Leseno Nakovalo, part 13

13.




Veliko njega oblastvo v deželi je Karantanski inu pravice takisto dolžnosti njegove soditi, voditi inu upravljati delovanje dežele slovenske znane inu pomembne so, vsakdo bil bi zaželel si moči tolikšne zase imeti zagotovo.
Vsemu navkljub pa želel si tem trenutku je Valuk III v, da zgolj pravice bile bi zanj dobre inu spoznavne predpostavljene, dolžnosti lahko bil bi on tudi brez živel.
Veter nerahli bil mu je haljo modro svečano, obroba svetlo oranžna bila jo krasila je, to seveda svečano po mišljenju ljudskem, zakajti, zanj, kakor kneza deželnega, slovenskega vojvodo, bila le ena izmed dnevnih oblek je vsakdanjih, ničesar posebnega on videl na njej podobi ni, seveda videli normalni ljudje vse kaj drugega bi, bil je razgrinjal, vrtince pihljajoče bil one je okoli nog svojih bil čutil, močnega bilo kaj pihanja ni, tolikanj, da bilo moč reči je za dan ta, da mirno, brez vetra pač ni.
Knez spoštopvani bodete me poslušali v nesreči, ki me ne zadela je!
Saj ne, da presedala mu služba bi knežja, spoštovana po zemlji karantanski celi inu meje celo čez, pak ko bil je danes na knežjem kamnu kamenitem bil sedel, tak bil običaj je inu šega prastara, trdem prav res, pomišljal s hrepenenjem po času je prešnjem, ko bil že knez dežele slovenske še ni, ko bilo vse preprosto je še. Seveda, takrat mladec, ki odrastel v Valuka III je, zamišlajl si ni, da tako se bode njegova služba, položaj visoki, najvišji v družbi karantasnki baš, izkazala. Zamenjal bi jo pripriči s planšarjem najzakotnejšim. Takole pa...
Bil sem pred vas prišel gnada, da zaprosim za to.
Razgled bil kar lep je z njega prostora; sedeč na prestolu kamenitem , koder že desetletja popred bili drugi knezi deželni pravico inu oblast so delili, lahko bil Valuk opazoval mnoštvo ljudi je, ki po notranjosti gradu krnskega se mudilo je; stavljen bil je kamen knežji namreč, sodno mesto to, na enam koncu prostornega dvorišča, sam grad krnski bil velikanski je, v rani dobi slovanske dežele bil ga Tajgar Rogovnik je sezidati, postaviti dal na tem mestu, ravnici zeleni, ki imela na eno stran v daljavi bližnji za sosede je goro krnsko pak na jug bilo nedaleč do jezera je velikanskega, gore visoke so risale se za njim, sedaj že nemalo let od takrat preteklo je, drugi so vladarji, knezi slovenski tod bivali, živeli. Pot uhojena po zelenem se je vila, vodila do njega sodnega inu mesta poveljujočega, nizko rasteje inu grmovje bilo ob tej poti kraj je našlo rastni svoj.
Brado sivorjavo sapica mu povzdignila je, sloneč na roki eni, s katero bil si glavo je ostarelo podpiral je on , bil premeril je Valuk prispelega pred seboj, bil le-ta le še eden v vrsti prosilcev današnjih je, ki bili so predenj, kneza deželnega prišli, izprosit uslugo, dejanje, ki dvor odobril bi ga, katero pričakovali so za, da knez deželni povelje izda.
Možakar okusno oblečeni pred njem nahajajoči se bil izraza je odločnega v razlago obširno bil spustil, razlagal dolgo inu široko na, kake bile so nesreče zadele njega kraj. Kakor župan tega kraja, bil on je odrečen od ljudstva tamkaj živečega, da na Krnski grad k Knezu napoti se pomoč inu svetovanje tamkaj poišče. Seveda bile so tegobe ljudi domačih, Slovenov inu tistih, ki skupaj so z njimi po deželi živeli, pomembne, vsaka zase, inu moral prisluhniti bi Valuk jim vedno, pak danes presedati to že začenjalo mu nemalo je, želel spremembe si je, novega nekaj.
Župan jel naštevati inu besedovati dalje je, v podrobno opisoval je zgode v njega župi, zanimivo zagotovo, pak knezu več se dalo poslušati ni, voz bil prepoln je. Pomignil bil človeku je, naj naprej stopi, dejal tako mu. "Zagotovo bode se vse dobro izteklo. Pogovorite o tem se dvora bivalci z, tamkaj moji pomočniki so, primerno poučeni o zadeah so, ki vašo stvar zadevajo, pamagali vam bodejo zagotovo."
Župan bledični inu bradati bil je nekolikanj na to pomišljal, pak preostalo mu drugega ni, kot da od prestola knežjega odmakne se, prostor drugemu prosilcu pomoči inu nasveta da, pri Preruna sekiri sveti!, bilo jih še lepo število za njim je, se vrsta je vila kar daleč nazaj po dvorišču prostornem gradu krnskega. Pred Valuka bil naslednji stopil je.
Naziv, eden mnogih, ki nosil ga je knez dežele karantanske bil je 'župan županov'.
Poslušal ga je knez ušesom enim le, še to na pol, bil raje premišljeval dogodke je polpretekle, v zadnjih dnevih, tednih nemalo se stvari pomembni je zgodilo. Ivarski vdori bili so skoraj stalnica v dnevih inu življenjih Slovenov na vzhodu postali, mislil že je Valuk, da vojna nova se z Ivari hudimi, sosedi baš, pričela bode, pak nato pojenjali so ti, Ivari bili so umaknili se. Koliko bil temu pripomogel Mohorja krvavi je napad povračilni na vasico ivarsko inu še popred na njih zbrano četo vojske, vedel Valuk sicer ni, pak domneval je, da nekaj vseno je bilo na tem, premisleka tehtnega vredno že.
Kakor bil je Valuk III sicer vesel sedaj, da napadi so prenehali, preklinjal pa je dan, ko Mohor na njegovem dvoru se zglesil z poročilom o dejanju svojih zoper Ivare je; takrat oporekalo mu ljudstvo dvora skoraj vso je, le nekaj stopilo mu v bran je. Inu knezu karantanskemu takisto. V poznejših dnevih bilo mu bolj ali manj jasni bilo predočeno je, da mnogi ga za nesposobnega, mehkužnega imajo, sposobnega oblasti biča inu meča, palice vodilne, pravilno vihteti ne. Ko bil Mohorju se je on v bran postavil inu govor odločen on imel, nekaj odločnosti pokazal Valuk ljudem je, pak svetovalci inu njega nasprotniki bili so si v tem edini; knez premilo inu prepočasi je odločal, odločitve pomembne od kneza karantanskega odločnost so zahtevale. Dogodki predkratki bili potrdili so znano dejstvo le, da knez Valuk III imel ravno podpore nad dvoru velike ni, nasprotovanje večje mu bilo je od vseh strani podajano. Namenil se zatorej Valuk je, da to napako svojo v prihodnosti bližnji popraviti skuša, utrditi moč inu položaj svoj v deželi kateri on navsezadnje vlada.
Kraj njega vestno sta stražarja koseska bila stala, kosauzarja močna ino visoka, v opravi rjavo modri, ščitnikih sivo bleščečih, orožje njuno kosa ostra je bila. Kosauzarji bili osnovani so v začetku zgodovine karantanije, še preden bila je Karantanija v plemenski zvezi stopila v Samovo plemensko zvezo, tudi sedaj njih bila naloga znana in pomembna je kneza inu njegov dvor Krnski ščititi, posredovali takisto oni so tedaj, kadar v deželi do nemirov velikih ali kakih drugih zgod neljubih, nevarnih za ljudi inu deželo samo je prišlo. Ko bili so ivarski vdori začeli se vrstiti, mislil že je Valuk, da posalti moral njih bo kosezom mejnim na pomoč. Pak nevarnost ta minila je, bilo za to potrebe sedaj vidne ni. Dobro pak bilo je vseeno kosauzarje na svoji strani imeti. Kakor po običaju inu ureditvi stari koseška straža pokorna bil je knezu inu po njegovih se željah, ukazih ravnala, pa bila leta vseeno samostojna dokaj je, za ureditev svojo notranjo sama skrbela. Središče upravno inu vadbeno, vojaški tabor veliki, bil Velikovec je, ostrog vzhodno od knežjega gradu, tamkaj oblastniki, voditelji kosauzarjev svoje gradišče so imeli. Kosobrin tamkajšnji, vodja največji inu prvi kosauzarjev, bil v tem času Hodoš je, prijatelja bila sta z Valukom onadva že stara, mnogo imela si povedati medseboj ob srečanjih, spoznala sta se v letih preteklih mnogih, v času ko bili Sloveni inu ljudjstvo splošno na tem koncu z magozdi se bilo v strašnem boju je, krvavi časi to so bili.
Pak preprostejši mnogo bolj, tako je to. Vsakdo takrat vedel je, kdo s kom drži, inu kdo nasprotni komu je; sedaj bilo tako več ni. kosezi mnogi le za svoj kotiček zemljiški so skrbeli, kaj drugod po deželi godi, jih zanimalo ni, seveda, če bilo to v njihovem ni dobrem, da kaj dobrin, bogastva tako dobili bi. Takisto druge družbe svoje so moči le za svoje namene znale uporabljati, za skupno dobro šlo nikomur več ni. Zadruga, perunovci ino more, župani takisto bili med takimi so znani, zgode slabe n zahodni meji so porajale se v času zadnjem pravtako.
Da le ljudje prevzetni inu tečni bili v deželi Karantanski niso, potrjevali vilinke inu škrati, ajdi so.
Gozdovi bujni inu težko prehodni, koder bili so venomer vilink domovi rastlinski zaprti skoraj bili so prišlekom, že od dalež jih stražarji so vilinski odganjali, če kdo do njih središča hotel je priti, nekaj glede tega bilo potrebno je storiti. Takisto, škrati, oj, dolgobradniki, svoje so stvari uganjali, nihče točno bil ni vedel, kake stvari v temačnih inu globokih rudnikih, ki njih so dom podzemni se godijo. Ajdi pak, mu bilo tako je priobčeno v zadnjih tednih postrani so se gledali z vsakim, še bolj kot ponavadi, izstopali pa pri tem so čateži, kopitni kozarji ti, ki naj bi v sporu nejasnem z njimi znašli se. O stvari bil poučen Valuk dobro ni, bil poslal je zmajevodca z naročilom v Ajsenkapel, da pošljejo inu preverijo kako z rečjo je to, dobro bilo bi namreč ne , ako vsi povprek grdo bi se v deželi slovenski gledali, kam le tako prilšli bi?
Sedaj bilo v družbi kneza Valuka vešča Jože ni, bil leta odpravil se za nekaj dni v središče glavno veščev je, čarovnikov inu modrecov skrivnostnih, Ajsenkapel; obljubil mu, da mudil se tamkaj bode dolgo ne, povrnil hitro se, kojci, ko opravi, kar tamkaj se namenil je on napraviti. Saj kake potrebe silne po njega svetovanju tako ali tako sedaj bilo ni, zmogel Valuk voditi deželo inu dogodke v njej je sam. Sicer pa prav dobro je bilo, enkrat za spremembo , da Valuk sam odločal inu vodil, gospodoval na dvoru je; vseprevečkrat bil nasvete je bil od Jože dobival, od vešča dolgobradega.kar malo odvisen je postal, lahko bil bi kdo mu to naglas oporekal, na samem o tem izrečeno bilo nemalo gorkih je že zdaj zagotovo. Sicer pomoč inu svetovanje bilo dobrodošlo je, tudi koseze številne vešče so imele v gosteh stalnih, tamkaj takisto kakor na Krnskem gradu pomoč pri odločanju oni imeli so opravilo, pak vseeno knez imel besedo zadnjo je v deželi tej.
Spet bodem postal kralj svojega gradu.
Ob strani kneza naprestolnega inu okoli gruče ljudi pomoči inu svetovanja potrebnih nahajalo nemalo se dvronikov je različnih; bili tukaj so različni pomočniki dvorni, tisti, ki skrbeli za delovanje gradu so krnskrga nemotenega, njih znanci inu zaupniki, takisto našlo oko je po okolini pojav žrecov mnogih, perunovci inu velesniki so v pogovorih medsebojnih bili tihih, tu inu tam s prišleki, ki h knezu so bili namenjeni zapletli v pogovor so, mor videl temačnih Valuk sedaj okoli sebe ni, vražarice te nadležne, sicer pomembne inu potrebne za dežele delovanje pravilno, umaknile so se kam drugam, sveto inu na glas veselo oznanjale nauk prepovedni, častile Morano, boginjo hladno ino temno..
Na koncu drugem bili so hlapci inu dekle po opravilih svojih vsakdanjih bili hodili, opravljali delo svojo naloženo, pridno vsaj ti krščeniki delali so, če že drugi tolikanj bili zavzeti niso. Spletične takisto so okoli motale se, v njih družbi iskal Valuk hči Tinkaro je, ugledal jo je ne, verjetno bila punca zaposlena v sobi je, učitelje dobre bil ji knez poslal je, da o življenju nje naroda jo poučijo inu o stvareh ostalih, ki pomembne so takisto. Pak bila Tinkara bolj za druge stvari pripravna je, za gostobesedenje o zgodovini inu običajih ljudskih Karantancev ne, bolj kot to dišale so zabave ji, spletke grajske takisto, če kaj bil o tem je vedel.
Mimo njega obraza bil pastir kačji zabrenčal je, žuželka zelenomodra oblike čudne, pak zanimive res, krilca njena dolga brmela so v ritmu ubrano, vetru kljubovala
"Me slišali knez niso?"
"Hamm?" zdrsnil se je Valuk, po pred njim stoječem možaku bil zmedeno pogledal. Zatopljen v misli svoje, poslušal bil človeka on ni. Še tega vedel ni, koliko bil časa le ta prted njim že stal je.
"Da, da, bo kakor pravite," nejasno pokimal je prosilcu pred prestolom kamenitim; velmož bil odšel vprašujočega pogledal je od njega, že naslednji bil na vrsti drug je.
Začel le-ta govoriti svoje je, Valuk ga gledal je, mogel pak besed razločiti, nemara bilo že dovolj za danes tega dela je. Kamnita pod njim bila trda inu hladna je, čutil že na svojem mesu inu kosteh je, da predolgo že na njem sedel je.
"Dovolj za danes bode, dobri mož," dejal je Valuk, s kamna knežjega bil zdrsnil, haljo modro si popravil. "Zagotovo bodete prišli kak drugi dan lahko k meni. Danes bil končal sem." To rekši bil napotil se stezi je uhojeni od tod, v spremstvo za njim padla dva kosauzarja sta, vestno ga spremljala, takisto nekaj dekel inu služabnikov se pridružilo je.
Kam naj napoti se, pomišlajl malo Valuk je. Bilo mu nekako po volji ni, da v graadu prostone sobane, izbi lepo opremjlenene bi se povrnil koj sedaj, pak na deželo bilo predaleč je hoditi za. Malo se poigraval je v glavi z mislijo, da k prilženicam napotil bi se on, poigral se malo z njimi, zadovoljil njih telesa mlaada. Vsaj to lahko še mogel dobro je, če drugo bilo bolj mehko je.
Ko mu žena draga, Marija pred leti dvemi je zbolela v glavi, kakor temu se lepše reče, znorela ona torej je, bil se poročil Valuk znova ni, le povečal število žensk, deklet je jedrih, ki priležnice so bile mu. Ker umrla mu prva žena ni, se mogel on še celo poročiti na novo brez zapletenih postopkov inu obredov ni, nemalo govorov inu sodelovanja žrecov to je vsebovalo, za to imel potrplenja inu volje on velike ni. Potemtakem bil je ženo v varstvo mor zaupal, v miru lahko bil je sam vladal, brez bojazni, da kaj neumnega na dvoru mu storila bi norica. Če dolgo bi se nje stanje še poslabševalo, na koncu bil bi Valuk jo primoran dati ubiti, nemara sam to delo izvršiti. Tako vsaj na varnem bila je, s poti spravljena.
Dočim bila mu Marija za življenja skupnega rodila četvero je otrok, bilo kake posebne ljubezni med njima izgubljene ni, že pred nje norostjo bil je Valuk druge ženske imel, ki za njega potrebe znale so poskrbeti dobro.
Akoprav bila misel na telesa mlada inu vlažna Valuku je prijetna inu vzburljiva, napotil on sedaj na drug se kraj je dvorni; za nežnosti inu zabavo takšno bilo še dovolj je pozneje časa veliko, mnogo.
V bližini Krnskega gradu, kratek čas pešpoti, bil lep gozdič s parkom je postavljen, namena svojega pomembnega zelo, mnoštvo ljudi, tako vrtnarjev kakor duhovinov za oskrbo inu delovanje tega je skrbelo. To gaj svečani inu posvečeni bil je, loza svetla inu poduhovljena, glavno svetišče v Karantaniji, imeli tukaj bogovi slovenski svoja so svetišča velika inu znana, kraj se Vrt je imenoval.

Vkratkem po poteh bujnega rastišča gozdnega bil je Valuk hodil, spremstvo majhno bil le s seboj je vzel, kosauzarja dva, kot vedno inu pa deklo eno, ki medico nesla v vrču je velikem, druge bil odpustil že na grdu je; zahotelo se mu razmisleka je v miru, verjel je on, da na tem kraju našel bode le-to. Utrujen bil od dvornikov je besedovanja praznega inu grajskega vrveža nemirnega, tukaj vse drugače je bilo, mir inu spokoj je vladal, kakor da nezemski kraj to bil bi.
Pot hodna široka bila urezana po travnati podlagi bujni je, tlakovane plošče, na njih slikarije najrazličnejše mesto svoje našle so, tam bilo uzreti Peruna zmago nad Velesom je, drugod bila se prek plošč številnih zgodba o zmagi nad Magozdi vila je, vpletala v dogodke ljudi božanstev zasluge velike. Levo inu desno bil park urejeni raztezal se je, trata lepo pokošena bila posejana je z cvetlicami raznobarvnimi, vrstami premnogim, grmovjem inu podrastjem zanimivem, nato razvila dalje se v drevesa je košata, ta po vsem gaju so živela; ptic slišalo je pezje jasno, ljudi glasovi ne se, nekje bil oglašalo zamolklo ukanje jelena se je, drugih prostih živali slišati takenako bilo je zvoke divje, nekje bilo zazanti je bilo mčž žuborenje potoka bistrega, premnogi vodopoti rezali so skozi gaj svetli.
Dreves košatih veje velike inu listov polne priklanjale so k tlom se, dotikale posvečene zemlje naravne, sence navkljub njim velikosti bilo v parku tem slovenskem ni, prepuščalo zelenje je solnca rumenega svetlobo jasno, toplota grela je rastlinski svet prekrasni, vilinke bi znale lepšega ne narediti.
Hodeč po poti umetelno tlakovani, bil Valuk je spremstvo naročeno zadaj pustil, sam sprehajal se po parku tem zeleno svetlem, miže vsrkaval zrak naravno čisti, glasove ptic oglašanja poslušal.
Ni bila le narava zanimiva v tem gaju zelenem inu košatem ,nej. Glavno čudo bili so kipi veliki izklesani, postavljeni na mesta različna po lozi prostorni, svetišča bila so to posamezna, božanstvom Karantanskim posvečena, stvarjena v njih hvalitev, bogovom tem, ki poznalo jih ljudstvo je slovansko, verjelo zanje, da na njih življenji inu blagostanjem bedijo skrbno.
Ob poti prostorni inu prazni koder hodil Valuk je sedaj, stavljen bil na samem je pomnik Svarogu, kamnita gmota temna bila oblikovana od umetnikov izvežbanih je umetelno inu pozorno, podoba boga tega slavnega v kamnu velikem je bila upodobljena, v vsako izmed smeri štirih neba bil gledal je z glaov eno vsako on, bog sonca inu ognja, nekateri bili so kovači takisto ga naprošali naj mil jim bode. Okoli kipa tega veličastnega končo bil posut je pepel inu žerjavica ponekod še tleča, ki od živali daritvenih bila ostala sta, nihče od boga boječih drznil ni čezenj stopiti si, zemljiše to bilo je sveto, zemlja božja.
Zasanjeno bil je Valuk opazoval podobo črnokameno, ocenjeval poteze na obrazih kipa, vse bile so pravilno izdelane, umetnik spoznal se na posel svoj nedvomno je. Pak saj slabših kakor najboljše za tak svet namen zaposlovati tudi smelo ni se, le najboljši lahko imeli čast so bogove upodabljati v gaju tem presvetlem inu svetem.
Nekaj bil še minut pri tem je pomniku se zadržal, misli mnoge svoje preobračal, nadaljeval nato pot svopjo, obhod mirni po tej lozi sveži inu zeleni. Obšel podobe on je Semargla, Velesa inu Radogosta, vsa božnstva znana inu spoštovana verno so bila prikazana, svetišča njihova posvečena lepo urejena bila so.
Pot tlakovana bila je kneza Valuka vodila naokoli parka, plošče bile so stavljene po gaju, v poteh večih križale se medsebojno so, lahko bil bi človek cel dan se tod sprehajal, ven prišel ne, toliko bilo poti je tod postavljenih inu toliko stvari za videti.
Bil razmišljal je Valuk, medtem ko opazoval pomnik kamniti Vesni je, bohinji tej mladostni inu mehki pomladi, bujnosti inu mladosti, meseno bilo je nje razgalnjeno telo polno upodobljeno, tančice oblačilne zakrivale niso baš ničesar, venec cvetja barvitega bil na nje glavico lepo stavljen je, dehteči vonj sadnega drevesja, ki raslo poleg je, polnilo je nosnice, kaka dragocenost je ta kraj pravzaprav. Bilo namalo je stvari po deželi karantasnki zgrajeno inu od narave same izoblikovano, mnogo je čudes bilo za videti po slovenski zemlji, pak ko bi se Valuk moral za eno največjo odločiti bil, ta park bil bi to. Četudi bil je za življenja svojega dolgega mnogo koncev rodne zemlje Valuk videl, od visokih stolpov Ajsenkapla inu vrtov skoraj bajnih, ki tamkaj so izstavljeni, pa do stolpov na severu dežele inu zgradbe velike, ki Vetrnik se je imenovala je, tamkaj imela svoje središče Zadruga je sicer, pa ta park, ki ga bil dal postaviti je knez Karantanski v davnini daljni, le let desetletje kako potem, ko bil je grad Krnski bil izgrajen, so bili vladarji vsakokratni želeli proslaviti se v času svojem inu nekaj za poznejše rodove pripraviti, v hrambo dati, najbolj ga prevzel je, začaral vase. Našel tukaj Valuk svoj je mir, lahko premišljeval o stvareh po načrtu svojem inu času takenako je.
Misel središčna sedaj so Valuku dogodki na zahodni meji postali, lep čas se tam nekaj je kuhalo, jed prevroča za kneza karantanskega okus, če kaj je vestem s tistega konca verjeti. Inu tu problem se nov porajal je, skrb inu jad povzročal. Od mejakov velmožnih tamkajšnjih, kosezov bil že dolgo, predolgo pravzaprav dobil vesti ni kakih pravih, od drugih ust novice tistega konca je doznal. Tako vendar več ne gre naprej, kako pak naj knez deželo vodi inu vlada ji, če sam dobro več ne, kaj po njej dogaja, godi se! Tako stanje inu položaj skrbi poln zahteva spremembo pravo. Na bolje torej!
Če hočejo mi po slih zmajskih kosezi novic pomembnih poslati, razmišljal je Valuk, bodem jih jaz osebno h sebi na dvor Krnski poklical, ne bodo mogli se tedaj odgovoru jasnemu izgoniti, resnica prava bo na dan prišla naposled. Sklenil knez je torej sedaj, da glasnike poslal po koseze bode, naročil jim prek zmajevodcev bode, naj v najkrajšem času se pri njem na posvetu zglasijo, poročajo o dogodkih na svojem koncu pravilno.
Na ravnici desno bil se po kopitljajočem drncu bel bil konj zaustavil je, pohlevno bila žival je močna inu lepa muliti začela travo. To bil je Svantovitov konj, žival lastna bogu vojne temu močnemu, nihče si drznil ni kaj žalega storiti mu, slabo bilo bi zanj to zelo. Opazoval Valuk je žival kako se vmiru pase, deteljica mlada inu sveža prijala ji je zelo.
Žival ponosno to bil je v gaj ta znani Skodelnik, ki bil pred Valukom le krajši čas je knez dežele, pripeljati dal, kraj na jugu, ki sicer bil je na Karniolski strani, redil konje take vrste, živo bele je, pripeljan konj za vrt ta posvečeni je od tod. To kazalo je, da četudi vladar le malo let na oblasti je, lahko znak, obeležje dobro za seboj pusti.
'Samov sin' bil naziv še eden je, ki ga Valuk kakor vsakokratni vladar slovenske dežele nosil je, imel nad svojim imenom predočenega, izhajalo je to ime od Sama, kralja, človeka zgodovine slovenske zelo pomembnega; velmož ta bil Slovane zbrane, ki živeli so v krajih tah med gorami visokimi, združil pod oblast eno, proti sovragom vodil združeno jo zmagovito. Del te plemenke zveze bila je Karantanija takisto, ki vodil jo je v tistem času Valuka soimenjak, Valuk I, Sejalec imenovani, zakajti kakor Kralj Samo bil on zaplodil je za življenja svojega otrok ogromno.
Akoprav potomec Sama bil karantasnki knez vsakokratni ali Valuk III osebno je, le-tega rodbina se križala sicer res s potomci daljnimi je Sama, ni, ime se ohranilo je, knez vsak novi ta naziv je nosil ponosno, v duhu povezan z prastarim ustanoviteljem tako bil.
Pozornost knezovo bil vtem zadobili zvoki so izza hrbta njegovega, nekdo bil si drznil je, kneza motiti pri počitku, razmišljanju. Konj bil se splašil je, v bližnjem gaju brstečem se izgubil, hladno bilo je zapihalo. Obrnil se počasi je Valuk, prišleka pričakal.
"Lahko bil bi si mislil," dejal je rezko Valuk. "Mengeš."
"Pozdravljam jih ino se klanjam," dejal spoštljivega glasu je prišlek, pak storil priklona vseeno ne. V opravo rjavo temno bil je dvornik odet, kapučna mu bila je cunja čez obraz visela. "Novic imam sporočiti jim za, oprostijo naj mi oni."
"No, da slišimo," dejal je Valuk slabovoljno. "Bolje zate, da kaj dobrega je res. Roti na Živo se, da tako je."
"Vsekakor," bil je nasmeha širokega odvrnil Mengeš, podanik grajski, ki skrbel stvari veliko na gradu krnskem je za, pak za nobeno prav posebej skrbno, kakor bilo je knezu predočeno od ljudi drugih. "Naznanit prišel sem jim, knezu karantanskemu, da obisk važen se bil je napovedal, um, že tukaj pravzaprav je gost, takorekoč na vratih. Dobro so se mi bili skrili, knez; iskal sem dolgo jih."
"Gost, porećeš," naveličano deajl je Valuk, s pogledom zajadral po zelenju oddaljenem; škrjanec bil se na vejo hrasta je usedel. "Dejal sem strogo dvornikom že prej, da motiti me pustijo ne več danes. Pride naj jutri on, kdorkoli že je."
"Velmož Urza, Zadruge iz," uslužno priobčil Mengeš je.
Kojci bil knez pogled spremenil je, obrnil se k lakaju mlademu, obraza ostrega. "Kaj on je tukaj?"
"Tako je, vaše kneštvo," zasmejal se Mengrš je. "Spoštovani za sprejem pri vas nemudni prosi. Sklepam jaz, da kaj pomembnega je, tako bi rekel. "
"Tak, potem pa le sem ga pošlji," dejal je Valuk z roko nakazal mu, naj hodi.
Zagotovo pomembnega, je, da, si misli Valuk je, medtem ko bil je Mengeš po gosta stopil. Na srečanju s kosezom Mohorjem bilo je do besednega obračuna neljubega z Zadruge predstavnikom na dvoru prišlo, ga zaradi neotesanosti vrgel Valuk je dvora svojega iz, tako imela Zadruga svojega zadtopnika ni več tam, zagotovo bil sedaj je ta gost Urza prosti, da sprejmejo nazaj. Bomo videli, si mislili Valuk je, bomo videli. Popred bil je on neodločen inu mehkužen, vsakemu nasvetniku podložen, pak sedaj odločeil se je on, da drugače pojde.
Tako zlahka se maha knezom karantskim z ne.
Šum na levi bil ga je predramil iz razmišljanja, mislil že je on, da gost tako hitro je do njega dospel, čudno bilo bi sicer to, saj Mengeš komaj je odšel od njega, nekaj časa moralo bi trajati vseeno. Obrnil se je Valuk; zagledal bližajočega njemu gosta ne se, mora temnoodeta na poti k njimu je bila.
"Govoriti z vami moram, knez," dejala je temnika, brez da bila popred pozdravila bi ga, izkazala kakršni koli drugi način spoštovanje pristoječe Valuku ne. "Stvar resna inu pomembna je."
"Kaj ste bile izvohale spet, čarovnice," bil je slabovoljno vprašal knez jo. Navajen sicer bil pogovorov je takih, ki more rade so jih storjvale, nemalokrat bile so mu novic zanimivih prinesle na uho, kar nihče drugi vedel ni. Združba mor imela svoje je načrte v Karantaniji, o tem bilo dvoma ni, inu pot kot kaže ena peljala je za njih takisto preko pomoči vladarju, knezu.
"Iz virov nam dostopnih," bila je mora začela, imena ji poznal Valuk ni, pa saj važno to bilo ni, mnogo mor članic vseskozi se v okolici je Krnskega gradu nahajalo, poteh inu načrtih svojih skrivnih. "znano nam postalo je, da določeni bil kosez na svojo lastno pest odprl rudnik je na severu dežele, sedaj iskorišča ga, vedoč to nikomur."
"Njegovo ime," kratko zagrčal Valuk. Dejanje to bilo seveda nedopustno je bilo, prekršek, nej zločin!, da nekdo bil brez priobčitve vrhovnemu voditelju začel rudnik je iskoriščati, dajal seveda knezu prisevka za to ni. Kakor bilo ljudem potrebno kakih davščin ali dajatev knezu ali kosezom dajati ni, pa vseeno neka oblika tega osbstajala je, ljudje vseeno morali so od časa do časa nekaj izdati, pojezda se temu reklo je.
Bila je mora ime koseza krivega izbesedovala.
Tako torej, bil je v mislih zarohnel Valuk. Ime koseza znano mu bilo je dobro, za enega najbolj podložnih inu uslužnih bil je zločinca imel. Kazen huda mu za prikrivanje svojih zli dejanj ne uide. Nameraval je na njem svoj način novi, bolj ostri, oblasti inu vladanja priskusititi. Kosauzarje nad kršitelja nespametnega bode poslal. Mislil je kosez ta, da knez Valuk III slaboten, mehak je, bode potlej drugače se o njem govorili.
Hotel se je mori k obrniti, za hvaliti se ji za novico prineseno, pak ta se že bila oddaljevala je od njega, po poti tlakovani je hitela, halja njena črna za njo je plapolala. Tudi prav, si je mislil, pa nič.
Nekolikanj je bil časa on še čakal gosta visokega na, v glavi dokončeval načrt svoj povračilni koseza upornega zoper, nato iza ovinka zelenobarvega, dreves košatih inu cvetočih pojava se vzela je, k njega mestu stojnemu se napotila, se jata črnih ptic je v zrak pognala, prestrašil prihod nenadnih jih tujca je, peresa posamezna v veteru so plula po poti tlakovani.
"Knez Valuk," dejal prišlek je, v opravo svečano zeleno rjavo napravljeni, hrbet inu rame mu koža sivočrna obšita je pokrivala, lepo krojena kožadlakna žival bila mu v okras na oblačilo je pritrjena priklonil se narahlo ta je.
"Urza," pokimal je Valuk. Bil že o nekaterih poprejšnjih prilikah z njim se srečal, pak z drugimi iz Zadruge vodilnimi takisto, vedel zanj je, da odločen inu oster je venomer, povsod.
"Vas končno našel sem, knez spoštovani," podal besedo bradač je spoštljivega, pak nekolikanj preveč odločnega glasu, nasmeh takisto zdel se Valuku nekolikanj je zlagan. Se ustavil je pred njim, sapo zajel globoko. "Pot do vas kar dolga je bila, še dobro, da pokazal mi vaš sluga je pot pravo, iskal bi vas dolgo, da ni tako." Možak bil Valuka onikal ni, vikal zgolj, tak bil način je med velmoži.
"Bil k vam sem namenil se včeraj zvečer že priti," nadaljeval je Urza. "Pak načrti nenadejani, zahtevali mojo prisotnost so drugod."
"Verjamem, da zanimive stvari meni imate takisto povedati za," dejal je Valuk. Mu Urza je po poti tlakovani sledil, po parku počasi stopila sta.
"Bili ste malo prej obisk od more strani imeli," dejal je Urza, vprašanje to bilo ni. Valuk pokimal je. "Ena izmed njih bila novico določeno mi prinesla je." Domneval knez je Valuk, da Urza bil jo srečal je na poti k njemu.
"Upam, da preveč navezani na njo bili niste," dejal je Urza počasi. "Ubil sem jo, mrho čarovniško."
Presenečenje to bilo veliko je Valuka za, mu za trenutek skoraj bilo je sapo vzelo. Sicer gojil kakega velikega veselja ali ljubezni do mor združbe ni, novica ta jasno izražena s strani Urze, ga je presenetila nemalo. "Ubili?" je sikajoče ponovil.
"Zabodel, pravzaprav," neprizadeto nadaljeval je Urza. "Čarovnica mi na živce je šla."
Pri Perunu inu Svantovitu!, le komu ne gredo more na živce, se vprašal Valuk je na tihem, pak vseeno pobija se jih še zato ne na veliko. Po drugi strani pa; rešil ga je Urza s to potezo svojo nepričakovano skrbi druge; namreče ta mora bila izblebeltala nikomur več ne bode, kar njermu je predočila. Inu; ena mora manj - vseeno je, bilo Valuku.
"Pak verjamem," dejal je Valuk, pot nadeljeval naprej, "da še zaradi česa drugega bili prišli ste k meni. Ne le zaradi uboja more."
Vtem mu misle je še ena stvar prešinila; kaj če ustavil Urza svojega morilskega pohoda ni pri mori, da on naslednji bode. Vtem preklel se je, da odpustil bil je kosauzarje na pol poti od tod. Odaljenega bil je v tem zapzil oskrbnika enega vrta tega slavnega, bil bradač na travnatem je polju kip brsteči Radogosta brisal, odstranjeval zeli brsteče liste inu veje, ki pognale so pri tleh taksito; morebiti on bil bi mu pomoč na pritekel, če izkazal se Urza bi za napadalnega. Sam sicer premogel v opravi svoji današnji sicer bodalo umetelno okrašeno je, pak zavedal se predobro Valuk je, da sam proti Urzi imel kaj malo možnosti bi s tem, nenazadnje bil je malo prej moro nepripravljeno dobil, zaklal, tako kraj ta sveti onečastil brezbožno.
"Seveda," ozko se nasmehnil Urza je. "Lahko ste varni pred menoj." odvrnil je Valuku, kakor da bral bi misli mu.
"Verjetno ste bili prišli Vi zastran Zadruge k meni," povzel je Valuk, s pogledom oplazil kip leseni, pomnik veličastni Živi, boginji setve inu žetve, vilinske umetnice bile izdelale podobo dekleta slokega inu brstečega v prirodni lepoti iz enega kose lesa velikega so, seveda v tistem času še, ko bile vilinke niso tako redko na spregled postavljene kot tema opoldne. "Glede zastopnika vačega, ki bil je zaradi nevzgojenosti svoje pregnan z dvora Krnskega bil dneve nazaj."
"Ah, pustiti to stvar v kraj je bolje," z roko odmahnil je Urza, "Verjamem, da razlogov svojih knez opravičevati potrebno ima ne."
"Tako?" bil nemalo je Valuk presenečen. Sklepal on pač je, da ravno to stvar bila je sporna inu pomembna, katere zaradi bil zadružnik pomujal se k njemu je priti. Navsezadnje od Vetrnika do Krna bila pot je dolga, kratka nikakor ne.
"Resnično." pokimal je Urza, brado si potegnivši "Mimopoti; temu zvezi v lahko rečem še, da žen-sko, ki predstavlja voljo Ivarov z Zadruge Zboru kanimo vkratkem izločiti, njej mesto več ni med nami vodstvom." Premolknil, dejal je nato, "Tako najbolje Zadruga izkazala podporo svojo bode Krneskemu gradu, knezu Karantanskemu takisto. Knez, verjemite mi, ko pravim, da na vaši smo strani."
Brez dvoma zato, ker menite, da lahko je z mano ravnati, obračati po svoji volji možen sem vam, mislil si Valuk je trpko, skoraj to naglas izbesedil, pak vzdržal se vseeno.
"Ko ravno tej zgodi neljubi govoriva še o," deajl je Urza, "Zanima me nekaj, vse v Zadrugi pravzaprav, če lahko sem odkrit. Kaj glede koseza, ki bil je napad na ivarsko vas izvedel, zmaj pri tem bil je pobit, kanite na dvoru krnskem storiti?"
"Govorite kosezu Mohorju, Hrastakorenov rodbine iz," dejal je Valuk. "Bil sem odločil, da zoper njega nikakih ukrepov, kazni izvedlo bode se ne."
"Ni majhna stvar to, zmaja ubiti."
"Zmaji vsi po običaju prastrem pod oblastjo so kneza karantasnkega," rekel je Valuk.
"Le tisti, ki v naravi prosto živijo, da," pripomnil je Urza, "Katere Zadruga ima na skrbi ne, bili smo nemalo njih na svetlo spravili v našem gradišču vendar, pak tako enako velja tudi za tiste, ki na ozemlju Karniole bivajo. Zadruga za položaj svoj vseeno postaviti se mora, lastnino svojo, katera zmaji so, takisto."
"Vsemu navkljub," povzel je Valuk, " zoper Mohorja ničesar ne bodem glede kazni sprejel."
"Zadruga to le težko bo sprejela," počasi bil je Urza dejal. "Morda sami bodemo kaj zategadelj ukrenili. Kazen neka vseeno biti mora."
"Bodem o tem jaz sam odločal," osornega glasu bil je Urze besede Valuk sprejel.
"Kakor želite," pokimal je zadružnik. "Pak druga stvar, o kateri hotel sem z vami govoriti, taka je.
Verjamem, da sesnanjeni so knez z dejstvom, da čateži inu ajdi čase zadnje postrani se gledajo."
"Temu tako je, da," pokimal je Valuk. "Slišim od virov seznanjenih, da tu posredi so neke obtožbe med čateži inu ajdi, da eni so drugim črede odpeljali."
"To le del je razprtije," dejal je Urza "ki grozi,da poveča stoterno se, akoravno prej ne ukrepa pravilno se. Bilo mi ipovedano je, večje zdrahe pripravljjo med njimi se; bilo bi nespametno stvar pripeljati vrelišča do. Slabo za Karantanijo bilo bi to."
"Bodem jaz o tem razsojal," odgovoril je knez Valuk, postrani po drevesu ograjenem pogledal, to bilo deblo starodavno je zelo, let stotih skoraj, raslo že pred nastankom tega je vrta, oboževano inu slavljeno od ljudi slovanskih že dolgo nazaj, sedaj takisto zelo vneto, duh prednikov v njem bil je domnevan. Malo za zeljo to kožatozeleno potožek bister inu mrzel je tekel, žuborel po svoji strugi mali, takisto bil je ta vodopot verovan za posebnega, od same Mokoš tod postavljen. "Sicer pa, bil sem jaz že z vešči o tem se menil časom pred, naloga njihova je poverjena, da stvar razjasnijo."
"Upamo lahko samo sedaj," dejal rahlega smehljaja Urza je, "da bode jim uspelo to." Roke bil je v rokave oblačila svojega potegnil postrani po naravi se obrrnil. " Slabo lahko ta spor vplival bi na Zadruge delovanje, veste kako je to, ko paziti potrebno je, kot letaš inu pristajaš; celi kraji, koder čateži inu ajdi živijo, postali bodo lahko prenevarni, zgodilo bi se zato lahko, da tamkaj Zadruga svojih uslug prevoznih mogla ponujati več ne bode."
"Bilo bi nsepametno, po krajih nevarnih postajati, strinjam se s tem," pokimal je Valuk. "Pak razumeti potrebno je tole; Zadruga vseeno neodvisna tvorba v deželi tej karantanski ni. Knez zapoveduje inu vodi delovanje ljudi." Premolknil je malo, nato nadaljeval. "Četudi kraji bodejo nevarni zaradi bojev, Perunu na obete dajem, da tega do pride ne, postali, kateri posledica razprtij bodejo, postali, obveza vseeno je Zadruge, da z zmaji svojim tjakaj dostavlja blago inu ljudi." Bil Urzo postrani pogledal je Valuk. "Pustiti se vendarle sme ne, ljudstva na samem, povezave s svetom ne zračne."
"Na znanje to bodem vzel, knez," se rahlo priklonil je zadružnik. "Pak o tem tudi Zbor v Zadrugi odločal bode."
Mimo njiju pribrenčal pastir je kačji, vedel Valuk ni, če morebiti isti je od prej, žuželka zanimiva res, krila se bleščala v svetlobi solnca so. "Ob tem stvoru vpraša človek se," dejal je Urza, z roko pot zaprivši pastirju kačjemu, "zakaj imenuje kačji pastir se."
"Nima niti kač značilnosti, plazilk teh podtlenih inu zahrbtnih, niti pastirja spominja on ne na," odgovoril kar sam sebi Urza je. "V deželah zahodnih nadeli ime so mu zmajska muha, kar spet sliši čudno se. Zmaju podoben ni, razen letenja lastnosti druge ima, pak muha spet vidno ni."
"To razglabljanje pelje kam?" nekolikanj ostro vprašal Valuk je.
"Ime naredi bitja ne še pravega," dejal je Urza. "Človeka takisto ne."
"Inu četudi ime lepo, strahospoštovanja vredno je, lahko umre prav hitro." dodal počasi je, pastirja kačjema mimo ne spustil, dozdevalo se knezu je, da namerava zadružnik žival zdrobiti.
"Je to mar grožnja?" ostro vprašal Valuk je.
"Zgolj dejstvo."
Odmaknil roko je Urza, žival leteča hitro se umaknila je na varno, brenčeče krožila po zraku.
"Se bodem bil sedaj poslovil," dejal je mirno Urza. "Pot našel bodem sam od tod."
Gledal za odhajočim Valuk je, dokler pojava njegova se izgubila ni v zelenju.
Akoprav mogel Urza bolj jasno grožnje svoje ni izraziti, bil njega je namen zlovešči kristalno čist, spoznaven vsakomur, ki le trohico pameti v glavi je premogel. Razumljivo bilo je inu znano, da knez karantanski neodvisen pri vladanju svojem ni; ta položaj njega vrhovni omogočala podpora mnogih drugih združb mu je, Zadruga s prevozno svojo službo, kosauzarji z oboroženo silo, kosezi z oblastvom zemljiškim svojim, žreci slovanski, kateri more, perunovci inu velesniki so bili, z močjo ljudstva mišljenjem nad; vseh teh od bil posredno knez karantasnki je odvisen. Tolikanj bil je torej on imel razlogov več, da položaj kneza za močnega postavi, glavnega nad ostalimi.
Tam gre zelo nevaren človek, si mislil je, skupaj dajal v glavi, kaj že namenil se narediti danes on je. Prek poslanca zmajohrbtnega bode poslal po koseze, ki na zahodni meji svoja bivališča imajo, na svoj grad bode jih povabil, da predočijo mu osebno, kaj na njih koncu se godi. Takisto imel v namenu je, da v kratkem pošlje kosauzarje, koseško stražo na obisk k upornemu kosezu, ki bil zoper pravo inu običaj je deloval skrito vsem. Pak prvo, kar mora danes še storiti on, bilo je to, da skrbnike vrta božanskega po more truplo pošlje.
Kakor odgovor na njega misli bil v daljavi zaslišal predirljivi hrz se je konja Svantovita.