Leseno Nakovalo, part 3

3.



Počasni inu skladni pa tudi močni, odmerjeni bili so zamahi vodnega vozarja, ki čoln bil leseni po jezeru modro zelenem tega dne je vodil. Pot zanj bila je stalna, udomačena; videlo se to iz njegovega je staja na voznika mestu, njegovi gibi bilo so davno naučeni, starovedni.
Odvrnila svoj pogled je Arnika od temno modre gladine jezera tega, po katerem vožnja se godila je, v nebo, ki bilo jasno je, obsijano s soncem, le tu pa tam kak oblak beli se nahajal je. Veter rahlo sedaj pihljal je tu na jezeru, preje na obali oddaljeni čutiti ga bilo zaradi rastja gostega ni.
Na eni strani obale dvigal hrib se je dokaj visoko; pravzaprav bila sta jezero inu njega mala, a dovolj velika za ljudi namene obala umeščena v dolino majhno, od vseh strani obdano s hribi; skalni del veliki štrlel ponosno je iz zemlje črne inu rastja zelenobujnega. Zamišljala si je ona, da ta hrib kakor ustvarjen je, da nekdo tam postavi bivališče si; daleč on imel razgled inu oblast bi, nad jezerom inu dolino to zeleno malo.
Oči udrte modre na nje obrazu bledem našle novo so si sliko v otoku malem, ki risal se v daljavi je, prihajal bliže; to bil cilj tega čolna je; rečeno je bilo Arniki, da imenuje pletnja se. V njem sedela ona sama ni; levo od nje zadaj, ona bila desno inu bolj spredaj je pak brodar v temno opravo odeti, slično kakor one, stal zadaj pri veslu dolgem, ki krmilo bilo obenem je, sedeli še dve pripadnici temačne, no vsaj tako so drugi on njih pravili, združbe so.
Imenovale so one more se in njih božanstvo hvaljeno bila Morana je.
Ta združba žensk, deklet isključno, moških v njih vrstah bilo ni, imela sveto je nalogo bdeti nad narodom slovanskim, ki živel tu v Karantaniji je inu deželi nižje, Karnioli takisto, varovati, da ljudje na pravih potih so. Eden naukov važnih njih zelo, ki tudi druge njim podobne združbe, Perunovci in Velesniki, na primer, so poudarjale, bila prepoved uporabe pisave je inu branja, znanja nesvetega, ki iz nje izvira, takisto. Pazile one so na to skrbno, kaznovale hudo, akoravno kdo pri tem pregrešil se je; kazni bile so hude, krvave, njih pozabilo se med ljudstvom slovenskim ni.
V tak smoter bila ona, kakor druge izmed njih skupine, s seboj v notranjosti halje črne svoje dolge nosila oster nož je, za uporabo pripravljen vedno, pa poleg tega v bisagi notranji takisto se zelišč je mnogo našlo, bila njih lastnost strupena je, more znane takisto so po strupih hudih bile, zavdati vsakemu so one znale.
Pa skrb za blagor ljudski bila zgolj njih postranska stvar, namera je. Mnogo bolj pomembna, dasiravno tudi 'pisanika', kakor se imenovala ta vodnja je, bila za odmet ni, bila njih naloga častiti Morano je bila, temniko to, katere moč inu oblast nad smrtjo inu zimo je velika, djana ji v last Peruna Gromovnika od.
Skrbela združba mor je, da redno so žrtve ljudske inu daritve takoenako razne djane bile v njeno čast; tako se moč njena, ki že prej bila je veličastna, le bedak brezumni dvomil v nje popolno inu končno moč bi!, krepila je stoterno inu z njimi moč nje služabnic, častilk ponižnih inu ustrežnih takisto.
Za moro, nje naloge svete, bila vsaka dečva kmetska primerna ni. Zgolj, le in samo tiste, ki imele v sebi moč so notranjo izžarevajočo, voljo pravo, postale članice hudo strahospoštovane inu poznane so.
Njih izgled bil temačen, odljuden je; želele one so svojo podobo kar v največji meri približati tisti, katero v mjih prepričanju imela Morana je; tako še bolj nje častilke so bile.
Kakor vse ostale njihovega reda, tudi nje sopotnici dve v čolnu malem, plentji, imela Arnika odeto prek telesa črno haljo je, s kapuco takisto črno poveznjeno prek glave; pod grobo tkanino ovčene preje črne nosila zgolj predpasnik mali, krpico kožodlakavo malo res, ki pokrivala ji osramje je, drugega imela na sebi ni, noge bose bile so utrjene od potov žuljavo.
Obraz njen mladi, čeravno milo lep dekliški, bil je mrtvo blede barve; taka že njena naravna rodna polt bila je, pa to bledico povečala je ona še uporabivši barvilo neznanega izvora, ki morane so v hrambi ga imele.
Nje nebesno modre oči kot udrte izgledale so na nje obrazu bledem, dajale ji izgled odljuden, in dasiravno bila ona še deklič je mladi, imela obraz je deloma upadel, temne lise so bile na nje koži mladi pod očmi vidne dobro, posledice stradanja, odrekanja hrani to bile so inu pa spanja takisto; morale
so morane biti dobro utrjene, da njih nalogo posvečeno so lahko opravljale.
Pa bila v njih vrstah ona še ni dolgo, pristopila v njih vrste s petnajstimi dopolnjenimi pomladmi je, četrto leto sedaj kmalu bode dopolnjeno, tako da njena lica, obraz takisto, popolnoma še upadla, spremenila se nista, nje lepota mladostna še je tu bila, izginila ni. Nasmeh njen še vedno lep, prisrčen bil je, spuščeni črni lasje dolgi povdarjali nje mladostno lepoto so slovensko.
Izpod kute temne z enim je očesom pogledala sopotnicama proti, sedeli sta na drugi strani pletnje, govorili nekaj prav potiho medseboj, kakor more vedno so, le šepetaje govorile, slišati bilo ju ni, čeprav jezero bilo je mirno inu narava kopna pravtako.
Zadaj stal kot kip je brodnik temni, visokorasli, počasi vodil čoln, ladjo majhno do otoka, katerega se obrisi večali so v daljavi. Govoril vozar kaj dosti ni, zgolj ob prihodu, ko somori sta z njim menili se prevozu o. Oni dve starejši, iskušenejši sta bili od nje, zatorej vodili sta; pak sicer v izročilu mor bilo zapisano je, da vsaka zase gospodarica, vodnica sposobna je.
Pustila je Arnika sopotnike ob strani, raje opazovala živali vodne je, ki so nekolikanj boječe mimo pletnje plavale, zvedavo gledale, kdo gre. Po gladini zelenomodri priplaval mimo, čisto blizu čolna bel labod je, malo bolj od daleč spremljala jih jata divjih račk je, oglašala se gagajoče.
Iz notranje suknje svoje uborne vzela Arni, kakor so jo klicali tudi, košček hruha, skorjico črnega. Bil sicer mišljen ji za obed je, pa se odločila je, da raje racam inu labodu nadrobi ga. Sama smela tako ali tako jesti preveč ni.
Vrgla drobne kose kruha je v vodo, živali hlastno so po njih planile, prepirale med seboj se za vsakega, ki večji bil je. Dozdevalo se je Arniki, da nje dejanje povšeči bode sopotnicama ne, pa ti opazili njenega početja nista, zaverovani v pogovor svoj bili sta tihi.
Gledala v valove male vodne je, ki na gladini jezerni se tvorili so, zadevali ob lesno stavbo čolna, prav tiho se oglašali. Segla z eno roko je v vodo, rezala z njo valove. Jezero bilo je dokaj toplo, pozimi pa zgodilo se ponavadi je, to vedela Arnika je, da prekrila ga ledena ploskev je, voda bila se v led ostro mrzli je ispremenila.
Brodnik nekaj je momljaje izustil, naznanil da dospeli oni bodejo na otok jezerni prav vsak čas. Arnika si premestila težo je sede nekoliko, pripravila na skorajšnje izkrcanje se. Na otok ta zelenokamni jezerni, v kraju medgorskem, ki imenuje Bledje se; bližala se obala njega je.
Spomnila se Arnika gledaje otok mali ta na stare govorice, ki o tem kraju so veljale. V dolini tej bila velika je planjava, z mehko travo stlana. Na sredi tega travnika bila je velika skala stala, dvigala se visoko nad travnike zelene je.
Te travnike uporabljale vilinske deklice so, plesale na njih vilinske plese svoje, človeku dojemljive ne. Vilini vedeli so, da ta trava, rastje dobro, mehko je, zakaj sami so ga bili tam posejali. Pak, ko bili ljudje, pastirji ovac so na ta kraj prišli, bile so njih črede, bravi velike, vso dobro zeleno travo pomulile. Pa vilinke dejale so ljudem, naj svojih živali ne pasejo po njih travnatem plesišču, a ti nevedneži, bili so se zgolj smejali njim zahtevam, vzeli jih zares ne.
Tako zgodilo se čez čas je, da prav najmlajša inu najlepša izmed vilink tega kraja bila si pri plesu na slabi travi, od ovac uničenem njih plesišču, nogo je zlomila.
Arnika nemalo se zdrznila je, ko čoln nerahlo butnil ob obalo otočno je, tu pristan je našel svoj. Odvrnila pogled svoj z jezera mirnega je gladine, s oncem svetlim obsijane, počasi vstala, pripravila se izkrcanje na.
Brodar temačni inu tihi pletnjo je na mestu ustavil; lahko so potnice varno izstopile, prešle na trdna tla skalena, tu pa tam z rastjem zelenim poraščena. Bilo privezanih na obalo nizko je še nekaj drugih pletenj, natančno tri, na njih brodarji so bili takisto, čakali potnic, ki popred so jih speljali sem. Dala prednost Arnika sopotnicama svojima je, pustila jima ustrežljivo, da naprej pred njo sta šli.
Bile so vilinke zatorej vodo iz gora priklicale, da ta napolnila je dolino celo, prekrila travnike, samo sredi jezera, ki takega načina nastalo je, ostal je vrh skale velikanske, kamor so vilinke se umaknila. Plesale tam so naprej svoje plese, pak ljudje, pastirji neposlušni, ti niso mogli tam več svoje drobnice pasti. To bilo jim v spomin je, kaj zgodi se tistim, ki vilinov - narave spoštujejo ne.
Tako si mislila Arnika mlada je, ko stopala počasi za obema morama je ona; brodar ostal zadaj pri čolnu je, bržkone izmenjal kaj besed z ostalimi vozarji.
Hitele one niso, marveč stopale počasi, preudarne; kakor v izročilu mor ustnem dejano je: služabnice Morane ne hitijo, marveč druge spodbudijo k hitenju.
To po izročilu ljudskem zgodilo se že davno je, pak veljalo med bivalci okoliščkimi tega kraja je,
to vedela Arnika je, da še zmeraj na otoku vidijo luči vilinske se, znaki njih navzočnosti, dejavnosti
plesne lepe, vilinov del čudna svetloba.
Pot bila navzgor, proti vrhu otoka malega je speljana, vbite so bile stopnice kar položne, tlakovane s prodniki zaobljenimi inu ostalimi kamninami, ki bolj ostre so narave bili, takisto. Robovi so prerasli bili stopnic z rastjem zelenim, podrastjo inu zelmi, večino jih Arnika po izmenu je poznala.
Na ogozdenem robu poti kamnite te vzpenjalne nek škrat v rjavo sivi suknji si opravka z okopavanjem gred rdeče in oranžno rožnatih z lopato inu krampom inu rezanjem vejic odpadnih, to je tistih, ki na grmovju ali drevesih bližnjih so polomile se, osušile se od sonca ali bolezni rastlinske, takisto, dajal, požvižgaval si pri tem je nek napev obsceni.
Poleg vrtnarja malega inu brkatega, mu segala je rdeča brada skoraj do kolen, bila na tleh je košarica iz vrbovine suhe skup' spletena, v njej zložil si je škrat plodove nabrane, tiste, ki od dreves inu grmovja okoliškega so bili pa tudi v podrasti najti jih je moč bilo nemalo, letina bila obilna je, Vesna, boginja lepa inu mlada, zahvaljena!'; to je žir, kostanjevi plodovi zelo bodeči, orehi inu lešniki, pa seveda jagode gozdne, temne borovnice inu brusnice, ki k divjačini uplenjeni se podajo dobro, takisto.
Bil oskrbovalec ta nižjerastni je od mor naročen, da skrbel za rastlinje je tega otoka bujno, spravljal v red ga, poplačan bil za to je dobro v narave darovih; si smel vzeti je z otoka poleg plodov užitnih, to je sadja, zelenjave inu gob mesnatih, tudi polen nasekanih lesenih, ki nastala so od drevja odpadnega, takisto.
Na videz škrat, kolikor je Arniki ostalo v spominu njenem, ime mu Lojz je bilo, dajal je vtis, da mimohodečih zapazi on ne, pak vedela je ona dobro, da za vsakega ve še preden mimo njega pride.
Kar po pripovedi starodavni tod zgodilo se je, morda bilo je res, a sedaj zagotovo vilink bilo na
otoku ni, mislila si je ona inu nadaljevala svojo pot. More tukaj svojega svetišča, enega izmed mnogih v deželi, skupaj skladovnico dale so, postavile tempelj mali, koder Morano lehko častijo. Kar videli ljudje okoliški so, bile plamenice, baklje ognjene mor so, ko po otoku hodile so.
Ustavila za hip se na stopnicah je; še nekaj pota, a ne veliko, bilo pred njo je, mori nadaljevali sami sta naprej, ozirali se zanjo ne.
Z nje mesta stojnega moč videti bilo na jezero je v vse smeri, gozd kar nizek tu je bil, pa na okolico obalno pravtako razgled mogoč je bil, prav lep.
Razmišljavši popred o vilinkah spomnila se Arnika mlada je še na mokriše; vrsto to skrivnostno, ki imela je lastnosti tako vilink kakor škratov, pa veliko svojih lastnih. Mokriši ali močvirniki, kakor se tudi jim je reklo, imeli svoje domove so na rekah, jezerih, močvirjih; to njim bilo naravno je okollje, dobro so poznali ga, mnogo bolj kot druge vrste. Bili zatorej so mokriši pripravni za prevoze po vodah različnih, mnogi so za to najemali jih, da pot jim pravo pokažejo.
Morebiti tudi brodar, ki na otok jih pripeljal je, bil mokriš je. Vedela tega ona zagotovo ni, zakaj vozec bil vseskozi je popolnoma zakrit; ločiti od človeka ali vile moč bilo ga ni
Veter nekako tu v višini bolj močno potegnil je, zmrazilo po telesu jo je mladem; oprava ji v toploto bila kako veliko nikakor ni, mršil dolge lase ji črne je, zaplapolali ti v zraku so.
Zavzdihnila ona rahlo je, obrnila se v prejšnji smeri, hotela za sodružbenicama iti.
Naenkrat, iznenada, jo v trebuhu spodaj zabolelo nadmočno je, skoraj zakričala na ves glas je ona, krčevito z rokama prijela se za trebuh je, komaj obstala na nogah.
Bila to naravna je lastnost deklet, to vedela je ona, da ob kakem času spodaj krvavijo; nevarnega to bilo ni nič, pa neprijetnost vseeno stalna, boleča.
Bila zaužila je nekaj dni nazaj zelišča zdravilna, more so na take reči spoznale dobro se, ki naj bi v neki meri pomagala ji, da krvavitev njena premočna bode ne inu spremljajoče krče telesne ublažila, takisto. Menila je, da bode to pomagalo. Se uštela je krvavo.
Nekaj trenutkov stala pri miru na stopnicah kamenitih je, prenašala bolečino telesno svojo tiho. Čutila ona je, kako po stegnih notranjih ji kri curlja rdeča, počasi kapa na kamnita tla.
Ko bilo za njo je, z roko si predpasniček okoliledni je prijela, bil narejen iz kože inu dlake jelenje svetlorjave je, obrisala si mednožje mokrokrvavo z njim, stegna mlada napeta takisto.
Po nekem času pomirila se je, nadaljevala pot stopnično.
Prispevši do vrha hriba otočnega, kamor bila namenjena je popotno, bil tu je ravninski del, porasel z gozdom inu podrastjo zeleno takisto, ustavila se je ona, se pogled ji ustavil je na kamniti gmoti; sklade kamenite velike, take, da še ajd ali trol jih komaj premaknil stežka bi, morda celo ne, bile na kopico veliko skup so djane, tako tvorile svetišče so, ki Morani, nosilki tej smrti inu zime temačni, bilo
posvečeno je, sestavljeno v njeno temno čast.
Podolgovate gmote skalne bile ponekod obrasle z bršljanom trdovejnatim so, zeljo to močno, ki od drugih rastlin hrano, moč življensko črpa, sebi v življenje, njim v smrt, pogubo. Pak tla okoli svetišča hribovrhnega bila očiščena rastja zelenega so povsem, kakor da tu nič ne raste, da zemlja tod okvarjena je, primerna ne življenje za.
Bližajoča vhodu v svetišče temno, zaslišala je Arnika glasove deklet, ki od znotraj so prihajali. Bilo to petje milozvočno mor je, vse od njih v tem bile zelo so uke, le v vilinkah se pri tem jim para najde, s katerim one hvalnice so pele božanstvu svojemu, Morani hudi, oznanjale nje moč, oblast, širile njeno poznanost ljudstvom med.
Pesem lepa vedno dobrodošla je, si mislila je Arnika, ko stopila je v tamačni tempelj ta, poiskala za sebe prostor stojni, od koder lahko opazovala druge more je. Nahajale te po svetišču so naokoli se, pa maloštevilno, zakaj njih združba bila vedno majhna je, tu zbranih bilo več kot dvanajst ni.
S pesmijo, ki v melodiji svoji inu verzih leporečnih skriva modrost ljudsko inu njih znanje takoenako, pa s pripovedmi inu reki širilo se izročilo ljudsko med Sloveni je; tako se zdelo je Arniki mladi, da na tak način je mnogo bolje, kot na tisti, ki imenuje pisanje inu branje se, Perun Gromovnik inu pa Morana temna vzela ju!, vedenje ljudi naokoli priobčevati. Zato pa tudi prizadevale so one se, tako kot tudi ostale njim podobne združbe, pisanje inu branje prepovedati, ovreči.
Zrak svetišča notranjosti bil zatohel, težak je, zaznati vonj po šmarnici je inu še nekaterih drugih zeliščih, zeleh dimonosnih, dišečih močno zelo, moč bilo.
Privadile so oči modre Arniki se na temo dokaj hitro, lahko razločila somor obrise je v templju; brljava ognjenih bakelj velikih, ki bile postavljene ob zidovih, kotih so, jih osvetljevala je.
In na oltarju tam na končni steni dvorane srednje male, žrtveniku pravzaprav, to je mizi kameniti, na kateri obred krvavi godi nemalokrat se v čast Morani, ležala človeška je postava, obleke brez, pa živa še.
A ne za dolgo, kakor je v govoru svojem temnozvočnem priobčevala mora v temno haljo odeta, zraven žrtvenika stoječa. Ta, ki imenovala se Trepetlika je, kakor je Arniki poznano bilo od prej, bila kaka posebna voditeljica mor ni, te bile so vsaka zase svoje, pa podvržene skupni veri, načinom inu razmišljanjem, a sedaj prevzela je pobudo, razlagala kaj zgoditi se v kratkem ima.
Žrtev gola na oltarju kamenitem, imenoval se mladec Tikar je, pa določen za daritev Morani iz razloga, da v svetišču svetem tem hotel krasti je, nemočno je ležala, čakala jo usoda grozna je.
So ponavadi bili za žrtvovanje določeni le oni, ki kak zločin, pregreho hudo, veliko ali malo so storili med ljudmi, tako da njih smert bila zaslužena gotovo je, pak če teh bilo na voljo ob trenutku potrebe ni, zadostilo se Morane volji je z nedolžnim izbrancem takisto.
Tista mora, ki Trepetlika se imenovala je inu danes zapovedovala, vodila srečanje sveto, v Morane čast namišljeno, bila velela dvema izmed somor je, da pristopili k žrtvi na oltar privezani sta, izdrtih nožev ostrih svojih v rokah bledopoltih. Je spremljajo njih gibe svete milozvočno petje.
Privezani na kamen spoznal v njih gibih je namero strašno, ki poguba zanj bode vkratkem. Začel je stresati na mizi kameniti se silovito, poskušajoč rešiti se, morda uteči. Bilo to njega je početje brezplodno kakor onegavljenje dveh dečev medsebojno, vrvi dobro so držale ga, pa četudi bi po sreči zmaknil se, iz hrama tega temnega uspel uteči živ bi ne.
Mori za izvršbo odbrani izmed prisotnih pristopili k njemu sta, dvignili roki svoji koščeno bledi inu suhi, v njiju noža ostra čakala sta tiho, da zarežeta v meso, kožo živo, da steče kri.
Ob petju vseskoznem opazujočih mor, ki preglasili so nekajkrat le kriki žrtve ga, bili sta mori prav nemilo ga zaklali.

Prav lepo bilo je spet na sveži zrak poletni priti, mislila si Arnika je mlada, ko družno s somorami ostalimi bila iz svetišča temnega prišla je; sapica hladna ravno pravšnja, da prežene ostri duh in dim, ki svojska sta bila zelem različnim, te v notranjosti se žgale so, bilo že prav težko je dihati normalo, enkrat Arniki skoraj se primerilo je, da prav nič dostojanstveno nje stanu pobruhala bi sebe inu okolico najbližjo, dasiravno nje slabost takisto bila izvirala, temeljila je v bolečinah njenih trebušnih, Morana jo bila obvarovala je najhujše sramote inu graje, ki od drugih bi jo slišala.
Ji veter hladni, pa ne premočni, ravno pravšnji, da duha ji prebudil znova je, notri prej bila skoraj proti koncu je zaspala, bil lase je črne v eno stran podil, globoko zrak hladni ona je vdihnila, so prsi mlade ji pod taknino črno inu grobo se dvignile, napele.
Bilo dovolj je čolnov, da vse more tukaj zbrane nazaj na obalo popeljejo, naročeno bilo je vozarjev, da do zadnje naj počakajo, pa veliko jih bilo okoli ravnice male z rastjem posejane inu drevesi, grmi takisto, ostalo je, zatopljene so bile v pogovor tihi.
Bila zatorej se Arnika je odločila, da spusti do obrežja otoka tega malega se, odpočije si, razgleda po okolici, nemara kako užitno zel v podrastju okoliškem zase najde. Pustila je ostale more, nihče ji nič ni rekel, pak ona drugim takisto ne, namenila se na drugo stran od koder bila je popred ob prihodu na otok hodila, spustila se med drevjem zelenolistnatim, iglasto rastje takenako bilo prisotno je, res bila je narava tod dokaj mnogo raznolika, nemara resnično so jo bili vile zasadile po načrtu svojem.
Prišla do obale kamnite je, z mahovi inu rastjem drugim nizkotalnim bila porasla je, ponekod nekaj
Oči so njene škrata brkatega spoznale, ki popreje bila ga videla ob poti kameniti je. Zanimalo jo je le kaj on tod počenja?
Jo nizkoraslo bitje je zaslišalo, po takem gozdu pak tiho se hoditi dalo ni, proti nje se obrnilo, svoje delo v kraj pustilo.
"Hoj, pozdravljena!" je bil zaklical veselo, z roko ji pomahal, govoril v Slovenom jezikulastnem, pak naglasom prepoznavnim, bili so namreč škrati svoj jezik med seboj govorili, čudno res bil slišati je neškratom, za pogovore z drugimi rabili so slovenski jezik. Takisto bili so vilini govorili svoj jezik teško razumljivi, inu ajdi svojo jezikavost istotako, le čateži bili so od Slovenov jezik njihov prevzeli, govorili ga sedaj tudi med seboj, starega svojega že skoraj poznali več ne. Dajal videza sovražnega zaenkrat ni, a vseeno sklenila Arnika je, da bode previdno postopala, nemalo ljudi inu takisto drugih bitij mor ravno rado ni imelo. Bolje, da previden živ si, kot pa mrtev prostomiselen, brezskrben.
"Pozdravljen," odzdravila je ona, po produ, grušču naokolskem k njemu se namenila. Ob tem pak je za trenutek z nogo boso zdrsnila, na kamnu ostrem, ki iz tal štrlel je, grdo se porezala.
Zaječala je, z roko eno za ranjeno stopalo se prijela, skoraj ob tem izgubila ravnotežje svoje, vznak se prevrnila. Nazadnje le prišepala do škrata je, ki z zanimanjem jo ob ognju, ki zakuril si ga je ob vodi, pa na njem nekaj dobro dišečega pekel, sede je gledal.
"Mnja, gospodična draga inu spoštovana," dejal je škrat, z roko se po bradi rdeči počohal, mu segala je skoraj do kolen, "tako bodete še kaj hudega si storili. Nevarno tukaj je hoditi, ako kraja ne poznaš. Nevarnost preži vsepovsod, verjemite mi."
Arnika, ki skoraj zajokala je, pa v zadnjem trenutku zbrala se, kako za moro bi spodobilo se tuliti za vsako malo rano, na njegove besede bila le tiho je prikimala, pa bliže prišepala.
"Nevarno bržkone ni," dejal škrat je spravljivo, "pak bode mnogo bolje, ako nogo Vam oskrbiva." Ji pomignil je, naj bliže sede, pa nato nek leseni lonček iz žepa obleke svoje vzel.
Arnika bila ubogljivo poleg njega sedla je, nogo svojo golo škratu predložila; temu so oči nekolikanj poblisnile, ko razprla nekoliko se ji črna halja je, da videl se trebušček njen je inu stegna mlada.
V roko bil je škrat bradati mazilo neko tuje zelenobarvno vzel, s prsti ji namazal rano na podplatu, prej bil ji jo z vodo jezersko izmil je, da nemara kaj zagnoji se hudo ji ne.
"Hvala za pomoč," dejala škratu je, k sebi nogo potegnila, s haljo jo pokrila "Ime meni Arnika je, pa tebi?
"Meni Alojzij, porivač ime je," izprsil se je škratelj, naprej govoril. "Sin sem Taneža, brata Grapa, ki gospodar rudnikov je v Galinski gori, njega pa sorodnik takisto spoštovani škrat Berkandeljc je iz Idrijskih gora, nemara slišala si zanj, ka-li, pa pravtako v mojem rodu Fardin je, ki gospodari v zbranim škratovskim soseskam Zagorskih rudnikov," je jel nakladati, da voz obstal bi inu konja, akoprav noričana, onemogla bi.
"Vidim sama, da tukaj si zavetje našel si," prekinila ga Arnika naposled je, ko dozdevati se ji je že začelo, da škrata povedovanja bode konec dne tega ne. "Lepo ob vodi, ribe notri za ujed primerne so, ka-li?"
"Čisto res," potrdil škrat Alojzij niskorasli je, videti bilo mu v glasu ali stasu ni, da zameril bi mladenki, ko prekinila ga pri naštevanju sorodnikov pomembnih inu velecenjenih je. "Pak slučajno tukaj si me našla ne," nadaljeval je, z roko višje proti vrhu otoka malega pokazal je, tam uzrla Arnika je kožo malo, bržkone pribevališče tega škrata stalno, koder si zavetja pred silami narave, ki mnogokrat bile so neprijazne, zlohotne, našel je. "To moje bivališče malo, a prijetno je." Premolknil malo je, izprsil pomembno se. "Vsakdo bil bi zase ga poželel, celo koseska gospoda, sam Knez, nemara."
"Pak zanima nekaj me," dejala Arnika počasi je, nekolikanj postrani škrata gledala. "Ime tvoje drugo, omenil prej si, Porivač je, nej?"
Se zakrohotal nemarno Alojzij je, pemedel gosto brado si, kako le hodil s tolikšno dlako je po svetu on, morebiti na konja jo privezano je imel, morda na zmaja?
"Viš' jo dečvo, a, ha-ha! Kake jo reči zanimajo, vrabca!" Bilo postalo Arniki kar malo neprijetno ob tem je, ko Alojzij se ji smejal je. "Si mislila Arnika," govoril škrat je, "da tako mi pravijo, ker rad ga v mladenke žmohtne tlačim, kakršna si tukajle ti, he-he, porivam sladostrastno jih?"
Ji kri v obraz prišla nenadoma je, odvrnila obraz je Arnika od škrata, malo ga sklonila. "Um-, ja."
"Viš' jo dečvo," spet se zasmejal niskoraslež je, skoraj na hrbet padel od smeha "Kake ji reči po tej glavici lepi rojijo, heh."
"Ne, ne," nadaljeval je škratelj, "tako me v rodnem rovu rudnika temačnega kličejo, ker delo moje, preden bil sem sem preselil se, bilo je, da voziček mali rudniški težko naložen porivam predseboj."
"Boj ti se ne, naskočiti te nameravam ne," zatrdil Arniki je Alojzij, pak nekaj v očeh njegovih rjavih videla je mlada mora, kar govorilo ji je, da misli njega so precej drugačne.
"Pak dovolj besedi," zaključil pogovor Alojzij je naposled. "Jejva."
Pekel na ognju zraven on dve ribi je, prejkoslej ju bil v jezeru okolnem ujel je, zapazila ležati vkraj je palico inu vrv zravno, trnek bržkone, se širil duh prijeten od pečenja naokoli je, polnil nosnice obeh zravensedežih.
Bili sta ribi vkratkem pečeni, z nožičem malim, ki za pasom ga do takrat nosil je, narezal Alojzij ribi na več kosov primernih za ujed je; ponudil jih polovico Arniki.
"Sem sprva nameravala zgolj nekaj podrasnih plodovov si nabrati, to bila bi današnja južina bi," pogledala kose slastno dišeče ribe je, "pak mislim, da tole boljše bode bilo."
"Kar vzemi, more bodejo ti tega zamerile ne," odvrnil škrat je, ji odredil delež zvrhan, poleg še debel kos kruha, prinesel ga že popred iz shrambe svoje je, pristavil je. Sprejela obe dobrini mladenka veselo je. Se spravila k jedi sta oba; nekaj časa zgolj inu samo mlaskanje tiho bilo je slišati, pa Alojzij zraven zadovoljno godel, polaskaval je.
"Torej odločila ti si se, da v združbi mor pot svojo najdeš," povprašal škratelj je, ko ravno sta obed skončevala, Arniki preostalo še nekaj koščekov kruha je.
"Kaj domači na to porečejo, sprašujem se," nadaljeval na Arnikino kimanje je Alojzij mali, s tlečo trsko malo vžgal si leseno pipo, na podrtijo drevesno za njim naslonil se. "Ne raduje se vsak človek, ko njega hči med more pojde, tako jaz bi menil."
Zares, si mislila je Arnika, gledaje jezera gladino, nje mati imeli so pomislekov o tem nemalo, pak oče njen ponosni bili so, ko sprejele so med more jo, veselili se iskreno.
Inu Ožbej, pomislila na njega je z ljubeznijo, koprnenjem, ko zatipala na roki zapestnico vrvičasto ona je, ki ji poklonil jo že davno on je, razumel nje odločitev je, podpiral jo, dasiravno nemalokrat bil ji svetoval odhod od mor je takisto.
"To bila odločitev moja je," odgovorila Arnika mu je. "S tem morajo živeti."