Pomladni Solinar, part 18

OSEMNAJST


Prinesla bila je Tinka od mize točilne dvoje stvari, Kalandirja pred postavila kozarec velik medice je tople, sebi našla v izboru velikem sodelico skute je, medom z oslajeno. Zajemala to dobroto je hladno z žlico leseno, obliznila s straneh dveh vsakič jo dobro.
Pri mizi Gromirja tačas bil se prepir naenkrat je zgodil, bila je, kakopak, Mojca posredi. Mogla sta od mesta svojega sednega Kalandir ino gospodična kovačeva vso stvar dobro spremljati, glasno bilo je vse skupaj ino prijazno nikakor.
"Kaj sta imela, mrha, te vprašam!" bolj drl se je ukazovalno, kakor da spraševal bi po odgovoru jo, Gromir. V jezi bil je stol bližnji vstran zabrisal, menil se ne, kam pade. Jezo sedaj baš vso za deklino svojo spremno imel je.
"Nič, če ti rečem," bila je Mojca dejala obotavljivo, mogla pogledati v oči drvarja ne. Zraven bil možak eden jo okoli pasu je prijel, namensko stisnil. Verjetno ta imel prste posredi je ino v njej.
"Ničesar bilo ni, Gromir," nagravžno se nasmehnil je ta. "Bila mi dečva le vlekla ga je; doli se mislila dati nisva." Bil Mojci v zagovor inu pomoč je nikakršno.
"Mrha zrivana!" je bil Gromir polič vina ino skodelo zraven postavljeno z mize zrušil, do sosednje odneslo vse skupaj je; tamkaj bil ajd, ki mastil se s telečjo pečenko je, jezno zagodel je ino vstavši v ogromnosti svoji mizo prevrnil, rekši "D'j gmh, ka bodem drugačji , m'zo prevrnil,". Nihče okoliškega življa od bil pogumen ino nesramen dovolj ni, da podal bi mu ino oponesel, da ravno že to bil storil je.
"Takole skrbim ino s teboj hodim, se družim; pak nehvaležnica se mi z vsakim pečaš, ki dovolj trdega zate ima!" Bil jo drvar kakor hlod majhen pod roko prijel je ino kvišku potegnil, na tla hleva jo butnil, pristala trdo na trebuhu je. "Poduk izgleda ti potrebuješ, vsi zbrani kot kaže takisto."
Odpasal se je ino do Mojce na tleh se spustil, krilo ji dvignil, poiskal nje ženskost, vanjo se kakor s polenom zarinil surovo, pred vsemi si bil jo vzel je, kakor če žrebec v hlevu naskoči kobilo.
"Dokler, sva par, le, z, mano, ti, bodeš, gonila, se, razumeš?" bil je ob vsakem vbodu besedo eno sikajoče izrekel, grozovito si jo podredil pred vsemi, nihče od navzočih, v bližini nemalo postalo jih je vaščanov, ino gledali so, kaj se Mojci nelepega godi, pak veselica šla je naprej, ostali bili so po svojih poslih se veselili, rekel Gromirju nobene ni, skušal zaustaviti ga takisto ni.
Stisnila se Tinka h Kalandirju je, od nelepega prizora pred njima mogla oči odvrniti ni, gledala milo ino preplašeno, kakor kadar zajček gleda, kaj medved dela lisici, se slišalo je pokanje dekleta kosti.
"Toliko ti jih bom naložil, da pozabila bodeš, zakaj tuliš!"
Spustil je od sebe Gromir ni, dasiravno otepala se ga Mojca je tresavo, skušala uteči zaman, kričala ino prosila v sramoti pred vsemi je, naj se usmili je, jokala v krču.
Iz nje se izdrl po času je nekam, dvignil nekolikanj se ino v njo prodrl znova, v bolečini zahropla je dečva, ko bil ji silo v ritko je storil.
Še enkrat bil vanjo porinil je, še enkrat in še enkrat, in enkrat še.
Ko skončal je v njo, od sebe jo sunil je grobo, na tleh plesnih obležala je Mojca, tiho jokala ino prosila še vedno v prazno, krvavo mezelo ji je izmed nog, rdeče se vpijalo v žagovino potreseno.
Vstala počasi inu boleče je kasneje odšepala nastran v pomoči dveh strežnih je dekel, tolažbe besede verjetno ti imeli sta zanjo, pak Mojca le z roko ju zavrnila je, odhlipala sama nastran, v množici hlevni kmalu zgubila se.

"Kaj ste mamico mojo kaj videli?" bilo se od strani je začulo, Kalandir bi je tjakaj pogledal, Tinka pak bila od njega hitrejša je, že bila je na tleh klečala, deklico rdečelično malo tolažila, ki bila okoli je tavala ino starše iskala. Več kod enkrat so bile se ji solze na ličkih posušile.
"Naokoli sem šla ino roko v množici njeno izgubila," smrkala je ta, medtem ko ji Tinka bila je oporo dajala. Kalandir upal je, da pričevala temu, kar Mojca doživela ravno prej je, ni. "Zdaj pa ne vem, kje je," spet v jok je planila.
"Saj bo še vse dobro ino v redu," jo bila je Tinka tolažila, za mizo jo pripeljala. "Bodemo ti starše poiskali, boj ti se nič. Kako ti ime je?"
"Marinka sem, gospodična." Imela največ šest let je.
"Marinka, lepo ime," pokimala Tinka je, po laseh jo pobožala, nato dejala. "Tudi jaz bila sem kdaj se izgubila takole med ljudmi, pak bili so starši me vedno še našli. Tudi ti ostala sama ne bodeš."
"Obljubijo?" nejeverno vprašala Marinka je, ravno upala na rešitev ni. "Ste mamico našli?"
"Um, ne," premolknila je Tinka. "Veš, moja mamica je že umrla. Ampak otec so skrbeli zame, da se mi kaj zgodilo ni. Varna sem pri njih."
"Tako" bila deklica skoraj je spet na robu joka.
"In zajčka dali so mi otec, da na mamico spominja me in varuje. Z njim nikoli sama nisem."
"Zajčka imajo?" rahel nasmeh kratkotrajen bil se otroku na obrazu razlezel je. "Kako mu ime je?"
"Zajko ga kličem," odgovorila je Tinka, prijetno nasmehnila se ji, s kazalcem obrisala solzico ji z lica. "Samo Zajko. Veš, Marinka, on žival je naravna, imena za ljudi so pak. Ko poimenovala bi ga, vzela svobodo bi mu, bistvo naravno, katero čistega ino lepega dela ga. Le zajka za ga kličem, kar tudi je, imena mu drugega dala nisem."
Natočil v kozarec leseni ji malo je soka Kalandir, ponudil objokani.
"Zgodbico lepo ti hočeš slišati o zajčku, kaj, Marinka?" vprašala je Tinka. "O zajčku in njegovem zvončku."
Pokimala Marinka je hitro, želela zgodbico slišati. Pričela Tinka je s povedko.
"Nekoč je v duplini sredi zelenega gozda živel mali zajček. Bil je dovolj star, da je lahko skakljal sam naokoli in si iskal hrano, iskal si je družico takisto. Kužušček mehki mu je bil svetlo rjav, z bejlimi pikicami postlan, ušesa imel je dolga, da lahko pravočasno slišal volka je ali pa lisico. Takisto pred medvedom lahko je zbežal. Prijateljev je imel prav tako veliko, radi so vsi gozdni prebivalci zajčka imeli. In on njih. Skupaj so se družili in lovili po gozdovih, zelenih jasah in bujnih robovih travnikov.
Mali zajček je imal v svoji duplini spravljeno neizmerno bogastvo, takisto, ki imelo veliko pomena za druge živali ni, zanj pa veliko. Premogel je namreč puhasti dolgouhec svetleči zvonček. Nekateri so trdili da je zlat, spet drugi, da je lepši ino srebren, pa resnično o njem bilo tole je: bil je čaroben.
Naš mali zajček je znal igrati na ta zvonček, cingljati z njim in izvabljati najmilejše zvoke iz njega, da so vse živali gozda, ki so mimo prišle, obstale ino poslušale. Še volk je bil v njega bližini krotak postal ino medved takisto. Poslušali so zajčka in njegov zvonček in ga imeli radi.
Primerilo pak se je nekega dne hudo narobe ino slabo, da je bil zajček na sprehodu izgubil svoj zvonček; zaspal je namreč v gosti deteljici, ki jo je popredi veselo našel na rečnem bregu, najedel se jo je ino bleženo nahranjen zaspal. Malo je pak vedel, da zvončka bode tako izgubil.
Skaklaj tako je ubogi zajček po gozdu ino iskal svoj zvonček, iskal ga je ino jokal. Sam našel ga ni. Poprosil okoliške živali je, pomagajo naj iskati mu ga. Nekatere živali bile so po svojih opravkih šle; jelen imel čas le za ganjanje košut je po jasah, veverica nabirala lešnike ino druge plodove za zimo je, volka in lisice si upal prositi ni, medveda pak bilo na spregled sploh ni, verjetno si našel kak svež panj je ino sedaj z medico se pojil, neresec imel je čas le za ritje po zemlji ino iskanje plodu. Mogel zajček sam najti svojega ljubega zvončka ni, pomagal pak mu nihče ni. Ino da stvar bila bi še hujša, v iskanju bil zašel je zajček, vedel več ni, kod kodi inu pa kam pot ga po gozdu pelje.
Misliš, da tako bil obupal je zajček?
Nej. Ris, žival zmikljiva, katero malokrat vidiš v gozdu, bil mu na pomoč priskočil je, z drevesa je priskočil, ino zvonček pomagal poiskati. Taka je narava risa, da dobro vidi ino sliši; našel zvonček on je hitro, kraj njega pokazal zajčku. Dolgouhec zahvalil se mu je, prisrčno se mu je zahvalil, ko našel svoj zvonček je. Objel je lepi zvonček ino baš milo z njim pocingljal veselo. Ker bil ta zvonček je čarobni, pokazal pot mu pravo je do doma, lahko varno sta po pravi poti v duplino onadva dospela, zajček in njegov zvonček."
Bila pravljica Marinko je v veselje spravila, ali bolje, vsaj od joka jo oddaljila, nič več ni deklica smrkala ino solzila. Bila soka poln korec je popila, po šegi stari inu navadi se zahvalila.
"Nikari se zatorej boj ti ne," bila dejala Tinka je. "Starše ti kmalu najdeš. Pri nama pak sedaj ostani, ne begaj po plesišču ino skednju; tod mnogo ljudi je ino živali, kaj lahko se ti neljubega primeri."
"Ali vila so?" zanimalo je deklico.
"Zakaj tako povprašaš?" nasmehnila se je Tinka, postrani Kalandirja pogledala.
"Prijazni so in prijetni," sram bilo deklico vse je izreči. "Ino lepi takisto, kot vila."
"Kakih se znebiš," se zasmejala zvonko Tinka je, lase ji zmršila.
Kolikor bil je Kalandir sam vilinke poznal ino o njih drugih od slišal, lahko rekel bi, da le takista bila lepa narava njih ni; prevzetne ino vzvišene bile so vilinke, jeza lahko jih nagla popadla je, akoravno vse po njih željah, muhah potekalo ni. Ubiti takenako hitro so znale, kakor pozdraviti ino pomoči.
Pokimala Marinka je na to, zraven sedela, pridno čakala, da naposled našla jo je mama. Zahvalila se je ino otroka s seboj odpeljala. Bila ji Marinka že med potjo o zajčku ino njega zvončku zgodbo je pravila.
"Z otroki dobro znaš," pohvalil jo je Kalandir, ko Tinka zamišljeno bila na stolu se je naslonila, utujena nekolikanj. "Dobra mati bodeš."
"Da. Pak ne otrokom najinim," dejala je počasi.
"Nič bil nisi medice pil, ki sem ti jo bila prinesla."
"Zares, skoraj bi pozabil," dejal je ino odpil. Poprej bila ga Mojca ino njena nelepa usoda je zmotila, sedaj pak raje Tinke povedko je poslušal. Kozarec bil k ustom dvignil je, pil medico, medtem ko Tinka pozorno ga je gledala.
"Kaj je ta okus?" vprašal je, naprej pil.
"Malo vina v medico je zakuhanega, začimbe številne, da okus dober naredijo; malo moje mesečine."
"Tako" za trenutek nehal srkati je pijačo sladko. Kakor bil je mnoge okuse Tinke že spoznal, mislil ni, da tudi to bode bil okusil.
"Katja bila mi tako je svetovala, da za sebe te pridobim," kratko bila podala besedo Tinka je.
Na Peruna!, pa taki ženski pogovori, si mislil je Kalandir ino do konca spil. Prav mu je bilo, sam jo bil je h Katji poslal.
"Oprostijo, gospodična," v tem pristopil je Gromir. Sveže bil napravljen je; krvi ino sline na njem bilo ni, od Mojce ino svinj sledov več ne. "Kaj lahko bi z menoj plesali?"
"Seveda," se nasmehnila je Tinka. "Lepo, da vprašaš Gromir."
"Se jim gospodični dopadlo je petje Mojce?" postrani vprašal je drvar.
"Resnično; lepa pesmica bila je."
"Sedaj bodejo se mi na plesišči pridružili?"
"Kakor sem bila obljubila," dejala Tinka je, ponujeno roko vzela. Milo bila je gledala, pošastno milo.
Naslonil se bil na stolu svojem je Kalandir, pil medico, gledal ju kako bila sta po prostoru se zavrtela; in okrog sta se zavrtela, in okrog in okrog, in enkrat še okrog.