Pomladni Solinar, part 14

ŠTIRINAJST


Preteklo še lepo je število zimskih dni, Kalandir preživljal jih večinoma je v krčmi, pri Kvaterniku, pa tudi k Mojci inu predvsem Tinki večkrat je zahajal, bilo povsod veselo je.
Zima še vedno neusmiljeno pritiskala je, dočim so starejši župe bivalci vneto govorili, da takšne zime, mraza inu snega, videli še v svojem življenju niso, na božanstva zoper sneg ino mraz obetali.
Kakor vsak dan, bil je Kalandir prišel v krčmo Lilij treh, napojit se inu družbe človeške poiskat. Takoj ko v izbo stopil je, začul godala zvoke lepe je, pa nekdo od zbranih prepeval neko pesem komajslišno je. Ozrl se po gostilni je, iščoč s pogledom svojim, od kod le prihaja glasba, kdo tvorec melodije lepe te je.
Zagledal tam pri ognjišču velikem možaka je, neznanca v rjavo opravo oblečenega, ki sedel na stolu lesenem je, pa gosli v rokah imel je on, izvabljal iz njih baš jako lepe tone. Ob tem prepeval je nek znan napev, vsaj tako se Kalandirju zdelo je, vsa krčma, poslednji nje bivalec, najsi bil je on mlad ali star, zamišljeno inu zasanjeno je po goslaču gledal, drugega počel, delal ne.
Že Kalandir se bi lje na svoje stalno mesto v kotu spravil, od tod imel je dober razgled nad izbo inu pa nad goslačem takisto. Kršenici mladi, ki prišla do njega je, vprašala kaj naročil bi, mar ustaljeno, pivo laško, dovolj g ana zalogi imajo oni, naročil ola izvrstnega je. Lagodno se na svojem sedežu je namestil, opazoval dogajanje v krčmi, poslušal zasanjeno od barda izvirajočo glasbo inu petje.
Goslač tiho pel je o slovanskem rodu, njega prostrani zemlji, gozdovih bujnih, travnikih zelenih, pa o jezerih zelenomodrih inu belih gorah nebotičnih. V njega glasu inu melodiji bilo nekaj čarovnega, vilinskega je, da segalo do srca je zbranim, v dušo. Kalandir zapazil pri sosednji mizi je vaščana, ki si solzo je utrl v očeh, nasproti goslača pa čemel na stolu stari je Kalužnik, Joža. V rokah držal palico je svojo lesno, z eno nogo narahlo v taktu udarjal v tla, spremljaje godca.
Pijačo naročeno bila mu Mojca, krčmarja hčerka mlada je prinesla, na mizo mu bila postavila bokal napolnjeni, postala zraven njega mize lesne, takole bila dejala: "Še kaj drugega bi gospod želeli?"
Pogledavši jo, bil je Kalandir nje okvarjeni nasmeh spoznal, tistega baš znanega, bi imela vedno ga na sebi je, ko z njim ležala v senu je. Zagotovo bil se pozabaval sedaj bi, z njo kam odšel na samo, ali pak kar v krčmi pred vsemi si jo privoščil, takisto nemalokrat druge strežne dekle so bile uporabljene. Ali bila sedaj Mojca, akoprav vsem na voljo v krčmi za strežbo jedilno ino pijačno, gozdarja močnega ino silnega, Gromirja, to je, je dekle lastno, nekako bolje za življenje ostalim moškim v župi bilo je, da postrani od nje roke držijo ino dele svoje druge takisto, da zavoljo mesa strasti jih krvavo ne izgubijo.
"Za jedi močnejše mastne mi trebuh še pripravljen ni, takisto ne za tiste, ki močnati podlagi na so izpravljene." Ji bil z roko je po stegnu mladem gori šel, skozi tkanino tanko nje toploto občutil ino meso baš mehko ino voljno. K sebi nekolikanj si jo potegnil, z namenom jasnim v očeh. "Morda kaj sočnega ino svežega"
"Kar tule pred vsemi vaščani, Kalandir?" smeje se ga pogledala je dečva strežna. "Kaj bodejo le oni rekli?" Bilo je jasno njej, Kalandirju ino vsem, ki bili so v bližini, da kakih pomislekov jako tehtnih ona o tem nima, mar ji za vaščanov govorice ino pripovedke je.
"Kot da bilo to bi kaj novega ti, kej?" zavrnil jo je, ino nje jezik sočni v usta svoja vzel.
Takole lahko onadva bi še nadaljevala ino stvari naprej še pripeljala, pak bila je Mojca od njega se ločila, obleko svojo bila popravila ino pogladila, po vratih vhodnih gostilne laške se ozrla, vedel Kalandir je, da po Gromirju je opazovala, da zateče ju ne skupaj.
Godec bil sedaj veselo poskočnico na glasbilo svoje je ubral ino napev živahen dopridal besedno, ljudstvo zbrano krčmi Lilij treh bilo lahko vstalo je od jela ino po prostoru gostnem v plesu se zavrtela.
"Sklepam potemtakem, da na ples takisto mogla skupaj bodeva midva ne, ka-li?" povzel besedo on je, ga plešoči naokoli na skorajšnjo veselico so spomnili.
Imel on takenako ogledano je Tinko, mogel med njima je izbirati, ena bo že dala. Akosiprav pak od njiju nobena pri volji za zabavo vaško bode ne, kako krščenico najde si, v vasi nikor jih primanjkovalo ni, bilo deklet je mladih ino skladnih v številu lepem.
"Verjetno ali skoraj zagotovo ne," bila zmajala z glavico svojo lepo je deklina. "Gromir nekako bil mi je omenil, da namenil na ples ino veselico me je popeljati. Baš dobro bilo bi ne, s kom drugim se mi pečati, da roke svoje težke do mene ne ponese."
"Tako"
"Akoprav kaj zatrebaš zastran jedi ino pijače, kar glasno pokliči," dejala mu v pozdrav je ino jako se pokvarjeno spet zarežala. Tako bil vedel je Kalandir; Mojca rada imela ga je glasnega.
Kasneje, bil je Kalandir že kar nekaj pirov zvrnil, štel več jih ni, pri osmem odnehal je, pridružil se mu v krčmi še Kvaternik, kozji pastir mogočni je. Tudi on naročil ola laškega je zvrhano mero, število baš veliko.
"Videl sem, da v pomenku z Mojco bil si ti," dejal mu kozar je ino prvo na dušek pivo zvrnil. "Takole mislim ino rečem, na koncih mnogih želiš ga tlačiti, ni res?" Ko Kalandir ni kojci odgovoril, menil je, da ni potrebe, raje ol je spil, bil nadaljeval je Kvaternik. "Kakor videl sem predprejšnjo noč, polnila ti imaš veliko dokaj zelo, kot goneči jelen; Mar pazila malo bi ino gonila ne na mizi se; tako bil sem ti takrat zapovedal. Bil pak poslušal nisi, nej?"
"Resnično," pokimal mu je Kalandir ino naprej govoril. "Ali vse skupaj kaj resnega za jaz jemljem ne, v zabavo kratkotrajno ino veselje jako veliko. Kdo bil bi jih ne podiral vsako noč ino dan čez takisto?"
"Kaj bode, ko na pot spet pojdeš?"
O tej stvari pomišljal veliko zadnje dneve Kalandir pogosto ni, zaposlen s stvarmi je različnimi drugimi zanimivimi, na odhod svoj iz župe laške ino vrnitve nekoč na koseze svoje domače ni.
"Mojca razume, da kakih namenov resnih z njo nimam," povedal je pastirju. "Bila si takenako domačega je dobila, Gromir ji družbo stalno dela."
"Pa Tinka; ona takisto o vsem tem ima razšiščeno?"
Tukaj moral Kalandir je pivo prvo odpiti, sapo zajeti ino razmisliti, nato odgovoriti. "Nekako mislil sem, da enako kakor Mojca bode razumela, pak sedaj je jasno, da za kresnika svojega me vzela je, rešitelja ino junaka lastnega."
"Težje bodeš ji razložil," dokončal za njega misel je Kozar.
Resnično.
"Nameravam ji razložiti vse, kako inu kaj," zatrdil mu v mirilo je Kalandir. "V času primernem pak."
"Bolje zate," dejal mu Kvaternik je, premeril ga s pogledom, ki bil ni lep. "Ino za Tinko bolje bolj stoterno. Na Velesa zaščitnika, dopustil jaz ne bi, da kaj žalega se ji stori, primeri."
Hotel na te besede Kalandir je še nekaj zoper reči, pak pomislil pred besedo svojo, raje po novem piru segel. Skupaj sta nato nazdravljala naprej, godca tujskega ino hkrati tako domačega poslušala, ljudi, ki plesali so po krčmi nadgledovala ino pomenkovala se, dokler Kalandir od piva močnega ni omagal; pijan zaspal za mizo je ...

Znašel se na vaški, kmečki poti je, kolovozu od koles inu kopit živali razbrazdanem, pogledoval bil naokoli zvedavo. Okolica bila pokrita s snegom belim ni, zima prešla je, ali pa morebiti začela se še ni. Kakorkoli že, Kalandir si mislil je, koračil po poti široki naprej, opazoval okolico zeleno; z dreves listje začelo je ponekod odpadati, vrtinčilo se v vetru, preden nato se znašlo je na tleh.
Kalandir prešel mimo kozolca je, priprave stavbne lesene, katero ljudje uporabljajo za spravilo žetve svoje; na pregrade prečne nanosijo trave, da seno postane, koruznih storžev, da posušijo se inu druge poljščine takisto.
Ali ta kozolec hranil v sebi takih stvari začuda ni, marveč nekaj, kar Kalandirju kri v glavo je pogna- lo, bolno se mu storilo je.
Na prečnih gredah senika lesenega bili obešeni so ljudje razpadli; kosi kože, mesa so manjkali jim. Kalandir se v muki strašni, strahu baš velikem oziral je po hudi sliki, ki bodla v oči je.
Vran ino krokarjev bilo na mesu še ni, prišle po obedu svojem živali temačne le-te še niso.
Perun ga vžgal, to verjetno delo Nasdrahala je, nekromanta tega hudega, ki pri Citadeli dvor ima, s katerim se na zahodu bil sem se, si mislil hipno Kalandir je jezno, njemu so take reči povšeči. Bes ga plental!
Neobotavljaje bil je meč svoj ostri iz nožnice okrašene potegnil, naglega koraka napotil se naprej po poti, cesti prašni. Okolica se vedno bolj v barve jeseni je dajala, listje rjavo, ponekod krvavo rudeče odpadalo je, trava, ki prej bila je sveža, zelena, postajala je rumena, suha, a veter ledeno mrzli začel je pihati, močno rezal je v obraz, telo.
V vrtincih vetra dvigal se je pesek v zrak, veter nosil ga je naokoli, ostri delci so leteli v Slovena,
da ta si moral z levico je obraz, oči zaščititi, v desnici pak držal meč je. Napredoval počasi je, zakaj sunki vetra bili so močni, butali vanj so, zanašali ga iz njega poti smerne.
Kalandirju se je nakako zazdelo, da v jeku vetra, tuljenju njega strašnem baš, sliši neko oddaljeno šumenje, kot glasovi so mu se zdeli, prihajali so vedno bliže.
Nenadoma slišal glas v vetru razločno je in ko spoznal je bil se Kalandir pretrašil je hudo, da skoraj meč mu iz rok je padel.
V vetru slišal Nasdrahala je poznani glas, smeh, nej!, krohotanje strašno.
Močan sunek vetra zbil ga je na tla, pristal Sloven v prahu ceste je. V tem glas v vetru postal še bolj razločen je ino Kalandir spoznal je, da Temnik grozni v jeziku njemu napoznanem kliče, obuja k živ- ljenju tiste, ki to niso več, to je, mrtve.
Zemlja okoli njega se začela tresti je, Kalandir si zamišljal je, da utegnejo se tla odpreti in ga pogo- ltniti vase, nebo nad njim, ki je še prej bilo razsvetljeno od sonca žarkov, se napolnilo z oblaki črnimi je, stemnilo se je v hipu.
Kalandir se ravno je pobral, stopil spet na noge, ko okoli njega se zemlja začela je rahljati, pokati kot platno šivih po, iz zemlje trdne so bile roke pognale, sledila so jim še telesa ljudi mrtvih, polrazpadlih. Roke so po Kalandirja nogah segle, polotiti se ga nemrtvi so želeli.
Kalandir kojci par rok posekal z mečem je, nato pognal se v tek, napredoval po kolovozu naprej je, roke so pri tem ga ovirale, vse to spremljalo je grozovito tuljenje. Kalandir se spomnil je, da hudi ta Nashdrahal v svoji oblasti ogromnega sivega volka ima, mrtvega ne, pa živega ne takisto, njega ver- jetno bili je tuljenje, zavijanje baš zamolklo inu zlovešče.
Pogledal med tekom nazaj po okolici je, videl da iz zemlje so vstali mnogi, ki tam bi morali ostati. Nekromanta črna sila, volja zla, jih dvignila je v lov na njega, Slovena ubogega. Nekako se mu zdelo je, kot da ga skušajo spoditi v tisto smer, kamor tekel je, zakaj pred njim bilo jih ni.
Dospel na kraju do ravnine je požgane, puste. Tu bilo ni nič, le koli so se peli v nebo, a na teh kolih, Perun ino pa Svanovit pomagajta, Vesna inu Živa takisto v pomoč!, bila so trupla nabodena, nekateri bili so živi še!
Pogledal jih od bliže je Karantanjec, dasiravno mu je od prizorov silo delalo, nekatere obraze na truplih razjedenih je spoznal, bili to so tisti, ki jih v preteklih časi je spoznal, bili to sorodniki, prija- telji, zavezniki so, pa tudi tisti, ki Kalandir jih pobil je, sovražniki pretekli.
Hodil po ožganini je, z obeh strani so koli stali, tvorili nekakšno pot, portal nečloveški. Še naprej je hodil, opazoval trupla iznakažena, razpadla. Pri edem se je ustavil, brez besed ga odprtih ust gledal.
Postava na kolu bil je Kvaternik, tovariš znani, s katerim sta v Laškem se bratila. Pa sedaj bil on je mrtev. Se mu Kalandir približal je, iz odprtin naglavnih vsula se je bela snov, zlovešči slap, sneg bil to ni, ne pesek svetli.
Pak sol.
Naenkrat za njim spet je krike nemrtvih hord zaslišal, prej mislil je, da pustil jih za seboj je on. Pa bodejo sedaj svoje dobili, zalega neživa, si mislil je, Perun mi bode zamahe vodil. Obrnil se je proti hordi prihajajoči, v temi slišal je njih topotanje, nekaj njih nosilo bakle velike je, pa trobili so z rogovi mogočnimi koštruna, da se vse treslo je.
Mahaje z mečem svojim bil je Kalandir premeril nepreštevno množico spak takih ino drugačnih, ki nekoč so žive bile. Tu bili so ljudje različnih ras, poklicev; suličarji, lokostrelci, lončarji, pevci, kmetje; iznakaženi kot, oni bili tu so takisto ajdi velikanski, magozdi inu ogri, zalega škratja, pa seveda živali različnih mnoštvo; medvedi, volkovi, risi, jelenjad inu nenazadnje neresci hudi, takoenako vodike, čudraki inu zmaji; vsi bili so tu, da Slovena pogube.
Nagomiljena množica se ustavila je nekaj skokov od Kalandirja, naprej šli niso.
Rožljali nemrtvi so z orožjem, pokali z biči, rjoveli, sikali, kričali. Kateri orožja imeli niso, s sebe razpadlih teles so jeli trgati kose mesa, kože inu vanj ga matati. Pred Karantanca prestrašenega padli kosi mesa so, bele kosti, nekateri deli notranjščine teles, čreva, želodci, srca še utripajoča.
Gledal enega je spaka inu sedaj drugega Kalandir, skušal uganiti od kod prišel napad bo prvi. Pa bi- lo ga ni, tako da Slovan postajal vedno bolj je nelagoden, roke se mu tresle v strahu so.
Za njim je na dvignjenem kamnitem podstavku, v skalovje vbitem, pokazala se postava ta velika, temna, v kuto odeta, kapuco s pokrito glavo, zarjula je z gromkim glasom, rok vihteča, zakrohotala se nagravžno je. Bil to Nashdrahal je, nekromant odljudni.
Govoril nekaj glasno je, Kalandir sprva razločil besed spričo vetra in rogoviljenja množice ni. Nato razumel ga je dobro, ko rekel Temni je: "Prišel k meni si, da vzamem te, Sloven! Tvoja Moč velika je
in od moje oblasti bode kmalu. Ja. O, ja!"
Kalandir se ob tem je zdrznil, prestopil se na mestu. Dvigalec mrtvih torej hoče njega zadobiti, nje- ga moč ino silo, da z njo razpolaga v namene popačene. Pogledal ga je v obličje temno in dejal ponosno. "Nikoli ti zadobiš me ne v Oblast, popačenec ničvredni! Morane ledenomrzla roka te pogubila!"
Nekaj malega je nekromant pomišljal, nato pokazal na Kalandirja z roko svojo je inu množici zarjul, ki kojci nato je nad Karantanca tuleča planila.
"Tudi prav!" zadrl se on je muflonsko, pognal na prihajajoče sovrage se, drugega mu preostalo ni.
Na rezilo meča bil Kalandir takoj jih štiri je nabodel, nadaljeval z nadaljnjimi desetimi, nato z osmimi, vsi ti so pod njega udarci silnimi padli, mrtvi spet.
"Pridite sem zrabljenci vsi, da bodem vam telesa umiril!" se drl nad prihajajočo hordo je Sloven. "V globelih Navja črnega dovolj prostora je za vas vse!"
Nasprotniku pravkar ugonobljenemu je meč odvzel, dvoročno se nad hordo pognal, klal vsepovprek zelo močno, da vragi padali so v krvavih šopih.
Pa prihajali navkljub so še, zavdati mu hoteli. Kalandir naokoli klal skoraj brezumno je, obraz inu telo imel oškropljena je s krvjo, tako svojo, kakor nasprotnikov nemrtvih takisto. Porezan, ranjen bil po celotnem mesu je, ugrizi zob, sledovi šap, bili mu tuji niso.
Naenkrat, iznenada, ostal Sloven je sam na bojnem polju; sovragi prihajajoči kakor, da so se v nazaj v zemljo vdrli, okoli njega bili so le tisti, katere pobil ponovno je.
Presenečeno oziral se okoli sebe je Kalandir, vedoč ne, kaj ino kako bi. Peruna sekirče zlato ino meč srebrni!, kaj sedaj je to?
Ozrl se proti kraju kjer poprej bil Nasdrahal je, nadaljeval do kraja tega on, pešačil baš oprezno, čakal ga je nekromant.
Pristopivši bliže bil je Kalandir enega odvrgel ino svoj meč dvoročno močno prijel, pripravil se za boj s temnikom črnim, Svarog mu bil ob strani stal, da poseka, psa!, ga.
Postava bila sedaj sovraga nekako izspremenjena je, oblike velike ino zlohotne imel le-ta ni več, pojava bila v temno odevalo je nepravljena, bolj na starikavca nalikovala.
Po čistini okoli temuha je zaokrožil, uvidel z grozo, da poleg sebe ima na kol privezano ujetnico, vilinko malo ino milo, v krpico svetlo odeto; kakor koza na zakol ona tamkaj je pripravljena.
Sedaj spomnil se je Kalandir, koga na zloduh pričujoči ga spominja, v mislih njega oblika mu je znana, zlovešče sile polna. Solinarja.
Deklica vilinska z vrvjo okoli vratu bila privezana je, klečala, roke povezane na hrbtu je imela. Tako bilo je jasno vidno; imela noge bose krvava je do gležnjev, raztrgane bile so, obarvane rudeče, mislil sprva Kalandir je, da obuvalo, škornji to le so.
Uvidel nasprotnik temni je, kakove njega misli so, dejal: "Da. Hotela je uteči. Uspelo ni ji."
Takisto on bil pred njim večkrat je že tekel, spoznal je Kalandir, ali sedaj bil ga došel je on.
Nekromant, nej!, ne on, drugi njega bil sedaj je mesto zasedel ino sile enaako zlovešče ali hujše bolj še zoper njega nosil, iz roke pričaral ognjeno strelo je, poslal v smeri Kalandirja jo. Ta komaj se je uspel zmakniti, v zadnjem trenutku je za skalo skočil, drugače bil bi od strele raznešen.
"Tako porečem ti," zadrl se Nasdrahal, obenem stopil okoli vilinske ujetnice, z eno roko trdo pote- gnil za njeno skromno obleko, strgal ji s telesa jo. Ubožica ostala privezana na količek je, naga.
"Nje golota te skrbi, ka-li?" bil je povprašal solinar, glas njegov še grši postal takole je, ko lažno zaskrbljenost hlinil je. "Nemara bolje bi bilo, ko s kožo njeno lastno odevalo ji napravim?"
Podoba nelepa ino krvava bila Kalandirju skozi glavo je švignila, slika neprijetna vilinke se mu stvorila je v mislih. S hrbta bil ji zaplato cele kože prenesel solinar je, krvavo še preko prsi malih dal ji.
Moral oči zapreti je ino z voljo to podobo izničiti. Bilo lahko ni.
"Če pridružiš se mi, prizanesem ji, morda!" se gromko je zadrl nekromant. "Akoravno ne, No vsekakor bode bila lepo truplo," dejal je z glasom, ki dal vedeti je, da misli njega sprevržene so.
Kalandir skočil iz zaklona je, meč v rokah držeč krčevito.
"Spusti jo, gnusoba!" se zadrl je proti oltarju. " Ona s tem nima nič. Mene hočeš!"
V tem bilo mu ime ujetnice je živo postalo znano, Snežinka pred njim je krvava stala.
"Tako je, tebe hočem!" se zakrohotal je temnik nemarno. "Pak ona mi v varnost je, da te prepričam. Akoravno ti ne predaš se mi, ona bode umirala v mukah."
Potegnil dolg je, oster nož ino ujetnici privezani približal se, koraki z odmerjenimi.
Z nožem bil ji po razodkritih belih grudih je zdrsel. Vilinka ob tem je zatrepetala, telo nje sloko se je streslo v strahu. Utrgati kot žival naravna ino čista hotela se je deklica, uteči varno na. Vrv, uževina močna držala pak močno jo je ino neizprosno, zadrgnila ob nje poskusih se v kožo ji je bledo, krvave poti pustila, potoki bili so rdeči po njej vzkalili.
"Karkoli ji storiš, dobil mene bodeš prostovoljnega ne!" dejal je Kalandir sovragu ostro. Kolena imela je opraskana krvavo, razbita, bržkone uteči mogla daleč ne bi, četudi bi rešila se vrvi.
Solze bila je Snežinka mala komaj zadrževala, ko bil jo za vrat je nežni zlobec zgrabil, z noževo konico po razkritem mesu potoval, v strahu bila mirna postala, tresla še vedno se nerahlo.
"Rad imam jih glasne; ti ne Kalandir?" rekši bil ji lase dolge umaknil je nastran, blizu čisto od ji na vrat ino obraz zapihal hladno, komaj bila zdržala njega sirotica je bližino.
Sunkovito porezal jo po desni grudi je, da vilinka temnolasa zakričala je presunljivo, se kri ji je ulila rdeča, pridružila poprej izvabljeni.
"Pridna punca," se nemarno nasmehnile je nje mučitelj. "Pokaže glasno mi, da pri stvari je." Še drugo malo meso toplo vzkrvavelo je, združilo se z nje krikom bolečine ostre.
"Nič ne rečeš?" porogljivo dejal Solinar je.
Kalandir le stal je tam. Ino poslušal.
Že mislil je Kalandir, da odljudnež nemarni namenil se na nje hrbtu mladem je pozabavati, ko ta bil za njo glavo šel je nožem z, pak bil le prerezal ji je past vrvično, butnila je deklica izmučena na tla.
Pobegniti imela seveda nje duša je namen lepi, pak bilo telo nje golo za tak napor primerno ino pripravljeno ni, drhteča po mesu vsem se krvavica po vseh štirih odplaziti hotela je na varno, stran.
Upanje nje bilo je kratko, za lase zagrabil je Snežinko surovo solinar, v zrak povlekel, kričala ona je presunljivo ino z rokama po njem opletala, hotela se rešiti, neuspešno.
Vbod globoki ino široki bil prvo en je zadobila krvavi v trebuh mehki, nato še drugega; nož dolgi ino ostri do ročaja v nje telo je poslilil dvakrat, krvavo bruhnila je v krču.
Se zadrževal je Kalandir komaj ob tem prizoru, da želodca vsebino v sebi obdrži, da noro se mu ne stori, da uteče ne od te norosti, da nad solinarja se brez uma ne požene, da moči svoje njemu ne pusti.
Na tla jo pahnil je Solinar grobo, kakor smet, kratkotrajno upanje ji na pobeg dal. Tako bilo je znano, utekla mu več nikoli bode ne, živa njegi oblasti v je strašni, dolgo več bode ne, mrtva takisto njemu bo pripadala, vilinka mala, Snežinka po imenu lepem, ki krvavela kot prasica zaklana je.
Bil je poleno leseno s tal povzel ino zarinil ga deklici med nogama v meso mehko, zahropla ta je v neznanski bolečini, ji s polenom trdim, grčavim bil je hudo silo storil, kričala je iz vsega grla.
Iz nje pocedila rdeča se je kri.
Kalandir s težavo poslušal njene krike bolečine nepopisne je; trdno odločen, da popusti ne.
Naposled se solinar naveličal krute igre je, krvavi kol odvrgel, nož od nje krvavi ponovno v roke vzel, z enim zamahom noža vilinki razparal grudi je ino srce mlado ji izdrl. Podržal ga v zrak pred Kalandirjem je, krvavo, utripajoče.
Bilo dovolj mu je, zatulil je z muflonu svojskim glasom, namenil se v hitrem teku proti kraju, kjer temnik stal je, čakal ga.
"Sedaj pa bodeš dobil, kar imaš dobiti, nemarnež, Perun te vžgal!" zakričal je, z obema rokama za meč svoj poprijel.
"Prav nasprotno," dejal z umirjenim je glasom v temno haljo odeti nekromant. Narahlo pokazal na mesto za Kalandirjem je.
Ta se ni še docela obrnil, ko že vedel je, kdo je tam, prihaja. Glas zvoncev gromkih bil je strahovi-
to znan. Kurent!
"Ti!" zarjul nejeverno Kalandir je. "Mar tudi ti zgolj sluga, lakaj si temu temniku!? Kaj hudega se tukaj še ima zgoditi!?"
"Mladi bedak," bil posmehljivo solinar od strani del.
Zabliskalo bilo močno se je ino zaprašilo snežno; tako zgodilo se je hipno ino strašno, da dežela poprejšnja bila v nič izginila je, prostor stojni bil okoli Kalandirja ino Kurenta je sam v višavo vil, ostalo izginilo v prepadu je okoliškem, sama ostala sta borca dva na vrhu gore.
Nebo bilo je modro ino sivo obenem, oblaki tu ino tam, črnina okoli njiju ino nižje v prepad, kamor upal Kalandir pogledati ni, takisto. Zavel veter severni je, mraz bil strupen v zraku je.
Krokar bil se od nekod začul je, krik njegov baš močni, zlohotni.
Zamahnil z mečem svojim po orjaškem prišleku je, pa ta z levo roko bil je njegov meč zaustavil, z drugo pa korobač svoj bodeči zadegal v Kalandirja telo. Ta zahropel je, ko cepanica ga prebodla je, predrla ga na drugi strani. Kurent črnobeli dvignil s kijem lesenim ga je v zrak, tam Kalandir lahko v zadnjih dihih hropel je, opazoval njega skončalca. Usta napolnila mu je kri tekoča, pritekla ven, kapnila na kamnita tla.

Telebnil na tla je, prebudil se iz sna. Komaj se zavedel je, kje je, na kakem kraju. Nato prišlo mu je. Seveda, v krčmi Treh je lilij in to na tleh. V ustih imel okus po olu je, nemalo ga popiti moral je, da take sanje so nastale. Odprl je počasi oči, poleg njega čemel za mizo je Kvaternik, pastir koz, takisto je preveč popil, ležal je čez mizo, mrtvo pijan, smrčeč inu smrdeč.
Okoli slišali glasovi obiskovalcev krčme so, godca od prej bilo ni več. Počasi poskušal vstati je, staviti na noge se. Vrtelo se mu zelo je, pa v glavi, kakor da bi škrati nove rudnike kopali, mu razbijalo je.
Sedel je za stol, z rokama podpiral težko glavo si, miže razmišljal. Tokratne sanje bile zopet hudo strašne so. In Kurent, zopet - kaj naj to pomeni? Perun pomagaj!
Zopet izgubil je zavest, pijače učinek ga premagal je. Spustil se na mizo je, obležal.
Preden svet teme zase vzel ga spet je, tako slišal reči je Kalužnika, Jožo: "Bedak mladi; pijače močne nositi ne more."