Pomladni Solinar, part 13

TRINAJST


Med ljudmi bila je beseda živa. Pogovor bil o stvareh različnih med gosti v izbi kmetski tekel je, naneslo na stvar to je ino nato spet ono drugo, pomenkovali so možaki o zimskem času ino vplivu snega ter pozebe na bližajočo letino polmadansko, bilo je strinjanje med njimi enoglasno, da vkolikor še dolgo sneg bo tla pokrival poleti pridele manjši inu slabši bode zagotovo, tako bilo mišljenje starejših je ino mlajših njih takisto, kmetovalci morali le-ti biti so izučeni, da lahko za družine svoje, vso vasino Laško so skrbeli.
Dasitudi noč prevrnila se bila po času svojem je v polovico drugo svojo, polnoč bila oglasila se gromovno iz zvonika vaškega je že pred časom velikim ino starim, kar malo bilo Kalandirja pretreslo je po životu toplem, ko bil je donenje neznano mu zaslišal, kako po župi odmeva, pak spomnil se v taistem hipu on je na zvok zvoncev velikih, ki bil jih je Kurent nosil ino z njimi bil razbijal staršno na glas, ko bil ga on v sanjah je bil srečal, huje mnogo mu pojava Kurentova takrat je bila delovala, mnogo bolj, kot iz pripovedovanja Tulgorja bil si sliko njega, demona pomladnega je ustvaril, jenjal pogovor živahen med ljudmi slovanskimi nikakor ni, mnogo veliko si imeli so povedati za.
Dobra kapljica, katera medica sladka ino topla bila je, vino ino pivo takisto izvrstna sta bila, na žganje se pozabiti ne sme, drugače naslednjič umanjka, razvezala ljudem vaškim je jezike, tekla jim beseda je kot z mastjo svinjsko namazana gladko, izvedel Kalandir lahko od njih stvari ino zgodbe različne je, tudi njega samega bila se pijača je prijemala, kakor ostali bil bolj vesel še kakor poprej je postajal. Ali nikakor bil se kdo opijanil preko mere ni, postal nevljuden ino zafrkljiv, Tulgor tak bil je že po naravi, drugim težave bil povzročal; znali so Karantanci s pijačo pravilno ravnati, vedeli so kaj lahko pijača ino prepir naredita, kam pripeljeta, Radagast bil jim gospodarnost čuval je ino omiko.
Med drugimi stvarmi pomembnimi ino zanimivimi za ljudi bila beseda večkrat na veselico vaško, ki imela se v parih dneh je v Laškem dogoditi, je nanesla; tako bilo je rečeno, da nemalo veliko bode se ljudi tamkaj zbralo, ples ino gostijo za poskrbljeno bo. Katja bila iz hiše je pivovarja, resnično bila je Mirolesu sekira v med padla, ko bil je njo za ženo si izbral, hmelj gojila na polju njena je družina, ol izvrstni laški, boljšega bil Kalandir nikoli pil še ni, pridelovala, pili so ga v kraju tem prijetnem slavanskem vsi, z vozovi še v sosednje župe preprodajali, blago ino dobrine druge dobre v menjavi zanj dobili. Zatorej presenečenje bilo nikako ni, da tudi na veselici prihajajoči sodi polni piva bodejo na voljo.
"Beseda teče nam ino veliko imamo izreči za," na glas bil je Kvaternik razmišljal, z eno roko lonec piva držal, z drugo bil kosom narastka posegel po. "Ali peta beseda lepša je ino poslušanje boljša za." Do mile deklice v kotu, bil mu je pogled odšel. "Bila lahko ti kaj nam bi zapela. Kaj porečeš, Tinka?"
"Če Oče dovolijo," bil je ponižno deklič dejal, krilo si popravil.
Nad predlogom pevskim bili so drugi vsi navdušeni, Tulgor bil kar sam ponudil se je, da kakšno jim odpoje, pak bil ga Gromir obvladal je ino prijateljsko po rami mahnil kakor vola, tako da le-ta raje tiho je nadalje bil, mogel peti torej Rogomir hčerki prepovedati ni.
Vstala bila je deklica kovačeva, po izbi bila na drugo stran odšla, na klopico leseno malo polek peči velike inu tople krušne v steno zidane se vsedla, oči bila zaprla, vdihnila narahlo ino začela peti.
Glas žametni nje bil je prijeten ino mil, sprva bila se pesem ji z usten mehkih vila je potihem, nežno, bilo je nje besedilo znano ino otožno nekolikanj, pak za poslušanje ob tem nočnem času pravšnjo, nato pridobila na moči je ino poudarku, baš visoko ino močno pela ona je, melodijo na načinov več različni ponovila, jako lepo ino mirno pesem svojo končala.
Bila Kalandirja je na dom spomnila, drugi poslušalci bržčas takisto svoje spomine so imeli žive predseboj spet zavoljo pesmi njene lepe, vilinsko mirne ino nežne, dom ino družino svojo drago, otca ino sestro Ano, mati bili so takisto v spominu oživeli. Znala peti je njega sestra ino igrati jako umetelno citre na, glasbilo to strun ino lesa napravljeno iz, ali mogla se s Tinke prijetnim petjem meriti ona ni.
Končavši s petjem milozvočnim, katerega bili so zbrani glasno pohvalili, bila je Tinka oči počasi odprla ino, glej!, preko izbe cele kmetske njega obličje bila je poiskala, naravnost pogledala ga baš milo, kakor da le on sam z njo v sobi je. "Kako bilo ti je všeč?"
Mogel Kalndir ji le pokimati vljudno je ino drugih pohvale ponoviti.

Kasneje v noči zimski, hladni ino temni, do jutra bilo še daleč je, petelini vaški so še spali, oblaki sivi noč temnili, meseca bilo soja ni nikoder, bil je Kalandir zunaj kovačije stal, hiše kmetske te, koder bil v gostih je, mnogo se bilo je jedlo, hrane dobre zauživalo, pak pilo več od tega še celo, bila usta nikogar prazna nocoj niso, na kraju prostornem tem, ki k dvorišču hiše spadal je, lesene deske bile so ga mejile, zadaj slišali iz sobe veseli so glasovi se, rajali so njega poznanci zbrani.
Gledal naokoli on je, skušal razbrati obrise hiš laške župe, ki v temi so bile naznačene, mirno spalo je večinomal ljudstvo slovansko, v nekaterih oknih pak bile luči so, brljava majhna rumena ali vseeno, se videle, svetile ven v zimsko noč, sneg imel na svetlobi drugačno, nakolikanj čarovno barvo je. Kovačija Rogova bila na strani hriba rahlega, robu pravzaprav, je postavljena, nižje doli bila je reka hladna tekla, . pot vodna vijugala po deželi sneženi je, pod mostom šla,med reko ino kovačijo bilo po nižini nekaj hiš ino njih potrebnih skednjov ter štal je posajenih, bivalci njih so spali, vse bilo je mirno.
Prišla po nekem času za njim je Tinka mala, vljudno "Dober večer," pozdravila, na stran ob leseni ogradi njega zraven pristopila. Mrazom varstvo pred, okoli ram bila si pletenino oranžno je ogrnila.
"Bolj že skoraj k jutru pripravlja se, tako jaz mislim," dejal ji Kalandir je, na lesenino se naslonil, bila trhla ni, močan les to bil je, trden. "Temno že res sedaj je ino oblačno takisto, ali tudi ko dan zimski spet napoči, takrat skoraj enako mračno bode; ločiti dneva skoro ni moč od noči."
"Ino sneg beli, ki z mrazom brata sta," dodala ona je, "na zemlji plodni leži predolgo že, za žetev letošnjo to dobro bode ne, živina takisto bode hrano umanjkala. Narava pod mrazom ino ledom spi, prebuditi se more ne." Otožen baš bil njej je glasek mili, ko to bila je besedovala, zraven njega stala.
"Lepo bila si pela popredi v izbi nam," skušal jo Kalandir je razvedriti. "Slavček tako lepo se oglaša ne; bila baš prijetna pesem. Otec Rogomir ponosni so lahko."
"Tako" bil se ji obrazek bledi razsvetlil ob pohvali je na kratko, ob omembi otca spet izginil.
"Morda bila lepo sem pela zbrani družbi ino lahko, da povšeči vam bilo je, pak; to bila jaz le naučeno sem bila ponovila, besedilo ino melodijo taisto ponovila, ki od drugih sem se jo naučila." Postrani bila ga je deklica pogledala, nadaljevala "Ali popredi pri večerji bil si ti prigodo svojo pravo v zgodbi nam prinesel, povedal nam resnično pripetitev; pot zimska ino boj s pošastjo snežno - to resnično bil ti si izkusil, skozi to dejanje dal. Jaz le naučeno sem ponovila." Končala tiho je, glavo sklonila.
"Večkrat bil si ti že o popotovanjih svojih ljudem vaških župe te pripovedoval, o dogodivščinah ino zgodah svojih besedo živo okli dajal; zanimive ino strašne obenem le-te so zgodbe, srce mi večkrat zate v prsih je poskočilo." Proč od njega ino ograje lesne se Tinka je obrnila, v hladu zimskem na stran je stopila, ob temne noči ozadnje nje bila je podoba bleda ali svetla.
"Na Živo; kaj ti veš, kako počutim se, ko od drugih pripovedih izvem, kako drugod v deželi naši je, kakšno življenje je. Mladost vso svojo že v tem selu sem, rojstva od, tod usojeno mi je, da umrjem tudi. Poslušam povedke tvoje, mislim si, da nikoli iskusila kaj takega ne bom, videla krajev zanimivih ino ljudi tamkajšnjih spoznala ne takisto; v to vas zapečatena usoda moja je."
"Otcu svojemu v podporo ino pomoč veliko si," poskušal jo je potolažiti, videl Kalandir je, da oči se ji lesketajo mokre. "Mogel tebe brez živeti ne bi. Povedal večkrat nam je, na lovu sinočnjem baš to bilo je, kako prijetna ino ubogljiva ti si, pohvalil trud tvoj ino kuhanja umetnost."
"Veliko bili so Otec izgubili, ko Mati so umrli, vem," sklonila v pokim je glavo Tinka. "Težko jih to bilo zadelo je, ljubezen bila med njimi močna je, jaz bila nje sad sem. Napraviti tako vedno sem vse želela, da žalostni bili bi Otec ne, za Mati skušam tako se Jim odkupiti. Ali mogla je nikoli Jim ne bom nadomestiti. "
"Kako bila to si porekla?" povprašal Kalandir je. "Odkupiti?"
"Otec za smrt Njih krivijo me, bila sem Mamico jaz ubila."
"Ne govori tega," bil jo je zavrnil, videl kaj ima v mislih. Njega Mati dragi bili takisto ob porodu so umrli, na svet takrat bila njegova sestra Ana je prišla. Njo rešili so, za mati pak bilo pomoči ni. Tako primerilo se med ljudstvom je velikokrat, da ženska ob porodu umrla je, včasih bilo za otroka takisto usodno je, na Vesno!, da vsaj njega sestra in Tika mala bili živi sta rodili se. Očital Kalandir nikoli sestri svoji ni, da Mater bila je pokopala, dovolj bil on star je ino razumen takrat ino sedaj.
Baš nesrečno bila je Tinka tam pred njim stala, v temo zimsko izginjala, brljava kovačije bila jo le malo je osvetljevala, v misli svoji žalostni ino krivdi nase naloženi. Hotel do nje stopiti je, objeti jo.
"Resnica to je," bila je vztrajala, glas nekolikanj se ji zatresel je. "Tako na glas nikoli mi ne rečejo, ali vem jaz to vseeno; za Njih smrt krivijo mene."
Bliže deklice bil je stopil, v nje oči rjave tople se zazrl, solzne bile so te, bledica na obrazu ji bila je.
"Ino dežela v snegu inu ledu je, narava uspavana je v mrtvem snu;" nadaljevala Tinka je, milo ino žalostno baš zelo pogledala. "Pozimi pa ptički ne pojo."
Se sklonil k njej je Kalandir, postal trenutek za pred nje ustnami, poljubil narahlo jo na njih.
Poljub med njima bil je kratek ali nežen, mehkoba Tinke telesa bila po njem se je uglasila, sprejela ga k sebi deklica je. Okus bil nje je sladek ino topel, medici najslajši sličen, še nek drug okus zraven bil je.
Ločitev bila prišla prekmalu je, odprla oči je Tinka, kakor presenečena nazaj stopila, bleda lica so ji na rahlo pordečila.
"Suhe hruške," bil dejal je, spomnil se okusa.
"Da," bila nasmehnila se je Tinka, z rokami predpasnik beli pogladila. "Po večerji eno sem bila zaužila, Očeta za dovoljenje povprašala."
Izvrstno sadje to bilo je suho, hruške medene posušene, za hrambo ino kasnejšo potrošnjo pripravljene. Prenekaterikrat bil je Kalandir skupaj s kosci na kosezah domačih bil na polje ino travnik šel, tamkaj delal trdo ino dobro, ob južini pili vsi so vodo hrušk suhih kuhano iz. Bilo to je dobro, izvrstno celo, ali Tinke poljub bil tega od je stoterno slajši.
"Če tako želiš, eno ti prinesem," spomnila se vljudnosti je deklica, kojci bila pripravljena ustreči. "Na tesnem sicer s tovrstnim sadjem domača shramba je, pak bodem bila Očeta lepo prosila."
"Raje bodem sam postregel si," rekoč bil spet jo poljubil je. Tokrat časa dlje bila sta skupaj, ločila se naposled, ko Tinka potrebovala zrak je. Objeta bila sta tam dvorišču kovačije stala, čutil deklice zale lahko razbijanje srca je ob sebi mladega.
"Nenavadno ino čudno," bila Tinka tiho je dejala, od njega šla, proti ograji lesni bila stopila.
"Kako porečejo, gospodična?"
"Psi, njih lajež nočni," rekla deklica je, nekako zasanjeno v noč bila pogledala. "Vseh psov v župi skorajda glas poznam; tale nekako tuj se sliši."
Postal ino prisluhnil bil je Kalandir, skozi zimski veter hladni ujel zavijanje živalsko, baš neprijazno.
"Morebiti kak sestradan volk se okoli sela plazi," predlagal je, "Pečenka svinjska naša ga z vonjem svojim dobrim privabila je. Ali pak nemara kak volkodlak naokoli lazi."
Take besede slišavši bila Tinka od ograje nekolikanj se je odmaknila, rahel strah ji bil na obrazu milem je zavel. "Nikari me ne straši."
"Zgolj na glas ramišljal sem, kako s stvarjo je to," miril jo je. "Ali na stvari resnega verjetno nič ni; le pes kak danes čudno se oglaša, lajež mu veter ino zimski mraz izspremenil je." Pristopil k njej je ino objel pasu okoli. "Boj ti se ne." Zamolčal ji pak dodatno pomisel svojo je, tisto, ki vključevala nemarne psoglavce je, Svarog jih bil na grozovit način odpravil!, o katerih beseda tekla med sinočnjim lovom je, ino o njih dejanjih, ki zoper ljudi žive dežele slovanske te bili so jih pripravljali.
"Tako hladno mi je, Kalandir," dejala tiho je, ino on vedel je, da tega hladu le topla odeja pregnala bode ne. Narahlo jo bil v lase poljubil je, k sebi stisnil.
Odšla v notranjost hiše sta zatem, pričelo rahlo je snežiti.

Gostje nočni bili so v izbi kmetski zbrani, gostoljubje kovačevo uživali ino njega meso ino medico takisto, nikomur bilo mudilo se domov ali kod drugod nikakor ni, za mizo živahen bil pogovor se je vil.
Kuhinje iz prišedši Kvaternik bil h Kalandirju je pristopil, v rokah pladenj lesen mu bil je baš naravno stal, naložen ino poln jako zelo, bil sebi ino drugim kozar prinesel jedače dodatne je iz kuhinje, tekole porekel mu: "Bila sta zunaj v pomenku s Tinko stala, ka-li? Hladno zunaj zagotovo je, ali mislil jaz bi inu tako dejal, da lička bila so ji rdeča zavoljo stvari druge. Kakove posle si bil zunaj gonil?"
"O dejanjih ino nehanjih mojih mnogih pravil ti jaz bodem vsega ne," zavrnil ga je Kalandir, naprej govoril, nekolikanj bolj tiho, dasitudi bili so govorci glasni v sobi tej, prisluh bil mogoč njima ne. "Bila govorila sva midva na snegu ino mrazu zunaj o stvareh različnih; takole nameraval sem z njo na samem še kaj več pomeniti se ino stvari storiti"
Ko bil takoj nadaljeval on ni, bil je Kvaternik dejal "Koče moje domače ino štale to noč potreboval jaz verjetno bodem ne, s kovačem v pogovorih velikih smo se našli zbrani gostje, veliko še med nami nedorečenega je, do jutra zagotovo se naša gostija vlekla bo. Tako menim ino rečem ti; lahko tamkaj mir si najdeta."
Gospodična kovačeva bila v sobico prišla je toplo, drugod v hiši opravila imela ona je, za mizo sedla ino poslušno pogovoru sledila, dasiravno bila poglede pomenljive inu obetov polne proti njemu vsaketolko časa je poslala.
"Lepo tako bilo bi ino pametno," se strinjal z njega ponudbo je Kalandir, "Ali; nekako menil bi, da otec pustili Tinke same sredi noči ven ne bodo radi."
Kalužnik stari bil ravno takrat od zbranih se začel poslavljati je, vabili so ga drugi, prigovarjali naj hodi ne, bil Joža je neomajen, obetal jim, da pojde. Po šegi ino navadi stari poslovili so od njega se, Tulgor mogel iz svoje kože ni, dodal je glasno: "Hoj, Joža, da vas kak volkodlak v tej noči ne zateče, ob mrazu zimskem stvari ino živali čudne zunaj rade na ljudi prežijo."
"Ino, da stvar je hujša bolj od tega," dodal je Kalužnik, besede mladca tehtal, na vratih izhodnih stal, "bilo pričelo še snežiti zunaj je, Kurent bil snežino vzel."
"Tu kaže se ti pot, po njej pojdi," bil mu kozar je del, na glas pa rekel Kalandir je: "Jaz z vami v varnost stopim, akoravno tako dovolite, do doma toplega pospremim Vas." Pomignil Tinki je na stran, ta bila ravno krožnike lesene v kuhinjo je nesla, z nasmehom bežnim bila mu dala vedeti, da ve kako to gre.
Strinjal se Kalužnik stari z njim predlogom pomočnim je, sprejel spremstvo njega od ponujeno, od kovačije bili on, Kalandir ino Tinka bili odšli.
"Lepo je to, da z nama pojdeš," bil jo je pohvalil Joža, ob deklici po sneženi poti proti domu svojemu koračil. "Rog lepo vzgojil te je."
"Zahvalna sem pohvalo za," bila Tinka je dejala, "Ali raje Otcu tega ne omenjajte. Nikaka to težava zame ni, pospremiti Vas," hitro je dodala, ko malo postrani bil jo očanec je pogledal.
"Tako, tako," pokimal ta je. "Kdo branil bi družbe dekliča se prijetnega bi v tej zimski noči?"
Zares, le kdo?, si mislil Klandir je veselo.
Rogomir trdooblastni bode za nje odhod zvedel ne, bil mu Kvaternik obetal je ob odhodu kovačije iz, do jutra ranega zadržal bode ga s pogovorom ino pitjem, utrujenost ino medica svoje bodeta opravila.
Pak le zaradi deklice očeta ostrega imel Kalandir skrbi v mislih ni, nej, meč svoj ostri ino sveže baš premazani bil izdrtega je nosil, oprezal da iz vaške sence ino zameta snežnega kako stvorenje nočno ino zimsko ne zapopade jih, nepripravljene zateče. Nikaki sovrag danes ponoči bode ga od Tinke držal.
Počnita stvari svoje tam, dovolil mu kozar je, ali pazita malo, da koz, drobnice meni lastne prebudita ne, spanec živalim je potreben, mir takenako. Ino nikari na mizi, mirkaj besede moje, tam se je.
Snežilo sedaj bolj na gosto je, belilo novo z neba zimskega je padalo, pokrajina vaška bila izginjala je v snegu belem, ostalo vzela je temota zlovešča, gazili ponekod so popotniki nočni v sneg sveži do višine lepe, gaz bila se kratkotrajna za njimi vila je.
Spredaj bila Tinka ino Kalužnik hodila sta v pomenku, o nekaterih zdravilnih zeleh inu rožah ji Joža nasvetov novih dajal je, poslušala ga deklica je ino predloge svoje takisto pametne podajala.
Od kovača do domače ute bilo baš dolgo potovanje ni, prispeli vsi trije so do Jože doma, srečali kakega volkodlaka ali psoglavca ne, Svarog inu Perun zahvaljena!, potrebno bilo Kalandirju ni nevarnosti z mečem odganjati, krvave poti zlobcem v Navij globeli temne pokazati.
Od starikavca čilega ino živahnega dokaj zelo za svoja leta bila sta se poslovila, po poti drugi preko župe laške Kalandir ino Tinka do kozarja hiše se napotila. Selo spalo je, posamezna brljava sveč v oknih ino lajež kratkotrajen pasji bil le nočni mir je motil, drugih ljudi ali živali bila po poti srečala onadva nista, varno ino hitro do kozjaka dospela.
Kvaternik bil mu ključe vhodne dal je, odprl vrata vhodna je Kalandir z njimi, deklico v notranjost hiše male spustil, za hip postal ino okoli hiše bil pogledal, nato zaprl vrata počasi ali trdno.
Spokoj bil je v izbi tej, mrak nočni ino zrak mirni, od štale nikakega koz oglašanja se čulo ni. Na mizi glavni bila Tinka svečo eno je prižgala, soj rahli po prostoru spustila. Pogledala po njem na vratih ona je na kratko, glavico lepo spet k mizi povrnila, ga čakala, vilinka mala, brljavo sveče z obdana.
Pristopil bil k njej je Kalandir, objel jo, na vrat beli ino mehki nežno poljubil, mu vzdrhtela je Tinka v rokah mala, na stran glavo dvignila, da lahko bil več nje kože mlade je okusil, lase na stran umaknil, ljubkoval jo ušesa okoli.
Se obrnila deklica je zala, rutico oranžno odvezala, na mizo stran jo dala, lase rjave razpustila, poljub bila na ustnice mehke nežnega dobila.
Predpasnik bil od nje je šel ino nato sledila mu na tla pletenina volnena je, s sebe bil Kalandir takisto opravo gornjo slekel je, od njiju je obleka padla.
Životec beli ji počasi je razvezal, pod njo meso mlado je brstelo, z vdihom spuščalo se ino padalo, gledal jo prijazno je ino občudovanjem z , kakor da potičko toplo inu sladko prvič on odvija. Počasi snel ji srajčico mehko z ramen je, po rokah golih doli spravil jo. Povesila oči je Tinka v tem ino roke proti sebi dvignila, meso svoje razkrito hotela v sramu skriti. Na poti pol bi ji ročice je zaustavil, oči je njene velike toplo rjave s pogledom srečal, ves dan ino leto v njih bi zrl, tiho odkimal ji, zagotovil da vse prav je.
Branila se njega prijema ino dotika ni, raje k hlačnemu pasu se posvetila z rokami je, bil medtem jo spet poljubil je, okusil tisti znani hruškov vonj, ki sedaj za njej lastnega je vzel, našel spet na nje vratu ga ino iskal dalje po telesu njenem, prsi bele poljubil je narahlo, z roko eno dojko zaobjel ji malo, s prsti inu jezikom vzbudil jo v čvrstost.
Ramena mu razgalila je snemivši srajco belo, ljubkovala mu roke mišičaste inu velike, do ust mu potovala, dolgo tam se zadržala, zahihitala se kratko, ko obrazne dlake bile so jo požgečkale, nato po životu močnem vsem z ustnami vlažnimi ga preiskala.
Krilo rjavo bilo še zadnje od deklice telesa krhkega šlo je, v brljavi sveče pred njim svetlejša stala Tinka je, čudnica prekrasna, v postavi Živi lastna.
S poljubom našel nje telo je mehko, niže po životu potoval, nje tresenje rahlo čutil, ki pričakovanje je izpolnjevalo ino obetalo nagrado lepo. Od prsi belih inu jedrih bil je po trebuščku malem čvrstem potoval, med nogami bil ji veselje kanil prirediti. Spodaj bil je deklica pobrita, koža mehka bila je gladka, le najnežnejši puhek bil jeziku je zaznaven.
"Tako 'im je povšeči," kakor v opravičilo bila Tinka je dejala, nato le vzdihnila globoko ino zaječala, ko bil ji meso najnežnejše je v strasti vzbudil, sok njen telesni bil mu na bradi je ostal, se zbiral.
Pomislil že je Kalandir, da prvič bode danes ji, da deklica še ni imela rada, pak ko bil jo k sebi jo privil je nežno ali čvrsto, v naročje ino nižje nekolikanj bil spustil, v njo prodrl, bila Tinka noge mehke okoli njega je oklenila, usta na njegova v poljub mokri prislonila, telo nežno v skladu z njim gibala, gonila; jasno je bilo ino čutil je on tako, bila Tinka je že predrta.
Trenutki topli inu nežni bili so lepi med njima do vrhunca sladkega hitro prišli, ko mogel bi, cel dan takole bil z njo bi združen v eno, vsakdo, pa tudi Svarog inu Živa bila bi srečo ino veselje mu zavidala, Okus nje života mladega bil z njim se mesom mešal je, se Tinka s prstki igrala z njega lasmi je dolgimi, bila sta eno, četudi le zakratko, končal je globoko vanjo.
Nekolikanj pazljivo bila Tinka spet na trdna tla sobice stopila iz njega objema je, na tla počenila, z roko poiskala njega rano nogi na, merjasca divjega zavdano od mu. Dotik nje nežni bil zdravilen je, ino nato poljub mehki bil ga do konca je pozdravil, čilega ino krepkega napravil.
Više bila z jezikom je deklica potovala, na trebuhu mišice mu ljubkovala, pod nje ustnami dihal je Kalandir globoko. Na koncu bila meso njegovo pojenjajoče je v usta vzela.
Lepo bilo mu je ob tem ino nato še lepše bolj, ko zaobjamala ga okoli uda trdnega je ona, vsak poljub rahli ino obliz nežni mogel na mesu svojem občutljivem je zaznati, gledala ga baš milo ga ob tem, že to bilo dovolj mu za veselje je. Le pripravo nje delo bode za on je mislil, pak spustila ga Tinka prej od sebe ni, dokler izlil se v nje grlo ni obilno spet, vse pogoltniti mogla ni, prikupno kolcnila ino skozi nos nekolikanj beline sveže izcedila, z osolzenimi očmi odkašljala se ona.
Bil jo prvo je Kalandir obliznil po nosu ino slanost svojo okusil, ki bil jo z njo delil je pravkar, dolg poljub nato z njo delil, nato okoli deklico bil dal, sočno tesen njeno poiskal, počasi ino nežno od zadaj si jo vzel.
Roko mali bil ji na trebušček prislonil je ino nižje, svoje tamkaj položil takisto, k sebi vodil jo počasi, lase nje rjave ino dolge na obrazu svojem imel, nje vonj znani použival, za užitek nje skrbel obenem ročno; ko bilo lepo ji je postalo, ime njegovo glasno je zašepetala.
Prostor ino ležišče bila jima modra kamižola velika ino topla dala je, na prostoru v izbi kozji, kateri drugače Klandir ju bil je odrejen, bili sta z ljubljenjem nadaljevala.
"Za trenutek," dejala Tinka tiho je, k njemu nežno se privila, "bilo je kot o pomladi."
Časa nekolikanj kasneje bila odprla je oči iz spanca rahlega ino kratkotrajnega, zasanjeno zazrla v njega se. "Sanjala sem te. Poleg mene stal si ino roko držal za me," govoreča bila mu z prsti po telesu golem je potovala, gladila mišice. "Moj kresnik."
Vesel takenako on bi sanj takistih, lepih ino toplih, pak bil Kalandirju v mislih živ še vedno je spomin na more, ki bil jih v časih polpreteklih sam je doživel, sovragi ino ajdi, Kurent bil je poleg.
Mir počasi vendarle on našel je, v nje naročju toplem zavetje dobil, v spanec trden ino miren utonil, medtem ko Tinka mu v uho narahlo je šepetala.