Pomladni Solinar, part 19

DEVETNAJST


Le okoli Kvaternikove hiše kmetske, male ali udobne, ino hleva kozjega imel Kalandir zadolžitve kidanja neljubega snega ni, Morane črna suknja ledena!, Svarog ti hudo reč bil storil!, takisto nalogo pomoči imel je zadano, da okoli Kalužnika bajte stare pomete ino spluži belino naneseno, pot hodno napravi, ljudem ino živini takisto. V noči zadnji, času veselice vaške, v Laškem bilo spet obilno snežiti je začelo, dan en cel neprestano se z neba valila je neljuba snov snežena, zameti novi so bili po župi nastali. Poleg opavil svojih drugih vsakodnevnih kmetskih tako imeli ljudje na grbi so dodanto nadlogo; namesto Jože starega bil to opravljal zanj je Kalandir.
Ali bil med njega napori telesnimi očanec stari dremal v staji topli ni, opijal se spijačo močno ali toplo takenako ni, dasitudi upravičenje ino zasluženje zavoljo starosti ino starovednosti imel je ta; nej, bil starikavec še zmeraj čili spremljal ga na vrtu je pri delu spravilnem, na lesenih hlodih bil počil je.
"Kaj si opazil, kako so letos dekleta vzbrstela?" povprašal od strani je Kalužnik, s palico počasi po snegu vlekel. Postava njegova bila temna naproti belini ozadni je.
"Kakor Morane ledena roka naše dežele spustiti še noče, hlad ino mraz raje nam nudi obilno, za cvetenje ino rast, katero v pomladi godi se, čakanja ni; popki mladi odpirajo se, na plano hitijo, četudi solnca še ni," nadaljeval je Joža, ko bil mu Kalandir odgovoril kojci ni, z lopato močno bil je v nov kup snega zaril, odvlekel, vstran odvrgel v spravilo. Vsaj sedaj bilo snežilo sveže ni.
"Resnično; Meso mlado je ino toplo, po zraku svežem ino soncu svetlem hlapi; za čas zimski, ki preiti moral že zdavnaj bi, meni se ne. Kri gorka je ino rudeča, barve ljubezni.
"Malo pak zaveda se popek sveži, mlada brstlika, resnice surove le-te, da hlad lahko hitro vzame jo zase, meni za nje se življensko slo ne.
"Zaveden poganjek mladostni hitro lahko je; poguba mu grenka ne gine.
"O Tinki, kovačevi hčerki mladi govorim ti," bil naprej se pomenljivo je Kalužnik sklonil, razpihal tako dvome, o čem beseda je glavna pogovora tega med njima na snegu.
"Tako" je Kalandir z lopato postal, roke na držala vrh orodja bil naslonil.
"Poznam Rogomirja jaz že dolgo, skupaj sva bila po selu se podila leta tega nazaj mnoga, ko tebe še niti na svetu bilo ni. Njegovo družino taksito poznam, dobri prijatelji smo že od nekdaj.
"Malo Tinko sem bil pomagal na svet spraviti; porod bil je težak je ino krvav, mogli Veroniki, ubožici mladi, pomagati nismo. Spominjam se dne tega, kakor da včeraj bilo se zgodilo je. Ure dolgo bilo trajalo je, preden dobili otroka smo ven, jok novorojenčka, mešal se s kriki bolečine je matere...
Toliko krvi..."
"Zraven bile so takisto rojenice," del je Kalandir. "Kako, da pomagati mogle kaj niso?"
"Rojenice, porečeš?" postrani ga pogledal je Joža, kakor iz sanj, spominov starih se zbudil.
"Da. Takiste vile, ki ob poroda času včasih k ljudem pridejo, usodo otroka novorojenega napovedo."
"Kot bil si ti o njih slišal?"
"Um. Mislim, da od gospe Maruše tako bilo mi povedano je; na večerji veliki, ko neresca divjega imeli smo v jedi glavni. Spominjate se, tega dedek? Bili ste povabljeni."
"Povabljen, že,že. Ino dobra zares bila je svinja spečena, Tinka kuhati zna," kimal je Kalužnik. "Pak, o rojenicah ne vem kakove posle Maruša goni. Jaz bil sem tam ino niktere nisem videl, ki od vrst rojenic lahko bila bi."
Nekolikanj zlovoljno bil dodal je. "Tota Maruša dobra je mati ino gospodinja, pak včasih nenavadne reči ljudem reče. Saj razumem, da od pijače lahko človeku noro stori se, pak takisto bil skončal je nje mož, ali za njo nikoli nisem mislil, da šmarnica nje je prijatelj."
"Šmarnica?" pogledal zvedavo je Kalandir. "Mar bil nje mož je Zadružnik, prevoznik z zmaji?"
"Nej, nej. Le občasno; heh, kaj občasno, pogosto se reče! bil na zob ga je dal. Pozojev pak nikoli še videl on od blizu ni, morda bil ugledal jih zaradi šmarnice ali kakove druge kapljice močne je kdaj."
"Njah, bil stari Borovec, heh, rekši 'stari', ko pa jaz vsem v vasi sem ded, le obrtnik je preprosti, z zmaji se pečal on ni. Tako ali tako selo naše premajhno je ino nepomembno, da Zadruga imela tod svojo bi izpostavo, pristajajo zmaji v Laškem ne. Težave bil svoji ženi velikokrat povzročil je, pak Maruša vseeno bila dobro otroke gor je spravila, odgojila sina dva ino pa hčerko. Čaprav včasih malo čudne reči o sinu slišim, ne Mirolesu, totem drugem."
"Kako potlej s temi rojenicami je?" zanimalo Kalandirja je.
"Mladec, jaz bil sem poleg ino vem; bilo nikakršnih vil tamkaj ni. Dasiravno noči sredi bilo je ino kri tekla vsem po rokah je, ne le Veronike od, jasno bilo meni je ino vsem: rojenice bile posredi niso."
"Nemara kake sojenice" bil je Kalandir besedo podal.
"Pha, sojenice!" ime skoraj to Joža izpljunil je, na beli sneg neodpluženi pljunil. "Njih vrsta odljudna je ino čudna, pak nikari mi jih ti ne enači z rojenicami; razlika med njimi ogromna za goro najvišjo je, dasiravno imena podobna nosijo le-te.
"Medtem ko rojenice iz vrst vil so po rodu, njih danost redka, svojskost čarovna v tem je, da ob rojstvu otroka njega usodo lahko napovedo, kar izreko ta dekleta, spremeniti več more se ne, narava drugačna povsem je tistih žensk odljudnih, ki ime sojenice nosijo ino kraj domači Bele Vode za imajo.
"O njih veliko ino pravilno ljudem navadnim poznano ni ino bolje tako je, ti rečem. Razen kraja njihovega domačega ino narave čarovne, katera takisto kot vil ino nekaterih drugih bitij v deželi je nadnaravna, vedo ti povedati kaj pravega ne."
"Pak Vi več od njih veste?"
"Tako."
"Njih prava narava ljudska je, vilinkam podobne nemara v lepoti so ktere, pak človeškega rodu so one samice. Moč smrtnikov nevredna je njihova v oblasti, čarovnice one so."
"Čarovnice?" prekinil ga Kalandir je.
"Resnično. Njih združba je stara v deželi, preko meja slovanskega rodu njih vpliv moč je najti, oblasti neposredne Knezu priznavajo ne, o svojih opravkih nesvetih ta dekleta se mudijo. V skrivnosti ino čarovnem znanju njih moč je. Spoznati od bliže ti hočeš jih ne, verjemi mi, mladec.
"V brlogu svojem, kateri prekrasna palača je, le izgled takisti zunanji je, vsebina je gnila ino nevarna, svoje domovanje imajo, tamkaj pripadnice svoje učijo, urijo v čaranju ino stvareh drugih.
"Drugih?"
Pogledal ga ostro je Joža, tišje sedaj rekel. "Tega smel ti govoriti jaz ne bi, nikomur znanje o rojenicah še koristilo ni; pak takole je s tem: govori se, da njih predmet učenja takisto tek časa je ino usoda, ali narobe od rojenic, katere le usodo videno skozi kopreno čarovnije one ubesedijo, sojenice zadale so enostransko si nalogo so, bedeti nad dogodki pomembnimi, paziti, da kaj napačnemu namenu ne podleže."
"Em, kaj?!" bil Kalandir nemalo zmeden je.
"Kakor koli že," povzel je Kalužnik, rame skupaj stisnil, hladno ino stupeno bilo v tem namreč je s severa zapihalo, toplo oblačilo kožnato obema zadelo. "Njih dela ino nameni neznani vsem zunaj njih vrst so, ali takole lahko povem ti, pripravljajo le-te nemarnice se na nekaj večjega, nemara vse to kaj v zvezi s Pozre ima, tako imenovala naj bi se 'izbrana' iz njih vrst."
"Mnogo veste o takistih stvareh," menil je Kalandir. "Od kot vse to poznavanje?"
"Hu, mladec negodni, si mislil nespametno, da stari Joža le na svoji gredici vedno stal je ino Laške dekline gledal, ka-li?" Ponosno potrekal se po rami je. "Bil sem v časih starejših v vojski zoper sovražnike ljudstva slovanskega bil se, zoper sovraga smo z orožjem šli, odločeni trdno, očetnjavo obraniti. Uspelo to nam seveda je, jaz tu sem živ ino ti kje imaš bivati v miru takenako, pak lahko bilo nam nikakor ni.
"V potih svojih bojnih tako bil sem nekoč pobliže se z sojenicami srečal, Svarogova moč jih zadela!, pak zgodba je čudna ino dolga, kanim ti sedaj o vsem tem razlagati ne. Pa še mraz spet pritiska.
"Ali povem ti tako ino zapomni si dobro; v Belih Vodah dekleta najdeš lepa ino čarovna, pak njih nameni ino gibi nezdravi so človeka za živega."
"M-hm," pokimal počasi Kalandir je, besede starega očanca vzel na znanje. Če seveda kaj resnice bilo na tem je in ne le starca lačnega pozornosti ino pogovora prazne marnje, spomini pomešani s sanjami, vsa skupaj spravljeno v nekaj tretjega, kar bliže laži je, kot pa resnici.
"Ali bil sem ti o Tinki začel praviti," povzel besedo Kalužnik je. "Po materi svoji nasledila lepoto je ino delavnost, pak ubogljivost ino prijetnost nje lastna je čednost.
"Heh, še danes spominjam se, kako bila za očetom kovačom petletna drobila je, za njega obličjem se skrivala, kadar kdo bil v goste je prišel. Kitke lepe takrat je nosila, z rožnato pentljo povezane.
Ob tem bil skupaj z njim Kalandir lepo si sliko te deklice v glavi pričaral je.
"Prijetna je ino naučena lepo, po navadah starih ino šegah starejših ravna se ona, očeta spoštuje ino boji se obenem, kakor prav tudi je. Otroci podložni morajo staršem vedno biti.
"Otec varujejo jo, takisto drugi imamo jo radi ino želimo ne, da kaj hudega zgodi se ji.
"Zato tudi s teboj ta pogovor, da," pokimal je Kalandirju, kateremu sedaj se začelo dozdevati je, kakove misli ima Joža zastran njega ino Tinke.
"Deklič mlad ino vzbrsten je ona, hitro vzljubi ino naveže se, težko se loči," nadaljeval je on, kot učitelj besede podajal. "Na dejanja hitro pomen velik naveže, še večjo težo pak besede lahko imajo.
"Heh, še sedaj spominjam se, kako bilo v mladih je letih, ko bil sem z besedenjem dobrim sosedovo dečvo do tega pripravil, da v seniku se mi slekla do golega je.
"In?" povprašal je Kalandir.
"Kako, in? Seveda bil sem položaj izkoristil, dobro povaljal jo v senu, kasneje postala mi žena je, dobro bila sva skozi življenje odšla, ampak, kaj sem hotel že reči?
"Kar hočem povedati ino glavno pri stvari je tej; besede hitro deklico ti najdejo, pravilno le govori ino krilo one dvignejo. Pak zavedeš lahko hitro z besedami svojimi, bolj kakor z dejanji."
Pogledal ga ostro je Kalužnik. "Hočem jaz ne, da Tinko zavoljo tebe potre."
"Tako"
"Resnično. Zatorej tukajle povem ti, nej, ukazujem! ti, da z njo pogovoriš se ino nejasnosti razbiješ. Za svoj odhod povej ji ino razjasni dekletu, da zveza vajina bode trajna ne."
"Bi rekel, da Tinka dovolj pametna je, da sama do tega sklepa pride," malo ostro odgovoril je Kalandir.
"Morda." se dvignil ino oprl na palico je Kalužnik. "A besedam ona tvojim sladkim verjame ino dejanja tvoja to misel hranijo: še vedno v Laškem si ti, zapustil nisi vasi.
"K njej stopi, vem da velikokrat družita se, ino za odhod svoj kojšnji povej ji, razloži uvidevno ali odločno. Videl sem, kako na plesu te gledala je; ljubi te ona. Ali ti nje ne. Prav jaz imam?"
Kalandir bil je le tiho pokimal.
"Torej; živeti skupaj mogla vidva ne bi; po potih svojih ti bodeš šel kmalu," razsodil je Joža.
"Nemara, mogoče, lahko bi Tinka z menoj odšla, pri meni tako ostala," poskušal je Kalandir.
"V kak smoter? Priznal si svoje občutke o njej, ljubiš je ne." Ali privlačila ga kot vila je.
"Poleg tega; otec pustili je ne bi, nova nesreča zadela bi ga, poleg žene sedaj še hčerko izgubil bi. Nej, pri njem mora Tinka ostati. Ne misli le s tičem, glavu svojo ti tudi uporabi.
"Kreganje nelepo ino razdor v družini nastal bi, Rogomir s hčerko sporekel se bi, ko takiste načrte bi mu predložila odhoda iz vasi glede. Doživel sem sam takiste reči, spominjaj na to ne me ti."
"Kaj bilo se Vam zgodilo je?"
Malo kislo se nasmehnil Joža je. "Hčerka ino nje mož sta odseliti iz Laškega hotela se ino to tudi storila, jaz bil sem sam tu ostal. Prepir bil med nami zavoljo tega se vnel močan je, besede izrečene bile so hude, ki bile mišljene zares niso, hudo je to, ko v družini je prepir ino nasilje.
Kalandir le pokimal je na njega pripovedovanje.
"Lepo smo bili popredi živeli, ali nato žena mi umrla je. Lepo ime imela je: Jelša." Ob tem smehljaj spet kratkotrajen se starcu na obrazu pojavil je. "Da, Jelša. Lepo bilo nama je, vsej družini. Ali nesreča bila prehitro prišla je, življenje zmotila. Vnukinja umrla je, takrat prepir ino stvari nelepe na dan so prišle. Tako je bilo ino se zgodilo; kar Nežka umrla je, bilo v naši hiši lepo več ni.
"Hčerka bila je Laško zapustila, v drugo vas, selo se preselila. Jaz pak tukaj ostal sem, rodni grudi na, katera mi bode takisto smrtna."

Poleg lopate pluženje snežine za bil takenako Kalandir s seboj do Kalužnika starega prinesel meč svoj je, v nožnici bil je varno spravljen, sedaj ga venomer s seboj je nosil, v bran ako kaka beštija iz sanj napade ga. Uporabil ga sedaj je Kalandir v smoter vadbe, pravi boj bil je daleč.
"Postal močnejši si, Kalandir," dejal s starikavim je glasom Joža, opazovaje Kalandira, ki na vrtu vadil z mečem svojim je, vihtel nad glavo, okoli sebe ga, z namišljenim se nasprotnikom boril. Vadil, ponavljal gibe bojne je neumorno, so mišice telesne se napenjale mu močno, opozarjale na napor. Ta za to se zmenil ni, vneto mahal predse, vstran. Bila njegova sposobnost boja je na zavidljivi ravni, prenekateri bi poželeli za sebe jo.
"Postal močan sem zelo, izurjen takisto," zasopel v mrzli zrah zimski je Kalandir, za hip postal stoječ v snegu, meč ostri zasadil je v tla. "Niti med kosesi se ravnega mi najde ne."
Pomežiknil počasi z očmi svojimi zaspanimi je Joža, zazrl v njega se, ne toliko občudujoče, kakor pak presojajoč njega bistvo. "Mnogo ti imaš se še naučiti za," dejal je tiho.
Je Kalandir zavzdihnil nerahlo, nadaljeval z vadbo, si skušal tako prikriti skrb, ki v njem ga budil je
Kurent sanjski, morebiti zares ga hotel je pogubiti. Odločen bil je, da pripravljen bode on na to; z orožjem morebiti nekako se še upre Kurenta sili, Perun pomagaj.
"Svojih zmožnosti ti precenjuj ne," dejal je Joža zamišljeno, s palico narahlo po snegu belem vlekel črte je. "Svoje meje ti spoznaj inu napake svoje takisto. Le-te skušaj ti odpraviti."
Prenehal spet za trenutek z gibi svojimi je Kalandir, pogledal proti starcu. "Vidim, da ti veliko veš, znanje tvoje veleobsežno je. Perun ti dal še mnoge dni." Joža le molčal je, kakor zaspano ga bil poslušal.
"Moje besede ohrani v spominu ino po njih se ravnaj; storiš tako ako, dobro se izkaže."
V tem začele naletavati snežinke bele znova so.