Pomladni Solinar, part 25

PETINDVAJSET


Pokonci planil je nenadno, ob steno lesno voza butnil, predramil se tako dokončno, spoznal resnico srečno; bile zgolj sanje to so, kar videl je, da deklici se mali pripetilo je; zgolj sanje, Tinka vedno še je živa, v vasi laški v miru biva.
Svantovit ino Živa zahvaljena. Sede bil se na vozu dvignil je, z rokami si vročično čelo brisal, gledal naokoli; se solinarski voz ustavil je med njega spanjem, solinarja temačnega ino zloveščega takisto bilo na mestu vozataja ni.
Pomislil sprva na napad je volka ali kake druge beštije iz gozda hude, nato na obcestne zloduhe se obregnil še, pak ti za stajo voza bili krivi niso; noben sod manjkal ni, devet bilo jih je, kakor ob njega prihodu, takrat bil jih je preštel. Konja noriška do kosti obrana poslušno bila sta stala, pohrzala včasih, gospodarja solinskega čakala.
Raz sebe vrgel je toplo kamižolo Kalandir, katero z bil se med potjo pokril je v bran hladu zimskemu, med sodi hrastovimi dvignil se, razgledal po deželi. Daleč videlo se v megli gosti ni, četudi dneva sredi verjetno že bilo je, le obrisi temni bila drevesa so v daljavi, brlajva svetlobe naravne močna ni bila.
Kakor bila usoda deklice v sanjah na koncu je krvava ino kruta, bili pred tem dogodki lepi ino topli med njima se godili so, kakor v sanjah strastnih, tako v resnici hladni bil končal je sam v hlače; lepljivo ino mokro sedaj mu na koži je bilo pod usnjem, trdo le-to postajalo je na mrazu. Resnično bil doživel za je tisto, kar le sanje za se izkazalo je. Da le s Tinko vse dobro je bilo; vilinka mala je na varnem.
Sestopil počasi je z voza lesenega, škripalo glasno jako zelo pri koraku vsakem počasnem ino previdnem je; oziral se oprezno je po kraju, da črt kak ga ne zaskoči. Bisago popotno prek hrbta si potegnil je, meč bil pripravljen je v nožnici; nemara sedaj moral nadaljevati pot bo peš; še bolje neprijetno se počutil je na vozu ob solinarju neznanem, sanje strašne, more rečeno bolje to so bile krvave skrajno zelo; vajen potovati bil je on peš deželi po.
Ali glej!, iz daljave postava se je vzela, megle kopreno gosto razprlo zlovešče bitje je, bližalo se počasi je voza mestu ino Kalandirju prav tako; spoznal na daleč že je prišleka on, kako ga ne bi; sanje bile v resničnost so prelile se; bil Kurent prišel je po njega.
Para bila se Kalandirju iz hlač je izvila, dim mali dimnika iz; bil strahu od beštijem hudim uscal se je. Kakor popredi bil končal je v užitku med sanjami, tako sedaj v resnici napolnil hlače je svoje.
Koraki bili njega so odmerjeni, počasni, hitel Kurent do njega ni; takisto vedel je pri sebi Kalandir, da beg sedaj bil brezploden bil; bežal že dolgo preveč je pred njim; napočil čas je sodbe.
Kakor da sonca svetlega moč bila z njim bi šla, pomladna moč preporoditve naravna topla se ob Kurenta obličju snežina je topila, v vodo tekočo se hladna zmrzlina je spreminjala, potoki bisti ino čisti od njega poti so vzkalili, cvetlice zgodnje v vsej barvi ino moči svoji prišle na dan so, v zimski kraj pomlad prinesle; preproga zelena, z barvami narave bujne postlana, vila se Kurentom je za naravna travnaiška karavana. Od njega postave gorostasne bil žarek solnca toplega ino presvetlega v nebo je šel, na strani vse štiri vetrov deželnih takenako, toplo pomladansko v kraju je zadišalo.
Kako le tako bitje zlobno je lahko?
Glava bila kakor velika maska je črnobela Kurenta, na sredi oči sijoče oglja slično, dolgi nos pod njimi špičasti, kakor kake ptice od, ust molel mu dolg je jezik rdeči iz, ob glave so bila strani kakor peruti pritrjena peresa velika, takisto črnobela, tvorila ušesa so ali nekaj podobnega le-temu. Pak na vrhu glave kazali v nebo ošiljeni so rogovi zlati, raščeni kakor jelenovi, pak večji, svetli kakor zlatoroga od, pak svetlejši. Ino pasu njegovega širokega okoli dokaj mnogo zvoncev kravjih bilo je navešenih, zven nemarni, glas strašni mu poznan takisto bil je dobro ta, bajke iz ino sanj.
Korakov nekaj kratkih pred Kalandirjem se bil je pomladni knez ustavil, postal je Kurent tam na poti.
ČAS NAPOČIL JE. Glas zadonel od demona zimskega je kot vodnjaka najglobjega iz, treslo bilo se v okolici je narahlo, odmev z dreves sneženih belino je otresel.
"No, če niso to sama huda bolha osebno, v vsej svoji velikosti ino pojavi veličastni," bil zasmehljivo dejal Kalandir je, pljunil na stran; strah bil mu je pred tujcem po životu krčevito trgal meso, le z takovim besedenjem nemarnim bil je um si ohranjal še.
"Bodejo mi gospod oprostili, da se ne klanjam do tal; bil sem se ravno poscal."
NISI DUHOVIT.
"Oprostijo mi, knez; bil sem vse domislice že na veselici porabil." se je Kalandir nagravžno zarežal. "Ampak, hej; lahko od veselice dogodke ponoviva: se usedeva ino kapljico spijeva dobro, kako mastno razdereva, deklino godno podereva vsak svojo; kako porečejo?"
Odgovoril bil Kurent na njega predloge neumne ni, sapa bila od njega ust velikih izhajala gosta je, celotno njega obličje bilo toploto oddajalo soncu je slično, dežela okoli bila se v snegu topila je, zelena postajala.
"Po drugi strani pa," povzel je Kalandir, "Lahko kar tule z orožjem račune poravnava; mečem z bodem ti betico garjavo nabodel; kako ta predlog ti povšeči je, gnida?" Roke srbele so ga jako zelo, da po njem vrže ostro jeklo; mnoge sanje bil mu posilil je Kurent, dovolj bilo mu njega je vtikanj.
POSKUSIL BODEŠ.
"Kaj to naj bi zadelo me, ali kaj; bolj ti se potrudi z dovtipi! Si mar cuzek, ki Živa ravno ga od jozeljnja mokrega odstavila je?!"
"Bi mislil, da kresnik mogočni, z nalogo sveto Morano dežele naše z odgnati, bolj možat je; takole pa le posrana deklina si!"
ALI NISEM USCAN FANTE.
"Na Vesne mokro luknjo; knez vendarle šaliti se znajo!" grdo bil Kalandir ga pogledal je. "Smeh pak velikokrat le kratek je." Ročno bil odvrgel bisago je vkraj, roko drugo z meč ostri nožnice potegnil iz, plosko padla hramnica je v sneg. "Brani se, nemarnež, Morana ti bila ga odtrgala!"
Nad Kurenta pognal se v jezi je veliki, strašnejšo ino večjo pak premogel moč telesno je, z njo bil meč po njega obrambi je ponesel, zamahnil močno zelo, zrak prerezal ino meglo.
Bila je Kurentu v orožje cepanica močna ino grčava služila, kol debel zelo in špičast, trni so bodike iz pognali ostri; s krepelcem tem nesvetim ino sprevrženim bil odbil nmapad je Kalandirja.
Izmenjala udarcev mnogo sta si ino več, obrambo eden drugega čutila, napako nasprotnika iskala, zavdati skušala z enim mahom usodno. Od Kurenta lesenike bodeče odbijalo se rezilo ostro je, moglo njega orožja premagati ne; premikal se pak pomladni mož je hitro, njega stasu mogočnemu ino pa velikosti nepričakovano, sledil mu Kalandir je neumorno, zamahoval po sovragu močno ino silovito, pustil Kurentu do predaha ne.
Od voza bila sta oddaljila se v borbe žaru vročem, pot kolovozno zapustila borca silna, gozd bil se mirni ino tihi izspremenil v bojišče je, pot med drevjem sta storila novo, gazila po drevoredu brez belih, koščeno tankih debel, naprej po lozi snežni šla, grmovja mimo ino snežnih kucljev, nikdo bil priča jima ni, gledalec nepristrani umanjkal je, v samoti bila sta borca udarce izmenjavala si, klonil ni nobeden.
Na jaso bilo ju je zaneslo, reka tam je šla pod mostom naravnim; deblo veliko hrasta podrto je bilo čez vodno pot; na njem nadaljevala sta boj srdit.
Spolzko bilo preparelo deblo je delovalo, od zmrzali ino vetrov strupenih, sil drugih Morani na razpolagi hudih, trhla tla bila so to, dvoboj za usodni primerna ne.
Preporoditvena sila Kurenta naravna, same Vesne od ino Žive, božic mladih ino mehkih, lepih, na njega razpolago podarjenih, deželo bila oživljala je okoli, rastje iz zemlje ogrete ino pozelenele gnalo je v pomladni strasti mnogostrastno, bujnost bila brstela je iz drevja, kraja gozdnega ino gaja tega.
Drevesna ostalina velika ino strana, kateri na bila sta boj svoj vršila, udarci močnimi ino težkimi koraki pod bila udirala se je, tresla potresu ob kot hudem, ravnotežje bila borca sta lovila v majanju hudem drevesa tega starega, zelenilo bilo na njem mahovno je pognalo, zdržala pak trhlina udarca življenjske sile ni; v pršču iver ino lubja, mesa trhlega ino razžrtega, drevo je šlo.
Trenutku zadnjem v oba sta mečevalca vstran skočila, varno tla na trdna, vsak na eno stran te reke žuboreče, gledala za trenutek dolgi preko se srepeče.
Stopil ino skočil je Kurent z nečloveško silo reke vodno pregrado preko, poleg Kalandirja spet se znašel, s bodiko na njega glavo meril, ubranil mu jo Kalandir je v zadnjem hipu, meč postavil mu napoti, udarec zadržal glavo svojo pred; naprej sta z bojem šla.

Travnik beli razprostiral se je lepi, jasa široka ino dolga, pomladna strast ino sila tod se še ni razvila; polje bojno sedaj postal ta kraj je gozdni, na reki plavali bloki gmotni so ledeni, počasi zibali se v reke toku, hladna bila je voda, na njej valovih rahlih pozibavali so se le-ti.
Sledil mu skokoma na ledeno ploskev drsečo Kurent je, takoj namenil z ježevko ogromno mero polno Kalandirju, komaj zadržal z mečem je, pod silo klecnil, na koleno eno pokleknil, z rokami drhtečimi po ledu se lovil.
Vstal še pravočasno je, udarcu lomečemu se izognil, naslednjega obranil z orožjem; odvril Kurenta silno moč, Svarog ga ožgal, smrduha!
Toplota vroča izhajala od Kurenta je ino njega orožja, po naravi širila se nezadržno, hitro, naravo v brstenje budila; takisto led pod njima se topil je, pokal; ploskev po polovici razlomila se je, ostala vsak na svojem kosu leda borca sta; nasprotnika sovražna se motrila, orožje v rokah prelagala, vabila.
"Kaj ne pustiš na miru me, hudika?!" zadrl se je Kalandir, glas težko bil preko reke hrumenja ledene se je čul,; nosil tok oba lednika je naprej, vrtelo ju počasi je, vrtinčilo v vetru ino reke sili, zdaj bliže ju nosilo je, zdaj vsak sebi oddaljila sta se plovca vodna.
BEDAK MLADI! MOČ TVOJA ŽIVLJENSKA INO SILA POTREBNA STA ZA MORANE DAR ODVRNITI!
"Kaj mene ravno moral si odbrati, podlež?!"
PODLEŽ? TVOJA DELA INO MISLI ZA SLEDNJEGA TE DOLOČAJO!
Zadela v živo so ga besede te od Kurenta izrečene; nameraval ga sovrag zmesti je, njega pozornost skvariti, tako lažje ga pogubiti? Kaj resnično njega za slabega človeka, zlobnega imel je Kurent? Pak zagotovo, takega ljudje njega imeli niso? Na pogovor s Tinko naneslo mu tedaj je misel; od tem da on kresnik je, bila ga deklica spraševala je, vabila. Zagotovo...
"Z mojega stališča pak ti si zloduh nemarni!" zatulil mu nazaj je Kalandir.
POTEM RESNIČNO IZGUBLJEN SI.
Ob kopnega nabrežje zadela ledenika je takrat, vrglo Kalandirja je postrani, padel je na led, zdrsnil, končno zmogel se pobrati, utekel pred Kurenta cepanico silno na kopnino je sneženo, za njim ovnar je silil; naprej sta z jase pomikala se v boju ostrem, v gozd potisnil ga je Kurent s svojo napada težo.