Leseno Nakovalo, part 14

14.




Krošnje košate zelene, plodov sočnih inu cvetov dišečih raznovrstnih, bile so v vetru se zibale prav rahlo, nosil le-ta njih vonj sveži pomladni po deželi je bližnji, priklanjale nekatere bile so se veje vel- ike do tal skoraj čisto, vsakdo bil lahko si utrgal njih listje je, cvet, postregel s plodovi si tam, kjer bi- li ti so užitni, primerni baš ujed za. Bukve inu breze, lipovo listje, šumelo v zraku je, ptic mnogih pe- tje se bilo od vsepovsod slišalo je, škrjanec bil je pritegnil tistiemu od kosa napevu prijetnemu.
Pak bil vsega tega Kalandir tega dne zapazil ni, veselil se prešerno, da nov dan se storil je sončen, prijeten inu lep, ki priličen žasu je temu, ko pomlad se v poletje preliva, narava brsti inu se razvija, zaposlen v mislih je on dokaj zelo sedaj on, ko bil je koračil po poti znani mi dobro, predobro, hotel prenehati na polovici je popotovanje svoje, nekaj vseeno bilo ga je dalje gnalo.
Z roko bil si je lase s čela popravil, bili so nekolikanj mokri le-ti se mu čela kože prijeli, vratu zadaj takisto, dan bil vroč inu sončen, baš lep. Primeren za obisk ta, ki imel ga sedaj je on v mislih, svojem namenu. Stopal po poti je tej, pesek jo bil je tvoril, namembna ta ni za konjev potovanje, niti voz vleko, potovalo po njej se v kraje ni druge. Zamišljeno bil je s konico stopala obutega brcnil v lahni ta pesek, podlago mu hodno, predse pogledal; bil skoraj na cilju je že.
Pot bila je ta znana po gaju zelenem vodila, kateri imel je nalogo posvečeno svojo baš, spoštovan inu v čislih imet ta bil je kraj, koder se Kalandir bil je namenil.
Na materin grob ta pot je vodila.
V kosezah domačih, dom to bil Kalandirju je let sedaj mnogih že, mudil se on že dni nekaj je, stvari nogih počel zanimivih, menil o stvareh zanimivih z ljudmi se domačimi, otcem inu sestro, ljudmi drugimi takisto, pak nakako predolgo bil je s tem odlašal, vedno bil kako stvar drugo pomembno on našel, ki bila je takojšnje obravnave potrebna, izogibal se temu je, za kar vedel je, da storiti enkrat vendar le mora.
Bil se on slabo zelo je takrat počutil inu vtis žalosti polegal zgolj počasi se je, ko ob prihodu na doma topli inu domači bil je spoznal, da na setre dan rojstni pozabil je on, inu, kar huje je, da pozabil takenako na smrtni dan matere svoje je. Bilo ga to hudo je zadelo, v mislih peklo strašno ga.
Imel mati Kalandir zelo rad je, oboževal jo zelo, z njimi preživel mnoge dni otroštva ranega svojega, pak bilo veselja prijetnega z njimi hitro, prehitro oj, konec je, bili mati umrli so, ko novo življenje so dali, sestrico Ano bil je takrat Kalandir bil dobil. Pak mater izgubil.
Mislil je Kalandir sicer večkrat, da bil je z izgubo to on se sprijaznil je že, nekolikanj pozabil, potisnil v pozabo vse to, pak ko dan prišel je, ko spominjalo se je na nje smrt prezgodnjo, bilo ga v celoti žalostno prevzelo je, skoraj bolno se storilo mu je nemalokrat. Tako bil on mati je pogrešal.
Gaj ta cvetoči imel v sebe kraju ni le en grob, kraj to je kamor bili so mati položili, zakopali, ko njih se pot iztekla je življenjska; drugih mnogo ljudi bilo še pokopano tod je, kraj grobiščni to je bil.
Običaj tak bil med Slovani je, navada stara inu šega, da umrle bili so oni v zemljo cele pokopavali, včasih bili so sicer njih trupla, ostanke posmrtne takisto oni sežgali, način tak, sežig, uporabljali drugače le ob žrtvovanju so, živali mnogih daritvenih inu ljudi takisto, žreci vse to bili vodili so, obred svečani pod oblastjo imeli, v tem bil se jim še kosez inu knez uklonil, podredil je.
Ko mati so bili v zemljo dali, bil Kalandir je še otrok, prav majhen inu nerazgledan, pak bil zadosti velik on je že, da razumel je, da mamice on sedaj imen ne bo več. Mogli ga takrat utolažiti niso, pa poskušali so na načine mnoge. Prav dobro se sedaj je Kalandir tega spominjal, ko skoraj že do groba je prispel, kako bili so v rahlem mraku bili zemljo črno odprli, luknjo naredili, vanjo mati položili. Bilo zbarno takrat mnoštvo je ljudi brezštevno, tamkaj bili so sorodniki vsi zbrani, tisti, ki na kosezah kranjskih bivali so, živeli, pak prišli takisto tisti so, ki drugod svoja bivališča znana so imeli. Prisotni bili so otec Franc seveda, spominjal se Kalandir je kako bili oni komaj solze so skrivali, poleg bila se Ana mala v rokah dekle drla je nautolažljivo, otrok komaj rojeni bil mater je pogrešal močno takisto.
^etudil bil prav on razlog je, da mati bilo ni več. Hotel tega držati zoper sestro svojo Kalandir ni, pak večkrat se prikradla mu ta misel je v glavo, teško bil se je znebil je. Dopovedoval si je, da Ana kriva za to ni, tako pač zgodilo se je, nemalo takšnih stvari nesrečnih se dogajalo je ob porodu.
Dospel on končno je na kraj ta sveti, posvečeni, koder mati njegova bili so bivali, ležali v zemlji.
V tišini naravni, slišal okolice bujne on sedaj ni, Kalandir bil opazoval je grob ta, pomnik na življenje inu obeležje hkrati smrti.
Trava bila je spomenik kameniti obraščala, košena sveže bila dišala je, vonj bil nekako nezemljski je Kalandirju, rože raznolike bile okoli so cvetele, dodal jim on še nekaj prinesenih je. Nageljni rudeči, te imeli mati radi so.
Spominjal se on je trenutkov lepih, ki bil preživel je z njo, nasmeh imeli mati so tako topel inu do- mač, božali ga velikokrat po glavi oni so, šepetali mu o stvareh mnogih zanimivih. Poslušal jo otrok je mali vestno inu z zanimanjem otrokom lastnim, vse zapomnil si. Bili so mati v njem voljo po učenju vžgali, željo znanju po, vedenju.
Pogrešal mati Kalandir zelo je.

Še naprej bil bi on v spominih se starih utapljal ino tolažbe sedanje iskal v njih, izgubo svojo svežo katera bila je zaročenka izgubljena tako potlačiti v sebi skušal, pak bil je Kalandir od strani v lozi gibanje začul, bila se na čistino dekle svetlolaso v opravi rjavo rdeči je izbila, velesnica do njega je stopila.
''Kako, Kalandir? Žalost ino tugo zbiraš, naokrog ponujaš?'' Trpek izraz imela deklina je narisan.
''Pozdravljena tudi ti, Brina,'' bil pokimal je Kalandir, mimo nje hotel stopiti, pustila se ona pak ni odkloniti. Roko bila ona je dvignila, kača mala ino rjava bila sikajoče prilezla iz njene je obleke rokava.
''Svarog te nima rad, punca!'' je bil se Kalandir moral njej umakniti, da v obraz ga žival bi ne zaskočila. ''Daj pojdi s takistimi prijemi mi s poti, kaj bodeš.''
''O,'' našobila je Brina ustne rdeče, do njega stopila, z roko počila mu na rami, obenj naslonila svoje prsi trdo stoječe. ''Kaj tako se staro ljubico pobara? Bi mislila ino dejala, da več bil si se v tem letu naučil zdoma. Ali kar vidim je, da še vedno takisti si, kakor popredi. Ino dekline brez.''
''In ti enaka mrha si, samo še malo bolj jezikava, če to sploh je mogoče.''
''To naj bi me zadelo, ali kaj?'' bila je jezno Brina za njim stopila, skupaj sta iz loga hodila. ''Ko bila sva se v senu valjala, bilo ti kar všeč je, ino ko z jezikom sem ti ga obedovala, pritožb slišala jaz nisem kakih posebnih.''
Naprej hodil Kalandir je, za njo se menil ni, oziroma vsaj hotel tako je, pak uspevalo ni mu preveč; bila sta že na obronku kosez onadva sedaj, proti rečnemu bregu, bila sta stopila.
''Ne, ne; Kalandir, prav rad si me takrat porival, zanikaj tega ne. Takisto sedaj ne beži.''
''Le za zabavo tisto je bilo; kaj ti tukaj jasno ni, mrha.?'' baš slabe volje je sedaj postajal. Mar bi bila dečva kak drug dan za svoje teženje izbrala. Preteklih deklin nameraval vpletati v svojo žalost danes ni.
''Le kaj bi Jerica na to porekla, a?'' vprašala Brina je, zraven hodila; okoli grma bila sta do reke mirne prišla. Valovi bili so tu in tam kako leseno naplavino gnali, rastlinje bilo je ob robu pognalo.
To bila je narava surova, ki bila mu je zaročenko vzela. Govoril dni pretekle je on z ljudmi mnogimi, kateri bili so v vasi ob času poplave, kako bilo je usodno vodovje za ljudi v selu domačem, med njimi bila Jerica plačala najhuje je. Zatekla jo voda deroča ino narasla ob poti je, ko vračala od peka se proti domu je ona, odnsela jo silna je voda, našli nje trupla posihdob niso.
Postala ob vodi sedaj mirna sta, rekla nobene; mirkal roko svojo Kalandir je močno, da roke svoje nadnjo ne ponese, par gorkih ji pripelje.
''Bil videl te zadnjič na veselici rojstnodnevni nisem,'' naprej je besedo podal. ''Plesalo se mnogo je ino gostilo; bi rekel, da kar domače bi med ljudmi se počutila. Ali bila si nemara v skednju pod prascem cvilila?''
''Ja, seveda. Skupaj s tvojo sestro pa sva kasneje še kozlu ga vlekli,'' bila mu velesnica ostala dolžna ni. Na stran stopila je, po ograji leseni se naslonila, vodo mimo deročo motrila. ''Bila sem po poslih pomembnih zastran Velesa se mudila, bilo pomembnih stvari ino dogodkov se v bliži zgodilo je, morala bila sem prisostvovati ino pomagati, nadrobneje kanim o tem ti razlagati ne; kasneje le nekaj od veselice dobila sem. Hrano ino pijačo, kaj ti tako me gledaš?'' Skoraj mu ona eno primazal sedaj je, ko skoraj koziti začel se tamkaj je Kalandir.
''Nalagati pa znaš, to je očitno,'' del Kalandir je. ''Torej bila si visoko med velesnicami prilezla, vidim. Čestitam ino dobro v prihodnje želim.''
Bili Velesniki so takista združba ljudi, nalikovali Moram ino Perunovcem so, po moči bili nekako med njimi drugi, prvakinje bile so More, ki po državi slovanski se motala je, ljudstvo nevedno učila ino prepovedi svoja podajala; prav tako bili so slovesnosti ino daritve v čast Velesu, tekmecu Perunu gromovniku večnemu, prirejali ino zastran njegovega dobrega imena med ljudmi razglašali. Od mladega bila Brina je v njih posvečenih vrstah, tako pomnil jo Kalandir je, sedaj bila med vodilne v selu je prišla.
''Pa že,'' nasmehnilo se dekle je, sikajoče bila kače ji izpod rokava pogledala je. Mar bi si bile katero drugo žival za sopotnike velesnice odbrale, dovolj je zveri ino glodalcev, ptičev takisto. No, pa saj bile More niso nič boljše; te imele rade so mrtve.
''Se spomniš, ko bila sva se v pšenici takrat v rožniku ljubila?''
Narahlo pokimal je Kalandir.
''Prvič takrat mi bilo je, veš.''
Pomislil nekolikanj je Kalandir ino naokoli pogledal, nato mimo stopil. ''Takole bode naprej šlo ne, Brina. Pogovor v korist svojo obračaš. Med nama pak bode nič.''
Trdega koraka, in le tega, dasiravno bila se mu deklina baš nemarno je nastavljala, mimo stopil je, v vas napotil se.
''Bojda boljša bila sem od Jerice.''
Zastal je v koraku, proti njej se obrnil. ''Kako porekla si, mrha?''
''Misliš, da čakala te je draga Jerica, medtem ko po deželi podiral si druge ti nasladno?''
''Daj nesrečno Jerico pogovora tega pusti zunaj.''
''O ja, revca ino boga; to je naša Jerica,'' bila se Brina baš nagravžno je nasmehnila. ''Bil mi to je Širnov Lojzek pravil, ko bila sva pod lipo se na kresno noč vrtela. Rinil ji ga je po pasje, da tulila je kot psica. Ali mene pohvalil je za boljšo.'' Zmajala je z glavo, nadaljevala. ''Nisi bil dovolj je o stvareh takistih podučil, bi rekla. Pa morali so drugi ji pomagati.''
Zagotovo bila v prazno tako gonila mrha Brina bi, mislil si je Kalandir; poznal je svojo Jerico. Rekel ni nobene, le do nje stopil, krepko zaušnico mrhi primazal, v vodo rečno nenežno jo pahnil. Presenečena deklina čofnila je v vodo mokro, napila nje se obleka je dodobra, obsedela v moči Brina je, ozmerjala ga ino za Vedomca brata ga imenovala. Pustil tamkaj jo je ino proč odšel, po vasi pot naprej izbral; spominov lepih na Jerico nesrečno bode nikdo mu omajal, Svarog bil mu ob strani stal!

V kosezah kranjskih bilo ljudstvo je na delu svojem kmetskem, vsakdo bil kako stvar na umu je inu v delu, po iopravkih mnogih raznokaterih bili ljudje hodili so, za stvari potrebne vsakodnevne skrbeli takisto. Tamkaj bil se nek kmet s klobukom s konjem je ubadal, ki hotel poslušno stati ni, drugod bili so trije seno v spravilo dajali, za živino ga pripravljali, kovača bilo se od nekod nevidno kresanje je moč slišati, delavci inu obrtniki drugi bili na delu svojem so, vsakdo bil zaposlen z nečim je.
Dobro se počutil Kalandir je sedaj, občutek nek pripadnosti bil ga zaobjel je, ko po kosezah je on koračil, vrnivši pravkar z matere se groba, koder mudil se je v ranem jutru tem. Bil ljudi je znane pozdravljal inu pomoč svojo marsikakemu ponudil, bili nekateri rade volje so njega uslugo, delo sprejeli medse ga, tako imel Kalandir je občutek da k skupnemu dobremu pomaga.
Imele koseze so polje inu hleve svoje, hlapce inu dekle, krščenice tamkaj zaposlene, ki delali so zastran koses inu njih bivalcev, ločeno od njih naselje bilo slovensko je, župa kranjska, koder ljudje kmetski so živeli, svoja polja inu živino imeli, z njimi se živeli. Zahtevali kosezi od ljudi okoliških kakih dajatev niso, tako bilo rečeno inu znano je, da v krajih severnih inu zahodnih drugače tem rečem se streže, da tamkaj ljudje oblastni od ljudi podložnih hrano inu delo izterjujejo, četudi silo, ako ne gre drugače. Tako pak v Karantaniji ni šlo; vsakdo bil je zase hrano prideloval, delil jo z drugimi le po dobri volji svoji.
Prišedši do kraja zaselka teka domačega, mosta velikega lesenega, ki čez reko Savo držal je, pot ljudem inu vozom, živalim kmetskim takisto omogočal, bil Kalandir na otca Franca je naletel, se men- ili otec koseški z ribiči nekimi so, ki na nabrežju nizkem kraj mostišča stali so. Rib bilo veliko je v vodi rečni, vsakdo bil lahko jih lovil je prosto za prehrano svojo, zmanjkalo jih nikoli ni. Inu še ena žival dobra za ujed bila domovala, bivala je v globinah rečnih. Raki potočni veliki, dobri zelo akop- rav pripravljeni na način pravi, bili takisto v mnoštvu so velikem, manjšem sicer rib od, namalokrat bili na mizi so koseški. Dočim do morja, obilja vodovja velikega, koder rib vrst večih kot tod najde se inu živali druge bojda takisto, bilo je daleč, le na skrajni meji Karantanije inu Karniole bilo le-to je, ribe inu rake na kosezah imeli so v izobilju, skrbeti jim za trgovce, ki take reči inu mnoge druge prinašali so iz daljnih krajev, čateži inu Zadruga naprimer, bilo treba ni.
Sestopil bil je Kalandir z mostu, k druščini ribičev inu otcu se napotil. Zapazili so ga ti že od daleč inu kojci jeli so ribiči koseza mladega pozdravljati po šegi inu navadi, povprašali po zdravju inu po- čutju njega, izkazali čast mu pristoječo, katere kot kosez bil deležen je, upravižen do le-te.
Odzdravil jim Kalandir je inu za vse dobre želje se zahvalil, pozdravil otca Franca spoštljivo. Bili so otec, koseški oblastnik vrhovni Kranja, v opravo kmetsko svojo odeti, takisto kakor Kalandir, bili se od drugih ljudi v kosezah razlikovali kaj dosti niso, izvzemši pojavo samo njim lastno ogromno, na glavi bili so klobuk nosili veliki ino široki, pred pripeko zgodnjo plešo tako varovali si.
Ne po izgledu ino opravi, tudi po drugem še razslojevali se kosezi niso od ljudi navadnih, ki v župi inu kosezah so prebivali. Kosez glavni v okolici, kateri otec Franc bili so, moral po vsej nuji ni med ljudmi vseskozi biti inu z deli njihovimi, nadlogami ino težavami takisto se baviti. Lahko bili bi le v kraju svoje oblasti živeli inu zase le skrbeli. Pak bili so otec Franc vedno z ljudmi se družili, pripravl- jeni bili pomagati, priskočiti jim pomoč potrebno na. Tako bili so otec med ljudmi znani ino priljubl- jeni, vsakdo jih bil poznal je, sina inu hčer takisto.
"Tukaj sem bil z ljudmi se menil," povzeli otec so, ko pozdrave so bili od Kalandirja sprejeli inu svoje izbesedovali. "Kako kaj ribe kažejo. Napoveduje dobro se njih lovljenje." Pomežiknili so v tem Kalandirju. "Slišim takisto od ljudi teh, ki na reči tozadevne se spoznajo, da rakov takenako bode obilo, še več kot leto poprej. Dobro to je, ka-li?" Pokimal Kalandir je, po reki se razgledal. Deroča inu globoka bila ta pot vodna je, modre barve inu zelene, življenje bilo obilno v njej je. Malo niže toku reke ob bile so živali pasle se na travi inu iz reke pile vodo, obilo jo bilo je te, tako za potrebe ljudi, kakor živali. Perice bile so drugod spet bile na delu, perilo mencale na kamnih ob vodi.
"Bilo mi pa priobčeno je, da na vzhodu inu jugu, obilno tako z vodo bode ne, z nje življem takisto ne, kakor tukaj mi imamo tega v izobilju," nadaljevali otec so. "Vešč bil mi takisto zadnjič nekaj o tem je besedoval. Ga sprva resno jaz jemal nisem, pak sedaj bil sem o tem še s kmeti se pogovoril, enakega so oni mnenja, na vreme ti spoznajo se."
Ob tem spomnil se je Kalandir, na otčev govor, ki bili so oni ga na veselici pred dnevi izpovedali. Svarili so otec ljudstvo slovensko, prebivalce kmetske, da veseli bodejo s tem kar imajo, inu vedno bodejo na nevarnost pozorni, ta nikoli daleč ni.Suša torej se bila je napovedovala, če v teh krajih ne pa vsaj na drugem koncu slovenske dežele slavne, Karantanije, verjetno tudi južneje v Karnioli tako bode kaj zgodilo se. Suša bila še hujša nadloga je od vojne, to vedel vsakdo je, ki bil je dovolj dolgo živ; prizanašala ta nadloga naravna, pomankajne vode življenske, ni nikomur; v borbi večinoma le žrtve so bile med borci. Večinoma, ponavadi. Razumel sedaj zato Kalandir še bolje je besede otca pr- etekle, vedel da veseli morajo biti ljudje v tej župi, da vode zadosti imajo za življenje svoje inu druge tegobe jih pestijo ne takisto.
"Resnično," bil pokimal Kalandir na otca je besede. "tolikanj zato bolj moramo mi biti veseli, da obilujemo v vodi, imamo je zadosti. Perun pak pomagaj tistim, katere suša morebitna bode zadela."
Izmenjala sta Kalandir inu otec Franc z ribiči besed še nekaj, nato bila napotila se po bregu gor, po lesene mostu se izprehodila, po kosezah ju pot vodila je sprehajalna. Bila sta ljudi veliko srečala, vsi vestno bili so po opravkih svojih šli, nekateri bili pri počitku so inu malici, drugi bili so drugod po gozdu inu polju, opravilih inu nalogah svojih na. Spoznali so brž njuni pojavi znani ljudje inu jeliz njima govoriti, pozdravljati inu modrovati, z vsakim bila sta kako dobro rekla.
"Torej," bili dejali oče so, "bil sedaj si ti že nekaj dni doma, kosezah na. Povej mi sin, bil se dobro odpočil si od poti, potovanja po zemlji naši?" Ustavila sta se v bližini hrasta močnega starodavnega, pod njim bila mesto svoje imela siva miza je velika kamna trdega izklesana iz, sredi trga glavnega kosez to bilo je.
Bilo že več kot leto je sedaj preteklo odkar se Kalandir po otčevem navodilu po deželi slovenski je podal, po koncih mnogih potoval inu obedoval, ljudi različne inu običaje srečal, od vsega tega mnogo odnesel. Po znanju inu vedenju njega želja usahnila ni še. Tako bili ga mati so z znajem svojim zapo- padli. Od kar bili mati umrli so, zbližal se Kalandir še bolj z otcem je, postala prava sta prijatelja inu zaupnika, druga, navezan sedaj na očeta on je bil tako kot nekdaj na mamo.
Teško mu bilo ni zato, ko oče koseški bili so ga pred letom na pot učno poslali, ugovarjal Kalandir jim ni, izpolnil željo inu nalogo. Izkazalo se je v času, ki bill prebil ga na poti svoji je, da izplačalo s eje dom začasno zapustiti, oditi v svet, tamkaj mnogo veliko stvari zanimivih, četudi včasih slabih in neprijaznih, je spoznal. V korist mu to bilo ni le, za zabavno inu zanimivo se vse skupaj je izkazalo, lahko bil hvaležen je očetu to za.
"Pot bila dolga je ino naporna," pokimal je Kalandir. "pak zanimivosti srečal sem obilno, naučil se veliko." Bil o tem izdatno je že z njimi govoril, sestro takisto, v dneh preteklih inu veselici pred dnevi."Govoril sem vam že jaz, pravil o stvareh ki so mizgodile se."
"Inu tako tudi prav je, sin," kimali so otec. Na mize rob kamniti se bili usedli so, nadaljevali. "Posl- ali smo na ta izlet te dolgi mi zato, da izkušenj si nabereš, potreboval ji bodeš, ko enkrat kosez vodi- lni ti postaneš. Veseli me, da dobro si to opravil, zaupanje moje upravičil."
"Naletel na kar nekaj sem ljudi inu živali, ki po življenju so streči hoteli mi," dvignil obrvi je Kalandir. "Če izkazali bi preveč se zame, kaj bili bi Vi storili? Povrnil bi se v koseze ja z živ ne."
"To del preizkusa je, sestavni del tega," dejali otec so. "Če bil umrl bi na poti sin, povrnil pač se ne bi inu nekdo drug bil postal kosez bi. Škoda velika, res."
Potrebno več kot to reči očetu ni, Kalandir razumel je. Akoprav bil bi on na poti smrt storil, baš nečastno to bilo bi, naslediti mogel on očeta na koseškem položaju mogel ne bi. Družina druga kaka bila bi v Kranju na oblast prišla, končala vladavina se Logarjev bi, katere rodbine bili sedaj kosezi so.
"Sedaj ko vrnil si se domov je napočil čas, sin moj, da na druge stvari ti se spraviš," nadaljevali so otec, naprej takole govorili. "V kratkem bodeš ti se mi pri sodnem delu bil pridružil bodeš, opazoval sprva zgolj bodeš, kako jaz to pravljam delo, kasneje še sam poskusil s tem. Delo zanimivo je ino po- membno, kosezi to oblast inu moč inajo, ljudem soditi. Skupaj bodeva za to delo poprijela, naučil se še veliko novega ti bodeš."
"Resnično, dobro to za se bode izkazalo, veselim se že," dostavil Kalandir je na te besede.
"Bil sem na materinem gromu danes zjutraj mudil se," začel je nadaljni pogovor Kalandir, postrani po kraju pogledal, ljudi malo bilo je mimo hodilo, opravkih kmetskih svojih po. "Rože bil sem jim nesel. Upam, da pravšnje bodejo za njih."
"Da, da," si gosto brado je Franc pomedel. "Bila mi Ana je zadnjič omenila, da na dan smrti matere pozabil si." Ga pogledali izpod čela so, nadaljevali. "Inu o tem govorila je, da zelo bil si volje ti žalostne, ker to se zgodilo je. Očitaj tega prehudo si ne, sin. Važno pri stvari je tej, da v srcu spomin nanji nosiš pravi, resnični, da le-ta ne zbledi" Odkrhali so oče so, nadaljevali. "Jaz takisto močno jo pogrešam, želim si, da z nami sedaj bi bila še. Pak stvar se tako je iztekla, pomoči bilo ni. Spomin pak dober nanjo ohrani, spominjaj stvari dobrih se, srečnih."
To bila seveda resnica je, vedel je Kalandir inu očeta bil je objel, vedala sta oba zakaj inu kako.
Pomenkovala se o stvareh teh inu onih sta nato tam pod hrastom, ko bila sta pojavi dve človeški se pridružili jima, bil to vešč je Žir, mu družbo delal je nek mladec las razmrščenih baš.
"Ljudje dobri, zdravstvujte," bili so v pozdrav dejali oče kosez, Kalandir bil je roko v pozdrav dvi- gnil. "Kaj dobrega bode danes? Pomoči nemara kaj potrebujeta."
"Dobrega ravno polnega voza jaz nimam," dejal nekolikanj kislega nasmega je vešč, roke svoje v rokave nasprotne svoje halje široke vtaknil, "pak za problem bode sopotnik moj mladi bržkone bil poskrbel, akoprav motim jaz o tem se preveč ne."
Bila sta oba, Kalandir inu njega oče znani po sopotniku Žira pogledala, bil mladec nekolikanj ma- njše rasti je od Kalandirja, kmetske oprave zakvečne, obraza takisto nekolikanj živčnega.
"Em, no-," bil je le-ta začel, mu beseda sprva ni stekla ravno namazana. "Bili smo mi se že v časih preteklih bili srečali, z Vami Kosez se," pomignil spoštljivo na Franca je, "Upam, da spominjate se me. Mahnič sem, iz koseške rodbine Vintarjev. Glede Ane"
"Ah, da. Seveda," se bili so oče spomnili, Kalandirja po rami lopnili. "Sin moj, ta tukaj pred nami je snubec iz Barja. Ano bil je prišel za ženo zaprosit."
"O tem mi bila je ona že nekaj dejala je, da," pokimal je Kalandir, prišleka podrobno opazoval. To bil lahko bi njega svak, sestra njegova bila bi z njim poročila se, na njega koseze odšla. Tako bil bi on sam z očetom v Krnju ostal, nekoč sam jim gospodoval.
"Reč nerodna, pak se zgodila je, " nadaljeval je Mahnič. "Bil sem danes jaz na koseze prispel, da z hčerko vašo o tem se pomeni. Um-"
"Stvar taka je," povzel je vešč Žir, ki ob strani je stal, na palico leseno svojo opiral rahlo se. "Da tega dekliča koseškega najti ne moremo. Bila izginila je, na spregled je že dopoldne celo bilo ni."
"Tako," zategnili so otec, po zbranih pogledali, na Mahniču se zaustavili. "Dečve torej najti mogli niste, ka-li. Reč nerodna zelo." Vešča bil je pogledal. ''Žir, nemara ti kaj o nje nahajanju veš?"
Odkimal je ta. "Z spoštovanjem do koseza inu njega hčerke; vešč pomembnejše stvari ima na umu, kot varstvo punc je mladih. Zmuzljive te so, kaj pak 'čmo."
"Mislim, da bodeste jo morali kar sami poiskati, mladi mož," dejal je kosez Franc resnega obraza Mahniču, katerega obraz bil vse prej je kakor vesel. "Pomoči tu ni, deklič verjetno kam se odpravil je po poteh svojih. Veste kakšna mlada so dekleta."
"Bodem malo še naokoli jaz bil pogledal, " zaključil je Mahnič, "pak nato odpravil bodem se domov. Časa vseeno nimam na pretek, vedeste."
"Pa srečno hodi," bil za njim dejal je Kosez, ko tega so pete odnesle. Obrnil se je h Kalandirju.
"Sestra tvoja igrice se igra zanimive. Verjetno to zelo všeč ji je."
"Razumem, da veste o tem več kot jaz," dejal je Kalandir. "Namara se dečva je skrila, ali kaj"
"O tem lahko se sam bodeš prepričal,' oglasil se vešč Žir je, s palico nakazal smer proti trga sredi.
Bila se jim Ana bližala je koraka hitrega, obleka njena modra nekolikanj pomečkana je bila, kapučno cunjo prekovržno krščenica je nosila ji ob strani. Lasje rumenoslamnati bili so prosto padajoči inu razmršeni, divji inu neukroženi; kakor žival velika, ki bila se za njo na glavnem trgu je pretegovala. Nekateri mimoidoči ljudje bili so raje se v hiše bližnje pobrali.
"Kaj ti pade pamet na, hčerka, da nam z zmajem zletiš na sredo vasi' Za te reči zmajišče vendar stoji." Majali z glavo otec so, s katere bili klobuk so popred že sneli, pod hrastom senca prijetna je bila.
"Nikarte ostrih besed, otec dragi," smejoč prešerno dejala je Ana, bližje pristopila, lase si razmrščene popravljala. "Bila sem vas z zraka tukaj zapazila, namenila kar na trgu pristati. Kdo vendar hodil od kosez bi po župi tej celi." Razgledala se po okolici je trga, ki sedaj bila je prazna. "Poleg tega pa, menila sem, da Marihadu bilo bi v veselje, če malo med ljudmi popeljem ga."
"Pozdravljen, bratec," obrnila se je h Kalandirju. "Inu vešč Žir; zdravstvovali."
"Kaj bilo ti je, da ravno si bila z zmajem naokoli se vozila ti, ko snubec te iskal je?" zanimalo je Kalandirja. Dečva bila nenavadno se obnašala je.
"Kaj jasno to ti ni, Kali?" nasmehnila se Ana je. "Hotela ga srečati jaz danes nisem. Morda kdaj drugič, ko pri volji bodem jaz."
"Ampak, on bil ravno zaradi tebe bil danes je prišel. Verjetno še priletel z zmajem svojim." Mu pogled je za hip vrglo na rdečo zverino zadaj na trgu, zmaj si privoščil eno izmed koz je iz staje ravnokar. "Dejal je, da odšel bode"
"Kalandir," se oglasili so oče. "Pusti vendar sestri, da opravke svoje sama vkup daje, zanje skrbi.
Dovolj je stara."
"Dekle le snubca priskuša, če zanima se zanjo dovolj. Ako bode še drugič prišel, verjetno bode mu v objemu končala." Namuznil se Žir je.
"Preveč si domišljate, vešč," rahlo jezno narejeno bila ga Ana je pogledala. "Pak sedaj bodem do doma odšla. Moram umiti se inu očediti. Kot prasica smrdim."