Pomladni Solinar, part 26 & 27

ŠESTINDVAJSET


Zaokrožila sta eden drugega okoli, iščoča odprtine v nasprotnika obrambi, priložnost za napad. Kalandir mahal z mečem je okoli sebe, pa na drugi strani Kurent takisto v zanimivem loku svoj kol vihtel je. "Tako izgleda, da dokaj izenačena sva, nej?" dejal posmehljivo je Kalandir.
Kurent mu odgovoril ni; ob grozovitem tuljenju naskočil ga. Kalandir to pričakoval je, izmaknil se mu spretno je, posekal ga po hrbtu. A ker se pri oddaljitvi ni pretirano potrudil, zavdal mu sovrag takisto je; z bodiko opraskal ga boku, raztrgal na tistem mestu obleko mu, meso krvavo storil.
Kurent svojo rano prenesel brez najmanjšega vzdiha bolečine je, se Kalandir pak zadrževal pri tem ni, pravzaprav ni mogel; bila bolečina mu prizadejana je prehuda. Zatulil je gromovno, jezno pogledal nasprotnika. "Pridi že, Perun te vžgal!"
Kurent brž nadenj se pognal je, tokrat počakal je, da Kalandir prvi zamah napravila je, ga lahko odbil s cepanico je, pa z roko udaril prek obraza ga, pretresel ga dodobra, iztegnjeno roko usmeril je v obratni smeri, tako ponovno zadal udarec, še močnejši kakor poprej. Sila Kurentove pesti obrnila je okoli, poslala ga na tla. Z obrazom je priletel v mehki sneg, zaril se vanj.
Vstani, vstani, vstani! si dopovedoval je Kalandir, vedoč, da ako vstane hitro ne, zadane mu lahko nasprotnik udarec končni že.
Pobral naposled se je, pljunil kri iz ust, udarec mu tudi nos razmajal je, iz boka desnega takisto mu je kri curljala rdeče lepljiva, kjer ga Kurent z bodiko je zadel. V prsih močno ga bolelo je, nemara rebro imel je zlomljeno. Ali več le teh, zarila se mu kost kaka je v pljuča morebiti..
Skokoma pognal se kvišku je, poslal udarcev z mečem nemalo nad nasprotnika, Kurent vse obranil je se jim zmikljivo umaknil.
"Peruna grom inu strela, beštij," dejal je Kalandir surovo se hahljajoč, pa smešno mu bilo nikakor ni, le tako je bil izrazil svoja razrvana čustva. "Bodeš bil že padel ali ne?!"
Nakazal udarec je proti nogam njegovim, ki seveda ga nasprotnik kojci jel odbiti je. A Kalandir v zadnjem hipu zadržal udarec je, smuknil s hitrim korakom Kurentu za hrbet inu z močno brco izbil krepeljce bodeče mu iz rok, z drugo pak ga v hrbet brcnil, sovrag padel naprej, v sneg je nečastno.
"Hajd v Navje temne, Perun te vžgal!" zadrl se je nadenj Kalandir inu poslal dvoročni udarec z me čem proti njega veleobsežni betici črnobeli, z rogovi okrašeni.
Zavdal mu ni - Kurent z roko bil je njegov meč prestregel.
"NE MISLIM TAKO." Zadržal ga je, stisnil pest. Zdrobil rezilo je jekleno, vsulo se mu je izmed prstov kakor prah.
"Najboljše noriško jeklo-" izdavil nejeverno je Kalandir, od blizu pogledal ostanek meča. To bila njega je napaka strahovita, bržkone pogubna. Kurent bil je hipoma na nogah, z rokama zagrabil ga za vrat, dvignil ga v zrak, stiskati pričel, zmankovati zraka mu je začelo. Iz ust polzela kri mu je ino slina. Z zadnjimi močmi pogledal dol na svojega je skončevalca.
Branil se njega je prijema železnega Kalandir, po rokah skalnatih Kurenta tolkel, skušal se osvoboditi, zaman vsi napori. Brcal je ino se zvijal, primež sovraga ni popustil, meglica prišla mu na oči je, stresal ga kot jelko je Kurent zdaj, naposled odvrgel ga na tla, ko umirilo se telo mu je; dihal težko je, moči za odpor več imel ne.
PREMAGAN SI, razsodil Kurent je, pred njim v oblasti zmagoviti stal, s trnovko mu življenje tkal. NE PRIMORAJ ME, DA UBIJEM TE. SILA ŽIVLJENJSKA TVOJA POTREBNA JE DRUGOD.
Medtem ko sovrag demonski govoril je, uspelo Kalandirju najti v sebi nekaj preostale še moči je. Z nogama brcnil je v Kurenta, nenadni napad dal trenutek mu je spasa, izkoristil sovražnika je kratko zmedo, utekle v stran.
Prebijal skozi zasneženi gozd se z muko je, udiralo se mu ob vsakem koraku je, bolečine telesne, od Kurenta zavdane, pri tem bile mu v korist, pomoč niso.
Čim hitreje moram razdaljo nama med stvoriti, je mislil v gonobi, da lahko privoščim si oddih kratkotrajni, zajamem sapo. Moč silnika je strašna, z orožjem, ki imel sem s seboj ga, to je mečem, morem mu zavdati ne. Potrebujem močnejšega nekaj. A kaj?!
Pritekel na jaso je, odpirala se sredi gozda zasneženega je. In glej, čudež sredi jase manjša stavba stala je, bržkone nekoga dom gozdarski, sklada drv inu tnalo drevesno stavljeno je poleg. V njej pa sekirče ostro zasajeno. Bržda tu nekdo je drva cepil, spravljal drevesno podrtijo v primerne kose za kurjavo. Pak sedaj stavba bila je prazna, nje bivalci so umrli ali pa odselili se, kdo vedel bi.
S sekiro morebiti bolje se bo temu beštiju upiral. Že hotel je prek jase zabresti po sengu belem, puščajoč krvavo sled, ko naenkrat, iznenada na drugi strani začulo se lomastenje je inu prepoznavni, Vesna daj, da nikoli bi ga ne slišal, jek zvoncec težkih, pa sikajoče dihanje takisto.
Kurent.
Opustiti moral sedaj je svojo namero, ki popred se zdela mu je rešilna, zakaj imel se strašnik je pokazati na jasi čas vsak, do sekire bilo pak je daleč, daleč pre.
Namesto posega po sekiri oddaljeni, raje Kalandir se za drevo je skril, počepnil v globoki sneg. Tu morda Kurent ga zapazil bode ne. Da stekel ponovno skozi gozd brezsmerno bi, zdelo se mu je bolj slaba misel. Izgubil že veliko moči, sape inu krvi je, pa tudi slišalo bi njega gibanje se daleč, opozorilo njega iskalca, kje nahaja se. Nej, je bolje, da počaka tu, v kritju za drevesnim deblom.
Pogledal je iza lesene tvorbe naravne, videl na oči lastne, da strašni Kurent ta prispel na jaso je, na pol poti sekiri proti. Razgledoval se hudobec je po prostoru praznem, iščoč z očmi, poslušajoč z uhlji, kje njegov ubežnik skriva se.
Veter zavijal okoli dreves je, megla pa takisto vila se okoli je, pogled omejevala. Ob sebi na tleh zatipal Kalandir je dokaj veliko vejo, cel tram skoraj, prebrskal s prsti ga je. Bil še preparel od zime, vode, snega inu mraza ni, bil čvrst še vedno je.
Hitro skoval on načrt je zanimiv; morebiti celo uspe. Akoravno pak ne; no, bolje na to misli je ne imeti.
Uporabivši vejno palico nameraval je napasti Kuranta, spraviti iz ravnotežja ga, pobiti ga na tla morebiti, vsaj toliko, da sam čas bo imel, priložnost lepo, do sekire stavljene na tnalu dospeti. Z njo morebiti premaga tega temnika, hudika. Svarog dal!
POKAŽI SE, KALANDIR! zarjul Kurent je, ravno ko hotel to on je ravno storiti. VEM, DA TUKAJ SI. VETER NOSI VONJ TVOJ PREPOZNAVNI. VONJ STRAHU. POKAŽI SE!
To bila je velika laž, to Kalandir je vedel. Veter pihal v drugo smer je; Kurent ga zavohati ni mogel, tako le hotel ga izvleči je iz zaklona.
Prav, si mislil je pri sebi, dobil ti bodeš, kar želiš, z rokama objel krepelce leseno je, a z druge strani, kot pričakujeŠ.
Približal povsem tiho se je Kurentu iza hrbta; še sam verjel ni, da uspelo to storiti je tako neslišno mu.
Dvignil je krepelce veliko v zrak inu zamahnil silo z vso po sovraga glavi.
Prvi udarec, kolikor že silovit inu nepričakovan, pa zbil Kurenta ni na snežena tla; le na eno stran ga je zaneslo, z eno nogo je pokleknil v sneg. Za prvim sledil še drugi je udarec, nato še eden ino še eden; Kalandir se ustaviti ni mogel, sedaj ko imel nasprotnika je na tleh. Morebiti bode to krepelce dovolj, da zavda za vedno mu, demonu odljudnemu, Svantovit ga kresnil!
Poslal mu močan udarec je v telo, da skoraj Kurenta je obrnila, dodal nato še dva je; s tretjim ga poslal po zraku leteti je, pristal sovrag na trebuhu je na tleh, ki kopnerla pod njim so, ko dotaknil se jih je.
"Tako, beštija zrabljena," se drl na njega je Kalandir. "Imaš zadosti?!"
Tiho dvignil se na kolena je Kurent, enega iz med rogov svetlečih imel nekolikanj je zlomljenega. Obrnivši glavo malo, pogledal je Kalandirja. Oči pobliskavale so mu kot dvoje ognjev iskrečih, rogovi zlati pa zasvetili so se mu.
Nenadoma leseno krepelo v njega rokah vnelo se je, butnilo v plamene rdeče ognja.
Kalandir presenečeno odvrgel je gorečo vejo, zmedeno pogledal Kurenta, ki sedaj docela pobral se s tal je. Uvidel je svojo zmoto, ko zaslepljen z jezo inu opit z žarom borbe, pozabil je, da nameraval zgolj zmesti je Kurenta, da imel bi čas, do sekire dokopati se; prepozno.
Kurent gorostasni dvignil eno roko črno belo odevano, in kojci nevidna sila butnila močno v Kalandira je, poslala ga v drevo bližnje. Priletel z vso silo je v drevesno deblo, od njega odbil na snežna tla se, ostal brez sape.
Kaka nepoznana sila, nad katero Kurent očitno oblast ima. To pojmljivo ni. Morda je res, da on naravna sila sam je, od Peruna poslan, da naravo od zime uspavajočega dotika prebudi.
In morebiti njega naloga, pravica je, da pobije, ugonobi ga, pravilna je.
Pak morda ne.
Morda on le demon je, lačen moči telesne, s katero hoče še več gorja storiti.
Kakor koli že, pustil se njemu bode on ne!
Tako odločen trdno pognal se nad Kurenta je Kalandir golorok. Nasprotnik ga pričakal je na jasi zasneženi, sredi gozda tega. Nosil bodike ni, ob Kalandirja nenadnem napadu mu padla v sneg je.
Izmenjala nekaj silnih udarcev vsak sta, pa videlo se je, da Kalandirju moč opešala je, Kurentu pa kakor, da na novo sveža je dotekala, izvir pojilni, neizčrpni narave pomladne baš.
Hitro dobil je Kalandir ducat udarcev silnih s kolenom v telo, največ trebuh. Ko še vedno v prijemu bil je, Kalandir nenadzorovano iz ust izločil za celo golido krvi je, sline inu žolča črnega je. Kurent prijel za glavo ga je, z vso silo vanjo poslal koleno grozovito.
Udarec hud je bil kot še noben popred; vrglo ga ob tla je, obležal je povsem zlomljen.
Poskušal se pobrati je, morda, oh, ta lepa, utvarna misel, ubežati.
Truplo celotno, še posebej glava, ga bolelo je, dihal komaj je, nemara rebra ima vsa polomljena.
S priprtimi očmi, ki so jih polnile znojne inu iz stopljenega snega nastale kaplje, videl je, da Kurent okoli njega, kakor kaka zver, pripravljena za končni udarec, hodi.
Postalo mu slabo je, ponovno izločil kri pomešano z črnino je na beli sneg.
V snežino padel je Kalandir, z rokama pokonci koj jel se pobirati, s prsti zatipal sekiro tnalu na. Zagrabil je, z orožjem novim zoperstavil se Kurentu pojavi zlohotni.
"Zakrvavi, gnoj nabrisan!" se zadrl je, s sekiro sneto po sovragu mahnil. "Zakrvavi ino umri!"
V telo bil zarinil je sekirče ostro, rok iz se snela mu priprava je za seko, v Kurenta životu polnem zagozdena ostala.
Odmaknil se prekratko proč je Kalandir, mu Kurent prisolil eno gorko je, na tla poslal pri priči.
"Vidiš, tako to dela se!" zatulil je v usodo vdani, nos obrisal si krvavi.
Proti njemu zakoračil Kurent je, sekiro iz sebe ob hudem tuljenju povlekel, na stran jo odvrgel, pripravil se Kalandir je na smrt skorajšnjo, po pomladnem knezu mežikal med krvjo in potom, komaj videl še, obrisi begali so pred očmi mu nejasni.
Naenkrat bilo se zasvetilo je iz Kurenta drobu, mesta koder sekira v njem je ždela, toplo ino žareče brljava se je širila navzven, v naravo ginevala.
Snežiti zopet narahlo je začelo, snežinke majhne, bele, vrtinčile so po zraku se, na tla padale počasi.
Kalandir je vedel; Kurent izgubljal moč je svojo.
Noge na se spravil on nekako je, sekiro našli njega prsti so razboleli, premrti; z močmi zadnjimi zarinil sekiro je v prsi Kurentu, razklal solinarja, v rani bila svetloba se iskrila je življenska, uhajala kot kri na plano, polnila zimsko to naravo.
"Bode takole primerno končalo se, zrabljenec, Morana ti uzdo krvavo nataknila!," del Kalandir zob je stisnjenih, s silo inu močjo sekiro globje v drob vroči Kurenta, beštije zrivane zarinil. "Kakor kresnik zoper Vedomca."
JAZ NISEM ZLO, odmeval Kurenta glas okoli njega je, z rokama skušal toisto sekirče iz sebe izgnati, na konce vse ino ostale uhajala njega sla je živa. NE SKUŠAJ IMENOVATI ČESAR NE RAZUMEŠ.
"Mar potem jaz tukaj tisti sem, ki zlo ustvarja!?" zatulil Kalandir je v prvinskem besu, od sebe butnil zimskega demona.
ODLOČI SE, odmeval v njega mislih Kurent je, IN NATO STORI



SEDEMINDVAJSET


Zavedel se je spet Kalandir, ko prvi sončni žarki posijali so, razredčili nebo, sedaj bilo modro je, oblaki beli porazgubljali so se, kot ovce, koze bele, dajali prostor solncu svetlemu, rumenemu. Goste ino črne megle bilo več v deželi ni, topel pomladni veter pihal je, zrak imel nov, svež je vonj.
Gledal vse to brstenje ino naravno rastje je Kalandir po kraju domače zemlje, osvobojena dežela je bila Morane roke, zima je prešla; spomnil se Tinke je besed 'Pozimi pa ptički ne pojo.'
"Morda prinesti ti mogel pomladne pesmi nisem," dejal naglas je, "Ali lahko tako rečem ti sedaj Tinka; tukaj sem."
Do kolovoza kopnega našel pot je preko gozne loze, bisago našel tam pri vozu zapuščenem, konjev bilo privezanih k njemu ni, sodi umanjkali so takisto. Meč uničen bil je v boju, nadomestil ga Kalandir je s sekiro, katero premagal z je Kurenta, pomladnega solinarja.
Premagal? spraševal se je. Nemara res; ali da preživel sam je ino spoznal več o stvareh določenih; to bilo ga prenovilo je, kakor naravo okoliško takisto.
Pot katera vodila je iz Laške župe bila čakala ga je; stopil nanjo je s korakom trdnim ino radostnim.

Čakala ga Tinka je prijetna, oči tople ino rjave lesketale so se v solzah ji neizjokanih; roko mu podala je, nasmehnila se prisrčno; po licu rdečem polila eno samo slano solzo.



KONEC