Leseno Nakovalo, part 12

12.



Hodnik dolgi ino ozki meril je po temi, brljava medla bakel po zidovih kamenitih stavljenih mogla teme odvrniti ni; ležala ta je temota hladna v prostoru kakor megla, zastirala slehernemu človeku pogled na tisto, kar tam imelo svoje je dejanje. Sprva bilo so zgolj glasovi se odmaknjeni slišali, za debelimi zidovi nekje imeli svoj so rod, počasi prihajali so bližje, zvok pogovora človeškega postajal je močnejši; izvili sta iz mraka notranjega stavbišča dve pojave se, nadaljevali pot svojega pomenka po od bakel izvirajoči luči svetli.
"Inu tako naprej poročilo gre," govoril prvi je, možak srednjih let, črnolasi, halja sivozelena mu bila obleka nosna tega dneva je. Na obrazu mu bilo je isklesano, da značaja je nevarnega, premetenega.
Okoli nega bil se rahel vonj šmarnice je širil, zaužil ga človek je predkratkim lepo mero zagotovo.
"Smo bili v zadnjem luninem obratu, mesecu zares uspešnem, če tako lahko izrazim se, prepeljali dokaj mnogo ljudi, tovora težkega pak še več; dober obet za Zadrugo je to za naprej, v prihodnje." Pogledal po sopotniku svojem je, ta pokimal mu je, naprej poroča naj. Naučeno je naprej govoril, kakor izmišljeval bi si. "Imam številke naučene, v glavi jih držim. Takole gredo." Roki bil je on v rokave nasprotne obleke svoje lepe skril, ponosno dvignil glavo, zrak zajel. "V majniku, to je krivorezu, bili so naši zmaji, njih vodci takisto, seveda, prepeljali točno tristodvajset ljudi, mož dvesto od teh bilo je, ostalo otroci inu žene so zavzeli, medtem bilo tovora je prepeljanega po zraku štiritisoč inu petsto trideset kosov, ničmanj. Količina obojega tovora, to je, tistega, ki živ je, inu pak tistega, ki ni, povečala se je od meseca prejšnjega, vrdlovec, to je srpanj, bil uspešen sicer dobro je, pak poslednji mesec boljši od njega bil je inu od tistih, ki predprejšnji so bili, takisto. Sedaj," povzel gostobesednež je, "lahko zaključi iz tega mnogo se; primerjali smo, koliko bilo je iz posameznih krajev prepeljanega tovora bilo, izstopa tukaj koroška inu štajerska zemlja domača, takisto ivarski konec kaže lepe zmage nas za. Pak na siverskem koncu," premolknil pomenljivo je, zrak spustil počasi skozi nozdrvi," No, tamkaj zabeležen bil upad prometa tovornega je, manj bili so naši zmaji prevozili zračnih poteh po. Upamo seveda inu verjamemo vsi, ki o tem poučeni smo inu razmišljamo, da na bolje vseeno pojde, to le kratkotrajnega je učinka-"
Prekinil ga dvignivši roko svojo je sobesednik. "Dovolj Koprivar, lepe številke si mi nabesedoval, pak sedaj dovolj imam jih." Kakor bil pomnik je izurjen dobro, morebiti celo nekolikanj preveč za okus Urze, pa priznati se je moralo, izpodbijanju tu bilo mesta ni, da spozna človek ta se na podatke, v glavi pravilno jih drži, na izustenje takošnje, ako to potrebno je. "Važno najbolj je vsem tem pri," da Zadrugi na bolje gre, na slabše ne; Zbor deveterih to z veseljem bode sprejel."
Bila sicer namenjena onadva na zbor danes nista, le pogovor poslovni o delovanju Zadruge bil potekal je med njima; do pogovorov uradnih članov Zbora bilo nekaj dni je še. Hotel zgolj preveriti je Urza, ako Koprivar dobro je pripravljen; poročati moral on bode o teh stvareh na zboru, kakor mesec vsaki do sedaj, od kar službo to zahtevno pri Zadrugi bil je stopil v.
Kot član zbora, eden izmed deveterih, ki vodstvo Zadruge predstavljali so, združbe te, ki s prevozi zračnimi se bavi, uporabljala zmaje za namen ta, Urza bil zadovoljen je z obeti, katere številke kazale so, bil mu jih pomnik tukaj ravno popred je predočil. Zanimale ga v podrobnosti sicer niso, le slepec inu norec menil bi lahko, da Zadrugi slabo gre; vse kazalo je na nje uspešno delo, bogastvo, ki že tako ga malo ni ta združba je imela, večalo se je dneva v dan iz. Za usluge svoje prevozne zaračunavali so plačilo veliko, pak pravično zagotovo, zmaje rediti inu upravljati vseeno bil ni mačji kašelj kar.
Napravljen bil Urza je v haljo temnomodro, čez črno suknjo spodnjo to je nosil, rokavnik dolgoroki rdeči prekrival mu dlani je močne, obuvalo mu škornji iz povezanih kož mehki bili so. Kaj posebej to dragocenega bilo ni, oprava prijetna inu dovolj dobra za njega položaj, pak večjega pomena od ona nikakor ne. Dočim imel bogastva, ki v mnogih letih Zadruga je nabrala zase s prevozi, Urza na razpolago je ogromno, sam točno dobro vedel ni, koliko ga je, moral za to povprašati bi Koprivarja ali kakega drugega izmed pomnikov, nameraval ga potrošiti on ga ni nespametno za obleke inu ostale predmete vrednosti zgolj kratkotrajne. Nej, imel on druge je načrte kako dobrine nagrabljene dobro ino premeteno naložiti, še več iz njih dobiti. Slava inu oblast, to bilo je tisto po čemer hrepenel on je.
"So gospod nekolikanj slabe volje?" od strani povprašal je Koprivar, ko bila nadaljevala pot počasi po hodniku sta onadva naprej. Opazoval pomnik je dobro okoli sebe, to znano bilo je vsem, ki so ga poznali količkaj.
"Tista mora mi še vedno iz glave gre nikakor ne," pokimal nekolikanj jezno Urza je, naprej koračil.
"Nadležna reč, priznati moram," se strinjal je pomnik obnjem hodeči. "Pak, kaj hočemo; morali to nadlogo smo ven nagnati, ni res?"
"Hmm-" pomišljal Urza je, takoj odgovoril ne. Pred dnevi tremi bili so eno izmed mor članico nesveto, tisto, ki združbi temačni je pripadala, v prostorih notranjih Vetrnika našli, v samo središče Zadruge si drzinal je mrha prihuljeno vstopiti; Vedomec bil jo krvavo obuzdal! Trpeli zadružani v svojih prostorih prisotnosti mor, ali kakih drugih družbenikov duhovnih, če že pri tem smo, ki po deželi karantanski ino drugih takenako za spoštovanje volje bogov skrbeli so, nikakor niso; jasno bilo to povedano je vsem, morali so držati vsi taki tiči preč od Zadruge poslopij se.
Pak ena mora mislila je premeteno, da to zanjo ne velja, se vštela je hudo; mrha zrivana. Ko izvohana bila je ona, lahko sicer to bilo ni, zakajti mrha preodela se je dobro, za eno izmed zadružnic so dolgo jo imeli, sumili na nje poreklo pravo ne, vržena bila kojci ven iz Vetrnika ograjenega zemljišča je, lahko bila je ona srečna, zahvaljevala se Morani, katere more služabnice so bile nesvete, da ubili niso je; konec koncev skrbeti morala je Zadruga za svojo moč inu ogled takisto. Z mnogo psovkami inu besedami premnogimi, ki hujše so bile od tega takisto, bila izvržena je utihotapljenka temačna prosto na.
Urza bil se z njo pogovarjal je pred tem, zanimalo ga je močno, koliko mora pravzaprav je bila izvedela. V deželi slovenski veljalo je pravilo strogo, od perunovcev, velesnikov inu mor izdano, da nihče baviti se z nesveto stvarjo, ki pisanje inu branje je, ne sme. More še posebno so bile pri tem stroge, po deželi lazile so venomer, iskale kje krivca, da zasačijo ga pri tem, kršitelj plačal to bi s krvjo svojo smrtno.
Ker Zadruga imela mnogo je opravkov, ki zahtevali znanje inu beleženje so, morali so družbeniki drugače shajati, pomniki bili so za to tu priročni; naloga njihova bila je številke inu podatke ostale o poslih Zadruge beležiti. Ker pomagati si s pargamentom inu pisalom niso smeli, vse to morali hraniti v glavi svoji so.
Navkljub njih pomoči dobri, pa delo se širilo je hitro, obseg podatkov vedno večji bil je, vsega tudi pomniki, četudi izurjeni oni za to bili so od veščev, mogli niso v sebi hraniti, pripravljeno na izust.
Preklete more, si mislil Urza je. Preklete more inu njih teženje z Veliko prepovedjo. Čarovnice preklicane seveda za prenos podatkov bile priporočale so izročilo ljudsko, to njih bila je glavna stvar početi, za Morane hvaljenjem inu žrtvovanji njej namenjenimi; to bila najboljša bi rešite za Zadrugo, so dejale, da povedalo bi drugi se vse, ljudstvo vedelo bi o delih Zadruge vse.
Nesprejemljivo.
Imela druzba Zadruga je skrivnosti mnogo, poslovnih inu takih, ki osebne so narave, zaupati se jih drugim, ljudem preprostim moglo ni.
Tako prisiljena bila je Zadruga načinov drugih za podatkov hrambo si iskati, seveda nepovedavši moram ali komu drugemu. Ker prepoved pisanja inu branja veljala le za Slovene je, za tujce pak ne, bila je Zadruga pomoč poiskala pri ljudeh, ki živeli tukaj so pred Slovani, inu katerim bilo prepovedano pisati inu brati ni. Imenovali ti so vlahi se. Četudi njih število vzsled mešanja s sloveni se manjšalo je kaj hitro, njih kultura, ki drugačna bila je od slovenske, živa bila je še. Tako bili so Zadruge vodilni po nekaj vlahov z dežele poslali, plačali dobro jim, da vodili so jim knjige, v katerih zapisali so vse tisto, akr popred bilo le v glavah pomnikov je domovalo. Seveda pa to bilo še na začetku je, mogle knjige nadomestiti živih ljudi niso; pisanje inu branje bili zahtevni sta veščini, dani vsakemu ne, pak pomoč v obliki gospodarskih knjig bila vseeno je dobrodošla. Paziti pa morali so sedaj dobro, da kdo od zunaj o tem kaj izvohal bi ne, pogubno to bilo za celotno Zadrugo bi, za ljudi vodilne najbolj. Vedel Urza je, da duhovne združbe precej pričele s sveto vojno zoper njih bi.
Zaslišavši jo bili so moro izpustili, prepričani bili so, da razkrila skrivnosti velike, katera raba knjig bila je, ni. Bili lahko so mirni.
"Mimo poti, ko že ravno o morah beseda teče," dejal je Koprivar, "Bil sem novice nove od konca drugega takisto neprijetnih dobil, naznanjene so bile mi predkratkim."
Pošvignil po njem s pogledom Urza je, dejal. "Na dan z besedo; vse povej."
"Zalezovalec, ki poslali ste ga na mor zbirno mesto med gorami, se povrnil živ nam ni." Bil je ob tem Koprivar z jezikom tlesknil glasno. "Zajele so čarovnice ga temne, na žrteveniku bil končal svoj živ obstoj je."
"Tako mogel nam poročati o njih dejavnostih, namerah bo več ne," zaključil Urza temno je. "Kako pak bila ta stvar huda do tvojih ušes dospela je?"
"Škrat tamkaj živeči bil mi je povedal," izjasnil se Koprivar je. "Za primerno ceno, ve se."
"Pak poleg mor še druge stvari so v zadnjem času se zgodile," dejal je Urza, izpod čela temno proti Koprivarju pogledal.
"Ah, gospod govorijo o ivarski zgodi, nej?" pokimal je pomnik. "Neljuba reč, zagotovo, tako vam rečem."
"Neljuba zgoda, kaj?" posmehnil se je Urza. "Še kaj več od tega je, tako jaz rečem." Bilo izvedelo se je pred dnevom, da Slovenov vojska napadla neko ivarsko vasico je, ime pomembno ni, pak kar tamkaj se je zgodilo, tolikanj je bolj. Zmaj ubit, zaklan je bil! inu zmajevodec njegov takisto.
"Ubiti zmaja ni kar tako, Koprivar," zarohnel je Urza. "Število njih v naravi majhno je, ne veliko. Redimo sicer jih tukaj v Vetriku, pak še vedno večino moramo v naravi ujeti inu obvladati. Dobro to za naš posel nikakor ni."
"Mislim, da naš predstavnik na Krnskem bil gradu nekaj na to temo ino stvar že dejal je spoštovanemu Knezu Valuku, mhm" trpkega nasmega dejal je Koprivar.
"Gorazd, da," posmrknil Urza je, pesti orokavičene bil stisnil. "Nesposoben je kolikor je tudi le-ta neumen. Njegovo zastopanje prineslo nam dobrega ni nič, prej manj. V bran inu dobro Zadruge on deloval že ni, tako na glas se reče."
Inu da bode mera polna, bil še nesposobnež Gorazd zaradi jezikanja inu nespoštovanja, kakor se je bil ukaz kneza glasil, iz krnskega gradu je vržen, izgnan, sedaj Zadruga imela svojega predstavnika člana Zadruge blizu kneza ni. Slabo je to.
"Bodete ga kaj danes obiskali?" vprašal Koprivar je.
"Ne. Mislim, da v štali dovolj dela ima z gnojem kidanjem. Ga motil pri tem opravilu njega vrednim bodem jaz ne."
Nadaljevala sta pogovor, hodeča onadva po hodniku osvetljenem naprej. Prišla do prostora , ki odpiral se v notranjost Zadruge gradišča je, balkon prostorni res pogled zanimiv je dajal. Soba, katera bila je ta balkon imela, na sredini mizico premogla je, izba to bila je ena izmed mnogih, ki v Vetrniku svoje mesto je imela.
Stopila sta zadružnika na balkon, v molku razgledovala se naokoli.
"Koliko časa še za njih?" vprašal Urza je gledaje ljudi skupino, ki na urjenju pri zmajih se je zbrala. Živali mnogobarvne pod nadzorom zmajevodcev izkušenih bile so, učenci pripravljeni povsem za rokovanje z njimi samostojno niso še.
"V mesecu, dveh bodejo pripravljeni," dejal je Koprivar. Mu verejti to bilo je za, bil pomnik je on.
Med mladci inu mladenkami, ki skupino malo so tvorili, iskal Urza je s pogledom svojim ostrim znano lice. Sin njegov bil v urjenju tam doli takito je prisoten.
Tilen, kakor bilo fantu je ime, sedaj štel že dvajset let je, bil poslan med ljudi navadne v zadrugi je že od malega, živel skupa z drugimi je on, s tistimi, ki na urjenje za zamjevodce ali kake druge naloge v Zadrugi prišli so, videval se z očetom sicer je pogosto, pak želel Urza zanj je, da prevzame on se ne, svojega položaja visokega izrablja ne za cilja dosego lahko. Moral živeti je Tilen tako kot ostali družbeniki. Otroka tega bila mu priležnica zadružna je rodila, bil Urza oženjen ni. Kakor oče pred njim posvečal se kaj posebno zakonsemu življenju ni, vse sile svoje inu čas posvečal raje kakor temu, stvarem, ki Zadruge inu njenih poslov so se tikale, bile njej lastne. Vseeno pa bil Urza nad svojega sinov bil bedel napredkom je, spremljal ga v življneju. Imel zanj predvideno je že vse, kako postal nekoč bo zmajevodec, nato zasedel svojega očeta mesto v Zboru deveterih, ki oblast središčno predstavljlv Zadrugi je.
Po rodu bil Urza ni Sloven, Ivar še manj, njega rod bil izviral je iz Bizanca, krajev oddaljenih Slovenske zemlje od zelo veliko, na vzhodu bilo je to. Od tamkaj preselil se trgovec Barhazi je, to bil je Urze praded, eden od soustanoviteljev Zadruge prvotne on je bil, pred leti mnogimi se to že zgodilo je. Urza za karantanca ali Slovena sploh štel se ni, takisto mu kulture druge okoliške bile so tuje, ohranjal v zavetju svoje sobe lastne spomine, običaje na prvotne svoje prednike je. Sicer pa rod pomenil kaj veliko v Zadrugi ni, nikakor. Združba , ki ime je Zadruge nosila, bila osnovana je kot družba gospodarska izljučno, vezana na plemenske zveze, rodovnike, vrste držav bila ni, nje člani bili imenovani so le zadružniki, nikogar zanimalo pač ni, od kod on prihaja. Taka usmeritev Zadruge, ki le za svoje dobro je skrbela inu ozirala na razprtije ali povezave državne ni se, bila se takisto v nje ustroju je kazala. Vodilni zbor deveterih tako sestavljen bil je takisto iz ljudi, ki za slovane so se izrekavali, Karantance inu karniolcev takisto, bila predstavnica je prisotna takoenako ivarske sklupnosti, zakaj le-ti imeli mnogo so v zadrugi ljudi svojih inu bogastva za nje razvoj pridodala so v preteklosti takisto, med osnovalci bili oni so prvotnimi, pak prav tako član bil je tega zbora pomembnega predstavnik vlahov, ki pomembni so bili vedno, v zadnejm času bolj še celo, vsaj od kar v načrtovanje gospodarskih knjig oni so se vključili. Ostali bili so ljudje v zboru zastopniki ljudi tistih, ki op naravi svojih opravil delili so se znotraj zadruge. Tu bili so preko zastopnika prisotni tisti, ki za vareno vodenje po zračnih poteh zmajev so zadolženi, imenujejo se le-ti zmajevodci, prisotni bili takisto tisti so, ki zmaje po naravi lovijo inu jih v Zadrugo pripeljejo še žive, takisto tisti, ki za izleganje iz jajc pod okriljem Zadruge skrbijo, imenujejo se le-ti štalniki, zato, ker pravtako za njih skrbijo po izlegu.
"Nekaj je treba glede tega storiti," dejal je Urza počasi, pak odločno, še vedno s pogledom svojim pregledoval spodaj hodeče ljudi, nemara tamkaj sedaj bil njega je sin. "Tako pač več naprej ne pojde."
"Ja, saj pravim," pritrdilno bil Koprtiva rje pokimal, podlušno zraven stal. Veter nerahel bil jima obema je halji rahlo majal, lasje inu brada Urzina trzali so v vetru.
"Dobro bilo sporočiti bi vodilnim v Karantaniji, da tako ravna se lastnino Zadruge z ne," nadaljeval je Urza zamišljeno.
"Takih misli jaz sem takisto," odločnio pritrdil je pomnik zraven. "Nekaj je treba storiti."
"Kaj sploh bili so sloveni bili mislili, da spravili so nad zmaja se v vasiiavarski?" nadaljeval je Urza
"To ljudje so za vas, se bojim" dejal je Koprivar.
"Kaka nesramnost."
"Resnično"
"Inu potem še takile me nesposobneži obdajate," zarohnel je Urza proti pomniku, ta kar pisano bil ga je ob tem pogledal. Resnično bil je Koprivar premeten, to moralo se mu je priznati, četudi stežka. Besede znal obračati je dobro, da bile po volji vodilnim so, svojih misli razglašal premeteno nikomur ni, uslužno sledil inu le ko kaj vprašan je bil mnenje strokovno izpovedal. Lisica kačja.
"Resnično mi je žal za to."
"Dovolj praznih besed," povzel je Urza, od balkona svetlorazglednega v notranjost kanček bolj temačno stopil, za njim verno inu pohlevno sledil je Koprivar. "Dejanja čakajo, da jih storimo." Zastal nas redi sobe je, močgeta glasu jasno dejal. "Inu, tako jaz režem, dejanja huda bodo storjena. Za Zadrugo postaviti se treba je pravilno, stopiti v njen bran." Mogel Koprivar na to je le kimati.
"Ko bili bi mi iz Zadruge do kneza inu kosezov poslali uradno zahtevo po opravičilu," začel je pomnik, pak prekinil ga Urza je, zamahnivši z roko na bode utihnjen.
"Bil bodem se jaz osebno na Krnsiki grad odpravil,"najavil je strumno, pomembno. "Tamkaj pogovoril se bodem jasno inu glasno z Valukom, stvar mora biti ostro izpovedaan mu, prostora tukaj za okolnosti nikakor ni, zaprmej!"
"Kdaj bodete bili odšli, vas sprašujem?" pohlevno pridodal je Koprivar. "Da zmaja vem naročiti, zato."
"Še preden danes dan zaide, tak moj je načrt, tjakaj se odpravim" odgovoril je Urza.
"Kitani to bode nikokor po volji," tiho pripomnil je omnik, v rokave potegnil roke.
"Bodem jo jaz tudi nič vprašal o tem, za dovoljenje prosil je ne," pribil na to je postavko Urza.
Mrha črnolasa bila je Kitana zastopnica ivarskega naroda v Zadrugi, predstavljala njih želje inu voljo v zdržubi je tej, skrbela, da kaj zoper njih želje se v Zadrugi ne odloči. Mrha bila je vseskozi Urzi nasprotna, onadva oba bila sta nekakao se v Zboru deveterih za vodilni glas bila, ostali takisto bili so eden drugemu vratu za, pak njun dvoboj prekašal je vse. Seveda o pomembnih stvareh odločal je zbor soglasno, pak o stvari taki, kakršen obisk pri Valuku na gradu Krnskem, bila je pomena manjšega, nameraval prositi Kitane ali koga drugega Zadruge o ni tem.
"Dekle to spoštovano razočarali bodeste," pripomnil je Koprivar.
"To prvič ne bode."
"Pak vseeno lahko ima posledice težje za vas."
Se obrnil sedaj je Urza h Koprivarju, odločil se bil je, da pove mu, kar dolgo časa že mu v glavi, v mislih viselo je. "Mrho ivarsko bodemo bili spravili s poti."
"Mar res? Lepo to je. Kako, pak vprašam vas?"
"O tem domššljeno imam že veliko," dejal je Urza roki na prsih prekrižal. "Spričo ivarskih zadnjih napadov bodemo jo bili vrgli zbrora deveterih iz, moremo pač vseno dopuščati ne mirno, da tako vsiljivo inu surovo sosede napadajo, zemljiško pravico kratijo jim.
"Um-, prepričani vi ste o tem, da bode delovalo," neprepričano dejal je Koprivar, brado si drgnil. "Če popred bili smo take stvari dopušali, spominjam vas, ob napadu Karniolcev na koseško stražo, več let sicer že tega je. Skratka, dvomim, da tokrat kaj bolje bilo bi, zbor tega odobril ne bode."
"Resnično je to," pokimal je Urza, niti malo presenečeno, kar bilo je pomnika begalo. "Prav imaš."
"Resnično?"
"Da. Zato to bodemo bili le Knezu dejali, sami pa za nje izginotje večno poskrbeli." dejal je Urza.
"A-ha." rekel je koprivar. "Razumem vas. Mislim."
"Bil Valuku bom sporočil, da zaradi nedopustnik ivarskih vpadov na zemljo slovensko bili smo tako v Zboru odločili inu Kitano iz njega izločili. To bode pomirilo ga nekolikanj, inu upam, to glavni je razlog, utrdilo naš položaj, Zadruge to je, na Krnskem dvoru. Morebiti zaradi izkazanega podržavanja Zadruge Karantanije bode se Valuk omehčal inu nazaj našega odposlanca, zastopnika sprejel."
"Tako torej," kimal je koprivar. "Zamisel ni slaba. Nikakor ne. Inu četudi to prinese nam veljave večje v očeh karantanskega kneza ne, znebili se bodemo Kitane nadležne tako. Dobili zadoščenje bodemo tako ali drugače."
"Pravilno to sklepanje je, da." se zasmejal je Urza.
"Kaj bodeste zoper koseza, ki napadel je Ivare inu zmaja posledično kriv je zmrti, storili?" vprašal je Koprivar. V tem bila je v izbo prostorno krščenica stopila, sužnja Zadruge, nosila pladenj leseni je na njem kozarce inu vrč pijače. Bil Urza premolknil pomenljivo je, z očmi nakazal sogovorcu naj sprašuje naprej več ne. Počakala oba sta tiho, da dekla prineseno na mizo postavila je, v kozarce nallila, nato iz osbe odlšla.
"Nikoli ne veš, kdo posluša inu kake namene pri tem ima," dejal je poučevaje Urza temnega glasu.
"Ah- nje se treba bati nam ni," zamahnil z roko je Koprivar, po vratih izbe sedaj zaprtih s pogledom podrsal. "Bila sva se ravno pretekli dan malo mečkala. Zanesljiva je, vam zagotavljam."
"Kakorkoli že," povzel je Urza, z roke vajeno kretnjo preko kozarca svojega šel počasi, da prstan bil preveril je lahko, da kaj strupenega v njem primešanega ni. Nato bil izpil medico slastno je. "Bil sem o tem takisto razmišljal inu stvar domislil zanimivo. Kaj ne boš poskusil svoje pijače, Koprivar?"
Pomnik nekaj pomišljal o tem je, pak nato le polič medice k sebi dvignil, malo povonjal od blizu, nato zvrnil velik požirek. "Bodeste mi o tem povedali, ka-li?"
Nasmeh speletel je Urze z dlakami sivimi porasli obraz, dejal je tako, pred tem ponovno medico srknil. Bila dobra je, že dolgo bila tako izvrstno pil ni. "Zoper njega klicalca najetega poslal bom, ta bode mu mačjo godbo pred vsemi priredil. Bodem naročil možaku, naj poziva k tega koseza odstopu, mislim da Mohor Hrastakoren ime mu je, ne vem sicer zagotovo; ali odpoklicu ljudi od. Sicer ljudje morejo ga sami vreči z oblasti ne, pak to lahko preko županov sporočijo knezu Valuku."
"Lepa zamisel, lepa," potrdil jeKoprivar, svojo pijačo srkal. "Upajmo, da bode uspela."
"Četudi ne," odvril mu Urza je. "Važno pri vsem tem je, da Zadruga križme rok ne sedi; potegovati za svoje pravice potrebno se je vedno inu znova." Še malo odpil je, nanovo natočil iz vrča si. "Bodem to omenil tudi Valuku pri obisku, seveda izpustil bodem, da mi smo klicalca poslali."
"Mimogrede," dejal je Koprivar, spremenil temo pogovora," bodeste se sejma bližajočega se v Trgovišču udeležili, mnogo ljudi različnih stanov tam bode zagotovo.
"Trgovišče, da," posmrknl je Urza. "Bodemo tam z Zadrugo prisotni, tako lahko rečem."
Bila Zadruga je imela za tekmece pri poslu prevoznem močne, imenovali so čateži se, delila so dela se prevozna med njih potna po zemlji inu na zračna Zadruge od. Nekaj bilo potrebno storiti je, da tekmeci preveč bodejo ne se razširili, Zadrugi posla ne odtegovali.
"Sedaj," dejal je Urza inu pomniku sobesednjaku pomignil, da stopi k vratom inu preveri, da kdo na drugi strani po njiju ne prisluškuje, opreza. "Preidiva na stvar to, ki rudnike zadeva."