Leseno Nakovalo, part 2

2.


Travniki zeleni, ki za pašo kakor ustvarjeni so inu pripravni dokaj zelo, vili so vsenaokoli se, koder oko pogleda ostrega moglo seči je. Obkrožali so trate te zelenosveže prostrani gozdovi bujni; bili oni dom so, posest naravna vilincev slokih, ki tod bivajo, živijo.
Zaustavila se po skokovitem diru na vzpetini skalnati je, ki iz travnato mehke površine strlela je; od tod pogled se dober je ponujal; vsa okolica, daljna inu pa tista, ki bolj je oddaljena, bila dobro vidna je odtod.
Veter rahli, sapica pravzaprav komaj zaznavna, mršil ji lase rumeno slamnate je dolge, ki padali na razodkrite prsi polne njene so; te plale so ji rahlo, zakaj hiter dir za njo je bil.
Nje bilo ime je Elika in bila je čatežinja mlada. Zgornji del trupa inu pa glava bili so človeški, ženski, pak spodnja polovica od trebuha dol bila je kozja. Dlakava koža sivo bela, ponekod rjava, pokrivala ji ta del telesa ino četvero okopitenih je nog. Moški pripadniki nje vrste, samci imeli so na glavi dvoje še rogov, pak ona jih kot samica imela ni, takisto brade bele ne.
Premotrila s pogledom svojim ostrim je travnik bližnji; tam pasla njej v oskrbo poverjena se je čreda živine, bile to večinoma so ovce belovolne pa tudi nekaj koz zraven pristavljenih bilo je.
Tako kot mnogi nje rodu čateškega iz, tudi Elika bila pastirica je; skrbela za inu bedela čredo nad živine je, pazila je, da kaka nesreča se zgodi ji ne, preden postanejo godne za zakol, porabo.
Temu v izogib s seboj na hrbtu nosila tulca iz živalskih kož napravljeni puščic ostrih je vedno, z njimi dobro je podkuriti znala vsaki beštiji, ki bi nje varovano čredo živalsko si poželela; tako kot vsi čateži bila izučena v uporabi smrtonosni loka inu puščic je, morebiti le v vilinih se jih para najde.
Poleg loka inu puščic s seboj nosila še bisago je popotno iz kožuha belega ovac stvorjeno; v njej imela kos sira velik je za južino, za pijačo sama poskrbeti znala je. Okoli vratu pa visela na tanki vrvici, beli niti ji piščalka pastirska je; z njo nemalokrat igrala čredi varovani je, preganjala si čas, ki ji včasih bil dolg, predolg je.
Četudi njeno opravilo mnogokrat dolgočasno bilo je dokaj inu nevarno prenekaterikrat takisto, zakaj beštije hude, medvedi, volkovi, risi pa čudraki inu zmaji dolgokrilni, velikokrat želeli gostiti z mesom živali črede njene so, pa tako ji življenje ustrezalo je in čudila tistim se pripadnikom je njene vrste, ki drugi stvari so posvetili se, namreč trgovanju inu tovorjenju dobrin, blaga.
Posel dobro jim je tekel, dobrin izmenjava uspevala jim dobro je, saj poleg živinoreje bili pripravni čateži takisto so za prevažanje tovora. Seveda oni sami vlekli vozov tovornih niso, za to uporabljali konje močne so, pa vseeno lažje in hitreje kakor ljudje opravili so dolgo pot.
Glavnino njih pretrgovanih dobrin tvorila modra šmarnica je, zelišče čudno, ki iz vzhodnih dežel izhajalo je; od tam jo tudi čateži tovorili so velike količine. Njih opojni učinek zaželen najbolj pri članih Zadruge je bil, z njim si lajšali so težave telesne inu miselne takisto, ki visoko nad oblaki, v višavah spričo njih opravil so nastajale, pa imeli so še druge odjemalce takoenako.
Posel cvetel je, ni mu videti bilo je konca, zatorej mnogo se čatežev je odločilo, da opusti njih poprejšnji, staromodni način življenja, to je pastirstvo, inu preide v trgovstvo; v tem prihodnost je.
A videla je Elika pri nemalo sovrstnikih iskrice čudne v očeh, tiste, ki pohlep jih oče je, pa sebičnost mati. V ljudstvo čateško nekaj gnilega se naseljevalo počasi je.
Veter malo bolj zapihal je, nje lasje dolgi zaplapolali okoli njene glave, telesa so. Ni si jih popravila, pustila jih je neukročene, proste, kakor njena vrsta nekoč bila je.
Pustila slabe misli za seboj je, v lahkotnem deru se spustila v nižino je, kjer čreda njena pasla se je mirno.
V drncu prepotovala krog je okoli črede, imela rada je, da na enem koncu vse živali so se pasle, ne vsaka na svoje, zakaj tako jih lažje je krotila. Nekateri drugi čateži pastirji imeli v pomoč pri paši s seboj se psa še, pak Elika takega namena imela ni; rada imela mir je sama zase. Kar pa se varnosti bilo je tikalo, zato imela svoj lok inu puščice. Sicer pa ne pes ne lok pomagal kaj dosti ni, ko enkrat kakšen zmaj odločil se pogostiti je.
Prav takrat dvoje senc zmajoličnih zatemnilo del zelenega je pašnika, naznanilo mimolet beštij teh
ogromnih zračnih. Rogovi zlati Tarja!, le kaka beštija prihaja?
Elika ob tem se zbala ni; vedela je namreč ona dobro, da danes zmaji napadali te njene črede bodo ne, zakaj poskrbljeno za njih hranjenje bilo že zgodaj zjutraj je; čateški hranitelji so na določen čas predočili jim hrano, da ti pri miru so pustili njih in njim svojske črede, vsaj za nekaj časa.
Škoda bila je le, da tako postopati enako moglo se z ostalimi beštijami inu zveremi ni; te prišle so vsaka ob svojem času, iskale si uplena lahkega.
Postavi zmajevski preleteli travnik, ravnino sta mirno, posvečali se čredi mali ne; nekaj časa jima spodaj sledila v diru Elika, čatežinja je, merila svojo moč inu hitrost z njima.
Topotala v ritmu hitrem s kopiti svojih urnih nog po travniku obsežnem je, skušala obdržati nad seboj ju. Veter bril jih v obraz je, mršil neukročene lase ji, rahlo čutila s telesom svojim je tudi veter znani, močno silo, katerega ustvarijo krila zmajev velikanska, kadar bolj nizek let njih je.
Bilo kar zanimivo je, Galkova svilena brada!, takole skupaj z zmaji nad seboj potovati prek dežele, njuna senca nekaj časa prekrivala je čatežinjo inu travo okoli nje, pak nato se začela oddaljevati je; Elika mlada zmogla obdržati ritma hitrega njenega ni, nekaj časa navkljub temu sledila jima je.
Dospevši do druge strani ravnine, Elika se zaustavila je, obrnila k čredi svoji se, k njej počasi se bila napotila.

Malo kasneje, čreda se v miru pasla okoli nje je, sedela je Elika v mehki travi, z igranjem na piščal, ki iz veje ozke, ravno prav odbrane jo stvorila je, da za igranje ji služila je, krajšala si čas je inu obenem čredo svojo opozarjala, da še vedno tu je, nadzoreje inu spremlja jih, mirila jih takisto.
Igrana melodija, ki čatežinja jo izvabljala je piskaje na glasbilo svoje preprosto a učinkovito, bila prijetna za poslušati je, mili zvok razlegal se po okolici je, v daljavi pridružilo se ji še ptic gozdnih petje je.
V mislih si Elika pela pesem je, katere melodijo je igrala; bila to stara inu znana pesem čateška je, mnogo rodov pred njo jo rado je imelo, igralo pa pelo takisto jo ob druženju in pa na samem, ob paši.
Odložila naposled piščal je svojo milozvočno, otrla z roko si oči orosene, zakaj pesem jo ganila je, razgledala po oklici se, koze inu ovce mirno so se pasle, videlo se po objedenih zaplatah je, katere kraje že pomulile živali so in kod še tak namen imajo.
Pasle živali čredne so se dobro, v miru, naloga pastirjev inu pastiric bila je taka, da to omogočijo jim; reja morala biti je uspešna, da pridelano meso, mleko inu volna dovolj dobri so bili porabo lastno za inu pa prodajo, zamembo za kako drugo dobrino takisto.
Pa poleg dobrega bivanja inu počutja živalih varovanih morali pastirji skrbeti tudi zase so; Elika postala lačna je.
Vzemši bisage svoje iz, ki ob sebi na tleh jo imela je, sira rumenega srednje velik hlebec, bila z nožičem svojim ostrim, ki vedno ga hranila za potrebo v naročni obvezi kožni okoli laketa je, odrezala od njega troje kosov primernih za ujed je, počasi začela použivati.
Bil sir rumeni ta storjen iz mleka koz je, zelo dober; kaj dober, izvrsten! Rada ga imela je Elika za obed svoj. Poleg sira prigrizovala ona zraven še nekatera zeliša travna je, ki okoli na travniku so bila rasla. Morda druge vrste so kar prav imele, ko imenovale posmehljivo čateže za 'travojede' so, pak taka bila narava njih je, povezana s kozami.
Ob hrani dobri tej postala žejna ona je; pogledala zatorej okoli sebe je, če morebiti kje v bližini kak izvir, studenec je. Sicer ponavadi pasli pastirji čateški ob rekah so, teh bilo na teh ravnicah kar nekaj je, pak danes bila je Elika svojo čredo pripeljala na ta kraj, ki tekoče vode površinske imel ni.
Nič zato, imeli čateži svoje so načine, kako do vode priti, ko te na pogled blizu ni. Če nujno so potrebovali jo, lahko skopali luknjo v tla so, našli tam izvire podtalne vode; včasih ta bila je vroča, včasih napolnjena z mehurčki, pak takisto dobra pitje za. To vedno delovalo seveda ni; moral čatež je vodo prej zavohati, bili oni za nje vonj so dojemljivi zelo. Takisto jim ta vonj je služil pri iskanju povrčinskih voda; potokov inu jezer.
Okusivši zrak z nosom svojim inu usti, ugotovila je Elika, da v bližnjem gozdu bržkone izvira večji potok, morda kako manjše jezerce je tam. Morebiti se odločila kasneje bode, da čredo tja na napojitev odpelje; pak ne sedaj.
Nekako bolj, kot voda izvirska, ji prijalo sedaj je mleko. Z roko prijela se za prsi gole svoje je, bila pomolzla se nekolikanj, da dovolj mleka je iz nje priteklo, ki ulovila ga v priročno skodelico lončeno je, ki v bisagi svoj prostor je imela.
Bile čateži so sicer človeške oblike delno, pa tudi kozje, zatorej njih samice, čatežinje imele mleko v vimenih so svojih vseskozi, saj bile za ploditev godne so venomer. Tako lahko pridobivali so mleko pitno, tudi ko za novorojeni zarod potrebno le-to bilo ni. V primeru žeje lahko so čatežinje same si postregle, pomolzle vimena ročno si. To mleko bilo dokaj cenjeno je v deželi, premožnejši izmenjali za druge dobrine so ga s čateži bogato, drago.
Čatežinja si vlekla inu stiskala prsni bradavici s prstoma je, da mleko belo prihajalo, cedilo se je iz nje prsi polnih.
Ko dovolj mleka se nabralo v latvici mali je za pitje, prislonila Elika si k ustom je, začela piti belo tekočino to hranilno.
Bilo je mleko toplo nekolikanj od nje telesa, iz katerega prišlo je, pa okusa dobrega; dobro se bila ona napojila je. Obrisala si usta je po obedu, pospravila ostali sir inu skodelico za mleko; oboje v bisago svojo kožno.
Nahranjena inu napojena vstala iz trave mehkozelene je, napotila okoli črede se je ona, pogledati kako s čredo njeno je. Bilo dobro je vsake toliko preverjati, to vedela je čatežinja mlada, saj lahko zgodilo se kaj hitro je, da kako jagnje mlado umanjkalo je nevesekam. Lahko je živali mirne kak čudrak, volk ali vedomec odnesel, pa ona opazila tega ne bi, dokler prepozno bilo bi že.
Počasnega koraka njenih nog četverih sprehodila se mimo črede koz inu ovac je, našla nič nenavadnega, nevarnega. Živali rejne mirno so se pasle, menile za njihovo pastirico ne se, v miru travo so zeleno mulile inu ostale zeli okoliške takisto.
Za vsak primer preštela jih Elika je, da morda kaka ne umanjka. Bilo to slabo bi dokaj za ne ugled pastirice, pa njen rod, takisto. Veljalo namreč je, da čateži svojih čred živali izgubljajo ne; če pa, to zgodi se le, ko ti mrtvi pod sovraga silo obležijo. Elika mlada upala je, da to se njej zgodilo bode ne.
Izgledalo je vse v redu, vsaj pri kozah, katerih manj bilo v čredi je kakor ovac belih, bile vse so tu, vseh trideset. Ovac bilo je mnogo več prešteti za; trajalo kar nekaj časa je.
Tu nekaj prav ni, si mislila Elika je, še enkrat pozorno preštela ovce vse. Hudirja, bilo je res.
Ena ovca manjka!
"Samo tega ne," dejala Elika pretreseno je, zbegano pogledovala po travniku je, da morebiti najde uteklo ovco. Seveda pa, ako čudrak ali kaka druga beštija vzel jo je, pomoči več ni. Kaka sramota!
Pogledala je čatežinja še v smeri bližnje hoste, nekaj ovac se tudi bolj v tisti smeri paslo je; nemara tudi ta izgubljena tam bila je, pa zašla v gozd je, ven našla ni.
Nekako nelagodno odločila se Elika je, da tudi v gozd pogleda za izgubljeno živaljo. Ta misel veselila preveč je ni; čateži navajeni bili so na prostrane ravnine, v gozdu pa toliko bolj slabo, ničkaj dobro se počutili so.
Bile so vrste lepo razdeljene po deželi, da vsaka na določenem ozemlju je prebivala; čateži na travnikih zelenih, škrati v jamah skalnih pod zemljo, mokriši na močvirjih blatnih, gucki v podrasti mali, a v gozdovih, znano bilo je to, prebivali vilinci sloki so. Le človeška vrsta, katere narava najbolj umrljiva inu okvarjena je, želela živeti inu vladati povsod je.
Le kaj mi tega treba bilo je? si mislila slabovoljno je Elika, ko mimo prvih dreves košatih inu grmov zelenoskrivnih je hodila, pogledovala malo živčno okoli sebe, v rokah stiskala lok svoj, pa na hrbtu bile strelice pripravljene na uporabo v nevarnosti so 'kojšno.
Vedela je ona dobro, da vilini trpijo neznancev v svojih gozdovih ne, tisti ki drznejo si jih izzvati živi ponavadi utečejo ne. see, hear, feel, taste, tuch, smeel, but never know if it's real
In dasiravno za ta gozd poznano bilo ji ni, kaki vilinci živeli v njem bi, stopala previdno je, pazila, da kakega šuma prevečnega ona ne stori. Poznala dobro je, kaj v Snežniških gozdovih, kjer vilinov bivališče je veliko, rečeno je; zlomljena ena kost za vsako pod nogami polomljeno vejico.
Oprezala s pogledom svojih zelenih oči ostrih okoli je, pa daleč se videlo ni, dreves visokih veje zelene, košate so zastirale razgled ji inu drugo bujno rastje gozda takisto.
Le kako sedaj naj uteklo ovco najdem? si mislila čatežinja žalostno je, pogledovala naokoli brezuspešno, skušala z ušesi svojimi ujeti kak zvok blejoč, da tako morebiti izgubljenko najde.
Vonjala lahko v zraku vodo je, nekje v bližini bil izvir tekoči je. Ptic gozdnih petje spremljalo jo je takisto, pa veter v krošnjah tiho se je oglašal. Naokoli vil se je spokoj, mir narave.
Noge njene utrjene od mnogih potov pastirskih stopale po mahki travi zeleni so, tu in tam zeli bile so gozdne rasle inu podrast vila se ob strani je takisto.
Spomnila se nekega pregovora je Elika vtem; Vilini vedo kje najboljše rastje je, zakajti sami so ga tam zasjali.
V grmovju gostem v bližini nekaj bilo se premaknilo je, nemara tamkaj utekla, izgubljena ovca biti zna, morebiti iskanja končno bode konec. Takih misli bila Elika mlada je, ko napotila se proti šumečemu se grmovju je. Pak tisti hip, ko žival bila skozi je pogledala, postavila podobo svojo na ogled, sprevidela je čatežinja okopitena svojo zmoto, ki čisto lahko utegne nje poslednja, baš zadnja biti.
V hosti zelenovejni inu listnati gosto zelo skrivala se ovca, belinka mala ni, za to pak neresec hudi, svinja divja nič manj, prostor svoj si tukaj našla je, nemara samica z zarodom svojim je, bila polmisel hipna Elike je, je ostale misli njene strah neznanski bil pokopal.
Inu če hotela ona ni, da po isti poti v kratkem pojde hudo krvavega načina, vedela Elika je, da brž inu pri tej priči pognati v beg se mora, uteči živali divji mora ona vsako ceno za. Na tej bližini inu hitrosti živali, neresca ajdovske pojave, bili lok inu puščice zraven spadne odveč so povsem zelo.
Hotela odskočiti s poti merjasca v stran čatežinja je, skokoma izgubiti v gozdu se, v teku bili navsezadnje čateži so nenadrekljivi inu nedohitljivi, zgolj zmaj bil lahko jih zapopadel bi, naskočil, pak noge njene kakor, da njene niso bile več; hotela skočiti, uteči je, pak klecnila le na stran nerodno je.
Juj, sedaj po meni je zagotovo, mislila si v tem je Elika, nerodno skušala s hrbta spraviti orožje svoje strelno, obraniti skušala se je vseeno, navkljub neresca veliki moči, mu puščica ena, ki bila utegnila bi jo čatežinja izstreliti, poslati vanje, prizadejala hude rane ne bi, zavdala mu zagotovo ne.
Rodne štale ne ugledam živa ne. V tej misli bila zatulila žalostno je, se prav do vrha dreves njen meketajoči glas je čul. Pogubljena sedaj ona bode hudo zelo.
Pak neresec, svinja divja, stala tamkaj je, zgolj skozi grmovno luknjo gledala, pihaje skozi nos inu usta čekanov polna okušala zrak okoliški; zapazila očitno Elike ni. Še.
Brž ko čatežinje krik inu natovšnje hlipanje bilo do prasca je priplavalo po zraku, zatulila je svinja divja močno zelo, zmaj bil se ne oglasil huje ne bi, planila skozi hosto bujno, cilj našla v čatežinje je toplem truplu.
Bila videla je Elika sebe že krvavo nabodeno, zgolj za gozdni gnoj primerno, ko soočila se z merjascem je iz oči v oči, pak od nekod le prišla ji moč v noge je inu razum v glavico lepo, da pobrala se zadnji hip je ona, odskočila neresca poti z. Ta butnil le malo mimo nje telesa toplega je, miši dlaka to bila je, zabila s truščem hudo bobnečim v drevesa podrtijo, ki za Eliko ležala je; so kosi lubja inu lesa zrak napolnil, nato okoli se nadrobili.
Preden utegnil se prasec divji je obrniti inu v pravo smer za čatežinjo se zapoditi, bila ta je že v hosti zeleni daleč proč, kakor da bila bi jo vzela noč, pak saj bili so dneva sončnega sredi, utekla Elika je na drugo stran gozda, imela nalogo svojo je še ne opravljeno, namreč, da ovco svojo najde.