Short Story 47: Urbani ris, episode 3

_ URBANI RIS _ epizoda 3 - >>Snajper<<


Nedelja je bila sončna, a dokaj hladna.
Ledeni severni veter je zlagoma nosil maloštevilne snežinke, ki so kot kosmi pepela jedrske zime izpolnjevale zrak, se zaspano vrtinčile v višino nad ulicami in se sčasoma ugnezdile na izpraznjene police podhlajenih poslopij.
Močno deževje je sicer ponehalo že pred tedni, a še vedno je bilo mogoče po nekaterih ulicah, tudi tukaj v samem centru glavnega mesta, najti ostanke in naplavine, ki so ostale od zadnje velike poplave. A to vseeno ni odvrnilo ljudi, da bi se na ta novembrski vikend ne bi v trumah zgrinjali v center. Kdo bi pomislil, da se nemara odpira kakšna nova nizkocenovna trgovina, a šlo je le za tradicionalini mestni maraton; z množico amaterskih domorodcev zadaj in peščico profesionalnih tujcev na zmagovalnem odru.
Ko bi se v takem številu udeleževali tudi kaknih bolj pomembnih dogodkov, si je mislil Stanko, medtem ko je prijetno ogret od jutranjega treninga postaval po robu glavnega trga; denimo volitev v parlament, ali kjer bi imeli še večji vpliv, županskih volitev. Prek modrega hokejskega dresa je imel oblečeno še temno trenirko s kapuco, ki ga je vsaj malo varovala pred pršcem.
Tako pa je vsakokratno potrjeni župan vodil mesto po svoje, na veselje nekaterih in prezir mnogih; kot glavni mecen tekmovanja sedaj z glavnega odra pozdravljal obiskovalce in tekmovalce. Oglušujoči bobni so v ozadju dajali dogodku svojevrsten monotoni prizven skupinskega enoumja, ki ne bi bil tuj na suženjski veslaški galeji. Mimogrede, veslaško tekmovanje je bilo zapovedano za pomlad.
Trenutno je na ogromnem ekranu prikazovalnika na trgu zasedala novinarka lokalne postaje, ki je izpraševala Hitro punco, superjunakinjo, ki je bila bojda obdarjena s izjemno hitrostjo, ki ji ni mogla kljubovati nobena sila, obleka prav gotovo ne, zato je na sebi premogla le zelo debelo prevleko bodypainta; rdeče črna kombinacija na plavolaskini goli koži. Sodelovala je le kot gostja, saj bi na teku kakopak privzeto zmagala.
Skomignil je, se zvil v svojo trenirko, potisnil roke globje v tople notranje žepe, motril množico ljudstva, ki je polnila okoliške ulice in trge. Mlado in staro, nekateri s kolesi, drugi z vozički in skiroji, vsi za eno stvar. Pravšnja mešanica in priložnost za kak neljub dogodek, za katerega preprečitev so bili naokoli ograd nameščeni varnostniki. A Stanko se je zavedal, da bi ob resnih neljubih scenah le s težav obvladovali položaj. Sam pa je lahko kot vigilantski Urbani ris storil le določen delež pripomoči, saj bi za sodelovanje pri uradnem varovanju potreboval potrdilo o nekaznovanosti.
Vsaj za varnost svojega dekleta mu ni bilo treba skrbeti, saj je Veronika za vikend odšla na obisk k staršev. Iz mesta je morala oditi že v petek, saj je bilo naslednje dva dneva zavoljo tekačev in preštevilnih kategorij tekmovanja dobesedno nemogoče v mestu normalno uporabljati osebni avto.
Ura na glavnem odru je odštevala minute do začetka glavnega dogodka, polnopravnega maratoan, kar se razdalje in kakovosti tekačev tiče, pred tem pa je bil na vrsti še nagovor župana. Le-ta je bil na srečo kratek in jedrnat, nakar je uglajeni tajkun na odru pozdravil še gospodično Tigr, medijski multipraktik v eni osebi, ki je imela to čast, da bo uradno odprla maraton. Za samo tekmovanje v teku pa, je Stanjo domneval, ni imela prave funkcionalne moči. Za razliko od nje pa je župan, kakor vsako leto, sodeloval kot aktivni tekač, v spremstvu pazljivih varnostnikov na ustrezni razdalji, seveda.
Uradni napovedovalec je napovedal skorajšen začetek teka, pred tem pa se je Tigr na zadovoljstvo in rezke žvižge zbrane množice vsem na očeh mokro zalizala s Hitro punco, še kameram namenila en slinasti poljub.
Ob navalu adrenalina je skoraj preslišal znak za začetek, se malodane avtomatično spustil v šprint, na prvem ovinku iz strogega centra rahlo upočasnil; tekma je bila še dolga, 42 kilometrov steze oziroma trije krogi okoli mesta.
Udobni pumini športni copati so se dobro oprijemali ponekod že rahlo osneženega asfalta, medtem ko je Stanko zavil v novo ulico, se z nazmanjšano hitrostjo napotil mimo parka zraven vladne palače in se v množici tekačev prerazporedil na rob povorke, na varni razdalji od župana, ki je tekel s skupino varnostnikov, tolikanj oddaljen a hkrati blizu, da bi lahko posredoval, če bi prišlo do kakšne nesreče. Prek hokejskega dresa je imel oblečeno še temno trenirko s kapuco, ki ga je vsaj malo varovala pred pršcem.
Pisana karavana tekačev, vozičkarjev in stranskih kolesarjev je v tem mizernem vremenu napredovala počasi, na določenih odsekih upočasnila malodane v hitro hojo, tako daje za Stankota vse skupaj delovalo že kot manj naporedn trening, a zavedal se je, da je večina proge še pred njimi, glavna selekcija pa bo napočila na kasnejših kilometrih. Visoko na oblačnem nebu je glasno preletaval policijski helikopter.
Razen nekaterih domačih atletskih tekačev in tujih profesionalcev je le še župan premogel status znane osebe v množici amaterskih anonimnežev, tako da je sedaj utrjeval svoj status in v skupini z varnostniki gostil intervju kar med tekom, v lagodnem drncu odgovarjal spremljajoči novinarki, ki je v živo predvajala prek svojega mobilnika. V modri trenirki in prikupni pleteni kapi s cofkom ni deloval kot eden najpomembnejših političnih igralcev v državi. Po nedavnih poplavah je bil vsekakor spet čas za nabiranje podpore volilcev.
Sonce je za trenutek privekalo izza oblakov, ko so tekli drugi krog proti središču; na ljubljanskih vratih se je odpiral razgled na gore na eni strani in vrsto nebotičnikov na drugi. Stanko je na svojem mobilniku preveril merilec korakov, nato telesni utrip in preveril pozicijo na zemljevidu teka.
Sprva je ob nenadnem ustavljanju množice pomisli, da so zgrešili pravi odcep na progi, kar se ne bi zgodilo prvič, nato pa je zapazil, da so varnostniki začeli delati prazen prostor na sredi ceste, odvračali mimoidoče tekače od ležečega župana. Očitno ni šlo za nenadno slabost ali onemoglost, saj je krvava brozga kosti in kože na mestu obraza odkazovala, da je bil ustreljen.
Iz daljave se je slišalo zavijanje rešilca, Stanko pa je tapkal po mobilniku in s svojo nelegalno aplikacijo skušal ujeti policijske frekvence. Motril je bližnje nebotičnike, skušal ugotoviti od kod je udaril strelec. Očitno je šlo za profesionalca in ne le za neuravnovešenega nezadovoljneža, ki bi v afektu usekal po politiku. Strel je bil neslišen in natančen, saj mu je povsem izmaličil obraz, hipoma ubil.
Ostrostrelec bi si varno zavetje lahko izbral na vrsti nebotičnikov v širši okolici, poslovnih poslopjih in hotelih, tako da je Stanko lahko le slepo ugibal, kje bi lahko bil napadalec. Domneval je, da bo zagotovo zabrisal vse sledi in čimprej zapustil prizorišče.
Ni mu bili več do teka, čeprav nekateri tekmovalci še niso sprevideli, kaj se je zgodilo, in so nadaljevali z maratonom; varnostniki in reditelji so jih počasi usmerjali s poti, delali prostor za interventna vozila.
Stanko jih je prepustil njihovemu delu, se prerinil mimo množico opazovalcev ob cesti in brez pravega navdiha zataval v hotelsko predverje, se napotil proti dvigalo. Končna postaja ga je pripeljala na hotelsko teraso, sto metrov nad cestiščem. Veter na prazni terasi je sedaj pihal močneje in ga v sunku skoraj pometel na stran. O strelcu ni bilo sledu, prav tako ni bilo na sosednjih stavbah opaziti kaj sumljivega.
Nenadoma je njegovo pozornost pritegnila oseba na požarnih stopnicah sosednjega hotela; okapučena postava v črni opravi, več ni bilo mogoče razločiti.
Morda kakšen varnostnik ali vzdrževalec, je domneval Stanko, a vseeno se splača preveriti. Z dvigalom se je spustil v pritličje, nato ubral pot čez cesto, se prebijal skozi zbrano množico; županov umor jih je vlekel kot muhe na gnoj.
Neznanec je bil na pol poti do vznožja stolpnice, ko se je Stanko napotil gor, mu šel pazljivo nasproti. Skoraj bi se že srečala, a je le-ta zavil skozi izhodna vrata v hotel. Stanko pa za njim.
Prostor je bil temen in prazen, luč je utripala na koncu hodnika. Nemara je bil le kdo od osebja hotela, je razmišljal Stanko, ko se je od strani skoraj neslišno iz mraka izvila postava, mu v eni potezi zabila gasilni aparat v trebuh, ga z dobro merjenim udarcem butnila ob steno in ga nato zvijajočega na tleh dodobra zbrcala. Morda bi se nadaljevalo še slabše če ne bi iz dvigala prišla sobarica, presenetila napadalca.

Rezko zavijanje policijskih siren se je izgubljalo v večernih meglicah spodaj, mesto je počasi belil prvi letošnji sneg, zlagoma pokrival teraso nebotičnika.
"Tukaj si," se mu je pridružila Veronika, v rokah nosila skodelici vroče čokolade. "Dodatna smetana, kot imaš najraje." Izdihana sapa se je kačasto izvijala v nočni smog. Cestne zapore so umaknili šele zvečer, tako da se je vrnila zelo pozno, mu sedaj, zavita v debelo bundo, spet stala ob strani.
"Skoraj bi ga že imel, veš." je rekel Stanko po nekem času, odpil vroč požirek sladkega. Ni si mogel kaj, da se ne bi počutil vsaj malo krivega. Ponavadi mu pregoni niso šli nato po zlu. A očitno se je neznani strelec dobro pripravil; izbral je primerno mesto za napad, pot za varen pobeg in bil sedaj na prostosti. Glede na pretekle izkušnje pa je bilo malo verjetno, da bi ga policija lahko še izsledila. Vsaj brez pomoči urbanega risa ali kakšnega člana Ilirske straže zagotovo ne.
"Vse bo še dobro," ga je Veronika objela okoli pasu, da je lahko ponovno čutil počena rebra in obtolčen kolk. Vsekakor bo imel vsaj nekaj dni bolniške. "Ga bodo že prijeli. Glavno je, da je s tabo vse vredu." Zmajala je z glavo, "No, bolj ali manj." Na urgenci je moral lagati, da se je poškodoval pri vrtnih opravilih.
Kot dodatna brca pod rebra pa je bil še podatek, da se je Tigr vključila v volilno tekmo za župana. Datum nadomestnih volitev naj bi bil znan v kratkem in ženska je imela sedaj ob smrti edinega resnega kandidata dobre možnosti za izvolitev.
Ni sicer mogel predvideti, kaj bi njena izvolitev pomenila za dobrobit prebivalcev, a Stanko je domneval, da verjetno ne kaj posebno naprednega. A pustimo se presenetiti. Razen tega pa je imel trenutno druge bolj žgoče probleme; lastno zdravstveno stanje recimo. Do sedaj se je zanašal na svoje fizične sposobnosti in nosil le preprost dres, sedaj pa bo mogoče dobro razmisliti o čem močnejšem, kakšni bolj profesionalni iz varovalni opravi, ki bo celo preprečila kakšno poškodbo. Vsekakor je njegov kostum urbanega risa potreboval nadgradnjo.
Objeta sta še nekaj časa opazovala mesto spodaj, razmišljala o negotovi prihodnosti.