Pomladni Solinar, part 16

ŠESTNAJST


Čas bil je zimski takisti sedaj, hladen ino s snegom pokrit, dnovi bili so temni ino pa kratki, le kod pomladni čas se obira, Morano bil bi Živa lahko že zamenjala na božice letnem prestolu sijočem, noči pak bile so dnevom premrzlim slične jako zelo, meglene ino turobne, zmrzal stoterna tisti od dneva bila takrat je naglavna, živa se bitja počutila varna nikakor na prostem takrat niso, čas to je odljudnih stvari ino beštij, Vedomec takrat na jago svoje bržkone pojde, nemarnež demonski, kateremu Svantovit moral uzdo nadeti bi, obrzdati njega grdo početje, katero ljudem dobrim nezaželeno je; snežina bela po deželi je stlana ležala, zemljo rodovitno pod seboj v podjemu imela, dala ji časa za bujnost nikakršnega, sad naravni to leto obetal se dojak je šibak, akoravno v kratkem kaj na dobro obrne se, cela dežela lepa slovanska bode vso leto lakoto grudila.
Takisti položaj nelepi, kateri vladal v župi je laški ino, tako bilo je iz govoric popotnikov vedeno iz, po vsej Karantaniji bil je domač, mogel pak upornega duha ljudi podrediti ni, zapreči ga v okvir ledeni ino hladni, veter po svoje bi ga metal sem inu tja; tako se pripravljalo časa že nekaj je, dnevi zadnji bili so posvečeni med množico opravilno le temu: veselica v selu ima se zgoditi.
"Bodeš ti se premislil torej ne?" povprašal bil je Kalandir pastirja kozjega, ko skupaj bila sta po selu laškem mimo senika naglavnega stopala, poslopja gospodarskega lesenega ali mogočnega, kateri bil je v lasti ino uporabi skupni vaščanov, tod imela se veselica danes zvečer je goditi. Bil takiste višine ino širine je skedenj, da videl med potovanji svojimi po deželi domači, tuji takisto, sorodnega mu ne, na Peruna!, zagotovo še knez Karantanski v palači svoji gospodovalni kaj tako mogočnega za sebe ne premore v oblasti. Sneg bil se svež je sicer v noči hladni na strehi nabral malo, pak hiteli so tega pripravljalci veselice, vaščani, ki dali opraviti so si mnogo ino več s pripravo le-te, odstranjevati ga proč, metle grobe bile so jim v pomoč. Lesina bila je močna ino vetru mrzlemu uporna, zavarovana zoper le-tega takisto, sveže prebarvana; skozi duri mogočne v notranjost senika se dobrine različne je vleklo, namembne bile so pripravi gostije večerne, od newkod sapica prinesla opojni je vonj teleta na ražnju, v peki ognjeni bilo je meso domače od ranega jutra.
"Kakor bil sem porekel, tako ostane mi v mislih ino spremeni se več ne," bil je svojo odločitev kozar strumno potrdil, naprej koračila oba sta, po poti vaški glavni, sneženi nekolikanj na robovih, gaz bila je široko potegnjena, lahko so ljudje prosto po zaselku hodili, vprega ino živali takenako. "Na veselico zatorej jaz pojdem danes ne."
Ker vedel od Tinke pripovedi je, da na plesu spoznala sta z Nežo se, kar sedaj mu spomine slabe naprej je metalo, togotilo neizmerno ga vnovično, naprej ga bil Kalandir spraševal ni, pastiraj besedo za dano vzel, naprej bila sta hodila, sapo vročo v zrak stupeno mrzli puhala. Spremljal on je Kvaternika na poti po vasi, bil je le-ta do Maruše se stare namenil, neke stvari ji imel je vrniti za; tako bil je od njega po spraševanju kratkem on izvedel: knjigo, stvar imena čudnega ino rabe čudne tega od bolj četverno, nesel nazaj je lastnici. Skupaj bila sta šla, pak sam imel namen do kovača iti je, tamkaj izgovoriti sebi ino Tinki na veselico ino ples izhod. Na Vesno obetal obilno je Kalandir, upal d a Rogomir pristal na njega prošnjo bode.
"Čarovnija to vse je zame, kakove stvari le ti s knjigami ino papirji počenja," bil je prijatelju del, mimo poznanca vaškega stopil, pozdravil po šegi inu navadi. "Da s temi stvarmi jaz se pečal bi, ti me prepričaš nikakor ne."
"Morebiti misel zastran tega kmalu drugačna ti bode," odgovoril mu Kvaternik je. "Ali kakor bil si dejal; čarovnija nemara vse to skupaj je; branje ino pisanje, reč ta preprosta zagotovo le ni." Po bradi neobriti si z roko on je potegnil, zmrzal svetlo tako v nič del, naprej pa govoril. "Tako sem popredi domneval že ino sedaj se skazalo za točno mi je; bila cena za znanje visoka je; knjige učenosti inu vedenja rade ti dajo ne, akoprav že, plačaš ti to: bil se mi vid je poslabšal občutno."
"Tako s to rečjo je, ka-li?"
"Takisto," pokimal je Kvaternik, z roko orokavičeno po bisagi pogladil, kateri v imel je knjigo omenjeno. "Bral bil sem velikokrat inu mnogo, besede ino črke v oči so mi šle, misli predrle mi; v umu sedaj jih imam ino znanje njim svojsko takisto, ali ceno za to moral sem plačati. Preverjal prav v ranem sem jutru svoj vid, daleč tako kakor v časih prejšnjih mogel videti nisem, takisto razločno ne. Besede moje zapomni, prijatelj: znanje pridobljeno s ceno svojo vsako je."
"Torej le imele so More v svojih besedah učnih pravi namen, ljudstvo pred nevarnostjo ino nesrečo obvarovati," menil je Kalandir, na združbo mrakobno žensk Morani vdanih se spomnil, baš rad blizu jih sebe ne bi imel.
"Mah, tako že je nemara, navzven vidno, jaz tako bi porekel," odvrnil mu kozar je, "pak mislim o tem vseeno, da bolj za sebe ljubosumno one, Perunovci ino Velesniki, skrivnost čarovno, katera v pisavi ino knjigah je, čuvajo, za sebe ino svoje skrite potrebe ino namene jo hranijo, branijo navadnim ljudem."
Na poti bila sta se ločila, kozar bil napotil se do Maruše domače hiše je, nadaljeval naprej je Kalandir pot sam, po vasi laški gazil, po bivalcih momoidočih tu ino pa tam se ozrl, zagotovo manjkalo tu deklet lepih ni. Bil prišel tako do križišča on je, sneg bil na sredi njega je; tam bil uzrl je stvar on, katera bila mu spomin je nelepi vzbudila.
V sneženi brozgi bili sledovi so voza.
Kako do tega je prišel, sam vedel ni; pak tako bilo mu je v mislih jasno: Solinar bil je tu.
Mrzlo ga bilo po hrbtu streslo je, moral hitro naprej je Kalandir stopiti, izbrisati slike voza izpred oči si ne; preganjala ga podoba mračna je pomladnega solinarja vse do Tinke domače hiše.
Potrkal vljudno je na duri Kalandir, počakal da se mu odprlo je. V jutru tem obetal si je, da Rog imel ne bo preveč dela, zanj ino njegovo prošnjo čas lahko si vzel le bode.
Odprla bila mu Tinka je.
Dasitudi bilo mrzlo je zunaj, hlad zimski jenjal v vasi ni, bila je ona dokaj razodeta, životec beli le bil ji meso gornje je pokrival, krilo ino predpasnik svetli na mestu bila sta.
"Zdravstvujejo, gospodična," pozdravil deklico je mlado, naprej povprašal. "Otec Rog kje blizu so?"
"Kdo pri vratih je?" bilo se začuli Rogomira glas je, nato prišel na vrata je, še preden utegnila bi mu hčerka odgovoriti. "Kalandir, torej," se oči so mu nekoliko poblisnile.
Pozdravil bil je Kalandir vljudno ino nato besedo svojo naprej podal, da nemen imel je povprašati za dovoljenje na ples peljati njega hčerko. Postrani bil Rog pogledal Tinko je, kojci ta povesila je oči, v hišo temno brž stopila. Videvši jo razpravljeno, zagotovo želel ni, da se prehladi.
"Stvar takista torej je," povzel besedo Rogomir je, ko sama sta na durih ostala. "Taka torej, meni nepoznana. Bila mi Tinka sicer je priznala, da družila sta nekolikanj se v časih zadnjih; vedel pak nisem za takiste načrte. Kako je s tem?"
"Le na ples želel sem jo peljati, med ljudmi z njo iti, veselje ji prirediti," odgovoril bil mu je Kalandir, upal ino na Vesno obetal, da dovoljenje on dobi. "Kaj resnega med hčerko Vašo ino menoj se plete ne; le veselje želel sem ji prirediti."
"Ino tak ti edini nisi," bil je posmrknil kovač. "Edini zagotovo ne."
"Tako"
"Resnično. Prav včeraj večeru proti bil še nekdo za nje roko me je prosil, ples na peljati namerava jo takisto."
"Z menoj bode lepše se imela," brezumno bleknil Kalandir je, nato se v jezik ugriznil, kaj tako neumno blodi.
"Saj prosila me Tinka je že popredi, da ven pustim jo," nadaljeval je Rog, pomiril njega bojazen o zavrnitvi. "Dovolil sem ji."
Perun zahvaljen, si v mislih dejal je Kalandir vesel, da Tinko lahko odpeljal na ples bode.
"Ali poskušaj ti kaj čudnega z njo ne," opozoril ga Rog je. "Lepo se obnašaj."

Vesel mimo kovačije tako se Kalandir je bil isprehodil, radosten zavoljo Rogomirja dovoljenja ino blagoslova, da njega hčerko mlado s seboj na plesišče ino gostijo vaško odpelje; lepo imela tamkaj oba se bosta, gostila ino plesala obilno, pijača bode ogrela jim kri ino um vzveselila, tako menil je on, da še kakove drugačne vrste združitve deležen od Tinke od bode. Imel načrtov drugih on sam današnjih več ni, do večerea pak dolgo še časa imelo preteči je, mnogo preveč okus njegov za. Nemara do krčma Lilij treh stopi, pivo tamkaj odlično privošči si, verjetno raje tri, nemara kako besedo z Mojco stasno reče.
Od posesti kovaške bil še on odšel ni, dolga bila je stavba Rogu prilastna, tako se zgodilo je, da bila so vrata druga kovačije odprla so, tista, ki bila so v hišo domačo ino toplo vodila, v kovačnico pak ne; na durih bila je Tinka stala.
"Pozdravljeni še enkrat, gosodična," pristopil Kalandir je bližje, pozdravno objel v roke svoje močne jo, toploto nje mlado k sebi privil, poljub bila sta izmenjala si nežno.
"O večernem plesu bil si z otcem govoril?" povprašala je deklica, na prsih njegovih močnih z rokami počila. "Dovolili so oni ti, da na veselico odpelješ me, ka-li?"
"Resnično," pokimal on je, z lica pramen ji rjavi las dolgih odstranil, lepoto obrazno v celoti tako lahko užil. Bledica nje naravna bila je čista, snežini beli parna, modric bilo več na nje telesu ni. "Tako so porekli Oče, da že sama bila si jih za to prosila, pripravila do odločitve prave."
"Da," bila Tinka glavico sklonila je, k njemu se privila. "Bili so uslišali moje želje, morala kar dolgo sem prositi." Nekoliko bil v tišini skupaj stala tamkaj pri durih odprtih kovačije sta objeta, toplo bilo iz izbe kmetske vleklo je, v hladni zrak baš zimski se sapa vroča je izvijala.
"Bil Rogomir omenil je, da še nekdo bil za tebe spremsto se potegoval je," načel pogovor Kalandir je, postrani jo pogledal. "Edini da bil jaz nisem, ki za naklonjenost tvojo peham se. Kako je s tem?"
"Mnja, kakor si ti prijazen ino uslužen do mene bil, lepo bilo je," malo Tinka je z odgovorom svojim mencala, kot da v pranju imela odejo celo bi prešito. "Ali edini nisi ti; takisto se še Tulgor zglasil pri meni včeraj je, zavoljo plesa me povprašal, dvorim mi."
Volkodlak garjavi, bil Kalandir v mislih je zaklel, na glas pa vljudno rekel: "Tako je torej s tem. Lahko nadejam se jaz vendarle, da gospodična mene so izbrali, spremljevalca častnega za na plesišče, ka-li?"
"Nikari stahov o tem ti ne imej," bila mu vilinka mala je zagotovila, z prstkom po nosu šla mu, bradi na kosmati se ustavila, kakor pred dnevom kakim sedaj ona njegove ustnice mehko razprla. "Pojdeva na veselico midva skupaj, medico ino hrano drugo skupaj si deliva. Videl bodeš, Kalandir; plesala bodeva midva lepo inu veliko, poglede nase vlekla; lahko ponosen name boš."
Torej bil Tulgor krajšo je tokrat potegnil, menil pri sebi Kalandir je, objel deklico k sebi čvrsto. Bil on sam nad njim je zmagovit, dekle si priboril, tokrat. Kakor bil zavedal se je jasno, da kmalu na poti svoji bode po deželi inu vračal se domov bode na koseze, mogel ravno mirno na izgubo Tinki misliti ni, prepustiti komu drugemu še hujša mu misel je bila, Svarog jo bil odvrnil. Upal je za Tinke dobro življenje, da dobrega človeka za skupnost bode si izbrala; nekako sicer menil je, da Tulgor baš pravšnji ni, pak kdo bode deklici pot lastno sodil.
"Sedaj pa mnogo dela čaka me še," bila ga Tinka je napodila, igrivo ga od sebe pahnila. "Obleko moram svojo večerno še izgotoviti, lepa je, bodeš videl, ino pa pečenja ter kuhanja čaka me še obilo; za južino dnevno prvo moram poskrbeti ino pa za večer speči moram šarkel; vsakdo bode svoj prispevek domači na gostijo prinesel, delil ga drugimi z."
"Lahko bila bi obleko pokazala mi," predlagal je Kalandir, za roko jo držal, ne želel spustiti. Pak tudi obleke brez bila mu Tinka povšeči je. Dokaj zelo.
"Pred večerom vidiš me v njej ne," zavrnila ga deklica je. "Pojdi ino pačakaj; zvečer snideva se."
Nerad bil se od kovačije on je odpravil, koder bilo toplo je ino mehko, do kozarjeve štale imel namen je oditi; v mislih pak bil se mu strah je porajal, kaj mu storiti je, akoravno na Solinarja voz on na poti tej svoji po vasi zasneženi nesrečno naleti. Pri deklici kovačevi bilo mu prijetno je, tamkaj se varno počutil je on.

Kakor bilo je domenjeno med njima poprej, ob večeru prišel Kalandir je do kovačije po Tinko, koder od imela namens ta veseli na veselico vaško oditi, tamkaj med seboj ino vaščani drugimi se družiti, zimski večer dolgi ino temačni tako z veseljem, plesom ino petjem prebroditi, na čase prijetne, tople pomladne spomin obuditi, priklicati takisto naravno obdobje v deželo slovansko, katera pod težo snega ledenega ino mraza pozebnega bila je ječala.
Doma domačega njenega od, kovačnice velike, bilo do skednja vaškega kratka je pot, bila sta peš se po spluženi cesti široki se tja napotila, pogovor vesel ino prijazen med njima se je razvil, o stvareh teh inu pa oni, Tinka sijala sreče svoje mlade je od, poleg njega po selu stopala na desni.
"Lepo pristoji ti, ravno prav dolga je ino ne preširoka," bil je zadovoljno Rogomir ob odhodu dejal, obleko njeno ogledal, pohvalil tako jo. "Bili bi mati veseli ino ponosni, ko sedaj bi ugledali te."
Sinje modra bila je Tinke obleka, dolga do tal skorajda, pak reza takistega, da ovirala pri hoji je ni, plasu na takenako lahko bode v poskočnem koraku sledila, mala čipka bela bila ji zgornji del mesa je krasila, rutico oranžno bila si deklica zavezala okoli vratu namesto je šala volnenega.
Pohvalo bila je Tinka povešenih oči sprejela, nekolikanj v obraz pordečela, objela ino poljubila očeta svojega, na stran stopila, roko Kalandirja v svojo poiskala. Lahko do skednja sta odšla vesela.
Župa laška vsa v meri veliki imela namen se tamkaj je zbrati, bilo je rečeno da skoraj nihče bode ne manjkal. Za znance laške vedel je Kalandir, da skoraj vsi prišli bodo gostijo na; le Kvaternik nekako od druženja izmikal se je, stari Kalužnik zagotovo bode prisoten, takisto bila sta Miroles ino Gromir imela namen trden na ples pomladni priti, dasiravno ta bil se v času zimskem imel je tokrat dogoditi.
Z neba večernega bilo za spremembo veliko, sam Perun bil v to je posegerl!, sedaj padalo ni, sneg v oblakih zloveščih je ležal, kakor pošast spočita nemarana, na napad nenadni pripravljena.
Med prvimi bila prispela onadva na veselico večerno nista, takisti namen bila sta v pomenku na poti si izjasnila, da počasi tjakaj bodeta šla, pustila, da zabava nekolikanj se razživi ino uteče; več bode ljudi ju sprejelo, Tinko spoznalo ino nje srečo občudovalo.
Središče vaško, katero skedenj mogočni ino leseni bil je to noč, živo bilo je ino glasno, ljudi zbranih se laških trlo je kakor v panju čebel, glas bil je govorcev glasen, eden se z drugim pogovor je mešal, ali prekašal ga tisti je godbe, ki koncih na dveh bila je postavljena, godci številni skrbeli so pridno, da noga na plesu zastala ljudem ni nikdar, da veselje bilo je neskončno, takisto mize velike, kakršne le v krčmah se najde drugače, bile so s hrano dobro inu najrazličnejšo napolnjene, vsakdo lahko je po svoji jedi najljubši posegel, umanjkalo ničesar to noč ni, dasiravno bilo v času je zime ino zaloge bile so pri kraju. Kruha več vrst ino potic takenako bili so pladnji leseni prepolni, mesnin takisto, klobase ino narezki bili povsod na dosegu roke lačne, sočivje takisto bilo v izobilju je stlano. Na koncu enem prostornem vaške jazbine te bil je ogenj odprti postavljen, na njem bil se počasi ino cvrčeče obračal je vol, dolge kose mesa sveže pečenega bili so oskrbniki z njega trupla rezali, vsakemu, ki mimo prišel je ino zaprosil, radi ga dali. Kotli bili so veliki juho ino omake premogli, zelje takenako bilo je ponujeno, za pijačo bilo poskrbljeno je z sodi velikimi hrastovimi; videl je Kalandir, da bila Katja, Mirolesa zaročenka noseča, bila je z družino svojo znano hmeljarsko pri delitvi piva pomagala, nemalo veliko ljudi bilo je vrček veliki k sebi poneslo.
"Kaj bodeš z mano kaj plesal?" bila ga Tinka povprašala je, za roko pocukala, veselo ogledovala zbrane plesalce, ki vrteli po plesišču so se, krila bila so visoko se dvigala, pak veselje v glavah ljudi bilo je še višje. Od godcev sposobnih bila se glasba je v množico izvijala, pravi jim takt pri plesu dajala.
"Nekako sem mislil, da prvo bila bi kaj spila ino pojedla," začel je Kalandir, pak uvidel baš hitro, da deklica imela oči za plesišče je, tako mu bila je dejala. "Kak moški pa si, če z mano plesati ti nočeš?"
"Saj se njih gospodične ne branim," bil se zasmejal je on, moral slediti ji je, ko vlekla na prostor je srednji, za roke ga plesno poprijela. "Ajd' po'l!" bila je veselo ukazala, zavrtela naslednji sta hip se z množico skupno, korake znane skupaj ponavljala, eden se drugemu smejala, vesela oba, da skupaj sta.
Roke bil je okoli nje pasu drobnega oklenil, ona njega okoli ramen je prijela, bila sta družno v plesni gomili se gnala, govoriti baš mogla zavoljo godbe ino kričanja okoliškega ne, pa moglo se Tinki z obraza sijočega je izvedeti, da sreča bila sedaj pri njej je velika.
Počitek kratki bila sta za mizo gostilno našla, postala ples en za, nato obetala mu Tinka je strogo, da spet po plesnih tleh on jo ponese; kakor gospica ukažejo. Požirek velik bil je Kalandir vina napravil, rdeče bilo je ino dobro jako zelo, nato na mizo doložil roženico pol prazno, košček ponujeni od Tinke sladki dobil, bila šarklja domačega, katerega spekla skrbno ino z ljubeznijo ta dan je ino na večerno veselico prinesla, polovico na skupno mizo hranilno je dala, ostalo za njiju shranila, sedaj ročno ga hranila, kose primerne za ujed s prstki bila mu v usta nosila.
Pogledom z bil je po prostoru velikem počasi potoval, ljudi odbiral ino ogledoval jih, mnoge poznal je, nakatere videl baš prvič; resnično vsa se župa tokrat je zbrala, manjkal nihče skorajda ni. Tulgor bil se na samem pod podbojem s krčenico dično pomenkoval je, na uho ji nekaj šepetal, da dečva bila se smejala prisrčno je, objemala nato ga ino na plesišče, nato nemara še kam, mu sledila. Joža, stari Kalužnik, kateri bil med vaščani po letih iskušenejši najbolj je, za mizo bil je svojo sedel, palico z v taktu z godci ob tla narahlo udarjal, pred sabo imel je hrane kar nekaj pladnju na, ino družbo bila sta mu dekla strežna ino stari mesar sedaj pravila.
Tamkaj na samem bil je Kvaternik sedel, obupa kupček ino nesreče bil dajal izgled je, nalival si baš pogosto ino pil tiho, s pogledom jako nejasnim. Imel namen je k njemu stopiti, nemara pogovor z njim inu pa Tinka mlado bode spravil v boljšo ga voljo.
"Pozdravljena; Torej bila prišla sta oba," pozdravil je ino pristopil gromko, kakor drugi v vasi Laški niso znali, kdo drug pak, kakor Gromir, drvar.
"Tako, tako," pokimal je Kalandir, znancu nalil iz vrča kapljico močno ino nazdravil. "Jako prijetno ino veselo vse skupaj je, resnično. Takole povprašam te; slišal sem poprej od ljudi, da tekmovanje bode kmalu v resničnost dano, praseta bodejo si podajali, za zmago tako se borili. Sodeloval ti bodeš?"
"Slišal sem ino sodelovati nameravam," mu bil potrdil je Gromir. "Podajanje pujsev ob časih nekaterih prazničnih dogaja se v selu tem, prejšnji teden bili so v sosednji vasi to skozi dali; pak sodeloval nisem, ker moči hotel sem za danes ohraniti. Pa tudi prasci tamkajšnji, s tem mislim živali krmne, kaj prida rejeni bili niso, zima ino pozeba, kaj češ, bilo to je svoje storilo."
"Zmagal ti bodeš, kaj Gromir?" od strani ga veselo povprašala je Tinka, nov košček slastni ino sladki Kalandirju ponudila.
"Vsekakor tak moj je namen, drugače tekmoval sploh jaz ne bi. Bodejo mi zagotovo drugi skušali to preprečiti, pak zmagam vse jih po vrsti. Lahko seveda ne bode; svinje laške obilne so, podajalo se jih bode iz rok v roke, pazilo jako skrbno, da na tla se nam ne izmuznejo, nahranjene so. Pazita plemenski prasci to so, ne kaki stranski mlečni cuzki. Na Svaroga ino Živo, težka bo!"
"Z nagrado, katera slišim velika je, bodeš potemtakem lahko svoji deklini kaj lepega podaril," del je Kalandir, nov polič zvrnil. "Mojce s teboj ne vidim; saj še vedno skupaj sta, ka-li?"
"Bi za sebe rad jo odnesel, vidim," v šali menil je drvar ogromni, upal je Kalandir, da sekire s seboj danes nima. "Nej, Mojca z menoj je prišla, sedaj nekod tod okoli se klati. Nemara moral poiskati bi jo, da dečva neumna kake neumnosti stori spet ne."
"Ja," posmrknila bolj za sebe Tinka je zraven.
"Te ti vsaj pošast nemarna odnesla ni, preden imel si jo čas podreti, nej?" z nagravžnim glasom bil je pristopil vaščan, verjetno bil znanec Gromirju je, zakajti ta ga le pogledal je grdo, položil pa stola ali kake stvari težke druge na njega silno ni. "Resnično, dobro da kmalu novo si našel. Ali mirkaj ino popazi; saj veš; povodni mož je blizu ino reka še bližje." To rekši bil je neznanec, ki bil po postavi za vola je celega, po glasu pa dve garjavi kozi, gromko se režati začel, menil je ino pričakoval Kalandir, da ravnokar padlo po njem bo stoterno. Ali bil je Gromir le odpil požirek, kislo se nasmehnil. "Tako je bilo, nič drugače."
"Heh, jaz pa drugače sem slišal, drvar," v smehu siknil mu ta je, imena mu vedel Kalandir še vedno ni. "Bila te mrha pustila zares je, v drugo vas se omožila. Bi stavil ino rekel, da strogosti ino nadležne ljubosumnosti imela dovolj je od tebe, raje si porivača drugod je poiskala. Kaj na to porečeš, drvar?!"
Prvo bil odpil Gromir spet je malo iz korice lesene pijačo izvrstno, obrisal si brado, na mizo nazaj pijačo postavil, postrani pogledal ino prav mirno dejal: "Šel bom ino sekiro prinesel." Bil hitro oddaljil se težak je na to.
"Prijeten možakar, ni res?" bolj za sebe, kot drugega koga Gromir je mirno porekel. "Tonči je sicer delaven fant, a včasih ne ve, kaj reče naj ino česar pak ne." Pogled nato se vzvedril mu je, vstal s stola je svojega, deklino prihajajočo objel; bila Mojca, krčmarjeva hči je do njih mize dospela.
"Kako, Kalandir," bila je pozdravila deklina gostilniška. V obleki bila je izborni danes zvečer, mesa golega imela veliko na ogled je postavljeno, nemara prehladila se bode še, kaj drugega staknila, če imela še ni.
"Ino vidim, da malo Tinko si s seboj pripeljal, na sprehod domnevam. Kot kužka malega." Se obrnila od Tinke na Kalandirja je. "Zelo pokrovitelsko od tebe, da punčko si ven peljal na zrak. So jo otec le pustili, ali sta ubežala na skrivno?" Tinka bila le glavico sklonila je tiho, Mojca pa bila nadaljevala je.
"Kaj je, Tinči; jezik huda muca popapala? Jaz imam eno tukajle," se po trebuhu ino nižje pograbila je, da vedeli vsi so, kakove muce misli.
"Ne bi smela tako mi reči," tiho dejala je Tinka.
"Kako, prosim? Nisem te slišala, mrha!"
"Saj nič ni hotela s tem-" začel je Kalandir, stvari hotel umiriti, preden do kakih neljubih scen prišlo bi dekletoma med. Bila Mojca se tepla v gostilni je večkrat, želel ni, da Tinka od nje jih skupi.
"Pač, hotela je," pustila se Mojca motiti ni, grozeče proti Tinki se nagnila. "Nekaj sem te vprašala, smrklja!"
"Tinči; tako ne smeš me klicati," dejala še tišje je deklica, v tla gledala revno.
"Ino zakaj ne, če smem vprašati, Tinči?" povzela je Mojca. "Bodeš Kalandirju tule naročila, da mahne me? A, Tinči?!"
"Saj vem ino vidim, da raje dol bi me dal, kot pa pretepel," nadaljevala zmagovito je mrha, Kalandir moral postrani pogledati je, saj prav ona je rekla. Gromir zraven bil za zdaj je še tiho, okoli pasu golega svojo žensko držal.
"Kaj je, Tinči? Bodeš za mamice krilom se skrila? Oh! Saj res. Ti nimaš več mamice!"
Bila Tinka nobene ni rekla, obraz svetli le še bolj bled ji postal je, barva vsa ji z lic je pošla.
"Mar bi raje ostala doma, v kletki kovaški, punčka negodna. K otcu se stisni ino povleci mu dobro ga, Tinči; zahvali se ino obetaj, da živi te, nesrečnico."
"Zdaj bode počasi dovolj," od strani se oglasil je Gromir. "Kaj si bila že tolikanj medice spila, da v glavo, dasiravno lepo, a očitno prazno, ti je stopila? Obnašaj, se mrha!"
"Kdo bode me do tega pripravil?," tečno ino igrivo vprašala je Mojca, z očmi plenilca še vedno na Tinki ubogi. Revica komaj bila solze zadrževala je.
"Kaj je, punčka? A boš jokcala?" z nemarnim glasom jo vprašala je. "Domov se spravi, Tinči; na plesu prostora je le za ženske prave." Pograbila z namenom jasnim je Gromirja med nogami, gledala pak Kalandirja.
"Pojdiva ino stopiva do hranilne mize," bila je drvarju dejala, po trebuhu pogladila se. "Hrane naložene, v jed ponujene veliko je, spet lahko se bodem najedla kot prasica."
"Se še kaj vidimo naokoli, prav?," dejala v pozdrav je, proti Tinki bledi siknila: "Matere morilka."
Glavico lepo bila sklonila je Tinka, tiho zajokala.