Short Story 48: SW - Peron AL07

PERON AL07

Veseolje je bilo temno in zvezde svetle, na sredini je počival mali rjavi planet.
"Moje drugo prevozno sredstvo je Aguar-J." je iztopivši iz vidno obrabljenega sivega lebdečega taksija sarkastično rekel Taoni Inutoty. V roki je držal svoj poslovni kovček in priročni datapad.
Stal je pred velikim poslopjem, ki je bilo sestavljeno iz treh medseboj povezanih visokih stolpov. To je bil L'lya K'Fey, velik poslovni kompleks, stavba v zahodnem delu Dra'vstarna, glavnega mesta Bothawuia, kjer je imelo svoje sedeže veliko družb, podjetij in samostojnih podjetnikov. Med drugim pa je bila tu tudi Taonijeva služba. V stolpnici je imela sedež odvetniška družba Prohiron, kar naj bi v nekem prastarem, obskurnem bothanskem jeziku pomenilo 'žepni zakon', v kateri je bil Taoni zaposlen.
Taoni Inutoty je bil kot pravnik, specialist za kazensko pravo, v tej družbi zaposlen že dobra dva standardna meseca, prej je tu, po končanem študiju prava na Coruscantu in pripravništvu na Pravnem uradu Galaktičnega Senata na Coruscantu, tri mesece opravljal prakso, zadnje dva tedna pa je skupaj s kolegi delal na domu in po sodnih dvoranah, saj je bila njihova pisarna v obnovi, ali bolje rečeno, razširitvi.
Njihova družba je pridobila v last še preostali del nadstropja, v katerem je delovala, tako da je dobila veliko novega še kako potrebnega in dragocenega prostrora.
Pravzaprav je prejšnji lastnk, ortolan po imenu Yungo Tuduti, bil primoran v prodajo, saj ni bil več plačilno zmožen, kar pa je bila posledica visokega računa, ki mu ga je vzsled opravljenega pravnega zastopanja njega in njegove gospodarske združbe v pravnem sporu izstavil Taonijev sodružabnik in predsednik Prohirona, bothan Onfuss Nal'lya. Le-ta je bil v primerih neplačila neizprosen in je vedno dosegel poravnavo in kazen za neplačnika. Tako je lastniku preostalo le prodati prostore in s tem poplačati dolg.
Sedaj so se prenovitvena dela končala in danes je bil prvi dan, ko naj bi začeli delo v prenovljenih prostorih.
Twi'lek je pogledal na svoj kronometer. Ugotovivši, da je spričo prevoza s taksijem prispel dvajset standardnih minut prepozno, je pogladil zmečkani rob svoje obleke, preveril, da ni bilo na njegovem svetlo modrem ogrinjalu, pod katerim je imel oranžno - rdeč jopič, kakšnega madeža, in se po modrih stopnicah iz zaguri kamna, ki so vodile do ploščadi, ki je obdajala vhod in podnožje stavbe, odpravil proti vhodu.
Prišel je v predverje, ki se je cepilo v levi in desni krak, na koncu katerih so se nahajala dvigala, ki so vodila v višja nadstropja, v posamezni stolpnici je bilo dvestopetnajst nadstropij.
Taoni je s hitrim korakom pohitel po odcepu, mimo reklamnih panojev, skupine turistov horda naključno zbranih bioloških individuumov, ki si želijo svoje omejeno znanje in izkušnje ter družbene neuspehe umetno povečati z ogledovanjem uspehov in dejanj drugih, ki so si brez dvoma prišli ogledat stavbo in nato verjetno svojo pot nadaljevali v kakšni izmed kavarn in restavracij, ki jih je bilo tu nemalo, oglasnih in informativnih elektronskih prikazovalnikov, ki so obveščali o dogodkih, prireditvah, vsebovali pa so tudi podatke o družbah, ki so imele tu predstavništva, proti dvigalu.
Trenutek nepazljivosti in Taoni je z nogo sredi koraka zadel ob nekaj kovinskega na tleh, se v naglici skoraj spotaknil prek malega čistilnega droida, ki se je neslišno pomikal po tleh in čistil nesnago in smeti ter puščal za sabo rahel duh po mešanici čistilnih sredstev in lesk očiščenih tal.
V zadnjem trenutku je vzpostavil ravnotežje in jezno pogledal proti nič hudega slutečemu droidu, ki je nadaljeval svoje programirano vsokodnevo opravilo. Taoni je že hotel izustiti kakšno močno žaljivo kletvico, a se je v zadnjem trenutku premislil.
"To ne bi bilo profesionalno." si je mislil ob pogledu na okoliško množico bitij in nadaljeval svojo pot proti turboluftu.
Ta je ravno odšel, sosednja dvigala pa so bila tudi drugod po nadstropjih, zato je moral počakati na naslednje. Med čakanjem si je diskretno ogledal bitja, ki so takisto čakala na prihod dvigal. To je bila lepa mešanica najrazličnejših vrst, nekatere je Taoni poznal, nekaterih ne, med katerimi pa so seveda prevladovali bothani. Poleg teh je bilo opaziti tudi veliko raznovrstnih droidov, ki so bili v spremstvu mnogih tam nahajajočih se osebkov.
Tudi Taoni je imel svojega službenega droida; vsi zaposleni v odvetniški družbi so imeli svoje. Le-ti so jim pomagali pri protokolih, razlagali so običaje posameznih strank in skrbeli za manjše pravne nasvete in birokratsko delo ter s tem olajšali delo pravnikom. Taonijevemu droidu je bilo ime Sizar, CZA-046R. Le-ta si je v zadnjem časovnem obdobju zadal nalogo razumeti socialne nazore številnih vrst in poiskati morebitne povezave med njimi.
Čakano dvigalo je prišlo; pravzaprav je bilo naenkrat na voljo več dvigal. Taoni je za hip postal in tako spustil druge naprej, to mu je dalo priložnost, da je lahko brez prerivanja prišel v dvigalo in se tako ni znašel v nepotrebni gneči.
Nekoliko nelagodno je stopil v dvigalo, zaprto sobo, ki je nudila hiter in udoben prevoz po stavbi. Taoni ni imel ravno rad dvigal, zavedal se je namreč, da so potniki v dvigalu ob primeru nesreče le nemočni opazovalci. Lahko le čakaš, kdaj boš priletel do dna, si je mislil twi'lek.
Na komandnem prikazovalniku dvigal je za drugimi potniki izbral željeno nadstropje in poiskal prostor v dvigalu.
Hrupna glasba, ki jo je slišal že prej v preddverju, je sedaj prihajala v dvigalo iz zvočnika. Taoni je nekoliko premestil težo telesa z ene na drugo nogo in rahlo razdraženo pomignil z lekkom. Glasba, ki jo je bil prisiljen poslušati, mu ni bila ravno v veselje, po pravici povedano, je osebno menil, da bi tako, kot je pričujoča, morali prepovedati z Republiškim zakonom ali uredbo. Zadovoljil bi se tudi s kraljevo odločbo. Kolikor je bil med študijskimi leti uspel izvedeti o fenomenu ustvarjanja glasbe, kolikor je bil podučen, je bila to ena izmed redkih lastnosti, ki so bile skupne skoraj vsem poznanim in priznanim vrstam v Republiki. Začetki glasbe, ali bolje rečeno, melodičnega povezovanja najrazličnejših glasov in zvokov, ki so jih bitja producirala sama ali s pomočko pripomočkov, so bili v poskusih lažjega pomnenja snovi, kar so dosegli z rimami in refreni, bodisi so bili namenjeni privabljenju partnerjev in njihovemu zapeljevanju, ali pa so imeli religiozni, ideološki značaj.
Vsekakor pa ta 'glasba' v turboliftu ni dosegala kakšne razumne umetniške ravni, kot na primer, selonijski ep o Wletu'Kcalbu ali 'Hranilne' pesniške zbirke devaronskega pesnika Reezanaha. Vsekakor pa je pesem bila dokaj popularna med množicami bitij, ki so se štele za 'civilizirane' in še vedno poslušale to, in je bržkone prinašalala izvajalki ogromne vsote kreditov. Vsakemu svoje. Medtem, ko bi nekateri take stvari prepovedali, pa so bile drugim všeč in so imeli svojo pravico do izbire in pa do izražanja svojega mnenja; pravna pravila in načela pač.
Iz zvočnika je nato zadonela prijetnejša glasba, kot predhodna, a Taoni je ni več poslušal in je raje s polzanimanjem opazoval sopotnike v dvigalu. Zajeten kitonak je v usta spravljal še zadnje grižljaje kot kaže obilnega obroka. Zraven njega je trorjica bothanov razpravljala o to mesečnih rezultatih njihovega podjetja. Tu je bil tudi devaronec, ki je vidno razburjen; ali pa je le žele narediti tak vtis in s tem vzbuditi občutek pomembnosti v okolici, si je mislil Inutoty, preko LBZK-ja, lokalnega brezžičnega komunikatorja, opravljal pogovor.
Dvigalo je prišlo v željeno nadstropje in mladi twi'lek je stopil skozi izhodna vrata. Iztopivši iz dvigala je Taoni osuplo opazil, da je šel na napačni odsek, v zmedi je namreč šel v desno stolpnico, namesto v levo. Tako se je znašel na hodniku, polnem neznanih bitij, v "svojem" nadstropju je na videz poznal večino zaposlenih, ki so hitela po svojih opravkih.
je z močnim gibom svojega mišičastega lekkuja izrazil Taoni. Njegova rasa, twi'leki, je poleg zvočnega sporazumevanja med seboj uporabljala tudi komunikacijo s pomočjo svojih dveh naglavnih izrastkov, lekkuja. Nihče, ki ni bil twi'lek ni mogel razbrati njih gibov, tako da si je Taoni lahko brez posledic za njegov zunanji ugled privoščil izraziti kletvico.
Po krajšem postopku na informacijskem prikazovalniku je nato izvedel, da v tem nadstropju delujejo predstavništvo podjetja za medplanetarni prevoz razsutega tovora RimaTrans, družba za tgovanje z vrednostnimi papirji Buker in potovalna agencija Hooptrans.
Iz zaslona je tudi razbral, da je povezava med stolpi kompleksa le nadstropje nižje, v dvestoprvem nadstropju. Spričo tega se je Taoni Inutoty z dvigalom spustil za eno nadstropje, od tam pa se napotil proti svojemu delovnemu mestu preko provizoričnega, valju podobnega hodnika, ki je povezoval stavbi.
Taoni je pospešil korak in mimo sprehajajočih se raznovrstnih bitij napredoval po hodniku. Tla hodnika, ki so bila prvotno prozorna in so omogočala pogled navpično navzdol, so bila pokrita s temno modro preprogo, ki je imela oranžno obrobo.
Nenadoma je skupina sprehajalcev, Taoni je, sodeč po izgledu, pravilno ocenil, da so turisti, začela vpiti in kazati dol proti središču trga, ki se je nahajal v pritličju, na sredini med tremi stolpnicami. Sredi tega parka je bil postavljen orjaški vodomet, ki je prav tedaj, ob vidnem navdušenju opazovalcev, začel s svojim obratovanjem. Curek vode iz vodometa je dosegel svoj vrh na treh četrtinah višine stolpnic. Pogled na to je bil veličasten.
Taoni je zastal in skupaj z mimoidočimi opazoval velevodomet. Stene prehoda so bile seveda zvočno izolirane, zato ni bilo nobenega zvoka, dasiravno se je Taoniju občasno zazdelo, da sliši polzaznavno bučanje. Lahko si je predstavljal, kako močan trušč in bobnenje povzroči takšna ogromna količina padajoče vode.
Nato ga je spomin odnesel nazaj na njegove prve šolske dneve na Coruscantu; na centralnem hodniku pravne univerze so imeli prav tak vodomet in Taoni ga je tekom študija večkrat opazoval.
"Oj, kolega. Dolgo te že nisem videl." Taonija je iz misli o preteklosti vzdramil nenadni klic. Obrnil se je in zagledal Moyava Tegro, kolega v odvetniški družbi, ki se mu je bližal po prehodu.
Moyav Tegra je bil visokorasli pripadnik vrste falleen. Oblečeno je imel dolgo temnordeče ogrinjalo, ki mu je pokrivalo celotno telo, pustivši nezakrito le njegovo glavo. Imel je živo modre oči, kar se je zdelo Taoniju zelo čudno. Twi'leki niso imeli modrih oči. Njihova barva je bila rumena, oranžna, rdeča ali vijolična, včasih mešanica teh. Taoni je imel kristalno oranžne oči. Vrh tega je imel Moyav na glavi iz las spleten kratek čop, njegovi črni lasje, en pramen je imel pobarvan svetlo oranžno, so bili v popolnem kontrastu z njegovo zeleno kožo. Falleenska vrsta se je imela za eno najlepših humanoidnih ras, veliko drugih vrst se je nemara v tem celo strinjalo, medtem ko se Taoniju niso zdeli nič posebnega.
Tegra je bil, tako kot Taoni, izvedenec za kazensko pravo, in sta zatorej veliko časa preživela v pogovorih o tej temi. Moyav je bil specialist za to področje, njegov hladnokrven falleenski karakter, genetski ostanek reptilskih prednikov, mu je pri tem samo še pomagal. Falleenski nazor je bil, da se čustev ne kaže prosto naokoli. Namesto tega mora biti v ospredju hladna preračunljivost, brezizrazn- ost in popolno obvladanje čustev. Spričo Moyavovih mnogih uspehov v pravnem zastopanju Taoni temu ni mogel oporekati. Edina situacija, ko je falleen spustil čustva na plano, je bila v ljubezenskih srečanjih s predstavnico nasprotnega spola. Vrsta načeloma ni bila pomembna, vačno je bilo, da je bila pripadniku falleen fizično privlačna, kar naj bi pomenilo, da obstaja zadovoljujoča kompatibil-nost med njima, tako fiziološka kot tudi genetska.
Taoni je počakal, da se mu je Moyav približal na govorno razdaljo. Ni nemeraval oditi proti njemu. je nezaznavno okolici s svojim lekkom vzgibnil Taoni.
"Pozdravljen. Malo sem se zmedel in šel v napačno smer. Poleg tega pa mi je tudi prevozno sredsto odpovedalo poslušnost in sem moral vzeti taksi." je v opravičilo rahle zamude razložil Moyavu.
"Aha. Ti je Aguar končno razpadel? Sem ti že večkrat svetoval, da ni dobro vseskozi spreminjati nastavitev." ga je poznavalsko podučil Tegra in Inutotiyu se je zazdelo, da je zaznal rahel privoščljiv nasmeh, skrit za trdo, brezizrazno falleensko obrazno masko.
"In, je sedaj le še za reciklažo?" ga je vprašal. "Ne, ne," mu je zatrdil Taoni, "potrebno je le popolno popravilo hladilnega sistema in vgradnja novega droidskega krmilnega jedra; staro je žalostno propadlo."
"No, po tvoji zamudi sklepam, da še nisi videl naše nove pisarne. Jaz sem že bil tam in moram ti povedati, da je stvar zelo moderna, da uporabnosti in ergonomičnosti splog ne omenjam." je, spremenivši temo, nadaljeval Moyav. "Priporočam ti, da se čimprej zglasiš zgoraj, Nygeta je namreč spet slabe volje, celo slabše kot običajno."
"Pričakovano," mu je odvrnil Taoni. To, da je bila Nygeta slabe volje, ga nikakor ni presenetilo.
Nygeta Tka'Fey, bothanska samica, je bila takorekoč vseskozi takega razpoloženja. Dasiravno pa je bila, seveda kadar ni solila pameti drugim in stresala besa vse naokoli, dokaj dobra pravnica. Poraze je teško prenašala. Poleg tega pa si je prizadevala za vrhovni položaj v firmi. Le-tega je imel ustanovitelj Prohirona, Onfuss Nal'Lya. Nygeta mu je venomer nasprotovala pri odločitvah, akoravno je šlo še za tako nepomembne stvari, kot je barva zaves. Tka'Fey je svojo superiornost opravičevala z dejstvom, da je rojena na Bothawuiju, medtem ko je bil Nal'Lya rojen "zgolj" na bothanski koloniji, Kothlisu. Poleg tega je poveličevala svojo barvo kožuha, rdečo, in venomer dajala prezirljive opazke na račun Onfussovega črnega.
Kako neprofesionalno soditi nekoga po njega barvi kožuha, kože, lusk, zunanjega ogrodja in kar je bilo še ostalih oblik varovalne zunanjosti bitij.
"Torej, sklepam, da Nal'Lye ni v bližini." je zaključil Taoni. "Ne," je odvrnil Moyav, " je na posvetovalnem sestanku s državno upravo Bothawuija."
"Saj sem bil namenjen gor, pa me je množica nekoliko zmedla. Mimogrede," je naknadno, kot da bi se mu utrnila neka druga misel vprašal Taoni, "kaj pa ti počneš v tem nadstropju?" je nadaljeval Taoni in rahlo nezaupljivo premeril falleena.
Le-ta je bil približno enake višine, kot Taoni. Twi'lek je bil dokaj visok; povprečno za njegovo vrsto, 473 glekkov, kar ustreza 1,97 standardnim višinskim enotam, kljub temu pa je bil tudi Moyav visok, kakor priteče falleenom. Očesni kontakt je bil tako neizbežen.
"Namenjen sem bil k stranki, ki ima pisarno tukaj." mu je trpko razložil Tegra. Pri tem je rahlo na- kazal nasmeh, tako da je komaj zaznavno odprl usta. To je bilo dovolj, da so se pokazali njegovi sprednji zobje. To je opazil tudi Taon.
Ne teži, to ni tvoja stvar., je bilo neizrečeno falleenovo sporočilo. Twi'lek mu ni ostasl dolžan. Rahlo je razprel usta in pokazal svoje ostro špičaste zobe.
"O!" je nato z zaigranim zanimanjem odvrnil Taoni, seveda z namenom, da bi Moyava sprovociral in mu obenem pokazal, da se ne pusti ustrahovati. "mi lahko zaupaš kakšno podrobnost?"
Falleen ga je premeril s strogim pogledom. "Odvetniška etika in pravila mi preprečujejo razpravljane o poklicnih stvareh z nepooblaščenimi. Akoravno pa ti lahko, seveda popolnoma neuradno povem, gre za zlorabo avtorskih pravic. Več ti ne morem povedati." Taoni je prikimal, se mu vljudnostno rahlo priklonil in nato želel nadaljevati svojo danes že večkrat prekinjeno pot do delovnega mesta.
"Oh, še ena stvar je, skoraj bi pozabil!" je še za njim zaklical Moyav.
"Spričo povečanja pisarne, je prišlo tudi do spremembe v kolektivu. Dobili smo novo kolegico."
Taoni se je zaustavil, se obrnil proti sogovorcu in nadaljeval pogovor.
"Mar res?" je s zaigranim zanimanjem kratko vprašal falleena. Taoni namreč ni imel rad presenečenj, še posebej ne neprijetnih, seveda, kakor tudi ni maral nenadnih sprememb. Navajen je bil, da stvari potekajo po ustaljenem redu in pravilih. Spremembe so vedno na slabše. Vsemu navkljub pa se bo prilagodil spremembam. Twi'leki so se vedno prilagodili.
"Ja, njeno ime je Ryna Wallims in je izvedenka za dedno pravo." Premolknil je za trenutek."Pridružila se nam bo danes popoldne." je še dopridal.
"Katere vrste je?" je še zanimalo Taonija.
"Človeške." mu je zanosno odvrnil Tegra. Twi'lek se je v mislih rahlo nasmehnil. Oh, dobro je razumel Moyavovo navdušenje ob prihodu nove sodelavke. Ta bi mu pomenila nov, neosvojen ljubezenski cilj, tako priljubljen pri falleenih.
"Hm," je dejal Taoni, "njim ne gre zaupati."Da." je bil z rahlim, komaj zaznavnim prezirom, pomešanim z nekakšno vzvišenostjo, kratek odgovor falleena. Besede "Tudi twi'leku ne" so ostale neizrečene. Nastal je kratek trenutek tišine.
"No, mislim. da je čas da se odpravim naprej, ti pa imaš tudi svoje opravke." je naposled rekel Taoni Inutoty po krajšem premoru. "Da, tako je." mu je odsotno odvrnil Moyav. " Lepo se imej in pozdravi vse v pisarni."
Taoni se je z dvigalom odpravil v nadstropje višje, kjer je bila lokacija odvetniške družbe. Ko so se vrata dvigala odprla, je Taonija pričakal zanimiv razgled.
Celotno nadstropje je bilo sedaj preurejeno. Natanko pred njim so vodile stopnice v manjšo čakalnico za stranke nivo niže. V sredini je bil majhen vodomet, na robovih bazena pa na štiri strani gledali modro sivi kipi. Čakalnico je sestavljalo še nekaj sedišč, ki so bila krožno razporejena okoli baze na z vodometom. Na tri strani od čakalnice so bili razporejeni delovni prostori zaposlenih v podjetju. Za temi prostori je bila celotna zunanja stena spremenjena v veliko okno, ki je nudilo razgled na mesto okoli.
Tu je bilo tudi kar nekaj oseb. V čakalnici je bila dvojica, človek in bith ter dva droida. Človek je pogledal proti Taoniju in mu nato pomignil, naj pride bliže. Taoni je to storil.
"Živijo, Taoni, dolgo se nisva videla. Kako si kaj?" ga je vprašal Vince A'Neol.
Vince A'Neol, zadolžen za pravne probleme medsistemskih odnosov, je bil človek temne polti, gladko obrite glave in veselih živo rdečih oči. Oblečen je bil v vijoličast brezrokavnik pod katerim je imel zeleno srajco. Na nogah je imel črne hlače, ki so se skladale z barvo njegove kože. Vince je z Taonijem, Nygeto Tka'Fey in Moyavom Tegro tvoril mlajši del kolektiva.
A'Neol je bil še posebno vesele in brezbrižne narave. Taoni ga je imel dokaj v čislih, dočim o drugih predstavnikih njegove vrste ni imel ravno dobrega mnenja. Za človeško raso je bilo značilno, da so bili dokaj podkupljivi, delovali so iz subjektivnih, nemoralnih vzgibov in so bili po Taonijevem mnenju nevredni zaupanja. Človeška vrsta se je imela za nekaj več, boljšo od drugih vrst v galaksiji, kar ke Taonija še posebno motilo. Sicer je bilo res, da so bili ljudje ena tistih vrst, ki se je dokaj razširila po galaktižnem prostoru, a to jim še vedno ni dajalo pravice do ošabnosti in zasmehovanja drugih. Prav tako so ljudje steška sprejemali ali vsaj razumeli običaje, kulturo drugih civilizacij. Zgražali so se nad pomembnostjo, ki so jo gojile nekatere vrste do življenske zadolžitve, nerazumevajoči so bili do poudarjanja časti in še nekaterih drugih pojmov. Tudi Taoni ni prav dobro razumel drugih kultur, tega vseeno ni na veliko razglašal preko Holoneta. Najtežji pojem v Galaktičnem leksikonu je bil zanj koncept lojalnosti.
Vince je bil predstavnik človeške vrste, imel pa je nekaj posebnosti, ki so ga ločile od tipičnih pripadnikov njegove vrste. Ena od teh je bila njegova barva kože, Taoni ni videl, kaj šele poznal drugih pripadnikov ljudi, ki bi imeli tako polt, dasiravno mu je Vince zatrdil, da jih je nemalo razkropljenih po vsej galaksiji, le tu, na bothanskem planetu jih je morebiti bolj malo. Taoni pravzaprav tudi med svojimi sovrstniki, twi'leki, ni še videl temne kože; twi'leška polt je bila svetla, brezpigmentna, z zgolj rahlimi odtenki, le samice so imele modro obarvanost. Prav zato se mu je zdel Vince zelo zani- miv in nenavaden. Druga nenavadnost, ponekod bi jo imenovali anomalija, je bila barva njegovih oči, svetlo živo rdeča. A'Neol mu je razložil, da je to posledica redke genske napake. Nič nevarnega, mu je zagotovil, boleč je le odziv bitij, še posebej ljudi, na njegovo nenavadno barvo, zato je tudi nosil temna očal. Taoni je vedel, kako se počuti. On je imel oranžne oči, vsi twi'leki so imeli rumene, rdeče ali pa oranžne, kar ga je izpostavljalo v galaktični družbi. Prav zato je Taoni sočustvoval s Vinceom. Njegova rdeča barva oči ga je, skupaj z gladko obrito glavo, čeprav brez lekkuja, tvorila zelo podobnega twi'leku.
Taoniju so se bitja brez lekka zdela fizično odbijajoča, ničkaj estetska, naglavne dlake pa so grdoto v twi'leških očeh še povečale.
Vince je bil tudi zavzet pristaš športnih udejstvovanj, posebej je pri tem izstopal robel, šport, pri katerem so si igralci prizadevali priboriti zmago tako, da so spravili žogo večkrat skozi lebdeči obroč, kot nasprotnik. Razen tega je Vince dokaj redno igral igro s kartami, imenovano Kriptogora. Le-ta je bila dokaj popularna in tako Taoni kot tudi Moyav sta jo večkrat igrala.
"Pozdravljen Vince," mu je odvrnil Taoni, "danes sem malo pozen. Vidim, da je prenova dobro uspela. Zdaj te ne bom več motil. Prosim, nadaljuj z delom."
Vince se mu je nasmehnil in nato prijazno pomignil proti osebi zraven njega, bithu. "Dovoli, da ti predstavim Jora Toraga." Bith se je Taoniju v pozdrav vljudnostno rahlo priklonil.Imel je nekoliko napihnjeno, njegovi vrsti lastno, rožnato glavo, nosil pa je lično ukrojeno črno obleko.
"Toraga je moj nekdanji sošolec, sedaj pa zastopa pravne interese tukajšnega sedeža Trgovske federacije." je nadaljeval A'Neol in razlagal naprej. "Pravkar sem mu razkazal naše nadstropje."
"Moram reči, da sem bil navdušen." je temu dopridal bith. "Rad bi še ostal, vendar imam sedaj žal pomembne opravke v 35. nadstropju sosednjega bloka, tako da se bom moral, na žalost, posloviti."
Nato ga je Vince pospremil do dvigal. "Ej, Inutoty," je zaklical proti Taoniju, "medtem si lahko ogledaš naše nove pridobitve." Taoni je prikimal in se odpravil po pisarni.

Taoni je sedel v naslonjaču na svojem delovnem mestu. Bilo je zares udobno. Ergonomsko oblikovano pisarniško mesto, ki je bilo zgrajeno tako, da je zadostilo potrebam in meram večine raznovrstnih bitij, je imelo povsem nastavljiv udoben sedež, po višini nastavljivimi odlagalnimi površinami za datapade in spominske kartice, integrirano mikro klimatsko napravo, ki je skrbela za konstantno temperaturo in ozračje na delovnem mestu, tu pa so bili tudi filtri zraka. Celotna konstruk cija je bila tudi samodejno vrtljiva okoli osi, obrat je naredila v eni minuti ali pa enem standardnem dnevu, odvisno pač od želje uporabnika.
Twi'lek je zaprtih oči razmišljal od delovnih obveznostih, ki so ga čakale. Spisek le-teh je bil na njegovem datapadu. Vzel ga je v roke in preletel seznam napovedanih strank za danes. K njemu so prihajale po strokovne pravne nasvete. Seveda njih težave niso bile lažjega tipa, kot na primer pravice do izražanja vesti in podpisovanje peticij. Za take in podobne zadeve so v njihovi firmi skrbeli za to programirani droidi. Sizar, Taonijev droid je prav sedaj na drugem koncu pisarne izčrpno podučeval par ithorijanov o pravnih vidikih mučenja nesentielnih oblik življenja. Taoni je vse dogajanje spremljal z rahlo odprtimi očmi.
Nekoliko je obrnil glavo in opazoval dogajanje na drugem koncu pisarne. Vince A'Neol je sedel na svojem delovnem mestu. Nasproti njega je sedela stranka, trooki gran. Poleg njiju sta bila Vinceov droid, Ulpi, in droid njegove stranke. Kot kaže sta si izmnjevala podatke o pravnih zadevah njegove stranke, Morebiti pa le izmenjujeta svoje izkušnje in se pogovarjata svoje droidske zadeve, karkoli že to so, droidi so vendarle le samogibalni stroji za prenos podatkov in izvrševanje zadanih nalog, si je misllil Taoni.
Dasiravno sta bili Taonijevo in Vinceovo delovno mesto dovolj blizu, da bi se slišal pogovor, ki bi potekal pri enem ali drugem, pa ni Taoni zaznal najmanjšega zvoka, ki bi prihajal od Vinca ali njegove stranke. Twi'lek je predvideval, da ima Vince vključen zvokovni razprševalec. To je bila ena izmed novih pridobitev družbe s prenovitvijo. Zvokovni razprševalec je bil sistem, ki je obdajal vsako delovno mesto v pisarni. Nameščen je bil v tleh in je zvočne vibracije razprševal, popačil njih pomen in spremenil frekvenco, tako da ni bilo mogoče, da bi zaupne besede prišle do nepooblaščenih oseb.
Razen Taonija, Vinca in njegove stranke ter droidov sedaj ni bilo v pisarni nikogar drugega, Tegra je bil na 'zaupnem' sestanku, gotal Saros Mp'tivuda je bil na lokalnem sodišču, kjer je zastopal neko stranko, šef Onfuss je bil še vedno na posvetovanju s skupino za pravne probleme Dravsterna, Nygeta pa je tudi odšla na obisk k morebitni stanki, ki jo je pozvala k sebi. Ryna Walims, katere prihod je bil napovedan za popoldanski čas, pa še ni prišla.
Taoni se je obrnil na svojem stolu proti steni za sabo. Le-ta je bila zunanja stena stolpnice in je bila spremenjena v veliko okno. Skozi rahlo modrikasto steklo se je odpiral prečudovit pogled na mesto okoli. Visoke stolpnice, manjše komercialne stavbe, zeleni parki, nizki cestni promet. V daljavi se je videlo hangarje in pristajalno stezo Dravsternskega pristajališča. Videti je bilo vse polno tovornih ladji, potniških medsistemskih ladij in seveda veliko manjših jaht, nadzornih ladij in enoprostorskih hitrih ladjic.
Pogled mu je zastal na visokih nebotičnikih v daljavi. Bili so podobni velikim nebotičnikom, ogromnim arhitekturam na Coruscantu. Take velike stavbe so bile zares veličastne, seveda pa se je nemalokrat zaradi njihove višine primerila tudi kaka neljuba nesreča. Zaprl je oči.
Spomin ga je odnesel nazaj v preteklost, na svoje dneve na Coruscantu. In na njo. Spominjal se je njenih svetlo oranžnih twi'leških oči, njene male, skladne podobe; spominjal se je njune ljubezni, ki pa se je končala zaradi tragedije. Plovilo lokalnega prometa, ki je prevažalo desetine potnikov, se je zaradi tehnične napake zaletelo v del stolpa, v katerem se je prav takrat nahajala.
Od takrat je preteklo nekaj časa, devet mesecev pravzaprav, Taoniju se je zdelo, da se je to zgodilo v drugem življenju. Zapustil je Coruscant in začel novo obdobje.
Pogledal je na svoj kronometer. Za ta dan ni imel več napovedanih obiskov. Morebiti bi prišel le kdo, ki nujno potreboval pravno pomoč.
Še enkrat je segel po datapadu, želel je preveriti delo za prihodnje dneve.
Neznosna bolečina je prešinila njegovo levo roko, ko je prijel datapad, komaj se je ujel da ni zahropel. Občutek je imel, kot da ima zlomljene vse kosti v dlani. V krču je izpustil datapad in si z desnico pestoval omrtvičeno roko. To se mu je večkrat dogajalo. Leva dlan ga je ob prijemu kake stvari začela neznosno boleti, tako da je moral prekiniti, kar je pač že počel.
"Kaj je narobe, te je spet prijel krč?" ga je vprašal Vince, ki je prav takrat prišel do njegove mize. "Pravim ti, glede tega bi moral kaj storiti, vprašati zdravnika," je nadaljeval na Taonijev pritrdilni vzgib.
"Saj ni nič," ga je osorno zavrnil Taoni." To se mi večkrat pripeti. Ponavadi je hitro mimo."
Pridružil se jima je še Taonijev protokolarni droid, zeleno oranžno pobarvani Sizar.
"Pozdravljeni," je začel droid, "Sem CZA-046R, protokolarni droid. Sposoben sem komunikacije v več kot šestih miljonih načinov. Kako sem vam lahko v pomoč?" To je Sizar vedno povedl na začetku, bilo je namreč vprogramirano vanj. Taoni si je vedno mislil, da bi bilo to dobro izbrisati, a nikoli ni utegnil. Vseeno pa je imel Sizarja in droide nasplošno raje, kot pa ostala živa bitja. Droidi so govorili in delali le, kar jim je bilo naročeno in programirano, niso postavljali odvečnih vprašanj ali se celo zoperstavljali naročenemu.
"Sicer pa sem ti hotel povedati," je začel Vince, "da bomo dobili novo sodelavko." Taoni je prikimal, "Mi je že kolega Tegra povedal. Sam je dokaj vesel zaradi tega," Vince se je namuznil. "Bolje rečeno, vzburjen."
"No, saj poznaš Moyava, samice ima rad. Dokaj zelo." je nadaljeval Taoni.
"Ah, njegovo osvajanje je teško zaustaviti. Kemija, pa to." je smrknil Vince. "Lažje bi bilo zaustaviti svetlobni meč z golo roko, kot pa tega falleena, ko se poda na ljubezenski lov."
"Pravzaprav, vas moram pri tem opozoriti, spoštovani kolega A'Neol," se je oglasil Sizar, ki je prej zgolj nemo spremljal njun pogovor "da ste v pogovoru uporabili besedo roka, kar kaže na neupoštevanje drugih vrst izrastkov drugih bitij v Republiki." Ob tem je Vince zavil z očmi, Taoni pa ga je profesionalno korektno poslušal. "Poudariti moram, da človeška vrsta ni edina vrsta v Republiki, kaj šele Galaksiji, tako da morate v pogovorih uporabljati nevtralne izraze, kot naprimer, izrastek, gibljivi ud, pomagalna okončina in podobno."
A'Neol je premeril Taonija. "Ti si ga naučil tega, kaj?" Twi'lek je le nedolžno dvignil roki in odkimal.
"Kršenje enakopravnosti vrst je kaznivo po Republiških zakonih in se lahko kaznuje z denarno kaznijo, ali, pri hujših oblikah kršitve, z odvzemom prostosti," je nadaljeval Sizar. "Morebitne kršitve je vsakdo upravičen in dolžan prijaviti pri pristojnih organih-"
"In kdo me bo prijavil, Sizi, morebiti ti?" se je zasmejal Vince. Preden je protokolni droid utegnil odgovoriti, se je oglasil Taoni.
"Ne, on te ne more," je podučil temnopoltega kolega, "po zakonu droidi ne morejo uradno prijaviti pravnih kršitev, lahko le nastopajo kot priče, vzsled njihovega robotskega spomina." Namenoma je pogledal Vinca, "Pač pa te lahko prijavim jaz."
"Je to nemara grožnja?" je revsknil A'Neol in priprl oči.
"Zgolj dejstvo," mu je suho odgovoril twi'lek.

Coruscant je bil v svojem neizmernem blišču, gromozanskih stavbah, ki so dajale domovanje in delovni prostor neštetim milijonom raznovrstnih bitij, letališči za luksuzne medzvezdne križarke in velikanske tovorne ladje, takorekoč nenadrekljiv. Tu je bila vlada, uprava Galaktične Republike, tu so imele svoja predstavništva vse pomembne gospodarske in politične združbe, tu so se nahajala konzularna predstavništva vseh planetarnih sistemov, ki so bili vključeni v Republiko, vsa pomembna bitja, ki so si domišljala, da imajo moč, oblast v družbi, so bila zbrana tu. Coruscant je bil iz vesolja videti kot velikanska, svetleča se v žarkih zvezd, srebrna krogla, velikanski čip kakega droida. Vsakdo, ki ga je opazoval od daleč, je moral priznati, da je ta gmota, planet, že davno nazaj prekrit z mestom, ki je obsegalo celotno površino le-tega, nekaj posebnega. Velike gore, morja, ki so nekoč bila vsebovala velijkansko mnoštvo v njem živečega življenja, bujni gozdovi, vse to je bilo že davno nazaj, spravljeno na varno, v nadzorovana okolja, preko njih pa se je razširilo vele, planet obsegajoče mesto. Skratka, Coruscant je bil v svoji podobi velikanski nebotičnikov, stolpov, ki so se vili kilometre v višino, nekateri so se skoraj dotikali roba atmosfere, skoraj neponovljiv.
Razen glavnega planetarnega sistema Republike je še na nekaterih konci širne Galaksije nastalo, zraslo nekaj planetov-mest, ki so skušali posnemati mogočnost, sijaj, pomembnost Coruscanta. Tak je bil tudi planet Ustinijan.
Ustinijan, lociran v Usinijanskem Sektorju, vzdolž Hindyske poti, je bil politično in gospodarsko, globalno gledano, nepomemben planet. Dobra polovica planeta je bila namenjena prostranim rudnikom, rudi, ki je bila pomembna sestavina gradbenih elementov, tako vesoljskih ladij, kot tudi stavb. Tu so rudniki gostili delovno silo sestavljeno iz droidov, strojev in živih bitij, ki so tukaj skušale zaslužiti dovolj kreditov za kolikor toliko normalno življenje. Prah, ki je nastal kot posledica neprestanih izkopavanj, je prekrival celotno površje, moč ga je bilo najti povsod, zakaj fini prah se je zanesel v vodo, zrak, obutev in oblačila prebivalcev. Moč ga je bilo najti tudi na drugem koncu, drugi polovici planeta Ustinijan, kjer se je razprostiralo mesto, na moč podobno Coruscantu. Imelo je nešteto ogromnih stolpov, velikanskih zgradb in konstrukcij v nekaj sto nadstropjih. Vse to je bilo omogočeno z velikanskim bogastvom, ki ga je prinašala trgovina, izvoz rude, katerega pa so uživali le nekateri, lastniki velekorporacij, ki so izkoriščale planetove zaloge rude. Mali delavci, ki so delali v rudnikih niso zaslužili ravno veliko, medtem ko so priviligirani sloji tu živeli v izobilju, takorekoč odrezani od množic in njih stisk. Ustinijan, kot se je, tako kot planet, imenovalo mesto, je postalo raj za vse vrste podjetnikov, dobičkarjev, ki so tu ustanavljali hitro rastoča podjetja, profitne organizacije, ki so bile bolj ali manj legalnega značaja. In prav tako, kot Coruscant, je imel Ustinijan svoje podzemlje; deli velikega mesta, spodnji predeli, na katerih so nastajali novi kompleksi, v nebo rastoče zgradbe, porajane iz bogastva, so bili zanemarjeni, od mnogih kriminalnih skupin nadzorovani in od oblasti Ustinijana zapuščeni brlogi nasilja, bede in teme, zakaj v te spodnje predele svetloba bližnje zvezde ni več prodrla. Tu je vladala večna tema, zlovešči mrak, ki so ga osvetljevale le zastarele neonske luči in komaj še delujoči reklamni zasloni, smrdljive odplake in smeti so polnile ulice, bitja so živela v slabo vzdrževanih prostorih, mnogo jih ni preživelo dolgo.
To je bil tudi vsakdanjik Derela Kventa.
Nahajal se je v majhni zasebni, svetlo osvetljeni sobi, ki je bila del nočnega kluba Pckkat v slaben delu podzemlja Ustinijana. Klub je nudil takšne sobe za poslovne pogovore, različne bolj ali manj legalne posle in za druga, bolj intimna srečanja.
Nasproti njega je za majhno klubsko mizico sedel dug Siram, ob njem je tiho stal velik trandoshan, najverjetneje telesni stražar. Kadeč nekakšno čudno dišečo cigaro je Siram puhnil velik oblah dima, ki se je razlezel po sobici. Vonj kajene cigare vsekakor ni bil prijeten, a se je kar skladal z lokalnim smradom. Tako lokal v katerem so se nahajali, kot tudi celotno območje je smrdelo, tako se je vsaj zdelo večini bitij, ki so se potikala tu naokoli.
"Torej," je začel dug in pogledal Derela. "Kot sem razumel, potrebuješ malo 'robe', spet." Derelu so se oči rahlo zasvetile. "Ja, tako je. Zaloga od zadnjič mi je že skoraj pošla. Prilegla se bi mi nova."
"Česa ne poveš!" se je zakrogotal Siram in opletal s svojo glavo, da so mu kožni izrastki poskakovali v ritmu. "Česa ne poveš."
Siram je bil Derelov 'znanec' že nekaj časa. Na ulici je bil znan kot osebek, ki lahko priskrbi vsakakršno robo, različne legalne in malo manj legalne stvari in substance. Na kratko, bil je preprodajalec.
SIram ni bil kakšna velika živina kar se takih poslov tiče, bil pa je zmožen, in je hitro napredoval.
Veljalo je, da ni dobro poslovati z njim, če pa že, pa je bilo treba hudo paziti, da te ni opeharil. Če pa je bilo kako bitje tako nespametno, da je poskušalo ogoljufati njega, no, zanj je verjetno že poskrbel gorostasni trandoshan.
To Derela ni motilo, še manj zanimalo. Zanj je bilo edino važno, da bo spet dobil modri prah. Da, to je bilo edino važno, za sedaj.
Dug je molče pomignil trandoshanu ob njem in ta je iz bisage potegnil sivo obarvani zavitek in ga izročil Siramu. Ta ga je potežkal; podržal v zraku pred Derelom, nato ga je položil na mizo.
"To bo tisoč republiških kreditov, lokalna valuta me ne zanima" je dejal dug.
"Zmenjeno." je jadrno prikimal Derel. Denar pri tem ni bil pomemben, važno je bilo dobiti to snov.
Dug si je veselo pomel gangljasre prste. "Lepo je poslovati s tabo Kvent. Prav zares." Vstal je od mize in se v spremstvu telesnega stražarja napotil k izhodu.
"Glej, da prineseš dogovorjeni denar do jutri ob tej isti uri sem. Takrat dobiš robo."
Derel je nemo prokimal.
"In, Derel," je še dejal pri odprtih vratih. "ne poskušaj me prinesti naokoli."
Ko je dug odšel, je Derel počakal še nekaj časa v sobi, ne bi bilo namreč zdravo ju videti preveč skupaj, nato pa se počasi odpravil ven.
Hodeč skozi lokal je zamišljeno gledal predse. V zatemnjeni dvorani, obsijani z neonskimi lučmi in prevevano z bužno glasbo, ni posvežal pozornosti okoliškim bitjem. Tu so bili zbrani najrazličnejši pripadniki bitij, ki so živela v Galaktični Republiki. Najti je bilo bithe, weequaye, falleene, sullustane in drallce, in še veliko drugih, ki so pili ali kako drugače uživali različne substance za izboljšanje razpoloženja Prav tako ni opazoval pomankljivo oblečenih samic različnih vrst, ki so poplesavale na odru v zadovoljstvo zbranih.
Bil je zatopljen v misli. Namreč, kje naj najde tak denar. Siramova roba je bila prvovrstna, drugi je niso imeli. On si jo je močno želel, prav hrepenel je po njej.
A denar. Kje naj najde toliko kreditov?
Globoko je vdihnil, stopil ven in si poveznil kapuco ogrinjala čez glavo. Bil je sith. Bo že našel rešitev.

Taoni je sedel na stolu in na datapadu bral galaktične novice. Želel je biti obveščen o vsem pomembnem dogajanju v Republiki. Nikoli ne veš, kdaj boš izvedel pomemben podatek. Podatki so lahko močno orožje, seveda če jih znaš pravilno uporabiti.
Med drugimi globalnimi novicami je bilo tudi poročilo o dveh novo odkritih sistemih na Zunanjem Obrobju, dvojni sistem modrih pritlikavk in rjava velikanka, eden izmed planetov je imel celo zavestna bitja, medtem ko so na drugih bivala le nižje razvita bitja, ki so se po uradnem pojmovanju uvrstila v kategorijo 'živali'.
Novo odkriti planet je seveda prinesel tudi novo kulturo in jezik, zatorej si je Taoni naredil mentalno zaznamko, da o tem obvesti svojega droida. Poznavanje kulture in jezika je bila domena droidov, dasiravno je bil Taoni dokaj izobražen, coruscantska šola, in je poznal kar nekaj različnih kultur, za imena planetov in njih prebivalce pa je tudi imel kar dober spomin. Poleg tega je tekoče govoril, poleg basica in two'lekščine seveda, rodianščino, huttščino in nenazadnje bothanski jezik. Seveda pa je bilo v tej prostrani galaksiji dobro, če si znal čim več jezikov.
Galaksija je bila velika, to je bilo jasno, občasno odkrivanje novih planetarnih sistemov je to le še potrjevalo. Nemalo sistemov je bilo vključenih v Galaktičnmo republiko, prastaro politično tvorbo, demokratižno zvezo, ki je nastala pred 25.000 leti s podpisom pogodbe na Coruscantu, glavnem planetu Republike v središču galaksije. Še več pa jih je bilo zunaj Republike, večina onkraj Zunanjega Obrobja ali v velikem, še neraziskanem področju imenovanem Neznane regije.
In dasiravno je bilo v Republiki združenih veliko različnih planetarnih sistemov, veliko raznovrstnih bitij in njihovih različnih kultur, v Rerpubliki že dolgo ni prišlo do obsežnejšega vojnega spopada; seveda če se ne šteje Sithskih vojn slabih 4.000 standardnih let nazaj.
Vodstvu je nekako uspelo voditi obsežno galaktično telo, ne da bi to razpadlo ali bi v njem izbruhnili kakšni večji razdori. Za to so večinoma skrbeli jediji, varuhi miru in reda v Republiki.
Nato je zvok iz miznega računalnika sporočil, da ga čaka stranka, ki ga je poklicala preko holograma. Taoni je počasi ugasnil in odložil datapad. Rahlo je pritisnil tipko na upravljalni plošči hologramske postaje. Vsa delovna mesta v pisarni so imela vgrajene holografske kamere in prikazo valnike. Za trenutek je prikazovalnik rahlo zabrnel, nato pa se je po nekaj trenutkih pokazala projecirana holografska slika.
Stranka je bil pripadnik vrste šištavan. Bil je visok, gostodlak, iz odprtih ust so moleli dolgi sekalci. Oblečeno je imel dolgo rjavo ogrinjalo; kapuco je imel sneto, poveznjeno na rame.
Taoni se mu je nato predstavil, tako je storil tudi šištavan, izkazalo se je da mu je ime Snigo Munyra in ga nato povprašal po naravi stvari, ki ga je napotila k njemu.
Izkazalo se je, da je šištavan v afektu skozi okno svojega stanovanja ustrelil mimovozečega, ker ga je ob živce spravilo prekomerno ropotanje njegovega vozila. Sedaj je bil v priporu na postaji tukaj, v Dravsternu, in je potreboval pravnega zagovornika. Naslov Prohirona je našel med drugimi naslovi,ki so mu jih dali na postaji. Taoni se je s šištavanom dogovoril o pravnem zastopanju, razložil pa mu je tudi cenik storitev. Nato je Taoni ugasnil holografski projektor in na datapadu zapisal opombe o pravkar sprejetem primeru. Pritisnivši na nekaj tipk na datapadu je priklical na zaslon pravna pravila, zakone, sodne precedense in ostale stvari, ki so zadevale njegovo sprejeto delo. Vajen takega opravila se je udobno nameščen v delovnem sedežu zatopil v preučevanje gradiva.

Tega dne se je Taoni spričo, da ni imel več napovedanih sestankov, odločil, da bo prej končal delo.
Svojo stranko, šišavana Munyaro, je obiskal v priporu, in se prepričal, da mu niso bile kratene kakšne pravice; varnostni organi vse prepogosto pozabijo na take stvari.
Pospravil je svoje stvari in se odpravil proti izhodu. Večina kolegov je bila po opravkih, nova sodelavka, Ryna Walims, pa je baje sporočila, da bo nekoliko zamudila, tako da je ob Taonijevem odhodu še ni bilo.Tudi prav si je mislil, jo bom spoznal pa kdaj drugič.
Zaposleni so lahko s svojimi lsužbenimi droidi prosto razpolagali, jih vzemali domov in po opravkih a se Taoni navzlic temu odložil, da bo Sizarja pusitl v pisarni. Ta je lahko tu sprejemal obvestila in urejal manj pomemne pravne zadeve, ki niso potrebovale prisotnosti živih pravnikov.
Ko je hodil po spodnjem preddverju stolpnice, se mu je zazdelo, da vse dogajanje spremlja samo skozi oči, kot na holografskem posnetku, medtem ko je gibanje samoumevno, kot da ga nadzoruje nekaj drugega, on pa je le opazovalec iz notranjosti. Obrisi mimohodečih ljudi so brzeli mimo njega, Taoni pa se je spraševal, ali se to res dogaja, ali pa so vse skupaj le sanje. Na vogalu se je ustavil in si s težavo zbistril misli. Prejšnega nelagodnega občutka ni več imel.
Vzsled temu, da je bil njegov osebni prevoz v popravilu, mehaniki, ki so ga prevzeli v popravilo, so ocenili, da bo gotov v enem dnevu, torej jutri, se je Taoni odločil, da bo odšel domov z javnim mestnim prevozom. Le ta je bil hiter in učinkovit, relativno poceni in kar je najvažnejše ni bilo potrebno dolgo čakati. Zatorej se je twi'lek z lagodnim korakom odpravil k najbližji postaji, v mislih pa je že delal spisek stvari, ki jih mora postoriti naslednji dan.
V vagonu je poiskal prazen sedež, odmaknjen od največje gneče, in iz notranjega žepa ogrinjala potegnil svoj modrokremni datapad. Prižgal ga je, se priklopil na lokalno omrežje in se zatopil v najnovejše dogajanje na glavnih borzah vrednostnih papirjev in surovin širom Republike v zadnjem standardnem dnevu.
Na prostem trgu je bilo stanje normalno, tečaji so padali ali se zviševali, nekateri so ostali nespremenjeni. Cena bacte je zrasla za 1, 284 točko, voda je še vedno vztrajala na visoki vrednosti 60,12 rc/l, medtem ko so občutno padle delnice skoraj vseh družb proizvajalk medzvezdnih plovil, le Bilbringi Corp je zrasel za 5,28 odstotnih točk.
Taonijevo pozornost je pritegnil tečaj firme TooR-Bot, proizvajalke droidov, katere stanje in gibanje vrednosti na Corelijski borzi je Taoni opazoval že dalj časa. Njen tečaj je padel za 5,66 odstotnih točk na 946 kreditov za delnico.
Taoni je vtipkal nekaj ukazov in na datapadu se je pojavil pododdelek, seznam kamor je Taoni vpisoval spremembe za TooR-Botove delnice, poleg njih je imel v spominu datapada še drug zaznam- ke. Hiter pregled stanja je pokazal, da je vrednost delnic v zadnjem času padla sprva za 2,71, nato za 1,87, nato za 0,71, in končno za 3, 29 odstontne točke.
Vrednost TooR-Botovih delnic je v zadnjem standardnem tednu strmo padala, tako, da je bilo pričakovati skorajšen ponovni dvig vrednosti. S tem sklepom je Taoni vtipkal svojo ponudbo za nakup petih delnic v skupni vrednosti 4730 republiških kreditov in jo poslal v omrežje do borze.
Taoni je nekaj časa počakal, nakar je dobil potrjeno, da je kupil delnice. Nato je zaprl program za borzne posle in vtipkal ukaz, ki mu je na ekran prinesel naslovno stran strežnika z galaktičnimi novicami. Začel jih je prebirati.
V oči mu je padla novica o umoru, ki se je zgodil pred kratkim na Coruscantu. Žrtev je bil neki pomočnik senatorja z Devarona, osumljenec pa nek človek po imenu Klac Oorkan. Spet napaka novinarjev, si je mislil Taoni. Osumljenec je bil v medijih, v javnosti iemnovan s polnim imenom in priimkom, kar je bilo jasno v nasprotju z načelom nedolžnosti in določili Kazenskega zakonika Republike.
Veljalo je pravilo, da oseba velja za nedolžno, vkolikor ji ni v pravnem postopku dokazana krivda in je oseba tudi pravnomočno obsojena. Če pa se pokaže, da temu ni tako, je osumljenec med javnostjo navkljub svoji nedožnosti označen za zločinca. Prav zato naj bi mediji navajali v svojih poročilih le kratice osumljenih bitij. A seveda, je twi'lek jezno mignil z lekkom, novinarjem gre le za senzacionalnost, vseeno jim je, če pri tem nekomu uničijo življenje. Taoni ni maral novinarjev, niti malo ne. Vseskozi so se skrivali za svojo pravico o svobodi izražanja, pravici do obveščenosti in še nekatere druge pravno določene svoboščine. Pa tudi drugače so delovali po Taonijevem mnenju sporno. Še posebej so ga vlekli za lekk njihovi 'novinarski konstrukti'; 'v javnosti se govori', 'kriza v Kolonijah', 'nasilje na Srednjem Obrobju'. Bitje bi potrebovalo jedijsko umirjenost in koncentracijo, da bi lahko mirno sprejelo ali celo toleriralo medijske izpade.
Ponovno je prebral novico o novo odkritih planetih. To je namreč pomenilo, da je bilo na voljo za prodajo kar nekaj nove površine. Cene zemljišč so ponavadi, tako je bil Taoni videl že ob prejšnih takšnih dogajanjih, sprva skokovito narasle, nato pa so se umirile, in ponekod tudi strmo padale, pač odvisno od lokacije planeta in njegovih rudnih nahajališč. V primeru bogatih nahajališč rude ali plinov, so obsežna zemljišča ali pa kar cele planetarne sisteme prevzele megakorporacije.
V Republiki so nastale ogromne vsegalaktične trgovinske organizacije, ki so imele večinski nadzor na trgovinskim prevozom po galaksiji. Med njimi je izstopala Trgovska federacija, ki je nadzorovala prevoz tovora, sledila pa ji je Trgovska gilda, pravtako močno združenje.
Trgovska federacija je celo pridobila dovolj politične moči, da je dobilo pravico imeti svoje predstavnike v Galaktičnem senatu na Coruscantu, ki je upravljal Republiko, kot da bi bila planet. To se Taoniju ni zdelo pametno. Senat je bil sestavljen iz izvoljenih ali imenovanih predstavnikov posameznih planetarnih sistemov, ki so imeli pravico in dolžnost zastopati interese svojih planetov, svojega prebivalstva. Niti vsi planeti niso bili posamično zastopani v Senatu. Veliko jih je bilo pod upravo korporacij, ki so izkoriščala njihove naravne vire, kar nekaj planetarnih sistemov pa je bio povezanih med seboj in so imeli v Senatu le enega, skupnega predstavnika.
Da pa je mesto med njimi dobila družbena tvorba, ki je bila ustanovljena le zaradi dobička, ni pa predstavljala dejanske skupnosti bitij, je bilo nespametno. To je kazalo kako se lahko z dovolj krediti da storiti vse, celo v Senatu, ki naj bi bil za take stvari nedostopen. A korupcija se je kod kaže razširila tudi tam. Žalostno. Neprofesionalno.
Taoni je z zanimanjem preletel geografske podatke planetov. Za vsak primer je hotel vedeti, kakšni so in kakšne so cene zemljišč, ponujenih za prodajo. Nikoli ne veš, kdaj boš potreboval kakšen dodaten doghdek, na primer od zemljiške rente kakšnega planeta.
Ko je Taoni končal s prebiranjem novic, je ugasnil datapad in ga spravil v notranji žep ogrinjala. Kapuco modrega ogrinjala si je poveznil globoko čez glavo, lekka je imel ovita okoli vratu. Na dlaneh je imel rokavicam podobno opravo, dlančnike, ki so prekrivali le dlani, prste pa pustile nepokrite S svojimi vedno polzaprtimi očmi, svojsko njegovi vrsti, ki so videle le kar je bilo potrebno, je začel gledati skozi okno mimo bežečo okolico, stavbe, vozila in bitja.
Rahlo zaspano se je razgledal po svojii bližnji okolici v vagonu. Na sedežu pred njim je bil sedel velikanski, v zeleno obleko oblečeni trandoshan, na desni strani vagona, Taoni je bil na levi, je ob oknu stal ithorian in s svojim dvojnim donečim glasom jel prepevati Taonijevim slušnim organom prijetno zvenečo melodijo. Okoli njega je stalo nekaj bitij in ga poslušalo.
Taonijevo pozornost je pritegnilo pridušeno hihitanje v neposredni okolici njegovega sedišča. Le toliko se je sede obrnil, da je lahko s kotičkom očesa izpod kapuce ujel sliko.
Ob oknu so stale tri mlade človeške samice, po videzu in opravi študentki, vsekakor pa učenke kakšne šole ali univerze v mestu. Čez rame so imele obešene torbe, oblečene so bile v kratka krila in jakne. Med seboj so se veselo pogovarjale in se pri tem vseskozi smejale. Dajale so občutek, kot da so popile nekoliko preveč opojnih substanc. Taoni je ob njihovem početju razmišljal katere zakone so mladenke s svojim početjem kršile. Prav gotovo nekaj Republiških v zvezi z moralo na javnih krajih, pretiranim razgrajanjem in nekaj podobnih bothanskih, ki so bili glede takih stvari še malo ostrejši od republiških. Nato je opazil, da bo naslednja postaja, kjer se bo vlak ustavil, tista na kateri je nameraval izstopiti. Vzsled tega je bil vstal s svojega sedeža in se napotil proti izhodnim vratom.

Ko je Taoni vstopil v stanovanje, ki ga je imel v devetem nadstropju dvajset nadstropne stolpnice v zahodnem delu Dravsterna, je s seboj prinesene stvari, spotoma se je ustavil še v lokalnem trgovskem centru in kupil par jedilnih artifaktov, odložil na kuhinjsko mizo.
Stanovanje je bilo rahlo ogrevano, lokalno vreme je bilo pač tako, luči so bile ugasnjene, skozi siva okenska stekla pa so prihajali svetlobni snopi mimo vozečih plovil. Ulica, kjer je stanoval Taoni, ni bila sicer posebno prometna, a je po ulici vseskozi tekel promet, tako da je bil Taoni vesel, da je bilo stanovanje, še posebej del, ki je gledal na ulico, zvočno izolirano.
Taoni je imel plačilo najemnine in vseh drugih stroškov, ki so zadevali njegovo stanovanje, urejene prek službe, tako da mu ni bilo skrbeti za redno plačevanje, vse je bilo odtrgano neposredno od njego ve plače. Stanovanje, dom mu je priskrbela družba Prohiron, zato je bil Taoni vesel, da se mu ni bilo treba ukvarjati z iskanjem primernega bivališča.
Dom. Nekako čudno je zvenelo. Njegov pravi dom je bil na Coruscantu. Pred tem je živel tudi na twi'leškem izvornem planetu Ryloth, svojem rojstnem kraju onkraj Zunanjega Obrobja, ki ni bil vključen v Republiko, kjer je živel prvih nekaj let svojega otroštva in se primarno izobraževal. Kasneje se je preselil na Rodio, nato pa se končno ustalil na Coruscantu, glavnem planetu Galaktične Republike v samem centru Galaksije. Tam je preživel največji del svojega dosedanjega življenja, se izšolal in odrasel.
Seveda je bila pred njim še dolga življenska pot, twi'leki so imeli v povprečju življensko dobo daljšo kot ljudje ali večina drugih bitij. Seveda pa se nikakor niso mogli primerjati z nekaterimi vrstami, ki so živela tudi po več sto let, nekatere pa so celo dosegle zavidljivo starost tisoč let. Taoni se je pogosto spraševal, ali dolga življenska doba za bitje pomeni dobro blagoslov ali prekletstvo. V dolgem razponu let je bitje priča razvoju, napredku civilizacij, kultur. Prisostvuje različnim obdobjem zgodovine in lahko nemara, če je vrsta zelo dolgo živeča, dojame vrsto resnic, spoznanj, ki ostalim ostanejo zakrita. Morebiti.
Twi'lek se je preoblekel v domačo opravo, zelenočrno tuniko, in si nato v predelu za pripravo hrane začel pripravljati popoldanski obrok. Žitarice, ki jih je med drugim kupil ta dan, je stresel iz plastične embalaže v skledo, dodal obilico začimb in dve stepeni jajci, nato pa nastalo zmes premešal in pustil, da se je pekla dvajset delov standardne časovne enote.
Ko je bila dišeča jed gotova je kar iz sklede začel jesti s pomočjo treh paličic, ki so imele funkcijo jedilnega pribora. S polno skledo se je usedel v naslanjač, pred katerim je bila sprejemna postaja in prikazovalnik Holoneta.
Na sporedu je bila tekma Tekkkoona. To je bil dokaj popularen šport v Republiki, številni klubi so tekmovali v različnih ligah širom galaksije, nekako se vodilna bitja niso mogla domeniti med seboj za eno, skupno tekmovanje. Zasnova Tekkkoona je bila da, si nasproti stojita dve skupini, ekipi bitij, ki skušajo prenesti ovalni predmet, žogo, na drugo stran igrišča. To je bilo dokaj prostrano, narejeno čim bolj razgibano. Površina ni bila ravna, kot pri večini drugih športov, pač pa so bili posamezni deli vzpetine, blatni jarki, manjše plitvine. Vse to je pripomoglo k zanimivi igri, ki je nemalokrat postala zelo nasilna, igralci so nosili težke zaščitne obleke, oklepe takorekoč, orožja sicer niso imeli, razen v nekaterih različicah, ki so se igrale na posameznih obrobnih delih Zunanjega Roba. Tekkkoon je zato imel velike množice navijačev po vsej Republiki. Tudi Taoni je bil eden izmed njih.
Veselja, da še ni zamudil začetka tekme, ravnokar so odvrteli naslovno špico in predstavili oddajo, je bilo spričo reklam, ki so prekinile prenos, hitro konec Take stvari so Taonija vedno zelo razjezile. Velekorporacije so na veliko plačevale reklame za svoje izdelke in storitve in tako so nadležni in dolgi reklamni bloki vseskozi prekinjali redni spored. Taoni je že razmišljal, da bi preklopil kam drugam, a se je premislil in gledal reklame, upajoč, da se bo kmalu začela tekma. Ko je bilo reklam končno konec, Taoni je že zdavnaj vse pojedel, se je začel neposredni prenos.
Kasneje je odšel Taoni na balkon, ki ga je imelo njegovo stanovanje. Tiho je opazoval okoliške stavbe, vozila, ki so neutrudno brzela mimo. Zagledal se je v zvezde, ki so kot majhne svetilke brlele na temnem nočnem nebu. Kako morajo razmišljati bitja na kakšnem planetu, ki še ni stopil v stik z drugimi civilizacijami, si je mislil Taoni. Morebiti imajo zvezde, obrise sončnih sistemov in svetlobo meglic za nenavaden pojav, ki si ga, vzsled zaostalega razvoja, ne morejo razložiti. Morebiti jim svetloba oddaljenih osončij pomeni prisotnost njihovih božanstev. Ali pa jih imajo le za nekaj lepega naravnega, ob čemer si spočijejo oči. Vsa ta naziranja se bodo seveda bliskovito spremenila, ko bodo vzpostavili stik z drugimi kulturami. Tudi Taoni se je bil v zgodnji mladosti čudil nedojemljivi lepoti zvezd. Sedaj jih nikoli več ne gledam kar tako, si je mislil. Sedaj imam vedno pred očmi le še imena planetarnih sistemov, nepregledno množico tujih civilizacij in raznovrstnih kultur, ki se razvija vsaka po svoje. Pravzaprav pa je njih slika, obris, le svetloba ki že dolgo časa potuje po galaksiji. Izvorno zvezdo je zapustila že pred milijoni standardnih časovnih enot in je to kar sedaj zaznavam le pogled v preteklost, morebiti so vse te zvezde in njihovi planeti že mrtvi. Le še njihova svetloba, poslednji zapis njihovega obstoja še brezkrajno potuje po galaksiji. Pomežiknil je. Mama je dejala, da so v zvezdni svetlobi duše umrlih bitij. Spraševal se je, če je morebiti tudi ona tam.

Kasneje tega dne je Derel Kvent ležal na postelji v svojem bornem domovanju. Sobo je imel najeto pri nekem Letakiju, ki ni preveč težil. Domovanje je bilo majhno, slabo opremljeno. Na sredi sobe je stala miza,ob steni je bila stara omara, ob zidu je bila postavljena enota za pripravo hrane. Razen je stanovanje premoglo le še čistilni prostor.
Preobrnivši vrsto zamisli v glavi, se je bil Derel odločil, da bo kratko malo oropal lokalno banko. Nebi smelo biti kakšnih večjih problemov. Bančne poslovalnice tu, v podzemlju Ustinijana, niso bile kdovekako močno varovane, Derel je pričakoval, da bodo tam le bančni droidi, par strank in kak par varnostnih droidov. Dasiravno se je spraševal, kakšno zaščito bi lahko nudila tu. To območje je bilo znano po vsakodnevnem kriminalu in če bi si kdo res želel oropati bamko, ni bilo večjih problemov.
Če pa bi se pokazale kake nevšečnosti, je imel na koncu koncev Derel na voljo tudi Silo.
Tako torej, si je mislil Kvent, jutri najprej oropamo banko, nakar dostavimo zahtevano vsoto Siramu, nato dobim robo. Ukrastni je nameraval le toliko, za kolikor sta se zmenila z dugom. Derel je sicer pri sebi imel nekaj kreditov, pravzaprav nemalo le-teh, a vsekakor ne dovolj za nakup droge. Če že ropam, bom odnesel cel znesek in plačal iz svojega žepa nič.
Odmerek modre snovi, le še malo mu jo je preostalo, je začel delovati. Derel se je umiril, telo se mu je sprostilo.
Sobo je razsvetljevala modro sveteča neonska luč. Derel se je namenil spati, zatorej ga je svetloba motila. Ni se mu dalo vstajati s postelje in oditi do stikala za izklop, drugih načinov za ugašanje in prižiganje luči pa stanovanje ni imelo.
Dvignil je levo roko in rahlo nakazal v smeri stikala. Pomignil je s prstom in luč se je ugasnila.

Zjutraj, vsaj tako je kazal kronometer, lokalna svetloba temu ni bila skladna, saj naravna sončna svetloba ni prodirala v spodnje plasti mesta, se je Derel zbudil. Odprl je oči in opazil, da se je bila neonska luč v sobi kod kaže spet sama od sebe prižgala, saj je bilo stanovanje razsvetljeno.
Enkrat jo bom moral popraviti, si je misli Derel in se odšel očedit v kopalnico. Voda je bila postana, ne hladna, ne topla, okus je imela po dezinfekcijskih sredstvih. Derel si je umil obraz, obrisal svetlo rjavo poraščeno brado in si spel dolge črne lase v čop, ki mu je padal nazaj na hrbet.
Preoblekel se je, oblekel novo črno tuniko in ogrinjalo, na noge dal par črnih škornjev in zaužil še zadnje delce modre snovi, ki mu je tako dobro dela.
Odpravil se je do bližnje bančne poslovalnice.
Kot je predvideval, ob tej zgodnji uri ni bilo še veliko strank. Za strežnima pultoma sta stala bančna droida, na vhodu pa sta razen nadzornih kamer dogajanje nadzorovala še dva varnostna droida, ki pa sta bila po videzu starejša modela, drugod bi ju verjetno že reciklirali.
V vrsti pred njim je bilo le eno bitje, rodian. Ko je Derel prišel na vrsto, je stopil čisto blizu pulta in se zazrl v bančnega droida.
"Pozdravljena, spoštovana stranka," je v monotonem glasu dejal droid. "Sem BaD-0824 in bom vaš bančni svetovalec. Kako vam lahko ustrežem?"
"Dajte mi tisoč republiških kreditov." je dejal Derel izpod svoje črne kapuce.
"Vsekakor, imate pri naši banki račun?" je ustrežljivo začel droid.
"Ne," je dejal Derel. "a vseeno mi boste izročili tisoč republiških kreditov.To je namreč rop." je nadaljeval z mirnim glasom.
"Vaša želja bo izpolnjena." je na Derelovo veliko začudenje dejal droid. "Prosim, počakajte trenutek." Derel se je nato spomnil, da ima droid v svojem protokolu verejtno zapisano, da v primeru ropa ugodi zahtevam in izroči denar, v izogib nasilju, ki lahko sledi in je neprijetno za stranke.
"Tukaj imate," je naznanil droid, in na pult postavil kupček kreditov. Derel jih je brž pospravil v notranji žep svojega ogrinjala, se obrnil in se napotil k izhodu.
Pot sta mu zaprla varnostna droida. Verjetno ju je bančni droid opozoril nanj.
"Prosimo, pojdite z nama." sta dejala in stopila k njemu. V kovinskih rokah sta držala blasterja.
Derel Kvent je od pasu potegnil podolgovat cilinder in pritisnil na upravljalni gumb. Iz ene strani priprave je švignil zelen žarek svetlobe, oblikovalo se je rezilo svetlobnega meča.
Še preden sta droida utegnila ukrepati, ju je Derel z nekaj zamahi orožja razsekal na kose, tako da sta se kadeča in cvileča spremenila v tehnološka odpadka.
"Juj, juj," je boječe zacvilil mali sullustan, ki se je skril za bližnjo mizo. "Kam gre ta Republika, če že jediji ropajo. Juj, juj!"
Naenkrat je obmolknil, zakaj ob njegovi sivi glavi je brnelo zeleno rezilo Derelovega svetlobnega meča.
"Nisem jedi," je dejal z mirnim glasom. "Ne žali me s primerjavo z njmi."
"Sith sem." je ponosno dodal.
Neobotavljajoč se je Derel hitro stekel skozi izhod, na ulico in mahal pred seboj s svetlobnim mečem, da se mu ne bi kdo slučajno postavil na pot.
Ko je bil dovolj stran od prizorišča, je ugasnil zeleni svetlobni meč, ga pospravil v ogrinjalo, snel kapuco in se napotil v klub Pckkat, kjer je nameraval počakati Sirama.

Neslednjega dne je bil Taoni že navsezgodaj na svojem delovnem mestu. Pred tem se je že zgodaj zjutraj napotil na pogovor z njegovo novo stranko, šištavanom Snigom Munyro. Povprašal ga je običajne formalne stvari, ki jih je potreboval za pripravo obrambe. V kratkem naj bi se začelo sojenje na okrajnem sodišču in Taoni je želel profesionalno opraviti svoj posel.
Spotoma se je oglasil še pri mehaniku. Vozilo je bilo že popravljeno in nared za uporabo. Taoni je plažal popravilo, nato pa se z njim odpeljal v Prohiron.
Sedaj je Taoni sedel v svojem pisarniškem naslonjaču in na datapadu urejal podatke o obravnavanem primeru. Pripravljal se je za pisanje obrambnega zagovora. Twi'lek je poleg dobrega znanja tujih jezikov znal tudi dokaj dobro pisati eseje in govore, le malo slabši je bil pri glasovnem izgovarjanju.
Navajen je bil, da pri komunikaciji uporablja kombinacijo glasovnih znakov in gibov mišičastega lekka, teh pa druga bitja niso mogla razumeti, kar je okrnilo njihovo razumevanje. Prav zato se je bil Taoni odločil, da se vpiše v tečaj retorike. Sicer ga je že obiskoval tekom študija, a se mu je zdelo, da bi lahko osvojil še več znanja.
Ob tem zgodnjem času ni bilo v pisarni razen dveh droidov, Taonijevega Sizarja in čistilnega dro- ida, nikogar. Taoni je lahko nemoteno delal.
Pri dvigalu se je oglasil zvok za prihod, nakar je bilo zaznati zvok odpiranja vrat dvigala. Taoni se ni pustil motiti, dasiravno je polpodzavestno to bil slišal.
"Ti pa si verjetno Taoni Inutoty." se je zaslišal glas, ki je prihajal iz smeri, kamor je bilo obrnjeno njegovo delovno mesto. Taoni je počasi dvignil pogled.
Pred njim je stala ženska samica standardne človeške višine, skladnih potez, normalno suha a dobro zapolnjena na pravih mestih. Bila je svetlolasa, košati lasje so ji segali nekoliko nad ramena, nekaj pramenov je imela pobarvano na rdeče. Na nogah je imela oblečene dolge svetlo modre hlače iz blaga z modno zvonasto razširjenimi konci hlačnic, medtem ko je imela na zgornjem delu telesa odpeto črno jakno, ki ji je segala le nekoliko nad pas, pod njo pa je imela živo zeleno majico.
V sporočilu o njej, ki ga je prebral prejšni dan, je bilo zapisano, da prihaja z Alderaana. Po njej sodeč tam delajo dokaj lepa bitja, si je mislil Taoni.
Prisrčno se mu je nasmehnila. "Jaz sem Ryna Wallims."
Ponudila mu je desno roko.
Taoni jo je nemo pogledal pogledal. Spet ena izmed predstavnic bitij, ki imajo navado rokovati se v pozdrav. Vedel je, da v Republiki obstaja veliko različnih načinov pozdravov, od rokovanja, objemanja, drgnenja do poljubljanja. Sam je imel še najraje preprosti priklon.
Podal ji je roko. "Da, jaz sem Taoni Inutoty. Pozdravljena." Namenil se je nadaljevati s prejšnim delom. Ryna pa je še kar stala pri njem in ga nemo opazovala.
"Ja,?" je ravnodušno vprašal Taoni. "želiš še kaj?"
"Želim te samo bolje spoznati, nenazadnje sem nova tukaj." mu je vedro odgovorila. "Povej mi kaj o sebi, no."
Taoni je dvignil pogled. "Moj življenjepis je shranjen v centralnem računalniku, lahko pa povprašaš kateregakoli droida v pisarni. Zagotavljam ti, da ti bo rade volje ustregel s podatki."
Ryna je presenečeno stopila za pol koraka nazaj in prekrižala roke na prsih.
"Razumem," je počasi, s tihim glasom dejala. "ne maraš me."
"Motiš se," ji je dejal Taoni in jo gledal naravnost v njene svetlo modre oči, "ni res, da te ne maram. Resnica je, da ne maram nikogar," Še posebno pa ne ljudi.

Ravno v trenutku, ko je Taoni dokončal svoje ustvarjanje zagovora, je v pisarno prišel sloki falleen, Moyav Tegra. Sprva se je delal, kot da išče nekaj po svoji delovni mizi, nakar se je bil, kot je twi'lek bil pričakoval, namenil proti Ryni Wallims, ki je stala pri svojem delovnem mestu, rahlo naslonjena na delovni pult, in brala neke podatke z datapada.
"Pozdravljena, midva se še nisva spoznala, ker sem verjetno včeraj odšel že bolj zgodaj." je dejal Moyav. Predstavil se ji je in ji ponudil roko.
Taoni je vse to opazoval s svojega prostora. Priliznjeni falleen ji je seveda takoj podal roko, vendar ne le zaradi pozdravne vljudnosti, o ne, stisk roke mu je služil tudi za to, da je vzpostavil fizični stik z Ryninim telesom, izločil svoji vrsti lastne feromone, ki so vzbujali privlačnost njega v njenih očeh in istočasno močno poželenje, dasiravno je moral za popolno podreditev poteči nek določen čas.
Nato sta se zapletela v lahkoten pogovor. Taoni je vstal s stola in prišel k manjši mizici z okrepčili, bliže dogajanju. V plastično skodelico si je nalil nekaj hladne vode.
Mentalno je odšteval, kdaj bo Moyav izustil neizbežno vprašanje. Prišel je do tri.
"Pa drugače, si samska?" je vprašal Ryno.
Ta se je nekoliko zasmejala, dasiravno malo preveč naglas. Verjetno je že malo pod učinkom Moyavovih izločkov.
"Da, samska sem." je ne odvrnivši pogleda od njegovega telesa odvrnila Ryna. Vidno poželjivo ga je gledala in si z jezikom rahlo lizala ustnice.
"Se samo meni tako zdi, ali je tukaj nekam vroče?" je preračunljivo vprašal Moyav. Vedel je, da je postala dovzetna. "Najbolje bo, če odložiš kak kos obleke," je nadaljeval na Rynino pritrditev. Pomenljivo je pogledal proti Taoniju in se nasmehnil, "ali pa kar vse."
"Pravzaprav se meni sploh ne zdi tako vroče," se je v pogovor vključil Taoni. Sklenil je namreč, da bo vzvišenemu falleenu skušal pokvariti načrt. Če mu ne preprečim, jo po naskočil kar tukaj, pred menoj, samo da dokaže svojo premoč.
Moyav ga je jezno ošvrknil s ledeno hladnim pogledom, v nasprotju z njim pa je bil v obraz namesto normalne zelene barve povsem rožnato obarvan. Veliko encimov je namreč že izpustil in se je pri pravljal na dokončno osvojitev.
"Lahko pa tudi prižgemo klimatsko napravo." je navkljub Moyavu, škodoželjno nadaljeval twi'lek.
Moyavovo vedenje bi se lahko pravno ovrednotilo kot spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Po drugi strani pa je twi'lek moral priznati, da falleen morda privlači Ryno na povsem normalen, naraven način.
Ni pomembno, ali se partnerja privlačita z fizičnega ali kemijskega stališča. Navsezadnje je veliko stvari, ki nekoga naredijo privlačnega, tako da Moyavega izločanja vabljivih feromonov ne bi mogli vzrti za spolni napad, saj bi Ryno na nek način zares privlačil. Kar pa se tiče dejstva, da sta bila pripadnika dveh različnih vrst; za spolno združitev neistovrstnih bitij je veljalo isto, kot za neznanje basica, uradnega jezika v Galaktični Republiki, kaznivo ni, lepo pa tudi ne.
V tistem trenutku se je zaslišal zvok turbolifta.
Taoni je brž stopil proti dvigalu, da bi lahko prestregel prišleka. Skrbelo ga je , da bi takšen prizor lahko morebitni stranki dal napačno predstavo. Želel je zgolj zavarovati ugled podjetja.
Vsemu navkljub pa je bil prišlek le Moyavov droid, .
Taoni se je obrnil in odšel nazaj proti mestu, kjer sta se prej nahajala Ryna in Moyav. Sedaj je bil ta le smehljajoči se falleen.
"Kje je Ryna?" ga je ostro vprašal Taoni.
"Zaradi prekinitve je bila odšla. Predvidevam, da na stranišče, da zaključi moje delo." se mu je nagravžno zarežal Moyav.

Vihteč v rokah modro-beli svetlobni meč se je Mace Vindu zoperstavil v črno vadbeno opravo, ki je dajala sproščen občutek, istočasno pa nudila dobro toplotno zaščito in zakrivala obličje nositelja, odetega sithovskega vajenca, Dartha Maula.
Slednji je mirno stal na sredi le z nekaj neonskimi lučmi rahlo razsvetljene vadbene dvorane. Gledal je hitro se bližajočega nasprotnika, jedijskega mojstra temno obarvane polti. Šum, razpoznavno brnenje njegovega svetlobnega meča je paralo sicer mrtvo tiho dvorano, pokanje zraka okoli svetlega rezila orožja je dajalo prav poseben zvok.
Darth Maul je čakal na dvoboj, ki se je imel v kratkerm zgoditi brez orožja v rokah, njagov svetlobni meč je zaprt visel na njegovem pasu, pripravljen na takojšnjo uporabo, ko bi si njega lastnik za to odločil. A čas za to še ni prišel.
Maul se je sprostil, se potopil v Silo, pozval nje Temno stran v pomoč, kot je bil naučen, kot je bil vadil neprestano že vse od otroštva, in izostril svoje čute. Čas se je zanj upočasnil, vse dogajanje je spremljal v počasnem teku, zaznava se mu je izostrila.
Brez najmanjšega napora se je bil izmaknil Vindujevemu meču, svetlobno rezilo je švignilo le nekaj milimetrov mimo njegovega stranskega roga. Maul je nato odskočil vstran, naredil preval na desno roko, se pognal spet kvišku in zavzel bojni položaj borilne veščine Taras Kasi, stavo Dvigajoče banthe. Eno roko je dvignil v višino črno-rdeče tatovirane glave, okronane z desetimi rožiči, drugo pa je bil spustil ob telo, da mu je počivala ob levi nogi.
Mace Vindu je napravil nekaj hitrih korakov in bil spet na nevarni razdalji, ali bolje rečeno bližini.
Tokrat je poskusil s stranskim zamahom, s svetlobnim mečem je nameraval Maulu spodsekati nogi. Jedijski mojster je sunkovito zamahnil, hitreje od povprečnega živega bitja, in tako hitro, da se tako hitremu udarcu ne bi mogel nihče izogniti, vsaj tisti ne, ki se ni uril v uporabi Sile.
A refleksi Dartha Maula so bili popolnoma sposobni izogniti se temu napadu. Še več, ko je bil Maul, v nameri, da se izogne pogubnemu udarcu, odskočil v zrak, skrčil nogi, je še z levo orokavičeno roko zamahnil po Vindujevem obrazu, udarec je bil tako močan in natančen, voden od Temne strani Sile, da je napadalca zavrtelo, ga pahnilo vstran, jedi je skoraj padel na tla. A svetlobni meč je še vedno držal trdno v rokah.
Maul je nato zavzel stavo Skakajočega Nahurija in se v seriji hitrih poskokov in obratov približal Mace Vinduju. Ta je prav tako v slogu zahtevne veščine Taras Kasija naredil serirjo poskokov prevalov in salt, tako da sta oba nasprotnika nekaj časa poplesavala po dvorani, izvajajoča gibe borilne veščine, čakala na morebitno odprtost nasprotnika, priložnost za napad.
Maul je mirno izvajal gibe v ustaljenem ritmu, bil jih je vadil, ponavljal do popolnosti že vsa leta svojega urjenja. Nasprotnik je bil prav tako dobro izurjen, mojster v rokovanju s svetlobnim mečem in dober poznavalec Taras Kasija.
Maul je nato naredil premet nazaj, Vindu mu je hitro sledil držeč meč pred seboj, Maul pa je hitro počepnil in z dobro merjenim udarcem z nogo v jedijevo desno nogo zbil le-tega na tla, da je izgubil ravnotežje in ga je zaneslo nazaj. Vendar pa je Mace Vindu le nekako zadobil ravnotežje, zakaj padel na tla ni, marveč je naredil premet, poskok nazaj čez glavo, se ujel z levo roko, v desni je držal mirno brneči modri svetlobni meč, napravil stojo in se varno spustil na noge, vsekakor ni bil premagan ali kakorkoli vržen iz tira.
Tudi prav, si je mislil Darth Maul in se nakremžil, v vzorcu porisan obraz mu je dajal vtis, izgled plenilca, časa imam na pretek. Učitelj mu je vedno govoril, da je preveč neučakan, da želi vse stroriti hitro, sedaj. A potrpljenje, disciplina, koncentracija to je način, da se doseže cilj. Neučakanost svoje- mu lastniku je v pogubo.
Nasprotnik je bil vsekakor dobro izurjen, podkovan v umetnosti jedijev, vendar pa je bil že v letih, njegovo telo, naj bo še tako trenirano in navkljub Sili, nje šibki Svetli strani, je bilo obsojeno, da se hitreje utrudi, da se gibi upočasnijo, da Maul dobi priložnost, izkoristi napako in jo tudi hitro, natančno, učinkovito in boleče kaznuje.
Nenadoma se je v dvorani pojavil še en borac. Brnenje njegovega orožja se je dobro slišalo. Maulu ni bilo potrebno z očmi iskati nasprotnika, uporabivši Silo ga je v mislih videl tako kristalno jasno, kot z očmi.
Prišlek je bil še en jedijski mojster, Plo Koon, prav tako kot Mace Vindu odličen borec, za jedija, seveda, izvedenec v boju s svetlobnim mečem.
Maul se je v mislih rahlo nasmehnil. Dva sta še bolja zanimiva druščina. Vsekakor bo boj postal bolj zanimiv, dva jedija bosta na videz v premoči nad samo enim sithom. A vsemu navkljub, si je mirno mislil Maul, usoda njiju je zapečatena, le konec se je nekoliko oddaljil.
V pričakovanju drugega jedija se je Maul umiril, zbral in osredotočil misli, postal pazljiv le na sedanjost, na to kar je sedaj. Njegove mišice so bile ravno prav ogrete, telo razgibano in prožno, pripravljeno na nadaljevanje boja. Dihal je enakomirno, mirno in počasi, na gladki glavi ni bilo kapljic znoja. Maul je imel svoje telo, delovanje njega pod nadzorom. Namreč, kako naj nekdo nadzira druge, če ni sposoben nadzirati samega sebe?
Od pasu je vzel cilindrasto oblikovano podolgovato pripravo, ugasnjeni svetlobni meč, in jo podržal v zrak pred seboj. Iz obeh strani sta bruhnila plamena, rdeča žarka svetlobe, oblikovali sta se rezili Maulovega dvojnega svetlobnega meča.
Darth Maul je nato nekajkrat zavihtel meč, da je dobil pravi občutek v rokovanju z orožjem, ga nato prijel z obema orokavičenima rokama in se zoperstavil obema jedijema.
Plo Koon in Mace Vindu sta družno napadla Maula, vsak z ene strani, tako da je bil ta primoran se braniti izmenično z obema reziloma.
Boj se je razplamtel, borba je postala sedaj veliko bolj hitra in ostra. Jedija sta v ritmu napadala Maula, a ta je z lahkoto odbijal njune napade, odskakoval in počepal, deloval je v svojem ritmu, Temna stran Sile je bila z njim, vodila njegove gibe, ki so bili hitri, natančni, nikakor ne prenagljeni, vsak zamah, gib je imel svoj namen.
Maul se je spretno izmikal napadom obeh jedijev, nadzoroval potek boja. Nekajkrat se mu je ponudila priložnost za usodni udarec, vendar je ni izkoristil, pač pa nadaljeval z bojem. Prelahko bi namreč bilo zmagati že sedaj, tako hitro. Maul je namreč vadil koncentracijo, zbranost misli in koordinacijo, skladnost svojih gibov, ki naj bi trajala dalj časa. Zato še ni nameraval končati boja.
Boj je trajal še nekaj časa, njegova zbranost pa ni upadla, pač pa so njegovi gibi postali še bolj natančni, hitri, skladni, prelivali so se eden v drugega. Deloval je povsem v skladu s Silo, puščal, da mu je vodila gibe.
Ko je Vindu zamahnil z desne, ga je Maul blokiral, nato še napad Koona, nakar je naredil polkrožni zamah z nogo in Vinduja z močno brco zbil daleč proč od sebe, da je ta telebnil ob tla.
Maul je izkoristil hipno odsotnost jedija in s še večjo vnemo napadel Plo Koona. Sedaj ga je lahko napadel z enim bleščečim rezilom in hkrati blokiral njegove napade z drugim, kar mu je dajalo pred- nost nad nasprotnikom.
Preden se bo utegnil drugi vrniti v boj, je nameraval Maul opraviti s Koonom. Enega jedija je bilo moč premagati lažje kot dva. Seveda če ju ne pripraviš do tega, da se pobijeta sama med seboj. Nakremžil se je. Prav na tak načim so sithi pred tisoči leti skoraj izginili. Njih želja po oblasti enega nad drugim jih je skoraj pogubila. Sedaj sta bila le dva predstavnika sithovskega reda.
Nasprotnik se mu je nenadoma odprl in Maul je nemudoma izkoristil ponujeno priložnost. Trohico milisekunde prepozno je spoznal, da je to past. Koon je namreč zamahnil s svojim svetlobnim mečem od zgoraj in naciljal Maulovo glavo. Ta se je rešil s premetom nazaj, naredil preval na desno roko in se pobral. Jezno je zavihtel dvorezilni meč okoli svoje glave in telesa v stavi Megleni Mynock.
Tepec.
Obraz mu je ostal negiben, njegove rumene oči pa so se svetile od besa. Kako nespametno bi skoraj podlegel ukani. In to jedija. Jeza ga je sunkovito preplavila, zavzela njegove misli. Da se mu je zgodilo kaj takega, njemu, ki je bil vzgojen in je treniral že vse svoje življenje, da ubija jedije.
Nato je zbral misli, se ponovno osredotočil, obvladal svojo jezo. Jeza je živa stvar, hrani jo in raste. To je bil tudi storil, jo sedaj kontroliral in postal še močnejši, še bolj močan v Sili.
V boj se je ponovno vključil Mace Vindu in skupaj sta jedija napadala Maula. A ta se ni dal več prelisičiti. Odbiljal je njune udarce in pripravljal svoj napad. Bil je že počasi čas, da konča.
Koon je zamahnil s svojim mečem od strani in s konico rezila zadel Maulovo desno roko, ne močno, le toliko, da bi se tkanina ožgala, nositelj pa bi dobil opeklino. To se je tudi zgodilo. Močan su- nek bolečine mu je razparal obličje, katerega pa je Maul skoraj takoj odpravil s svojo kontrolo misli, Sile. Impulz bolečine je bil generiran iz obleke, posod v oblačilu so bili postavljeni majhni generatorji, ki so spustili neprijeten dražljaj vsakič, ko je program registriral, da je bil zadan udarec.
Jedija seveda nista bila živa, le zelo izpopolnjena holograma, projecirani trodemenzijonalni gibljivi sliki, verna posnetka živih oseb. Njune podatke, fizični opis in bojne sposobnosti, je Maul naložil v program, ki je upravljal z njima. Holograma sta delovala zelo življensko, njuni gibi so bili tako hitro, kot pri pravih jedijskih mojstrih. Hologramski program je bil mišljen kot vadbeni bojni program, v katerega se je lahko vstavilo poljubno oblikovane like in njihove sposobnosti. Računalniško vodeni hologrami so se gibali in odzivali, tako kot živi nasprotniki. Senzorji gibanja so Maulove gibe zaznavali in jih sporočali programu, ki jih je obdelal in v skladu z njimi vodil odzive holografsko ustvarjenih likov.
Program v osnovi ni predvideval zadajanja bolečine uporabniku, a to pomankljivost je Maul odpravil. Bolečina mu je pomagala pri učenju vsa ta leta, ni bila stvar, ki bi se je bal, pač pa nekaj, kar mu je dajalo oporo, ga vodilo pri vadbi. Tekom let se je naučil sprejemati bolečino kot učitelja, kadar so njegovi gibi zatajili, udarec ni bil prav blokiran ali je pri izvajanju skokov prišlo do padca, ga je bolečina na to opomnila. Igranje lagodno te nikamor ne pripelje.
Maul je nakazal zamah v desno, tako da je Vindu dvignil meč z namero blokirati prihajajoči udarec. Vendar pa ga je Darth Maul namesto tega sunkovito mahnil z držalom svojega svetlobnega meča v glavo, da ga je nekoliko vrgel iz boja, nakar se je bliskovito obrnil, počepnil in naredil slepi udarec nazaj. Rdeče rezilo njegovega meča je zadelo Vinduja v trebušni predel, dobil je smrtni udarec.
Hologram Macea Vinduja je padel na tla, nakar je njegova projecirana slika izginila.
Darth Maul ni izgubljal časa, hitro se je izognil hitremu zamahu Plo Koona, naredil preval desno v stran, bil hitro na nogah in se postavil v držo Dvigajočega se rancorja. Plo Koon je bil sedaj na nekaj večji razdalji.
Maul se je rahlo nasmehnil in ugasnil svoj svetlobni meč, rdeči rezili sta poniknili, brnenje je utihnilo, sedaj je bilo prisotno le tisto Plo Koonovega.
Zavzemši stavo Vrteče pajkove kače se je Maul neoborožen zoperstavil Koonu. Ugasnjeni svetlobni meč je vrgel vstran.
Če bi bil nasprotnik, pa četudi jedi, iz mesa in krvi, ne pa računalniško vodeni hologram, bi bil ta verjetno osupnil nad njegovo potezo. Ročno se boriti proti nekomu, ki vihti svetlobni meč, je skrajno pogumno, ali pogumno. Živega nasprotnika bi verjetno spreletel majhen strah, spoštovanje ob tem. Hologram tega ni znal.
Jedijski mojster ga je jadrno napadel, vendar se mu je Maul vešče izmikal. Obenem je nadzoroval svoje telo, mišice niso kazale utrujenosti, um je bil popolnoma zbran.
Boj je trajal nekaj časa, nihče od obeh borcev ni dobil prednosti, dasiravno je Maul vedel, da bo prej ali slej zmaga njegova.
Naredil je premet vstran, obenem je z nogama brcnil Plo Koona v glavo, pristal na rokah, naredil stojo, se krožno zavihtel na dlaneh in, v skladu s tehniko Nizke sipine, z nogama brcnil v jedijevi nogi. To je Koona skoraj vrglo iz ravnotežja, ujel se je na levo roko, naredil preval na levo stran in se dvignil.
Maul je naenkrat zavzel popolnoma nevtralen položaj, lagodno je stal, čakal na jedijev napad. Oči je zaprl, umiril misli.
Plo Koon je že hotel napasti, ko se je zaslišalo komaj zaznavno šumenje, nekaj je letelo skozi zrak. Nekaj metrov od njega se je v letu prižgal Maulov svetlobni meč in ob znanem brnenju priletel do Koona. V letu je rezilo odsekalo Plo Koonu glavo in nato je meč pristal v iztegnjeni Maulovi roki.
Obglavljena postava jedija je padla na tla, izginila v nič.
Darth Maul je zaprl svetlobni meč in pogledal na kronometer. Boj je trajal kake tri standardne ure. Navkljub temu ni čutil utrujenosti, koncentracija je bila popolna.
Seveda sta bila to le holograma, s pravima jedijema bi bil boj bolj zanimiv. Ta dva nasprotnika sta bila programirana, kako nja se borita, bila sta tehnično vodena. Živa nasprotnika bi nudila večji odpor, Žive sile ni šlo podcenjevati.
Obrnil se je in odšel vadit različne tehnike Taras Kasija.

V času odmora se je bil Taoni namenil oditi na malico v restavracijo v dvajsetem nadstropju.
"Hej, počakaj!" ga je na poti do dvigala dohitela Ryna. Taoni je upočasnil korak, tako da ga je ta lahko dohitela.
"Pozdravljen," je veselo dejala Ryna. "greš na kosilo?" "Dobro, jaz tudi. Lahko greva skupaj." je nadaljevala na twi'lekov pritrdilni gib. Ryna je danes imela lase oblikovane v dva čopa, vsakega na eni strani glave. Podobno kot iamjo twi'leki dva lekka.
"Torej," je začela Ryna, ko sta čakala na hodniku, da prispe dvigalo. "Si sedaj že kaj bolj zgovoren?" Taoni jo je nezaupljivo pogledal. "Seveda, lahko me vprašaš karkoli." je nekoliko sarkastično dejal. "Svoboda govora je eno temeljnih načel Republike. Dasiravno bi lahko to po pravnem argumentu o sklepanju od večjega na manjše uporabil za to, da mi ne bi bilo treba odgovotiti."
"Dobro," je dejala Ryna, preslišavši njegovo opazko, "povej mi kaj o sebi. Kaj si doživel zanimivega, kakšno je bilo tvoje življenje, in tako naprej." Taoni je ob tem zavil z očmi in naredil gib z lekkom, ki je zaznamoval nelagodje. "Te pa res vse zanima," jo je pogledal nekoliko postrani.
"Ko pa si tako tiho," mu je odvrnila Ryna. "Rečeno je bilo," ji je odvrnil Taoni in pogledal na prikazovalnik ob turboliftu, kjer je pisalo, kdaj bo na voljo prosto dvigalo, "da imajo tisti, ki vseskozi govorijo, večinoma zaprta ušesa."
"Oh, razumem," je dejala Ryna in si popravila naramnico torbe, ki ji je visela čez desno ramo.
"Obstaja pa tudi neko alderaansko reklo, namreč, da za tistega, ki je umrl, ni nujno, da je tudi živel." Pogledala ga je v oči. "Razumeš, kaj hočem reči?"
Razumel jo je kristalno jasno. Njene besede je tudi nameraval vzeti na znanje. Bilo je namreč staro twi'leško reklo; Dasiravno je tvoja družica nizke postave, se skloni in poslušaj njen nasvet.
Tedaj je čakano dvigalo prispelo in oba sta vstopila vanj.
"Tako, da sem sedaj tu, na Bothawuiju. Služba je kar ugodna." je svojo pripoved končal Taoni, ko sta izstopila iz turbolifta.
"Pa si imel na Coruscantu kakšno dekle?" ga je nekoliko preveč naravnost za Taonijev okus vprašala Ryna in si popravila pramen las.
"Ni ravno lepo, da vprašaš kar tako," je po krajšem premolku odgovoril Taoni. Samica kod kaže ni bila ravno podužena o protokolu. "imel sem jo, a sedaj je nimam več."
Končno sta prišla v restavracijo. Imenovala se je Rixen in je po Taonijevem mnenju ponujala dokaj okusno hrano. Tako mnenje je bilo seveda zelo odvisno od vrste, kateri je bitje pripadalo.
Taoni in Ryna sta poiskala nezasedeno mizo, ki je bila nameščena na terasi, od koder se je odpiral prečudovit razgled na park in vodomet na dnu poslopja, med vsemi tremi deli kompleksa.
"Kako lep razgled." je vidno vesela dejala Ryna in opazovala mogočni vodomet, katerega modro obarvani vodni curek je bil na tej višini dobro viden.
V restavraciji nista bila sama. Tu je že bilo nekaj bitij, ki so pravtako, kot onadva, želeli nekaj zaužiti. Za eno mizo je sedel čokat tunroth in pil neko pijačo, za sosednjo mizo sta sedela duro in troiken, oba zatopljena v pogovor, na drugi strani restavracije pa se je sam zase nahajal mrko gledajoči kačasti wetakk, ki je kadil nekakšno pipo.
Taoni se je udobno namestil na svojem stolu in z mize vzel datapad, ki je vseboval todnevno ponudbo. Na začetnem ekranu je najprej izbral za predstavitveni jezik twi'lekščino; jedilnik je dopuščal izbiro številnih jezikov in Taoni je rad videl zapis v svojem rodnem jeziku, dasiravno je znakovni zapis, brez znakov z lekkom, bil nekoliko okrnjen, pa tudi prevod sam je bil na nekaterih mestih rahlo površen.
Ponujene jedi in pijače so bile zelo raznovrstne, vodstvo lokala je želelo ugoditi čimvečjemu številu različnih gostov. Tu je bil mastni corelijski sendvič, močno začinjena sullustanska juha, zrezek iz kaaduja v zelenjavni omaki, pečeni solni storži s Pixelita. Ponujena je bila tako pečena in kuhana hrana, kot tudi surova, poleg tega pa je bilo moč naročiti tudi živo bitje. Tudi cene so bile dokaj sprejemljive.
"Zanimiva izbira, ni kaj." je dejala Ryna, ki je prav tako brala jedilnik. Dvignila je pogled. "Ti si tu že dlje časa," je rekla Taoniju. "kaj mi priporočaš?"
"Mislim, da ti ne morem ravno strokovno svetovati," je odgovoril mladi twi'lek. "Sam sem že večkrat jedel rakash; to je na tanke rezine narezano meso yaka, zraven pa dobiš zelenjavno prilogo. Dobro začinjena jed. Jedel sem tudi že pečeno rcao v pekoči omaki iz oreščkov. Corelijski sendvič pa ti raje odsvetujem."
Hudomušno jo je pogledal. "Živih črvov, gosenic in hroščev pa verjetno ni na jedilniku tvoje vrste. Ali pa se motim in bi vseeno eno od tovrstnih specialitet?"
"Kar mir mi daj s takimi!" ga je z zgroženim obrazom jadrno zavrnila Ryna.
Njuni mizi se je približal strežni droid. "Lepo pozdravljeni na tako lep sončen dan v naši restavraciji Rixen. Moje ime je SD-028, lahko me kličete Dvasem. Lahko sprejmem vaše cenjeno naročilo, spoštovana gospodična in gospod?" ju je vprašal z uslužnim glasom.
"Jaz bom Solato osmih pomladi," je dejala Ryna in vprašujoče pogledala Taonija "Pa ti?"
Taoni je dvignil pogled od datapada. "Meni pa prinesite Oveny s prilogo iz žitaric."
"Izvrstna izbira, spoštovana gosta," je z vedno formalnim glasom dejal strežni droid. "Bosta naročila tudi kaj tekočine? Celotna ponudba je v datapadu, peta stran. Naša restavracija razpolaga s široko paleto tovrstnih artiklov. Imamo alkoholne, brezalkoholne, kisle, bazične-"
"Jaz bi Alderaansko mešanico," je, dvignivši pogled od datapada, rekla Ryna. "saj v njej ni alkohola?"
"Nikakor ne, spoštovana gospodična," ji je zagotovil Dvasem "Alderaanska mešanica je sestavljena le iz izvrstne, čiste izvirske vode in dodatkov sadnih sokov Alderaanskega sadja."
"Dobro," se je namuznila Ryna. "v službi namreč ne pijem alkohola. Ni profesionalno."
Tako je, si je mislil Taoni. Lepa in pametna, take ne srečaš vsak dan. "Jaz bom pa navadno vodo," je dejal. "Po možnosti ohlajeno, z dvema kockama ledu." Vprašujoče je pogledal Ryno. "To bo vse."
Droid je potrdil naročilo izbranih jedi in pijač ter nato odšel.
Čakala sta na naročeno kosila in uživala na odprtem zraku.Vreme je bilo prečudovito. Z modrega neba je sijalo toplo bothawuisko sonce in veter je le rahlo pihljal in mršil Rynine lase, ki si jih je jela popravljati. Taoni tega problema, spričo odastotnosti naglavne poraščenosti, ni imel. Ob njima je v parku neumorno deloval veliki vodomet, katerega bučanje pa ni bilo preglasno, da bi onemogočal normalen pogovor.
"Tu na soncu je prav prijetno." je dejala Ryna in opazovala vodni curek. Sončni žarki so se lomili skozi modro vodno gmoto in v zraku tvorili pravo malo mavrico.
Oblečena je bila v temno rjavo jakno, pod katero je imela svetlo modro majico z naramnicami. Njeno ravno prav kratko zeleno krilo ji je pokrivalo noge, na katerih stopalih je imela lične rjave čevlje. Taoni je bil kot ponavadi oblečen v črno tuniko in temno modro ogrinjalo. kapuce ni imel na glavi. Na nogah je nosil črne polškornje.
"Kaj meniš o moji pričeski," je nenadoma vprašala Ryna in si istočasno šla z roko skozi lase, si jih popravila, od vetra razmršene.
To je Taonija nekoliko zmedlo. Njegova vrsta ni imela naglavne dlake, 'las', ali kožuha kjer koli drugod po telesu. Zdelo se mu je, da on nekako ni ravno pravi za tako vprašanje. To ji je bil tudi povedal.
"Na Alderaanu je običaj, da imajo polnoletni dolge lase, si jih ne strižejo," je rekla Ryna. Njeni lasje so bili dolgi le do ramen, nič dlje. "a jaz sem se odločila, glede na to, da sem sedaj drugje, da jih malo skrajšam."
je pomignil twi'lek in se spraševal zakaj mu razlaga tako nepomembne stvari. Imelo ga je, da bi ji rekel naj bo tiho, a tu je bila spet pravica do govora. Obenem pa se mu je porajala misel, kakšna zgleda Ryna z dolgimi lasmi.
Približal se jima je strežni droid, ki je prinesel naročeno pijačo. Oba sta posegla po prinesenem.
Ryna je dvignila pogled proti toplo sijočemu soncu, tako da so ji košati svetli lasje padli na hrbet
"Kako prijetno toplo," je miže dejala. Nato si je snela jakno in jo obesila na naslonjalo svojega stola. Taoni je odpil požirek ledeno hladne vode in si spočil oči na njenem telesu. Ryna je bila sedaj oblečena le v modro majico z naramnicami, pod njo pa so se kazali rahli obrisi dobro zapolnjenega nedrčka. Njena razkrita, gola, svetlo porjavela koža se je nastavljala soncu. Skozi majico sta, spričo rahle potnosti, iztopali Rynini lepo oblikovani dojki.
Preden ji je Taoni uspel odgovoriti, je prispel droid Dvasem in jima postregel s hrano.
"Torej," je naposled, po dokaj mučni tišini, dejala Ryna in nabodla nov kos zelene rastline na jedilni pribor. "Prej si mi dejal, da si študiral pravo na Coruscantski akademiji." Pogledala je Taonija.
"Da," ji je pritrdil. "čas študija je bil kar zanimiv." Vsekakor pa je samo čakal, kdaj bo konec študija. Pogoltnil je zaužiti kos jedi. "Nekako sem si želel, zamišljal, da bom skrbel za red in mir širom Republike."
"O, kako lepo," se je nasmehnila Ryna. "potem pa bi moral postati jedi."
"Ja, to je bila moja druga izbira na prijavnici," je ne brez rahlega sarkazma dejal Taoni.
Ko sta Taoni in Ryna končala z obedom, sta plačala droidu ustrezno vsoto republiških kreditov, nato pa sta vstala od mize in se napotila proti izhodu. Ryna je imela v rokah embalažo neke pijače, ki jo je naročila v restavraciji, pila iz nje. Nato je embalažo iz umetne mase sploščila in jo misleč, da je nihče ne gleda, vrgla v kot na tla.
"To ni bilo lepo," ji je rekel Taoni, "onesnaževanje okolja je po tukajšnih zakonih kaznivo in se kaznuje z denarno kaznijo, ali, v hujših primerih, z zaporno kaznijo."
Ryna ga je začudeno pogledala. "Res? Pa saj sem samo odvrgla prazno embalažo. Dvomim da to spada v kategorijo onesnaževanja okolja. Morda le smetenje, ali nepravilna uporaba. Šališ se, ne?"
Taoni jo je nemo gledal. "Resno misliš?" Pokimal je.
"Nepoznavanje prava škoduje, kolegica." jo je podučil z resnim glasom.
"Ja, ja, saj vem," mu je odvrnila. "Gnorat irusy nooceeth, mar ne?" je dejala.
"Oprosti?" je nagnil glavo. "To pomeni isto v devaronščini," mu je odvrnila Ryna. "Kot drugi glavni predmet na akademiji sem imela Primerjalno pravno izrazoslovje." "A tako," je vljudno pokimal Taoni, "jaz pa Psihološki oris."
"Kakorkoli že," pa je nadaljevala Ryna, "se mi zdi, da ti malo pretiravaš s spoštovanjerm zakonov. Zdaj nisi v službi, veš. Lahko se malo sprostiš."
"Zakoni in pravo so zato, da se uresničujejo njihove zapovedi," je malo jezno odvrnil Taoni. "Vedno in povsod. Pravna določila urejajo življenje in se jih mora spoštovati." Samica je kot kaže malo preveč lahkotno vzela pravo.
Nato sta nadaljevala naprej proti turboliftu. Taoni je v mislih premleval delovne obveznosti, ko je Ryna nenadoma zavpila. Twi'lek se je obrnil proti njej, hodila je nekaj korakov za njim, in se skoraj zaletel v bothana, ki se mu je kod kaže zelo mudilo. Dasiravno je bil zelo hiter pa Taonija ni presenetil. Videl je, da ima v eni šapi Rynino torbico, tat, torej, zatorej mu je na pod podstavil levo nogo. Bothan je zadel obenj, izgubil ravnotežje in padel naprej po tleh. Pri tem je tudi ispustil torbo, verjetno je bil presenečen nad twi'lekovim hitrim odzivom, ki jo je Taoni brž pobral in podal po zraku prestrašeni kolegici.
Bothan se je hotel pobrati in zbežati, a ga je Taoni brž zgrabil za zgornji del obleke in sunkovito dvignil kvišku. Twi'lek je bil seveda večji in močnejši od kosmatega bothana. Ta se je začel v primežu zvijati, iz njegovega gobca pa se je vsul cel vesoljski vsebnik žaljivk v različnih jezikih.
Taoni je ujetega tatu, pravzaprav je šlo za roparja, saj je njegovo dejanje vključevalo uporabo sile, Ryno je namreč rahlo porinil, kar je dogodek pravno označilo za rop, nasilno deliktno dejanje proti lastnini pravne osebe, dvignil v zrak, toliko, da ta ni več dosegel z nogama do tal, in mu zarežal v obraz, gosto pokrit z rjavo dlako. Odprl je usta, da so se pokazali njegovi ošpičeni twi'leški zobje, in čisto od blizu zrl vanj. Bothan se je ob tem nekoliko umiril, dasiravno se je še vedno na vsak način hotel znebiti prijema.
"Heej, spusti me, ti bledogola nakaza, drugače te bom pretepel" se je zadrl v basicu, "Znam namreč taeras kaesi."
Taoni ni niti pomišljal, da bi ga spustil. Bitje je namreč storilo zločin, bilo pri tem ujeto, in bilo je logično, sploh pa pravno urejeno, predvideno, da se v tem primeru udejanja pravno sankcijo. Zanj, kod pravnika, ni bilo popuščanja.
Z enim očesom je opazil, da se jima je pridružila tudi Ryna; prej je namreč ostala zadaj, verjetno rahlo pretresena. No, samica vsaj ni jokala, kar je bilo dobro. Samo še tega se je manjkalo, da bi začela v šoku tuliti.
Prav tako se ni bal bothanovih groženj. Taeras kaesi, zahtevno borilno veščino je poznal, tudi sam je obvladal nekaj gibov in udarcev, vedel je kakšne posledice lahko nastanejo v boju med mojstri, vendar pa bothan bržkone ni bil strokovnjak.
"Jaz pa sem pravnik." mu je odvrnil Taoni, "lahko te tožim."
Nato je bothan spet nadaljeval v zdaj zannem slogu vpiti najrazličnejše žaljivke. si je pomignil Taoni. Bothani kot vrsta vsekakor niso bili znani kot kakšni bojevniki, raje so se zatekali k politiki, govorništvu, silo so strahopetci uporabljali redko.
Ko kljub Taonijevum poskusom umiriti bothana, ta ni hotel sodelovati, je twi'lek izgubil potrpljenje. Oči je osko priprl, glavo pa približal čisto blizu bothanove, tako da si je lahko ta dobro ogledal njegove belošpičaste zobe.
Bilo je veliko možnosti. Lahko bi mu preprosto z rokama zlomil vrat. Lahko bi mu s svojimi ostrimi kremplji raspraskal obraz ali iztrgal kak vitalen organ ali ud. Lahko bi ga tudi preprosto vrgel z balkona restavracije, pristanek na tleh trga bi bil usoden zanj. Ali pa bi mu z zobmi raztrgal vrat, potegnil razven njega krvave žile in dihalno cev, nato pa ga pustil ležati na tleh, da umre sam od sebe.
Bilo je seveda veliko možnosti. To je bilo pomembno; namreč, pomembno je da obstajajo različne možnosti, da bitje lahko izbira med opcijami, ki so mu na voljo. Važen je obstoj možnosti, ni pa toliko pomembno, ali bitje tudi izbere katero izmed njih.
Kakorkoli že, ni bilo nobene ovire, da ne bi danes od tega pokvarjenega bothana, ki si je drznil kršiti zakone, nenazadnje pa motiti njega in kolegico, ostal le hitro ohlajajoč se kup toplega mesa.
Približal se je čisto blizu bothanovega obraza, njegove dlake je čutil na svojem bledem obrazu. Lahko je videl njegove zelene oči, ki so sprevidele Taonijeve misli.
"Ne!" se je nenadoma zadrla Ryna, ki se je med tem umirila. "Nikar mu ne stori česa takega, kar bi lahko obžaloval, Taoni"
Taoni je zastal, še vedno držal v zraku 'nesrečnega' bothana. "Ni vredno, da se spozabiš, da ga ubiješ," je nadaljevala Ryna, glas se ji je tresel. "nato pa svojo odločitev drago plačaš z zaporom. Ni vreden tega, Taoni!"
Taoni Inutoty je nekoliko pomišljal, tehtal njene besede. Še vedno pa ni spustil bothana.
"Res je v tvoji moči," je nadaljevala Ryna, "da ga pogubiš, tega si zmožen, nad njegovim življenjem imaš oblast in moč odločitve. A to ni tisto, za kar si se odločil, ko si se odločil, da postaneš pravnik. Ne. Pravnik zgolj uresničuje zakone, pravo, ki ga pozna! Ki ga uporablja! Ki ga spoštuješ!"
"Lep govor," ji je resko odvrnil Taoni, "si se tega naučila na Alderaanu?"
Videti je bilo, da twi'lek razmišlja o teh besedah. Naposled je spustil bothana na tla, še vedno pa ga je trdno držal.
"Prav imaš," je rekel Ryni. Glas je imel prazen, odsoten.
Obrnil se je k botanu. "Dokumente," mu je dejal kratko, a ostro. Ko ta ni takoj reagiral, je ponovil jezno. "Dokumente! Identifikacijsko iskaznico, vozniško dovoljenje, karkoli!"
Bothan je brskal po žepih in končno predložil identifikacijsko kartico. Taoni jo je vzel, jo vklopil v svoj datapad in nekajkrat potipkal po njem. Nato je kartico vrnil bothanu.
"Anguss Ree'Fey, vidiva se na sodišču," mu je sporočil z uradnim glasom.
"Aja? Zakaj pa?!" je začel protestirati bothan. Ob njegovi predrznosti se je Taoni skoraj spet spozabil. "Kar zaradi nekaj stvari," mu je formalno odgovoril, glas je imel pod kontrolo, "recimo za rop, žalitev osebnosti, poskus pobega s kraja zločina; naj nadaljujem?"
Bothan je nekajkrat nejeverno pomežiknil, nato pa ozirajoč se nazaj hitro odšel. Taoni se je sicer zavedal, da je na napraven način prišel do njegovih podatkov, pa tudi spustil ga je na prostost, dočim bi ga moral odpeljati na lokalno varnostno postajo prijavit in v morebitni pripor. A to sedaj ni bilo tako pomembno. Skoraj bi se spozabil, kar bi imelo lahko trajne posledice. Kako neprofesionalno. Obrnil se je k Ryni, ki je stala ob strani.
"Ne glej me, kod da sem ravnokar brcnil ewoka."

Slika je trenutno zamigotala in nato je hologram izginil. Darth Sidius je negibno stal pred hologramsko kamero, pogovor preko holograma je bil pravkar zaključil.
V mračni sobi je vladala tišina. Sidius je, zavit v svojo ogrinjalo, kapuca mu je zakrivala skoraj celoten obraz, počasi napravil nekaj korakov po sobi, globoko zatopljen v mislih. Trenutne zadeve, pogovori z naimodijani, ki jih je opravil pred nekaj trenutki, so bili sedaj potisnjeni vstran. Njegovo pozornost je pritegnilo nekaj drugega, lahko bi se izkazalo za zelo pomembno, usodno.
Iz določenih virov je zvedel za govorice, da se je na nekem planetu, Ustinijanu, od vseh mogočih krajev na voljo, pojavil sith. Ali vsaj nekdo, ki trdi, da to je.
To dejstvo bi lahko ogrozilo Sidiusove načrte za bližnjo prihodnost, načrte, ki jih je pripravljal in izvajal sedaj že vrsto let. Ni mogel dovoliti, da bi kakšna stvar temu naredila konec.
Soba je bila zatemnjena, skozi okna je prodirala medal svetloba okoliških zgradb in javne razsve- tljave. Više pa so bile zvezde, planetarni sistemi, katerim je imel nekoč vladati. Dasiravno ni odšel na balkon, niti ni pogledal skozi okno, je lahko videl, zaznaval obstoj okoliških zgradb, bitij, ki so tam živela in tudi zvezd, daleč proč od tega kraja. Taka je bila moč Sile. In Darth Sidius je bil mojster uporabe le-te.
Mislil je na preteklost svojegha reda, reda sithov. To je bila skupina sprva odpadniških jedijev, ki so preučevali in uporabljali Temno stran Sile, kasneje pa ustanovili popolnoma svojo filozofijo, razumevanje Sile. Jediji so jih izobčili, označili za zlo, preganjali in, tako so mislili, iztrebili.
A eden je preživel. En sam sith je obstal živ, medtem ko so ostali pomrli v bojih z jediji, njihovimi pomagači ali med seboj. Želja po prevladi nad drugimi jih je namreč pahnila tudi v boje med seboj, kar je le še olajšalo delo jedijem. A eden je preživel. Skril se je in vadil svoje moči v Sili. Sprva je deloval sam, a je ostarel in zato je poiskal vajenca, ki je nato kot mojster spet poisakl vajenca in tako dnadaljeval njih delo. A vedno sta bila samo dva, mojster in vajenec, da med njima ni prišlo do želje po premoži, oblasti. Njih skupen sovražnik so bili jediji, zato je bilo celotno delo posvečeno le boju proti njim. Darth Sidius se je v mislih rahlo nasmehnil. Pred tisoči leti so bili sithi pobiti med seboj, izbrisani iz obstoja v Galaksiji. Bilo bi pravično, da se sedaj z jediji zgodi enako. Poskrbel bo, da se bo to zgodilo.
A sedaj so se pojavile govorice, da se je nekje pojavil sith. To vsekakor Sidiusu ni bilo niti najmanj po godu. Iz več razlogov. Namreč, govorice o obstoju sithov bi lahko prišle do jedijev in ti bi postali pozorni na njih delovanje, postali pozorni nasploh, kar pa ni bilo v Sidiusovem interesu. Če bi se izkazalo, da so govorice točne, da res obstaja še nek sith, bi se lahko vnel boj med njimi. SIdius je uril vajenca, svojega naslednika, tako sta bila le dva, kakor že tisoč let. Tretji ali celo več bi pomenil boj za oblast, to pa nikakor ni bilo v Sidiusovem načrtu.
Kakor koli že, si je mislil Darth Sidius, zadevo bo treba preveriti. V svojem preuževanju je dodobra spoznal Silo, nje delovanje. Poznal je nje znake, lahko je predvideval dogajanje, misli bitij, njih namene. Včasih mu je Sila posredovale tudi bolj nejasne znake, ki jih je bilo težko, tudi njemu mojstru, popolnoma razumeti. Počasi je zavzdihnil. Potrebno bo še več meditacije, še več poglabljanja v Silo, da bo morebiti razločil, ali je ta domnevni sith resničen. Do tedaj pa bo to nalogo zanj opravil nekdo drug. Dvignil je eno roko in rahlo pomignil. Hologram se je vključil.

"Semkaj, Taoni!" je čez kantino zaklical Vince A'Neol in pomignil twi'leku naj se jim pridruži. Taoni je rahlo pokimal,stopil z dvignjenega vhodnega predela gostišča in se napotil do znane mize na drugi strani lokala.
S sodelovci v odvetniški družbi so se redno dobivali v tej kantini v zahodnem delu mesta, imenovala se je Tihi mandalorijec. Sicer Taoniju ni bilo do veseljačenja po gostilnah, a na teh srečanjih so se kolegi dogovarjali o delovanju odvetniške pisarne in komentirali globalno dogajanje v Republiki, kar mu je ustrezalo.
Kantina ni bila ravno močno razsvetljena, gostom je bilo tako nemara še bolj všeč. Pretirane gneče ni bilo, dasiravno so bili vsi stoli zasedeni. S kolegi so imeli stalno mizo ob steni rezervirano za vnaprej.
Na sredini prostornega lokala je bil postavljen točilni pult, okoli katerega je bilo zbrano nemalo različnih bitij. Nek snivian in arcona sta bila zatopljena v glasen pogovor, visokorasli devaronijec, ki je imel en rog malo ožgan, je sam užival pijačo, dva bothana sta s kozarcema v šapah opazovala dogajanje na zaslonu, ki je bil postavljen na stranski steni, in ga glasno komentirala; na sporedu je bil nek Taoniju neznani šport. Nasploh je bilo po stranskih stenah nameščeno za celo vrsto prikazovalnikov, na katerih so lahko gostje spremljali bodisi prenose športnih udejstvovanj, bodisi poročila lokalnih in galaktično globalnih holopostaj.
Prebil se je mimo skupine rodianov in zavrnil ponudbo na pijačo in morebiti še kaj drugega dveh človeških samic. Pravzaprav sploh nista bili tako grdi za ljudi. Končno je prišel do mize, za katero so že sedeli Vince A'Neol, falleen Moyav Tegra in glavno bitje v firmi, bothan Onfuss Nal'Lya.
"Lepo, da ste se nam pridružili Taoni," ga je pozdravil Nal"lya in pozdravno pokimal z glavo, da mu je črna griva zavihrala. Dasiravno so bili vsi med seboj kolegi, je voditelj in ustanovitelj družbe Nal'Lya z vsemi zaoslenimi govoril spoštljivo in formalno.
"Kot vidim, nismo še vsi zbrani," je dejal twi'lek in prisedel. Manjkala sta stalna člana kolektiva, gotal M'Ptivuda in bothanska samica Nygeta Tka'Fey, pravtako pa ni bilo nove družabnice Rynae Wallims.
"Nygeta danes ni mogla priti, ker ima glavno obravnavo na lokalnem gospodarskem sodišču," je rekel temnopolti Vince in odpil kratek požirek pijače. "M'Ptivudo in Ryno pa še pričakujemo."
Taoni se je obrnil k strežnemu droidu, ki je ravno prišel mimo in naročil kozarec hladne vode.
"Lahko bi za spremembo kdaj naročil tudi kaj drugega," se je oglasil Moyav. "Kot sem bil že večkrat razložil," je dejal Taoni, "je moja osebna stvar, kaj naročim. Sicer pa ni nujno, da pijem alkoholno ali kako drugo opojno pijačo le zato, kar tako ravnajo vsi ostali. Stvar načela, pač."
"Nisem vedel, da imate twi'leki kaka načela," je z nagravžnim izrazom na obrazu odvrnil falleen.
Taoni je le nekaj izrazil z močnim tresenjem lekka. Rekel ni nič.
"Sicer pa verjetno pijača sovpada z garderobo," je dejal in premeril Taonija. Ta je nosil modro ogrinjalo, pod njim pa je imel standardno črno tuniko. "Lahko bi razmislil o spremembi, veš."
"Funkcija obleke je le zaščita pred vplivi okolja in zaščita pred poškodbami," je z rezkim glasom dejal Taoni in preteče vstal s sedeža. Moyav je storil enako.
"Gospoda, pomirita se," se je oglasil Onfuss Nal'lya, "Ni potrebe po pretiravanju."
"Ja, umirita se," je dodal Vince. "Ali pa to uredita zunaj."
"So pa tudi bitja, ki obleko uporabljajo za zakritje svojih lastnih napak in pomanjkljivosti." S svojimi oranžnimi očmi je premeril fallena. "Si ti tudi tak, Tegra?" Namenoma je uporabil njegov priimek; v nekaterih kulturah so smatrali uporabo priimka med osebami, ki so se poznale, za žalitev. Veliko.
Moyav ni odgovoril, nenadoma pa je močno zamahnil z desno roko, z ostrimi kremplji istegnjenimi proti twi'lekovemu vratu. Udarec bi bil bržkone usoden.
Nekaj milimetrov od Taonijevega vratu se je falleenova roka zaustavila, ne sama od sebe. Temu je bila kriva pravtako desna roka twi'leka, ki jo je zadržala.
"To je bilo zelo neprofesionalno od tebe, kolega," je z uradnim glasom dejal Taoni.
"Kolega, prenehajta vendar z nasiljem," se je oglasil bothan Onfuss. "Saj smo vendar civilizirani."
je mignil Taoni. Moyavovo vedenje bi lahko označili tudi kot poskus napada na osebo.
"Saj sva se samo pogovarjala," je dejal Moyav Tegra in požrl slino. "Brez zamere. Inutoty."
"Ja, ti tudi," mu je odvrnil Taoni. Oba sta nato sedla.
Malo kasneje se jim je pridružila Ryna Wallims. "Pozdravljeni, kolegi," je dejala. "Sprva nisem našla tega lokala. Nisem še dolgo v mestu." se je opravičevala. "Nič hudega," ji je zahotovil Vince vsem se zgodi."
"In, sem kaj zamudila?" je zvedavo vprašala Ryna in sedla nasproti Taonija. "Ne veliko," ji je odvrnil Vince in se namuznil. "Taoni in Moyav bi se skoraj stepla."
"Ne," je začudeno pogledala Ryna, "Res?"
"Pa pustimo to," se je oglasil Onfuss in odložil datapad na mizo. "Za pomeniti se imamo o urniku za naslednje delovno obdobje. Taoni," se je obrnil k twi'leku, "Ti imaš zaključno obravnavo jutri, kolikor vem, potem pa boš, če se ne motim, predvidoma prost." Taoni je pokimal. "Tako boš lahko prevzel primer, ki sem ga sprejel malo prej," je nadaljeval bothan.
V nadaljevanju so uskladili še zadolžitve ostalih družabnikov. Malo kasneje se jim je pridružil še sivo bradi gotal, M'Ptivuda. Siress je bil najstarejši član kolektiva, starejši od Onfussa. Taoniju in drugim mlajšim kolegom je rad dajal nasvete; tako pravne, kot tudi čisto praktične življenjske.
Sicer je bil ponavadi še kar dobre volje, nocoj pa je bil malo zagrenjenega videza. "Pozdravljeni, mladina, kako?" je vprašal in se vsedel za mizo. Nanjo je postavil steklenico sullustanskega žganja.
"Slab dan, M'Ptivuda?" je Onfuss privzdignil kosmate obrvi.
"Ah, kaj bi govoril," je odvrnil gotal in naredil dolg požirek kar iz steklenice. "Bitje pravno zastopaš, dobiš ugodno sodbo, ta pa ti gre in se ti ubije."
"Upam, da Ste vsaj dobili plačilo," je dejal Taoni. Starega pravnika je tako kot ostali kolegi, celo Moyav, vikal.
"Ah, to že," je Siress zamahnil z roko in nato ponovno naredil dolg požirek. "A bitje ujezi, da se ti stranka ubije. Imaš nekakšno moralno odgovornost." Z rokama je prijel steklenico in rahlo potrkal po mizi. "Sovražim samomorilce."
"Ponekod je to kaznivo dejanje," je dejal Vince. "Dasiravno ne vem, kaj ti bo kazen, če si že mrtev?" "Uveljavitev prava," je odvrnil Taoni in odpil požirek vode. Bila je ravno prav hladna. "Če ni urejenega in doslednega pravnega sistema, pride do nereda. Kar vodi do napak. Napake pa ubijajo."
"Oh, ne bodi no tako pravniško filozofski," se mu čez mizo nasmehnila Ryna.
"Hej, ta pa je s tvojega planeta, ne, Vince?" je vprašal Moyav in pokazal proti zaslonu nad mizo. Na sporedu so bile galaktične novice. Vince se je obrnil proti prikazovalniku in Taoni pravtako.
'V uspešni Coruscantske varnostne službe akciji je bil aretiran senator suverenega planetarnega sistema Tiron,' je poročal kosmati selonijan. 'ki je osumljen korupcije. Preiskava je še v teku, po neuradnih podatkih pa so že zbrali dovolj dokaznega materiala za vložitev obtožnice.' Nato je kamera pokazala nekaega pripadanika človeške vrste, ki se je pogovarjal z novinarjem. Napis na zaslonu je sporožal, da je to senator Palpatine, zastopnik planeta Naboo, od koder je bil tudi Tonijev kolega Vince A'Neol.
'Res ne vem kako se je to lahko zgodilo,' je govoril senator Palpatine, 'senatorja Kigura sem osebno poznal, bil je dober prijatelj in ne razumem, kaj ga je napeljalo na to, da je vzel podkupnino.'
"Ah, to pa je politika," je dejal Vince in se zasmejal. "Le kdo ve, zakaj Senat propada."
"Jaz krivim ljudi," je tiho dejal Taoni.
"Jaz pijem na to," je dodal Siress M'Ptivuda. "Hej, natakar! Še en konjak, prosim!"
Ker je imel drugi dan pomembne opravke, se je Taoni poslovil od zbranih kolegov in se napotil proti izhodu kantine. Komaj se je ujel, da se ni na glas zasmejal, ko je slišal Vinca, ki je pri neki mizi zapeljeval človeško samico.

"Ta ideja o spremstvu mi nikakor ni všeč," je dejala Ryna Wallims in stopila skozi vhodna vrata svojega stanovanja.
"Ni bila moja zamisel, a Onfuss je vztrajal," je rekel Taoni in stopil za njo proti turboliftu. Naročeno mu je bilo, da pospremi novo kolegico na glavno postajo, kjer bi morala sprejeti določenega bothanskega obiskovalca, njihovo staro in premožno stranko. Za ta dan je bila namreč napovedana protestna blokada prometa določenih delov Drav'starna s strani sindikata gospodarskih prevoznikov. Določene prometne povezave so bile prekinjene, motene ali spremenjene, za to je bilo bolje, da Taoni poskrbi za Ryno, ki se še ni tako dobro spoznala na novo okolje. Poleg tega pa bi bilo dokaj slabo za igled pravne firma, če bi za tako pomembno stranko poslala samo novinko.
"Bova šla z brzcem ali turbovlakom?" je zanimalo Ryno, medtem ko sta čakala na semaforju. Promet se je kljub zgodnji uri že dodobra zgostil in postavljal na kocko njun pravočasni prihod. Neznanec na motorju si je skušal pot skrajšati in utreti kar po robu pločnika.
"Oboje," je dejal Taoni. "Najprej z brzcem čez mesto, nakar na železniški postaji pobereva stranko in sr vrneva v center mesta. Upajva, da še do začetka obravnave." Podal ji je datakartico z dokumenti. "Če se slučajno ločiva na poti. Peron AL07."

"Peron AL07," je dahnil Derel Kvent in se zaspano in tudi nekolikanj zmedeno oziral po orjaškem hodniku železniške postaje, po rokah premetaval uborno torbo. Prispel je že pred časom, a se še vedno ni znašel in še vedno brezupno iskal pravi izhod. Kupljena vozovnica bi ga peljala s planeta naprej do Rylotha, kjer bi se morda lahko ustalil. To je sicer nameraval, a kratkotrajni postanki na treh različnih planetih v prav tolikih tednih ga niso navdajali s prevelikim upanjem. Neljube scene so ga spremljale, kamorkoli je že šel, najemniki razkurjenih kriminalnih združb pa prav tako.
Končno mu je le uspelo razbrati barvito karto na prikazovalniku, pobasal je uborno prtljago in se napotil po poti, za katero je lahko le upal, da vodi do pravega perona. Morebiti bi lahko vprašal koga iz množice, ko se je bližal večji skupini glasnih bitij s transparenti. Očitno nekašni nezadovoljni protestniki, a njihove parole ga niso zanimale, ša manj njihove zahteve. S kapuco globoko čez obraz si je utrl pot mimo gruče, zavil na peron; turbovlak je ravno ustavljal na oddaljenem delu postajališča. Morda pa se bo tudi za tega sitha našlo nekaj sreče.
Nenadoma se je iz bližnje sence izvila zakrinkana postava, črno okapučena; mu zaprla pot.
"Pa ne že spet," je naveličano vznejevolil Derel. Bržkone spet eden od plačancev, ki so ga zasledovali. "Mislil sem, da sem vas pustil na Malestaru." Z vajeno kretnjo je zamahnil proti neznacu, ga skušal s Silo poslati v betonsko steno.
Nič se ni zgodilo.
Derel Kvent je nejeverno pogledal, poskusil znova. Nič.
Pomežiknil je, v tem pa je bila nema postava že nasproti njega; ga skoraj nežno a odločno porinila s perona pod vlak.

Ta že ni znal uporabljati Sile, kaj šele, da bi bil samoimenovni sith, si je mislil Darth Maul, medtem ko je zapuščal postajo; osebni prevoz ga je čakal na drugi strani postajališča. Zgolj zmeden zadrogiranec, ki so mu substance omračile preostanek uma. Kratkotrajna, a vseeno nič manj pomembna naloga se je končala. Če ne bi bil bolje podučen, bi bil nemara ša lahko užaljen, da ga je učitelj poslal po takih bagatelnih opravkih, a dobro je vedel, da je Darth Sidious le skrbel, da ni bilo nobenih nepredvidenih ovir na poti do končne prevlade sithov.