Leseno Nakovalo, part 1

Prvo poglavje daljše fantazijske zgodbe, ki se deloma navezuje na Pomladnega solinarja in nekaj krajših zgodb, ki so bile prav tako objavljene na tem blogu.


LESENO NAKOVALO


1.


"Vesne luknja vlažna!, doklej tako?" glasno negodoval je Kalandir, Slovan. Hodil on po prašni poti kolovozni tej je, to je taki, po kateri ljudje svoje vozove, vprege vodijo, obuvalo njegovo mehko inu obrabljeno, iz kož živali bilo je sestavljeno, po kamnih inu pesku, zemlji rjavočrni zraven primešani nerahlo je drselo.
Bila njegova noga je takih potov vajena, zakajti prehodil nemalo že on je koncev, tako domače zemlje karantanske, boljše inu lepše na tem svetu ni, tako na glas se reče!, kakor tiste tudi, ki to ni, to je tuje, neslovanske, koder ljudje drugi, tujci, živijo, delajo inu mrejo.
Solnce močno pripekalo je, čutil Kalandir žarke tople na svoji koži inu skozi obleko svojo takisto je, kaj bi ne, ko pa bilo na koncu je pomladi, ko bil v deželi tej karantanski je knez Valuk III, kateremu bilo dano je od ljudstva vladati inu zapovedovati, po potrebi kaznovati, Veliki traven peti.




Oblečen v opravo kožno bil je rjavo sivo, ponekod črno, na mnogih krajih večkrat zašito, noge pokrivale so hlače mu iz kravje kože stvorjene, ukrojene, na robovih razcafane, bil veliko potov v njih že storil je. Obuvalo njegovo bilo je mehko, udobno jako zelo, takisto kot ostala oprava iz živali skupaj djano.
Z levo roko bil je sekiro ostro nosil, bila dobra tako za orodje je, kakor orožje, priročna tesanje za, sekanje inu takisto metanje; nekaj mesecev nazaj to mu za rešitev se skazalo je.
Pak v desni roki stiskal bisage, popotne torbe, v kateri živeš, vodo inu pa nekaj drugih stvari je nosil, vezno vrv je, snel jo namreč malo nazaj je, mu od vročine pretežka je postala. Tako nekolikanj razbremenil je svoj mišičasti hrbet inu ramena, hladil telo gorostasno si obenem.
Pot mu tekel po obrazu je, nastal od hude vročine sončne je, zato si Karantanjec z laketom desnice otrl je glavo, potno čelo. Kapljice nabirale so tudi mu na bradi kratki se, vzbrasteli pod zoro zime, pa lase dolge svetlo rjave imel takisto mokre je, on mladenič mlad, ki štel dvajset je pomladi inu dve še temu povrh.
S pogledom svojim na nebu modro svetlem zapazil dvoje zmajev obrisov je, ki jadrala med oblaki belimi sta, videl ju prav dobro je. Beštije hude, ki zmajem po naravi inu postavi podobni so, pak leteti tako visoko kakor oni morejo ne, imenovale se čudraki so. Obojim pa sorodne bile so še vodike; nekaki zmaji, bolj na zahodu so imenovali jih lintverni, ki pa premogli kril za letenje niso, marveč za plavanje po vodah zemeljskih imeli plavuti orjaške so.
Zamišljal si je, kako bilo bi na zmaja hrbtu leteti, pustiti ta prašna pota vnemar, jadrati med oblaki.
Močna združba, to vedel on je, imela isključno oblast nad uporabo zmajev za prevoz je. Edini drugi imeli so možnost uporabljati koseski dvori, kjer kosezi, ki bili zaščitniki ljudi so inu pomočniki kneza karantanskega, iz njih se tudi izbiralo novega je, pa v sosednji deželi, takisto tam Slovani so živeli, ki imenovala se Karniola je, to možnost imele ljudske dveri so inu glavar dežele te takisto.
Ko majhen bil še otrok je on, Otec nekajkrat ga z zmajem naokoli popeljali so. Njega otec spoštovani bili namreč kosez so, njega domovanje bil koseski dvor, tjakaj sedaj tudi Kalandir napoten bil je, korakal strumno, četudi utrujeno nekolikanj.
Doslej bil je že mnogo luninih obhodov naokoli klatil se, kakor ga otec Franc poslali so, da v deželi domači inu tujih nabere izkušenj prepotrebnih si. Te potreboval zagotovo bode, ko enkrat nasledi ga na koseskega dvora starešinstvu. Izmed kosezov pa izbira vsake toliko časa kneza se; ta vodi inu vlada, oblast ima nad celotnim ozemljem karantanskim.
Morebiti, tako sanjal je nemalokrat Kalandir, postanem nekoč spoštovan kosez, nadzornik ljudstva, tako mogočen, da za kneza vse dežele Slovanske me izmed drugih sokosezov veličastnih inu spoštovanih izbero. Perun Gromovnik dal!, da tako morebiti nekoč bode.
Ino doma v vasi kmetski ino prijetni, zaselku baš domačem ino znanem, čakala ga deklica je zala, zaročenka mlada ino mila bila na njega je povratek čakala, Jerica bila se imenovala. Odhoda o času letom prejšnjim bila sta zaobljubila si zvestobo ino skorajšnjo poroko, da potrdita nju ljubezen srečno, kojci ob povratku njega imela sta v načrtu poroko prirediti, sorodniki ino ostalimi prijatelji z srečni trenutek proslaviti po navadi ino šegi stari baš slovanski jako obilno ino veselo. Korak bil ob nje spominu alhnejši postal je, hodil hitreje je ino boljše volje.
Na potovanju svojem dokaj dolgem srečal on nemalo zanimivih ljudi ino ostalih bitij je. Nekaj bilo mu sopotnikov, drugov je, pak ostali nastrojeni sovražno zoper njega so bili. No, pa z vsemi se bil nekako zmenil je na koncu, tako ali drugače; prijateljsko inu spoštljivo, ali pak nasilno inu krvavo. Nabral si tako iskušenj dobrih je veliko, ki mu v prihodnje od koristi znale biti bi velike.
Sedaj se vračal je domov, a po daljši poti, nekako je želel še prej obhoditi čim več te dežele, spoznati njo inu nje bivalce, gospodične vaške še posebej bile so drage mu. Potem, ko bil je po Siveru hodil, nato se spustil v nižine Ganobe, sedaj bil nahajal se je severno od velike ravnine, kjer nemalo močvirij je; tam mokriši, bitja nemalo čudna, zamenjal bi jih človek živ za vile ali pa morda škrate, obojnih so značilnosti telesne imeli, svoja drvena bivališča so imeli. Na severu ravnine te prostrane, pod vznožjem visokih gora kamnoskalnih, stavljen njega dom domači bil je.
Hodil po poti naprej je, prah ceste dvigal se v zrak je, vrtinčil se v rahli sapici, ki pihala po dolini je, koder namenjen je bil on. Na levo inu desno takoenako širili proti hribom so travniki inu pašniki se, veliko zemlje bilo je obdelano, napravljena bila so polja, na katerih so bila posejana žita inu zeli druge, pripravne za ujed, tako živali, drobnice inu govedi, kakor takisto ljudi živelj za.
Veter zanesel mu v nosnice znani vonj po travi pokošeni je, bližnji travnik ves cvetel je, bujne rože prenekaterih oblik inu barv so napolnjevale prostor vsenaokoli.
Dalje hodil je, na travniku ob poti videl leseno stavbo kmetsko, ki kozolec imenuje se. Na tega ljudje spravijo v sušenje pokošeno travo, da nato živini, ki za meso inu pa mleko v reji jo imajo, dajo kot mrvo inu steljo. Poslopje visoko, ozko inu pa dolgo bilo je s skodlami, strešniki lesenimi krito, tako kljubovalo silam narave je, še posebej dežju inu snegu, za primer vetra pa bila na obeh koncih je podprta z olupljenimi hlodi dreves podrtih.
Se bližalo je solnce vroče svojemu vrhuncu dneva, pripekalo zelo močno, nakloni svojemu podaniku sence malo vsaj pohladne Živa!, zategadelj sklenil bil je Kalandir, da zavetja senčnega v rastju okoliškem zelenem poišče si, tamkaj spočije se nekolikanj, zaužije malega kaj on, da moči uplahnele mu povrne, nato nadaljuje pot spet svojo.
Pregledal je obpotno zemljišče travniško, hitro našel zatočišča sonca brez inu senco temno z, dvoje brez košatih se bilo je sklanjalo povprek, metalo senco na kolovozno pot, travniku bujnemu okoliškemu po takisto.
Se bil je Kalandir na travo mehko inu zeleno zleknil, bila prav visoka ni, bržkone bili nedolgo tega nazaj kosci tod so si opravka dajali, za potrebe svojih čred travniške zeli s pripravami ostrimi, ki za to namembne so, to je, kosami ostrimi inu srpi, ki manjši so, a zaostajajo v ostini za njimi nikakor ne, pokosili, da jim za steljo, krmo bode.
Razvezal svojo bisago kožno je žvižgaje staro pesem, na potih svojih nemalo sta že zgod skupaj dala skozi, se poznala moč naravnih sila na tej popotni torbi je, pak vseeno razpada bila ona je še daleč od, skupaj bodeta domov prišla, ven potegnil hrena korenino belo je, to mu edini živež bil še preostali je, drugo bil že zdavnaj je použil.
Z nožičem ostrim, ki ga iz torbe takisto bil izvlekel je, nastrgal si je hrena kose za ujed pripravne, zraven bil si v bližnji podrasti utrgal ročno je še robid divjih, rdečih sadežev zanimivega, polnega okusa, zvrhan jerbas, vse to zbrano hrano zaužil prav hitro, potešil najnujnejšo lakoto, potrebo. Le kako njega želodec mrl je za domačega ognjišča hrano, dobrote kmetske, slastno dišeče, pa okusa slastnega prav res; potice, klobase inu odojki inu drugi živež dober pravtako.
Je bil za hip premolknil, prenehal z žvižganjem, ujel v uho je potoka žuborenje, nekje v okolici tekla bistra, čista voda je. Spričo dneva sončnega inu vročega bil je Kalandir žejen že močno zelo, pot mu tekel je vpotokih po telesu vsem, zakajti dolga pot bila za njim je že, zategadelj kojci bil vstal iz trave mehke je, razgledaje okoli sebe rahlega koraka odpravil iskat izvira vodnega se, da napoji suho grlo, poplakne prah poti prehojene, umije sebe nekolikanj tako takisto.
Se malo skozi rastje gozdno je isprehodil, dvakrat skoraj na koreninah dreves mogočnih se bil spotaknil, veverico bližnjo mimoskočno za Vedomca brata oklical, prišel naposled do izvira malega potoka hladnega, izvirala je vodna pot iz skale talne, drla predse v polje, gozd. So ob vodi rasle zeli znane, nekatere užitne inu tiste, ki to niso, torej neznane, pojila dobro jih potoka živa sila je, rastje bilo je bujno, gosto.
Poleg potoka malega se Kalandir je zleknil, zajel z rokama vodo, v usta nesel. Dasiravno bil vroč je dan, soparen, bila je voda ledenomrzlega okusa, pil jo srkoma je dolgotrajno, zajemal znova, dokler napil se nil, žeje strašne pogasil, bilo hrena mu jesti treba danes ni.
Okolica natravna okoli potoka bila je mirna, prazna izuzemši rastje, rastline zelene, ponekod zapaziti bilo je gob obrise barvne, kdo vedel zagotovo bi, ali užitne vrste so, ali pak tiste narave, ki živo bitje kojci neživo naredijo, da v mukah notranjih v prah zagrize.
Snemivši obleko, odložil jo na rob potoka je v hrambo kratkotrajno naravi tihi, stopil Kalandir je v vode strugo, kar čudno ga spreletelo je, ko voda mrzla mu oblila je telo mišičasto inu moškost, akoprav drugače velika, začela mu ginevati je v ništrc. Navkljub mrzloti hudi ulegel se za kratko v potok je, tako osnažil se, telo celotno v mrzloti osvežil.
Ko bilo zadosti mu hladne vode sile je, stopil je na suho, na vetriču rahlem gol se je sušil. Pogledoval naokoli je, nemara kod zagleda kako malo gozdno bitje; ježa srno, morda vilo, dasiravno znano mu bilo ni, da na tem koncu kaka vilinska naselbina bila bi zdajšnji ali pak poprejšnji čas. Prav rad srečal kako zalo, brhko bi vilinko, z njo pogovoril se ino drugače z njo takisto menil se.
Bila pretekla zima dolga je, predolga jako zelo, Morana hotela zlepa iz dežele slovenske roke svoje hladne ino plašča temenga, oblačnega odmakniti ni, Kurent pak bil prišel nekolikanj je pozno, moč bila njega vseeno je komaj božici parna, namučil s eto leto je demon pomladni. Zavlekel se je zimski čas globoko v pomlad, cvetoča ta bila je ino rodovitna zatorej manj kot prejšnja leta; zmrzal ino odeja snežna posledice imala svoje sta zlovešče, neprijazne ljudstvu kmetskemu, oddahnili si ljudje so ob zime koncu sončnem, narava vsa takienako z njim, čas pak kratki bilo veljalo je veselje; povodenj bila v deželo je prišla. Prinesla Morana je v časih svojih daril mrzlih ino trdih v naravo, vsa ljudska bivališča pokala ino ječala so pod nje darilimi nelepimi, pak ob umiku zimske gospodarice mrzle drugotne so bile nevšečnosti kraje kmetske zajele. Sneg resda bil topil s epod solnca toplega je žarki svetlimi ino zmrzal prešla je časov nekaj vsaj za preč, ali kar popredi bilo v trdi je obliki ino namiru, sedaj v tekočo vodo se izspremenilo je, mnoge reke ino potoki z njimi prestopile so bregove, okoliško deželje ino ravan poplavile, moča bila v deželi tej je mesece pretekle, sedaj šele bilo se umirjalo je ino deževje, ki popredi bilo obilno dokaj zelo je, dnevi bili so zaporedni solnca brez ino z oblaki mokrimi, ki praznili so se na deželo razmočeno, takisto bilo naravnemu je času lastno postalo. V krajih mnogih bila je naravna ujma strašna posledice imala kvarne na naravo ino bivalce žive nje takenako, nemalo ljudi bilo v povodnji ino popolvi se je utopilo, mnogi izgubili so kmetsko imetje svoje, priprave ino živino za življenje njihovo potrebne. Upal lahko le Kalandir je sedaj, da v kraju njega domačem ognili sw najhujšemu so, na Vesne toplo roko!, da le kaj se doma ni zgodilo hudega.
Vrnivši se po nekem času, dolgo se sicer bil v gozdnem potoku obiral ni, solnce bilo še vedno rumeno je na nebu skoraj istem mestu na. Nameraval še tega dne dospeti je v domače koseze, zategadelj hitro bil pospravil svoje reči v bisago popotno je, na pot kolovozno spravil vnovič se.
Hodil tako naprej po poti kmetski je, koder vozov nemalo se v časih zadnjih peljalo je, pak kopit takisto videlo se je sledov nemalo veliko, premišljeval koliko je še do doma. So gore, hribi znani, označevali so mu bližino njega doma rodnega, ki v daljavi so se kazali inu večji ter bližji postajali že res, pak to šlo je zelo počasi, vrabca!
Naenkrat, iznenada za seboj na poti zaslišal konj je hrzanje inu škripanje voza. Poprijel za držalo sekire svoje je, pripravljen, da obrani se, akoravno iskaže se, da prišlek zlohotne misli ima. Kalandir imel namreč slabe iskušnje je z vozarji. Sredi zime dvakrat se je peljal zadaj vozu na, med sodi tovornimi res, pa enkrat so mučile ga sanje strašne, more pravzaprav, a vdrugo se srečal je iz oči v oči s samim Kurentom, bitjem tem demonskim, ki zimo iz dežele ganja vsako leto, bes ga plentaj.
Pa kot kaže nevarnosti sedaj bilo ni. Mimo pripeljal je le voz s senom naložen, vlekel ga rjavec je, a na vozarja mestu sedela mlada dečva je, rumenim slamnikom z pokrita, v svetlo rjavo obleko odeta, nekako njega let, prej mlajša, več zagotovo ne.
Postavil se Kalandir ob pot je, dal prostor vozu. "Pozdravljena, deklica draga inu spoštovana," dejal voznici mladi je, ki vajeti držala je vnemar.
"Tudi ti pozdravljen, tujec," odzdravila ta je, nasmehnila se prešerno. Obleka ji prav pristajala je, nje lepote skriti mogla ni. "Meni Rosa je ime, pravzaprav Rosika" dejala je. "In tebi?"
"Jaz Kalandir sem," odvrnil on je. Nameraval ji povedati ni, kdo on po rodu znanem je, niti tega ne, da na dvor koseski on je namenjen, preveč ga spraševala deklica bi. "Pak zanima me," nadaljeval on z nasmehom na obrazu je, "Tako jih kličejo gospodično, ker tam doli spodaj vedno rosno vlažni so, ka-li?" Na to pripombo rekla slamarica mlada inu mehka ničesar ni, le namuznila se, z roko skozi dolge pramene rumenih las si svojih šla.
"Sonce pripeka inu pot je dolga, prašna dokaj zelo. Ako hočeš tako, lahko prisedeš; zadaj na vozu dovolj prostora še je." mu ponudila Rosika je. "Lahko te zapeljem naprej, motilo to bi me ne."
"Bom pa res prisedel, ejga, če dovoliš," dejal je Kalandir, stopil do slamovoza, prvo nanj odvrgel bisago popotno inu sekirče ostro, nato še sam bil tja gori zlezel. "Perun povrnil ti inu rodu tvojemu stoterno. Prevoz vozovni, akoprav nekolikanj počasen, sam sem bil popred kar dobro mahal peš jo, bode dobro storil mi, kar cel dan pa tudi za človeka se spodobi ne hoditi. Inu po tem soncu, juj."
"Kam posebej si namenjen?" vprašala ga Rosika s sedišča vozarskega je, obrnila glavo s slamnikom pokrito k njemu; v ustih sesala travnato je bilko posušeno.
"Ah, kar tako malo po deželi naši jaz pohajam," odvrnil ji Kalandir je zadaj na senu dišečem sedeč. "S teboj na vozu nekaj poti prečil bom, pak nato bodem nadaljeval naprej spet peš."
"Jaz prihajam iz Mernika," dejala je Rosika. "To naselje je človeško, deleče je od tod do tja. Pa ti," se obrnila k njemu je, "od kod doma si?" - "Nedaleč od tod takisto," ji odvrnil je Kalandir.
"Pa povej mi, v kraju tem kaj novega se zgodilo je?" Zanimalo ga nemalo je, kake zgode so bile zgodile se, odkar se naokoli po deželi je podal. Le kako živijo njega otec Franc? In pa sestra draga, ki ime ji Ana je in mlajša od njega troje let je; kako je z njo?
"Bil tu že dolgo v teh krajih nisi, tako jaz mislim," dejala mu je vozarica. "Ko bil kaj po teh krajih hodil, videl ino vedel bi zagotovo, kakovi strahovi ino nevšečnosti bili so bivalce zadeli, sedaj komaj se mir v deželo povrača."
"O poplavah gospodična govorijo?" povprašal je Kalandir, od prej že vedel kakšne nevarnosti bile so vodovja premočnega izvirale iz ino kakšne bile so posledice deževja obilnega. Kraji mnogi Karantaniji po bili so pod vodo, drugih nemalo spet bilo je prizadetih podobno.
"Dasiravno kraji tile na severu so, gorami pod v varnost ino zavetje dani, prizanesla jim poplava letos ni ino polja mnoga bila odnešena so vode deroče od, sela prenekatera takisto bila so oškodovana. Ljudi nekaj bilo je pogrešanih, kar bila Morana v zime hladne času je pustila, to sedaj četverno je za sebe vzela.
"Kurent bil ji uzdo krvavo nasadil!" bil se strinjal je Kalandir, v mislih obetal božicam mladim ino lepim, prijaznim, da kaj se nelepega domačim njegovim primerilo ni; Otec ino sestra, Jerica takisto žeivi so ino zdravi.
"Življenje tod sedaj poteka mirno, na stara pota gremo" odvrnila vozarica mlada je, gledala naprej na kolovozno pot. "Ljudje razumejo se med seboj inu pa z drugimi bivalci, škrati inu vilini, nemirov ni. Kosezi modro inu preudarno gospodarijo; mir v deželi tej je."
"Na drugem koncu, na vzhodu, pa kakor slišim, tako lepo ni," dejala Rosika je, nelagodno popravila si pramen las, ki ji na obraz ušel je.
"Ne, kaj res?" vprašal Kalandir je. Zanimalo ga je, kaj dečva mlada ve. Vedel sam je dobro, da na vzhodu, meji daljni, venomer Ivari, ajd jih shodil!, težave povzročajo. Le kaj bilo je tokrat?
"Ivari hudi," odgovorila mladenka je, potrdila Kalandirja zlohotne misli. "Nekaki bojovodi prešli mejo so na večih koncih, ogrozili življenje mirno Karantancev. Pa slišim, od ljudi o tem poučenih, starešin ino drugih, da tudi na ozemlju Karniole enake se stvari imajo vkratkem goditi; župan takih misli je zloveščih".
"Perun zahvaljen, da tam močni, iznadljivi mejni kosezi so postavljeni, med njimi Mohor izstopa. Ta jim bode že pokazal gorja inu pota prava v Navij globine."
"Resnico govorijo, gospodična," dejal ji Kalandir pohvalno je. Ti Ivari, bes ji plentaj!, bili vedno naokoli so. Ob nekaterih časih prejšnjih Slovani z njimi so se družili, sklepali bojne zveze zoper druge, to je, Ganobe ino Sivere, pak spet drugič Obri ti popadljivi naravnani bili sovražno zoper slovenski narod so. Takisto je bilo tudi v leltih zadnjih, dasiravno knez karantanski ob pomoči kosezov prizadeval močno si je nasilje omejiti inu boje krvave takisto, Ivari venomer iskali spora so, da le lahko vdirali na slovansko zemljo so. Njih dela bila so huda; klali bojevnike so inu vse tiste, ki upirati so se hoteli jim, vozili otroke s seboj inu mladenke, ki prej še hudo so zrabili jih krvavo, takisto.
Vsemu tem vkljub na, pa slovenski narod se obranjal nekako je; njih bojna sila zanemarljiva vseeno bila ni. Svarog inu ostala božanstva ob strani stali so jim ves čas, vodila njih razum, dejanja pomembna.
"Dežela naša močna dovolj je, da vdorom sovragov upreti zna inu more se," zanosno bil dejal je Kalandir, Rosika spredaj na vozarja sedežu mu prikimala je obotavljaje se. "Porečem ti tako; premagal, izbrisal nas nihče ne bode!"
Tako inu drugače bila sta ona dva vdilj inu počez se pogovarjala še naprej ino kasneje, marsikako dobro izbesedovala inu pomenila se o stvareh taksitih ino drugačnih, voz konj vlekel je počasi inu počasi šla takisto njih, človekov dveh inu živali ene, pot kolovozna je, sonce bilo se vroče inu sijoče zgolj za trenutek, hip najmanjši skrilo izza oblakov majhnih inu belih, maloštevilčnih, ovc inu koz imeli le-ti obliko slično so.
Rosika, vozarica mlada inu prijazna, bila iz bisage svoje popotne, kožnata tvorba takenaka Kalandirja lastnini tonamenski, sadežev dvoje velikih izvlekla je, predložila enega sopotniku zadaj je na vozu svojem. "Jabolko sveže, zjutraj odbrano shrambe iz," mu dejala je, ko bil po hrani posegel ponujeni mu je, obrvi dvignivši povprašal kaj ponuja mu. "Doma dovolj sadja bilo je pridelano, lahko ga voljo po mili vsakdo seboj odvzema, za malico, južino glavno le-to mu je vedno." Sprejevši jabolko bil je Kalandir vanj zagrizel, kar počil po strani je sadež sočni inu trdi, ko bil z zobmi močnimi ga kosez je razklal. Molče nekaj minut oba bila sta hrano uživala, obed opoldanski.
"Um," začela deklina vozna je, "ko takole ponavadi voz inu konja vodim, zapojem kako pesem rada si. Imel ti kaj proti bi, ako jaz tudi sedajle nekolikanj bi zapela. Je pesem neka, ki dobro znam jo. Bode ti povšeči zagotovo." - "Kar, kar," bil je Kalandir pokimal. "Dobra pesem nikoli umanjkati ne sme, tako jaz mislim inu povem."
Že hotela je Rosika začeti peti, ko bila se zdrznila je nekolikanj, mencajoče proti sopotniku pogledala. "Em, To pesem bila sem se naučila, ko bila sem od drugih slišala jo. Na pamet znam jo. Em. Nisem jo bila kod, em, prebrala, da ne bodeš mislil,... Zaprmej, da je tako."
"Ja saj, kako pak bila se drugače bi bila dokopala do poznavanja le-te?" vprašal jo je Kalandir, pak v tem se zdelu mu je že, da ve v katerem grmu tiči kosmati zajec.
Je z glavo zmajala Rosika, da lasje rumeni so se ji zatresli. "No, nekateri pravijo, da lahko se pesem na kako stvar napiše, tako nje bistvo naprej prenese. Veš ti, seveda, da more, velesniki inu drugi to najstrožje prepovedujejo inu preganjajo kršitelje; da ta reč je od Vedomca samega, rečeno je."
Bil pokimal je na to Kalandir, mu od malih nog je v glavo bilo vbijano o tem, kako le bil bi on mogel to pozabiti. Pak kakor vse stvari, tudi ta imale svoje meje je inu nadzorovati mogli niso vedno inu povsod, če kdo to nesveto inu sprevrženo znanje rabi. Sam je bil v Laškem, to kraj na drugem koncu dežele te karantanske je, koncem zime bil o parih črkah poučen; ga pastir kozji bil je napisati ime je naučil; bode dobro, da tega obelodanja ne preveč naokoli, kaj človek ve, kdo vse posluša, ino kakšni ob tem njega so nameni.
"Samo toliko, da veš, povem ti." pristavila je deklina, nato začela peti. Je bila pesem začela tiho se, imela Rosika pravi glas za to je, nato nadaljevala hitreje inu močneje se, izvila se v glasno petje.
Bilo nje petje je Kalandirja na dom spomnila; sestra Ana bila dobro znala peti je takisto, parna je bila Rosiki, če ne še celo boljša, pogosto bila je ob večerih na kosezah pela inu zraven citre na igrala, inštrument leseni s strunami prepeti. Bile so citre te zapuščina njunih Mati, umrli Oni so prezgodaj, ob Ane porodu že.
Se pot spustila je skozi bližnji gozdni gaj, lahko oba potnika na vozu s konjem skupaj občudovala bujno sta zelenje, veje velike, težko naložene z listjem inu plodovi različnimi, njim lastnimi zgolj in le, ponekod bile so k tlom se sklanjale.
Malo pota prevozila sta, pokrajino zeleno okoliško opazovala, ljudi srečala nič. Bil je Kalandir že zjutraj ob prvem svitu na pot podal se, hodil dolgo inu sedaj še vozil se na vozu, pak dospel domov še ni. Upal je pri sebi, da uštel se ni inu da še danes domov dospe.
"Napotena jaz sedaj z vozom sem v rodno vas," povedala je mladenka bosopeta, pomignila z glavo svojo proti tovoru senenemu na vozu zadaj. "Tam bode ta slama za steljo živalim našim, ki v reji jih imamo; imajo rade jo krave zelo inu potemtakem dajejo izvrstno mleko; to pije se inu iz njega tvori sir različnih vrst ino pa oblik."
Pogladila se po trebuščku mladem je, kakor da lačna je postala. "Kmalu bodem jaz domov dospela, končala kmetsko pot meni naloženo. Spet lahko se bodem najedla kot prasica."
"No, če lačni so," nasmejal se je Kalandir inu pomežiknil ji, "lahko jaz kaj v usta dam Jim, ka-li?"
Rosika pomenljivo se zasmejala je, glas nje bil prijeten je, bil cel dan lahko jo poslušal bi. Zlezla ona na slamnati del voza, h Kalandirju je, počasi snela si obleko, zmuznila se iz tjanine, odvrgla jo na stran.
Zahotelo se zabave njej telesne je; pa saj bil pravi letni čas za to je. Kalandirju ustrezalo to je čisto prav; spričo nekajdnevnega izostanka dekline bil potreben je kot zmaj. Pustila konja je, da sam naprej je hodil. Cesta bila samo je ena in verjetno žival poznala pot domov je.
"Peruna sekirče zlato, obdarjena ti si, dečva, dokaj zelo!" dejal pohvalno je Kalandir, pasel oči po nje golem telesu mladem. Polne, napeti grudi, lep trebušček, ravno prav zalita stegna, pak med nogama mala, topla mucka.
Sklonila k njemu se je, poljubila ga na lice, usta, vrat. On storil je enako, z jezikom okusil slani pot na njeni koži mehkomlečni, lepo napeti.
Rosika gola zleknila se na hrbet je v seno, za njo bil je sedež voznikov. Kalandir razbremenil se oblačil je svojih takoenako kakor ona popred, sklonil se k njenemu mednožju, razodkrila ga dečva razprši noge brezsramno je, vabeča odprta vase.
Pravilno ta del telesni žensk imenujejo češpljica, saj ko Kalandir jo tam prijel s prsti je, mehko meso toplo, vlažno bilo je na otip inu pa pogled kot mali sadež jestljivi, sočni, vabljivo dehteči.
Malo jo podražil s prstoma je po njej, Rosika vzburjeno zagodla, kakor mala muca je. Ji Kalandir je špranjico poljubil, poduhal nje vonj inu okusil telesni sok; nje vlažnost opojna ostala mu na dlakah obraznih je, kakor rosa jutranja.
Slamico je izbral iz kopice, dražil ji jo z njo. Dečva ob tem navdušeno je vzdihovala, prosila, nej!, rotila!, naj neha še pred koncem dneva tega na Žive haljico prosojno ne.
Kasneje, ko oba zadovoljena inu prijetno utrujena ležala v senu sta, sončni žarki topli sijali na njuni razgreti, potni so telesi goli, opazoval je Kalandir nebo nad njim; bilo še vedno modro je, oblaki vili so se zgolj tu ino pa tam. V okolici slišati bilo je ptičev različnih oglašanje, petje.
Nekje v višavah daljnih opazil dvoje zmajev obrisov je; morda to ista od prej sta bila, pak morebiti druga, vedel ni.
Spomnil se na stari rek je ljudski. Moški naj imel bi v življenju tri stvari; žensko, ležišče inu zmaja.
Pogledal doli k nogam svojim je, kjer deklica si še vedno dajala opravka z usti je cmokaje, čutil vsak nje poljub je mokri, obliz na mesu občutljivem svojem, vetrič rahli kuštral ji lase rumenozlate je.
Vesel je bil, da vsaj dve od treh stvari trenutno imel je. Gospodovala krila nad deželo slovansko zmajev so velika, on pak bil dekletu pod krilo zlezel je. Prihodnost videti bila je svetla.