil a hkrati jezen, pa tudi žalosten. Vedela pak je ona, da smrtna rana zadana ji je bržkone.
Prijela se trebuh za je in v solzah padla na kolena.
Kalndir jo bil je spazil, kako nemočno kleči sredi borbe, ki divjala je naokoli. Alpina bila je okoli sebe ustvarila iluzijo praznine globoke, prepada črnega brez dna, da zaščiti se, medtem ko zdraviti se skuša. Čepela sključena je v travi, ovita v svoje ogrinjalo, obsijana s svetlo zeleno meglico, na nje je ustnah mehkih bil vilincev napev zdravilni.
Kalandir je bil pohitel ji v pomoč, Ivara zaklavši spotoma, a v tem spazil je magozda, pokveko to nemarno.
Ta beštija, Perun jo spali!, se nevarno bližala je Alpini! Ta klečala je v travi ne meneča se za sebe okolino, iz ust ji krvava slina je polzela.
Hotel Kalandir je soborko opozoriti na nevarnost, ki preti ji, a njega glas se slišal ni, bil prevelik trušč je, kriki bojni vsepovsod.
Iznenada magozd skočil k njej je, za meglico prevarno meneč se ne. V rokah držal velik, črni magozdov temnih kovačij izdelek - nož je.
"Neeeee!!!!" se Kalandir je bil zadrl, a v tem vedel pri sebi je, da je prepozno.
Magozd zgrabil Alpino je za dolge, črne svilnate lase, potegnil glavo ji nazaj na silo, da razodkril bil beli njen se je vrat.
Glasno, nemarno se hehetajoč je z enim gibom bil ji vrat prerezal. Alpina v poslednji bolečini zakričati je hotela, a glasu iz njenih ust bilo ni.
Z izrazom groze na obrazu bledem se zvrnilo nje mlado telo brez življenja je na tla.

Stemnilo se Kalandiru je pred očmi. S gromkim krikom, muflonu svojskim, bil je za magozdom, ki Alpino bil pogubil je, a sedaj utekel, z mržnjo, besom velikanskim, se podal.
"Pokaži se, pokveka zelena, da izrežem čreva ti in z njimi te nahranim!"
Razsekal je Ivara, ki se mu na pot postavil bil je, nato zapodil se je skozi gručo, sekaje z mečem svojim ostrim, od krvi mnogih umazanim, vsepovprek, da sovragi padali so, živi ne več.
Doh'tel je končno magozda, ki bil ga je zasledoval. Ta ga zapazil ni, zatopljen je bil z bojem, dokler ga Kalandir ni za vrat zgrabil. Revše ničkaj krepko hotelo je ubežati, ali Kalandir ga držal je močno.
Prvo bil mu nogi je spodsekal, da zloduh je primeru bil, nato ga z eno roko držal je in z drugo z njega lastnim nožem jel mu parati je trebuh, da kri cedila se je naokoli.
Izvlekel mu je krvava čreva, tulil pri tem sovrag je hudo inu psoval vsevprek. Z roko razklenil magozdu je Kalandir usta in z drugo potisnil mu je vanja lastna čreva. Nato mu jadrno prerezal vrat je, da ulila se je kri vročična.
Ko bil hipno zadoščenje je dobil, bil je Kalandir pogledal, kje drugi njegov znanec, čatež je.
Zapazil ga je, kako Avaru na konju belem se je zoperstavil. Sprožil strelico je vanj, pak jezdec bil na to pripravljen je in se s ščitom mogočnim je pokril. Preden je Pir drugo pušico bil izstreliti utegnil, bil je od kopja dolgega smrtno preboden.
Kalandir je jezno kresnil po magozdu, ki jel ga je napasti, a v žalosti ob izgubi Pira, znanca baš poslednjega, bil ga je zgrešil.
Magozd je sunkovito v desno stegno mu nož zaril, da Kalandir je gromko zarjul. Nato je z iste noge kolenom sunkovito mahnil napadalca v čeljust, da so zobje se vsuli mu iz ust, nakar je z roko prijel sovraga roko, v kateri je bil sekiro držal, hoteč mu zavdati, in mu jo z mečem svojim odsekal je. Zamahnivši s to isto sekiro, katere se še topla roka je držala, je bil nje lastniku glavo odrobil.
Z nožem pravkar ubitega sovraga v stegnu inu njega sekiro v eni, pak svojim mečem v drugi roki, je bil Kalandir se za Ivarom, ki bil je ugonobil Pira, z morilsko željo podal. Spotikal se je preko trupel izmaličenih, nasajenih, pobil tri magozde nemilosrdno je inu enega ajda krepal.
Zagledal ga je tam, ob drevesu podrtem, ko s kopjem svojim je zavdajal plačancu bradatemu. Kalandir se obotavljal ni, skokovito je napotil k njemu se. Skočil prvo je na podrtijo drevesno, nato bil je na konju že, sovraga hrbtu za. Z roko mišičasto, ki meč je držala, je Sloven Ivaru glavo vkleščil v prijem neizprosni, iz katerega rešitve, spasa, ni. S sekiro bil mu je brž vrat prerezal.
V navalu jeze se Kalandir še nad konjičem, Ivara noscem, srdito znesel je.
Zarinil mu je meč globoko v vrat, da je žival zahropla smrtno, a nato jel je s sekiro po njej tesati, da leteli kosi kože, dlake inu mesa krvavi so vsevprek, dokler se žival pod njim zgrudila ni.
Tako, si mislil je Karantanec divji, sedeč, stoječ na poginuli ž'vali, sedaj si dobil, kar si imel dobiti.
Gledal naokoli sebe je, povsod se bil srdit je boj. Trupla ležala so vsevprek, trava zelena bila ni.
"Pobijem jih vse, napotim v črne globeli Navja jih!" se zadrl je.
Toda, postoj!, Kaj razlog je moritvi tej, kripuščajoč'mu klanju!? Za koga bije bitka se ..., kdo njen pobudnik je ..., kje utrdba, ki zavzeti treba jo je, je..., kje deklina mična, rešitve inu še česa druz'ga potrebna ... !?!
Ozrl se na konja truplu pod seboj je naokoli, a odgovora ni našel. Zasliši pak za sabo glas zvoncev gromkih; nekaj groznega prihaja.
Obrnil je svoj pogled Kalandir v smeri, od koder slišal zvoncev je in se prebudil ...