Pomladni Solinar, part 15

PETNAJST


"Kje imaš brisačo?" bil ga Kvaternik od strani je pobaral, kozar laški obilni, kateremu on pri bil je zatočišče, hrano domačo ino posteljo mehko dobil, mudil pri njem se domačem ognjišču že vrsto je dni, snežino pred seboj, veliko gmoto beline baš to, porival na stran, bila mu lopata, priprava lesena ta kmetom lastna, katero z bilo se ob časih drugačnih gnoj je sproti kidalo, nenezadnje bil Kvaternik koz meketajočih pastir je, iz bližnje štale lesene, majhne ino ubožne, pak zadostovala le-ta za varstvo pred snegom ino pozebo živali je male, oglašale so se, svojega gospodarja klicale, že kup velik bil se ob dvorišču kozarja to jutro naredil je, bila sta oba gorostasa zgodaj vstala ino snegom kidanjem z pričela, pak mnogo več bilo ga okoli je še, tleh, strehah ino vejah pomrznjenih, nekaterih polomljenih, bilo je resnično tako - zima bila iz dežele še odšla ni.
Hladnega snega baš belega bilo po deželi slovanski, župi laški takisto, okoli njega dokaj je mnogo, v hladu jako strupenem bil se nelepi ta boginje zimske dar topil ni, bila mu Morana v pomoč je veter iz severa slala, ob krajih toplejši hiš kmetskih okoli tukaj in tam kaka se sveča bila je izstorila, nakratko tajati sneg se je tamkaj pričel, zopet ga hitro je zase spet hlad obtrdel.
Sivi oblaki bili so na nebu kot vedno, solnce svetlo ino toplo zakrivali, megle k sreči bilo danes ni.
Ob časih drugih ino drugačni, mnogo le-teh ino takih bil jih preživel je Kalandir, skozi mnogo hudega dal, mnogokaj skusil po deželi dragi domači ino tistih, drugih, sosednjih, ki tuje bile so mu, takisto, oj! zares, bil bi nad sneg ino njega brate ino sestre po zimi; hlad nočni, ki vlekel se vedno v dan je, pozebo, sestro mlajšo ali pravtako ostro ino nemilo, mraz, ki bil je hladu soroden pak strašnejši stoterno bolj ino četverno hudejši bolj njega od, dvojčka meglo ino veter, bila sta draga otroka Morane ona oba, mnoge besede nelepe izrekel, na bogove domače sklical se ino nanje obetal mnogo veliko inu mastno obilno, obljubljal ino zahteval, da zimo dežele oni odženejo iz, pomladi mesto dajo, potrebni zemlja ino nje bitja živa, ljudje dobri spadajo sem, prenovitve ino buditve so, čas preporoda je ino brstenja.
Ali bil sedaj Kalandir drugačnih je misli ino, še bolje, prepričanja, obetal si ni, da njega priprošnje kakorkoli zadostne bile bi, kletve zoper snegovino bile so njega mnenju po jalove. Deželo bila je nesreča zadela, zima bila s eje večna storila; bogov volji po njih mogočni, tako je domneval.
V sanjah svojih čudnih premnogih bil se je on z mnogimi beštijami pomeril, bežal pred njimi ino takisto obvladal jih, pak ena podoba bila mu v mislih je živa dnevom dan za, kakor gnojna iver v očesu krvavem bil se motiv je eden mu v glavi porajal. Kurent.
Bitje demonsko to, narave po pripovedovanjih različnih ne povsem znane, zoper zime hlad ino mraz od božjih nadglednikom smrtnim ljudem v varnost ino rešitev poslan, da zimo odganja, Morani, juj! gospodarici tej ostri, pogleda strupenega ino daha ohlajenega, vrv gospododvalno natakne, s seboj odvede dežele slovanske iz, v mislih mu zblojenih nemalokrat v časih poslednjih bilo je naglavno, um se pod njega težo je krhal, nevednost ino strah obenem bila sta svoje storila.
Domneval tako je včasih, ko bil je misli svoje umiril, težko, zakajti stvari mnoge počel je Kalandir v župi tej ino o njih premišljal takenako, da on, um, tisti, Kurent, to je, bal se skoraj že nanj je z imenom zloveščim tem je obračati, v mislih imeti predolgo ga, lahko ga zaloti demon mesečni, poloti se ga, nekako moči več pri sebi nima delo svoje posvečeno do kraja opraviti, nova mu moč ino kri je nujno potrebna, sila življenska ino gonilo človeško.
Taka bila je njegova misel nelepa inu zlovešča; Kurent bil ga hotel se je polotiti.
Z veje drevesne snežene ino pomrznjene, bila se kaplja je sveče viseče utrnila, kapnilo prav hladno mu za ovratnik je, dasitudi debelo oblačilo je nosil, kož živalskih narejeno, prešito ino pred vodo inu mrazom dokaj odporno; stekla mu kapljica ledena po hrbtu je, stopila takoj se na koži njegovi, telesu od dela težaškega, snega zmetavanje vkup, vroče pregretega nikakor ni; hladno zmrazilo po hrbtu ga je.
Resnično, bilo delo njuno je težko inu naporno, kdo bil bi jima roko v pomoč pri zmetavnju moče bele podal, bila sta trudila kot vola sta poljska on dva oba, storjeno bilo je mnogo obilno, kar se odpluženega tiče snega, pak več bolj bilo je tistega, ki prosto je ležal vse naokoli, bila odrezana skoraj je Kvaternika koča domača, očetnjava njemu od strašev umrlih zapuščena, od poti je vaške, bila ta je prosto splužena, slišal ob zori jutranji je Kalandir konj vprego, ki pot je sneženo gazila.
Bil obetal mu pak Kvaternik še delo plužno drugod po selu je, do Kalužnika nemara bodeta še stopila ino drugih ljudi znanih takisto, povprašala, če zmetavati jima pomagata. Kozar bil je nor!
Pot slani tekel jima je v potoku hladnem, pod oblačili toplimi, na obraz iz las silil, dobro bilo bi se z blago krpo otreti, slanost mokro od sebe spraviti. Temu navkljub bil Kalandir je vedel, da sodelavec po mali Tinki ga je povprašal, imel v dnevih zadnjih opravkov sladkih z dekličem mičnim kar nekaj on je, bila sta v nje sobi se družila, pred otcem kovačem sicer pazila, ino pri kozarja prazni hiši onadva takisto sta v senu ležala.
Nameraval kmalu Kalandir je iz župe laške iti, pot bila po zemlji domači je do doma njegovega dragega, Kosez odličnih, dolga mnogo še, odšel verjetno on že prej bi, akoprav takisto vreme bilo bi ne; mogel tako on je tu ostati, zakajti po takem snegu ino mrazu vendar se naokoli hodi ne, na Živo!, lahko se družil je z deklico prijetno, katera bila kovača hčerka zala je.
"V kovačiji bržčas Tinka je," bil je odgovoril sokidalcu, oblak zraka toplega iz sebe spustil, meglo kratkotrajno obraza svojega naredil. "Posle domače opravlja ona, za dom skrbi."
Kakor bila sta dobra si, mogla vseeno skupaj biti venomer nista; bili so otec Rogomir ostri pri vzgoji hčerke, mogla se Tinka prosto po vasi ni goniti, prijateljevati z njim ali kom drugim takenako ne. Trenutki skupni pak zatorej bili še slajši so, nadoknadila sta medseboj, povedala ino tudi drugače se med seboj menila.
Svetoval mu Kvaternik je že pred časom, takistih misli, poleg Kurenta še Tinka mu v glavi stalno je bila, da z deklico vaško kaj preveč resne zveze ne ustvari, preveč naj Tinka nanj se ne naveže, slovo tolikanj bode grenko kasneje, ko zapustil bode Kalandir to župo.
Ino pomislekov še drugih o tem imel je kozar. "Takole mislim ino povem; deklica prijetna je ino prisrčna, ali mrha še vedno. Da bodeš potlej tulil ne."
Nekolikanj presenečen nad takim besedenjem prijatelja Kalandir je bil, tako mu povedal. "Bi mislil si, da boljše mnenje o Tinki ti imaš." Ob prejšnjih časih le lepo o njej govoril je. "Bi rekel, da krivico ji storjuješ, kako je s tem?"
"Prijetna ino prijazna; že, že," bil je zmajal z glavo Kvaternik, "Pak ženska, oziroma dekle je ona; težave z njimi venomer so, tako povem ti." Vedel Kalandir je, da zaročenka mu bila umrla je, imel verjetno spominov nelepih kozar je v zvezi z njo ino dečvami drugimi, mogel mu zameriti ravno ni.
"Vseeno dobro storiš, če poskrbiš ino mirkaš svoj jezik ino misli take, ko ona blizu je," bil je Kalandir pastirja kozjega besede predčasne zoper njega obrnil.
"Tudi prav," se strinjal ta je. "Ko že o njej beseda je taka," pokazal z roko je eno težko orokavičeno na mesto za njim. "Mi v volku, Tinka po poti snežni."
Po poti vaški široki, ki do kozarja domovanja je vodila skromnega, sveže snega od počiščeni ino za hojo dokaj normalno pripravljeni, bila Tinka stopala s korakom je odločnim ino praudarnim, bila je ji obleka dolga njena kožnati plašč temno obarvani, s puhastim krznom na robovih obšiti, kapuca ji sneta na hrbtu bila je, lasje dolgi ino rjavi bili so okoli nje obraza od vetra nenadnega nanešeni, glavica lepa dekliča bila s toplo je kapo volneno pokrita, cofek rudeči pokrival je modro oglavnico.
Rečeno bilo je tako med ljudmi, ki o stvareh vedo veliko in več, o stvareh teh inu pa onih, da vilinke nejlepše so, kar lepoto zadeva, polt njih je bleda ino čista, obrazov milih ino prijetnih zapeljujejo one vaščane; takisto med ljudstvom bila beseda je živa, da boginja Morana, akoprav huda ino neprijazna je le-ta božica, lepota nje parna Živi je ino pa Vesni, nezemska bledica njej je svojska, obraz pak je baš milo leden.
Ali vse bilo takisto besedenje ob Tinki je zaman, na stran s tem se pomete!, kakor snegom, kateri ležal naokoli je ino lepoto deklice le še večal; tamkaj bila gospa zimska je prispela, v lepoti svoji dekliški brstela.
"Kalandir!" bila dejala z močnim glasom je deklica.
Z drevesa se kot slap beli snežina je vsula, ko bila Tinka pod vejevjem je stopila, pred kidalcema snega težkega bila je pristopila. Ino, glej!, od nekod bila snežina svetlobo svetlo je dobila, tisto malo, kar bilo jo je v dnevu temnem, na enem mestu zbrala, vilinko malo obsijala.
Pristopivši bliže bila pozdravila je vljudno po navadi inu šegi stari ona, zdravju o povprašala, dokaj ostro nato bila Kalandirja pogledala ino tako dejala: "Bila sem stvari od drugih čula," postrani Kvaternika ošvrknila, ki bil klobuk svoj veliki v pozdravu snel je, prijazno ji pokimal, nato nanj spet se osredotočila. "Razložiti ti imaš mi mnogo."
Neprijetno ino nevedno pogledal Kalandir je, od nje na pastirja zravnega; ta bil mu pokimal je ino pogledal ga, češ; sam se znajdi.
"Dovolijo mi gospodična, povprašati o njih opravkih današnjih," zmogel podati besedo je Kalandir. "Lepo vsekakor je, da lahko si kovačije od prišla na obisk mi. Otec pustili so te?"
"Dela naložena čakajo nekatera še, da; ali veliko bila postorila sem njih že jaz," pokimala rahlo je Tinka, videl Kalandir je, da nekolikanj nelagodno bila je oči priprla, ko ji očeta je omenil. "Dovolili so mi o hiše zjutraj že iti, do tebe mogla sem skočiti." Postrani bila je po Kvaterniku pogledala, je pastir kozji na delo spravilno snežine ponovno se spravil, z lopato baš močno v sneg zarinil.
"Ali zjutraj bila sem obiskov zanimivih dobila," dejala je Tinka, bližje stopila. "Katja bila je pri meni se oglasila, poznaš jo, Mirolesa zaročenka je ona. Za ples bila je obleko pripravila si, do mene stopila ino jo pokazala. Dasiravno postava nje močna zavoljo otroka je bode ona na ples skorajšnji z Mirolesom odšla." Na stran bila je deklica stopila, zasanjeno nekolikanj, Kalandirja roko v svojo poiskala. "Videti moral jo ti bi, kako bila lepa je v njej, zagotovo pogledov na plesu našla bo mnogo, občudovana v svoji prirodni naravi bode. Dolga je ino v pasu malo široka, barva izbrana je lepa, rjavo ino črno skupaj se druži. Ko zavrti se v kolu, vse naokoli bode letelo. Z otrokom svojim ino zaročencem na ples svečani Katja pojde." Kakor bila bi iz sanj se zbudila pogledala jasno je Kalandirja.
"Bila mi povedala tako je med drugim; ti z Mojco na ples pojdeš,"
"Kako porečeš; tako to ni res"
"Z Mojco, krčmarja deklino vlačno!" bila jezno je Tinka besedo povzela, roke na prsih prekrižala. "Ino zanikaj le-tega mi ne, Kalandir. Nemara ti dober pretepač si ino še boljši porivač, pak tvoja laž je kratkonoga ino bosa." Jeza skoraj bila je mesto joku že dala.
"Od kod le Katji taka zamisel?" zanimalo Kalandirja je. "Takisto bil se z Mojco menil nič nisem, tostransko dogovora med nama nikakega ni." Nemara bila se dečva gostilniška naokoli hvalila je; tako mogoče bilo, pak verjetno prav resno ne, zakajti imela je z Gromirjem na veselico oditi, tamkaj plesati; zanjo inu za Kalandirja takisto za zdravje bilo ni dobro, pečati se skupaj.
"Bila mi Katja dejala tako je, da verjetno ti z drugo tjakaj da pojdeš; akoravno Mojco ne, kako kršenico našel si že."
"Um, pak bil sem tebe tjakaj nameraval peljati," dejal je Kalandir. "Na veselico veliko ino ples veseli; skupaj na rajanje šla bi."
"Tako"
"Resnično"
"Zakaj potlej še povabil me nisi?" Glasek nežni se tresel ji je, mogla komaj krotiti je solze. "Bila s teboj dobra nisem?"
"Na trenutek pravil čakal sem le," bil ji Kalandir zatrdil je, vedel, da glas njegov prepričljiv nikakor ni. "Očeta tvojega moral povprašati za dovoljenje bodem, upam ino Živo naprošam, da strinjal se bode ino pustil te v goste."
"Resnično, Kalandir?" bila je Tinka vprašala, končno nasmeh prijetni na obraz spet spustila.
"Na Peruna obetam," zatrdil ji je, pristopil ino v objem k sebi stisnil. Mehka bila je pod odevalom zimskim, toplim ino debelim, postavi njej mali pravilnem, lasje bili so mu na obraz njeni prišli, dišali lepo. Tak bil lep je trenutek, ko v zimskem sta vrtu sama bila, sneg le okoli narahlo je šel.
"Kaj si bila si naredila?" povprašal jo je, z roko pramen las z lica ji odmaknil, modrica nelepa bila je na mesu mladem, temna že bila je postajala, ino pod brado bila še ena je večja.
"Nič, bila sem v podkovanju konja pomagala," odgovorila je Tinka, rahlo zdrznila se, ko bil s prsti podrsal po njej milem je licu, kakor žival divja inu neukročena, nevajena dotika človeškega. "Konj bil me pritisnil ob podboj je, tako mi zavdal. Nič hudega ni. Bila sem že učinkovino zdravilno vzela, poznalo nič se ne bode." V oči ga toplo rjavo pogledala je. "Do plesa spet lepa zate bodem."
Moglo do tega pridi seveda pri konja oskrbi je nožni, pak nekako bolj menil je Kalandir, da zadobila modrice po sebi je Tinka, ker nekdo bil je roko težko do nje telesa popeljal.
Ob poti bila je drv nasekanih gomila nastavljena, Kvaternik tamkaj bil je v spravilu leseno kurjavo imel, bila sta sedaj tu se posedla. V opoldanskem zraku hladnem dihala, roke povezane med seboj imela.
"Morala torej bodem obleko si pravo izbrati, ples za jo nositi," bila je besedo Tinka povzela, medtem ko je Kalandir snežino vaško motril. "Pomoč za bodem staro Marušo prosila, takisto pomore mi Katja. Skupaj napravimo ino izberemo primerno zame. Bodeš lahko na plesu ponosen."
"Um, kmalu bodem moral oditi, Tinka" začel je on.
"Do Mojce spet, ka-li?" nekolikanj žalostno bila je deklica mala te besede sprejela. "Razumem; držati le zase jaz morem te ne. Ona besede prijazne inu umetelne premore ino vimena od breje krave ima. Ali tako ti povem; preorana je ona njiva, nemalokrat že posejana."
"Nemara bila je tudi že obrodila?" rekel je Kalandir, dasiravno imel je sprva nekaj drugega v mislih, ko bil je odhod omenil. "Kakove srpe inu kose uporablja za to se?"
Nasmeh bil je Tinki razlezel se, nekolikanj bila je pordela v lica. "O stvareh teh ne vem nič, pak vedeži v župi, kake stare gospe zagotovo, lahko bi ob tem ji pomogli. Pazi Mojca na takiste stvari.
Kakor vsem naokoli vejdeča kurba je, mrha goni se z vsakim, bila otroka nezaželenega še ni zadobila."
"Ho, ho, ho," bil je Kvaternik zatrobil, mimo z lopato snežno prišel. "Icek pravi kravi, da je tele."
"Daj solit se pojdi s takimi, kaj bodeš," bila ga Tinka je pogledala, kot da prasca ven podila bi. Tako bila se mu misel iz spomina je Kalandirju utrnila, spomnil se na sanje svoje grozne je, ko bil je videl tega pastirja truplo, katerega natrto s soljo je bilo, ven mezela mu je iz telesa, snov ta bela, smrtna.
"Mi le nje oče, gostilničar Silvo poznan je," dejal je Kalandir. "Kaj z nje materjo je?"
"Umrla bila Silvota žena pred kratkim je, bolezni hude inu hitre. Takiste, katere od bila je Neža umrla."
Vtem bil je Kvaternik z lopato močno v sneg zaril, začulo se gromko je, kakor bi skalo razbil. Pogledala bila sta oba po kozarju, Tinka bila je kojci v skrbi. "Smela o tem govoriti ne bi."
Jasno bil je Kvaternik pogledal, globoko zrak zimski zajel ino pokimal. "Kar o tem mu povej vse, Tinka. Sam o tem raje govoril nisem, pak sme on o tem poučen biti." Rekši bil je z lopato, snega gomilo veliko odvrnil, po novem zalogaju posegel.
"Neža, tako bilo je Kvaterniku zaročenki ime," bila je pripoved kratko Kalandirju deklica podala. "Spoznala v vasi na plesu pred leti sta mnogimi se, kojci par postala. Za poroko bilo je domenjeno, lansko leto to imelo se je zgoditi, dogodek veseli, zanju, starše, vasino celotno. Takista bila je nesreča zajela ta kraj, župe bližnje takenako bile so jo skupile, da bolezen med ljudmi je prišla, ve ne se od kod, kak lek je pravšnji za njo. Med nesrečnimi dušami, katere bile so v Laškjem podlegle, takisto Neža bila je, sirotica mlada." Po kozarju bila je Tinka pogledala, zgodbo nadaljevala. "Bilo je njega hudo to zadelo, ali četverna bila je zla nesreča tu; bila je Neža noseča v času le-tem."
"Ob tem bili so mu še starši ino sestra pomrli," bil je naglas razmišljal Kalandir. "Strašno takole je naekrat ves svet svoj izgubiti." Popredi s pastirjem je sočustvoval, sedaj še bližje bil mu je, nesrečo inu žalost njega bolj še razumel.
"Resnično," pokimala je Tinka. "Pri meni zatorej ti ostani, hodi do Mojce ne."
"Kar popredi sem o odhajanju govoril," dejal ji je, "mislil sem o župe iz odhodu. Mojca zanima ne me. Dokler pak tukaj sem, le ti pomembna si mi."
Hotela kaj več o tem je Tinka reči, naposled raje nasmehnila se mu, roko prijazno stisnila.
Iz žepa obleke svoje črne bila je deklica figurico glineno vzela, konjiča rjavega bila predstavljala ta piščalka je mala, ponesla jo k ustom je, melodijo preprosto ali lepo iz nje izvabila. Darilo to bilo je njej Kalandirja od, kupil ji ga pretekli dan na trgu vaškem je, koder bila sta na sprehodu kratkem, namalo lepih stvari tamkaj se moč je dobiti moglo, ali Tinke lepota bila le njena je.
"Lepo ti znaš piskati inu pihati," dejal od strani je Kvatertnik, prišedši bliže. Sedaj lopato snežno bil je on zamenjal s plugom lesnim, iz vrat staje starih si ga bil napravil je, s tem sedaj sneg pred sabo v kraj rinil. "Nemara konju takisto rada pod rep pihaš, kam drugam morda."
"Daj kozo naskoči, planšar!"
"Saj te bodem, kam se mudi ti," ostal ji Kvaternik dolžan ni. "Na Velesa, včasih moram kozlom pokazati, kako se tej reči streže, drugače naskočiti sami ne znajo."
Baš grdo bila ga Tinka je pogledala, Kalandir pa zarežal se nemarno je, videl da kozar se šali. Vsaj bil ni kaj zameril, da se o stvareh njegovih osebnih bila sta s Tinko menila.
"V spanec bodeš me še ti s takisto melodijo lepo zazibala," pohvalil nje pisknje malo je. "Sanje upam lepe prinesla mi."
"Sanje" načela je Tinka.
"Tako"
"Bila sem v časih zadnjih z mesecem imela probleme."
"Na Peruna sekiro veliko;" skoraj bilo vrglo je Kalandirja pokonci. "Kaj zaostala ti je?" Vroče postalo mu je dokaj zelo, dasiravno sredi zime, snega ino pozebe sedela sta. Hotel do otroka je spraviti ni, same nato je z njim v župi postiti. Doma ga bila je vendar zaročenka čakala, mogel ostati pri Tinki ne bi.
"Ne, tumpek," bila se namuznila je Tinka. "O mesecu bila sem govorila ti. Včasih zgodi se mi, da noči sredi zbudim se na kraju tujem, iz postelje vem ne, kako tja sem dospela. Na obronku gozda enkrat bila sem v temo stopila."
"Tako. Le to je to," se oddahnil je Kalandir. Bila z njim ni deklica noseča. Še.
"Um, bi rekel, da zavoljo lepote tvoje, želijo nemara vilinke med sebe te vzeti, kaj praviš?"
Nasmehnila se na njegov je poklon Tinka, skupaj bila sta za Kvaternikom ogledala, ki v spravilo bil je orodje odnesel, v kočo kmetsko svojo odšel; južino opoldansko poskrbeti za bilo je potrebno.
Nekolikanj žalostno mu bil je kozar deloval; spomini nesrečne ljubezni ino izguba otroka potrla nanovo ga je. Takisto bila Tinka malo je žalostna; zbala se sirotica je, da za ples ostala bo sama. Ino udarec nelepi zadobila nekod takisto je ona. Tako Kalandir bil je razmišljal, da do veselja spravil jo bode, prijatelja svojega kozjega prav tako.
"Izspremenjeno ino nenavadno bila si poprej izgledala, ko ujezila si se," dejal ji je, spomnil se nje jezice, ko za Mojco bila ga je obtožila. Ino na Kvaterniku taenako bila jezika ni štedila.
Sklonila naprej se k njemu je Tinka, v roko svojo mehko lice njegovo vzela, poljub mu mehki podala. "S tabo bodem bila dobra."